fbpx
Inštitut Vita Bona - telefon: +386 41 609 888

Prispevki

Kako predelati odnos s starši: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:
Pozdravljeni. Moje vprašanje se nanaša na odnos starši – odrasel otrok. Kje začeti, ko se zaveš, da ti starši kot osebe niso všeč? Ko nimaš nič skupnega. Ne poglede na svet, ne poglede na starševstvo. Na obiskih komaj čakaš, da greš. Še po telefonu se pogosto zapleteš v kreg, ker ti solijo pamet. Non stop moraš postavljati meje, ker nikoli ne dojamejo, kaj dejansko počnejo. Vzdržuješ nek kavarniški odnos, vendar ti je težko, ker veš, da nikoli ne bo to, kar bi si želel. Pristen, avtentičen, odkrit odnos. Kaj narediti s tem zavedanjem? Kako ga predelati in se ozdraviti? Hvala.
_________________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovani,
sprašujete nas, kako predelati odnos s starši, oziroma kako se ozdraviti. To vprašanje je res pomembno in veliko ljudi si ga lahko postavi. Na hitro vam lahko priporočam naslednje.
.

Včasih so odnosi tako toksični, da jih je težko reševati.

.
Kako ugotovite, kaj je preveč, lahko najdete v knjigi Susan Forward: Strupeni starši. V tej knjigi dobite precej idej, kako zavarovati sebe in postaviti meje staršem.
Tudi sicer vam priporočam, da doma delate na sebi, npr. berete kvalitetne knjige o odnosih (recimo, knjige dr. Gostečnika; še posebej na vašo temo pa Susan Forward: Strupeni starši), redno izvajate telesno aktivacijo, šport (da se tudi naše telo lahko bolj organsko umiri in se relacijska travma počasi začne predelovati), se obdate z dobrimi prijatelji in gradite sedanje pristne odnose (kjer lahko dobite tisto, česar niste dobili od staršev), se morda odločite za terapijo (v sočutnem odnosu s terapevtom lahko dobimo sočutno izkušnjo, ki nam zapolni praznino zaradi staršev, in izžalujete, česar niste dobili od staršev), pojdite na delavnice, predavanja o ustvarjanju boljših odnosov … Sploh pa lahko tudi otrokom zavestno date tisto, kar je vam primanjkovalo s starši. Tako lahko mi kot starši zelo poskrbimo zase, ko ljubeznivo skrbimo za svoje malčke in jim damo nekaj, česar nismo imeli.

.

V vaših besedah se čuti veliko nemoči, žalosti in upravičene jeze, ker se zavedate, da s starši nimate nič skupnega in da nikoli ne dojamejo, da ne smejo iti preko vaših mej.

.
Tak odnos je lahko izjemno izčrpujoč in vam pobere dosti energije, česar si vsekakor ne zaslužite. Morda imate občutek, da vas starši sploh ne spoštujejo, če se z vami nikoli ne strinjajo. A v večini primerov samo oni zaradi svojih ran ne zmorejo pokazati osnove, ki vam pripada: da ste slišani in uzrti. Če pa prepoznavate, da so prav manipulatorski in toksični, potem imate pravico, da se na obiskih zavarujete in ob takem vedenju tudi odidete. To si lahko dovolite in se ne rabite zaradi tega kriviti. Ni vam treba trpeti ob ljudeh, ki vas ne cenijo.
Ti odhodi so lahko zelo boleči, ker gre za vaše starše, in je normalno, da ob tem pride pogrešanje pristnega odnosa … Kako vam je zdržati z občutki pogrešanja? Kako bi bilo v tistih trenutkih poskrbeti zase (tudi z upoštevanjem zgornjih nasvetov)? Torej: normalno je, da pridejo občutki pogrešanja in normalno je, da vam ni lahko. Lahko se samo počasi naučite, kako je biti s temi občutki, jih v telesu prepoznati, izraziti, dati iz sebe…
Ko pravite, da veste, da vaš odnos z njimi nikoli ne bo pristen, avtentičen, bi človek lahko samo jokal. Starši, ki naj bi bili naše največje zavetje, so lahko včasih naši sovražniki, in to je res boleče. Zaupam v vas, da lahko premagate tudi to bolečino zavrnitve in nenehnega napora, truda, boja s starši, ki niso na vaši strani. Je pa to lahko včasih dolg proces in brez sočutne podpore ne gre.
Na voljo smo vam tudi za več strokovno sočutne pomoči!
Vse dobro vam želim.
Komentar je zapisal terapevt Zmago Švajncer Vrečko
Podoben članek najdete tudi TUKAJ.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Obsedenost s socialnimi omrežji, odtujenost: Svetovanje za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:
Vprašanje: Obsedenost s socialnim omrežjem, odtujenost
Z partnerjem sva skupaj 4 leta. Zelo hitro sem bila noseča, zato imava 3 letnega sina in 3 mesece starega dojenčka. Že na začetku zveze sva imela nekaj problemov.
– sledenje ogromno golim ženskam na IG, gledanje teh žensk in lajkanje slik. Tudi nekaj dopisovanja je bilo s strani druge osebe. Pa sva se pogovorila, jasno sem povedala da me to moti. Ko sem rodila prvega sina od njega nisem imela veliko podpore. Ne finančne, niti psihične. Nobenih lepih besed, nič cartanja, vse manj pogovora, telefona pa čedalje več.
Njegov dan je izgledal tako, da je prišel odšel ob 6:00 v službo, domov prišel po npr. 12 urah dela, šel na stranišče za 30-45minut, šel na balkon, kadil in bil na telefonu. Tako je bilo iz dneva v dan, meseca v mesec. Vmes se je malo poigral z sinom, ampak daleč od tiste pristne igre, ki jo otrok potrebuje.
Moj mož ime strasten hobi in na internetu večinoma gleda te zadeve, ki se tičejo hobija.  Ampak, to je šlo čez mejo. Na telefonu preživi praktično cel dan. Tudi zvečer v postelji leži stran od mene (češ da mu odgovarja ta položaj) in ali gleda tv v tišini ali pa je na telefonu.
.

No ko sem bila noseča 37 tednov sem ga zalotila kako v kopalnici zopet gleda druge ženske, ko ga vprašam, kdo je to odgovori z nevem oz. Noče povedati.

.
Torej najini glavni problemi so:
1. Kaj naj si mislim o tem, da sem sama za oba otroka do večera, pride domov, gre na stranišče, telefon, cigaret, telefon, cigaret, telefon, cigaret? In gledanje drugih žensk po socialnih omrežjih.
Tudi jaz potrebujem pavzo, tudi jaz bi rada si eno uro odpočila.
2 Najino spolno življenje je postalo žalostno. V vse ga morem prepričati jaz, začeti jaz. Drugače lahko sploh nikoli več ne bova. Ker zgleda nima potrebe. Tudi nikoli me ne pohvali, karkoli skuham, tudi če se uredim. Morda je rekel da sem danes lepa 1x v 4 letih.
3 Sicer je zelo šparovna oseba, ampak denar raje nameni v svoj hobi, kakor da bi nas kdaj peljal na kakšen dvodnevni oddih ali pa na kakšen izlet kjer lahko ostanemo en dan. Jaz otroka poleti sama peljem na morje, žal si sama ne morem privoščiti, da otroka peljem še kam drugam..
4 Pogovor ne pomaga. Ko se hočem pogovoriti me ignorira. 10 minut mu govorim, samo v tišini posluša in ne reče popolnoma nič. To me spravi v jok in se mi zdi, da ker sem po porodu me vodi v poporodno depresijo.
Imam prevelika pričakovanja?

.

Želim si le, da zmanjša čas za telefon, se več igra z otrokom. Želim si pogovora, da preneha s skrivanjem in  gledanjem drugih žensk, ker praktično mislim, da je na Instagram profilu cel večer.

.
In kaj narediti, če tega ne morem spremeniti? Ko sem mu rekla ali Instagram ali jaz mi je dal jasno vedeti da Inastagram. Ali gre za obsedenost?
_____________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana!
Ko pišete, se čuti, da ste v veliki stiski. Počutite se brezizhodno, hkrati pa ga imate še zmeraj radi in bi neskončno radi, da se vaš partner spremeni. Seveda mora biti zelo boleče za žensko, če nenehno čuti, kako jo partner, ki bi na nek način moral biti v tisti globini intimnosti najbližja oseba, ignorira …
Počutite se lahko zanemarjeno, odvečno in ničvredno … In koliko je tukaj prisotnega nekega trpljenja, ko se človek trudi, da bi res bilo drugače, da bi partner poskrbel zate in za dva majhna otroka, on pa kar ignorira vso to situacijo …
Če vas prav razumem, ste poskušali že vse in nič ni zaleglo. V teh primerih se svetuje partnerska terapija, ampak vaš partner resnično mora biti pripravljen nekaj spremeniti. Vsekakor je težko v takšni zvezi, saj se nenehno počutiš odrinjeno in spregledano …
.

Verjamem, da se trudite po najboljših močeh biti odlična mati, hoditi na morje sami, skrbeti za otroke, vendar pa ostaja tista neka praznina, osnovno pogrešanje bližnje osebe …

.
Vaš partner mora začutiti, da ne more z vami kakorkoli ravnati. To je bistveno. Da si odločno vzamete tisti osnovni prostor zase in na neki skrajni točki tudi začnete postavljati ultimate. Verjetno so vam tako svetovali tudi drugi in verjetno boste prejeli podobne komentarje tukaj …
Kako lahko vi pridobite večjo notranjo moč in občutek vrednosti, da z vami najbližja oseba ne more kar tako ravnati?
Kako lahko vi začnete postavljati določene meje, da vas druga bližnja oseba začne postavljati na 1. mesto pred svoj hobi, instagram, stranišče, kajenje, čas zase …?
To je bistvenega pomena. Verjamem, da je v vas tista določena osnovna moč, ki le mora pogledati na dan in zahtevati od drugih ljudi osnovno spoštovanje. Bistveno je, da vi začutite v sebi, da si več ne dovolite, da z vami nekdo tako ravna.
.

V določenih primerih, ko partner ne želi na terapevtska srečanja, priporočamo tudi individualno terapijo, kjer lahko začnete pridobivati tisto osnovno notranjo moč in drugim ljudem postavljati določene meje.

.
Vse dobro,
Zmago Švajncer Vrečko,
individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija
_______________________________________________________________________________________________________________________________
Dodaten komentar gospe:
Doletelo me je pa ravno tisto, kar sem predvidevala,  prebolevam poporodno depresijo in se “fajtam” sama s sabo v glavi. Spremenilo se ni nič, kakšna zakonska terapija (“a si čist nora, preveč bereš forume”.).. Trenutno sem sama v postelji, ker on vsak dan “zaspi” v drugi sobi z sinom in razmišljam kaj bom jutri počela, se pogovarjam sama s seboj in potiho jokam. Misli so temačne, upam, da najdem neko svetlo točko… 🙌 seveda zaradi otrok, ki mi res pomenita vse na svetu.
________________________________________________________________________________________________________________________________
.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
.
Podoben članek lahko preberete tudi TUKAJ.

Mladoletnik ima diagnosticirano paranoično shizofrenijo, kako naprej: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje:

Sin partnerja od prijateljice ima diagnosticirano paranoično shizofrenijo, je pa še mladoleten. Veliko o njegovem dosedanjem zdravljenju in trenutnem stanju ne vem (niti prijateljica), razen da ima avdio in vizualne halucinacije, panične napade, včasih misli, da mu kdo želi škodovat – ampak izredno težko ugotovi kaj misli, saj je večino časa tiho.

Je zelo v sebe zaprt in malo govori, veliko časa preživi na računalniku. Partner od prijateljice tega stanja ne jemlje resno, vmes ga skoraj tri leta ni peljal psihiatru. Prijateljico skrbi, kako se bo ta bolezen kazala čez čas, glede na to, da niti ni primerno zdravljena?

Kako nagovoriti partnerja, da je to resno stanje? Pozna kdo kakšno skupino za pomoč svojcem tistih s shizofrenijo? Hvala!

 

___________________________________________________________________________________________________________________________________

 

 

Spoštovani,
žal mi je, da se to dogaja sinu partnerja vaše prijateljice. Vidi se tudi, da vas zelo skrbi tako zanjo, predvsem pa za tega mladega fanta, za katerega bi bilo seveda zelo pomembno, da je deležen rednega psihiatričnega zdravljenja, pregledov ipd.
.

Verjamem, da si partner si lahko zatiska oči, saj to za nikogar ni prijetna tematika, vendar je kljub temu treba nujno poskrbeti za lastnega otroka.

 .
Farmakološka pomoč (jemanje tablet ali prejemanje injekcij …) je v teh primerih, ko gre za različne vrste halucinacij in paničnih napadov, nujno. Človeka lahko to izjemno močno izčrpa, sploh če je še mlajši. Hitreje, kot pride do zdravljenja, hitrejši so tudi učinki zdravljenja in manjše so negativne dolgoročne posledice. Verjamem, da je tisti, ki v tej situaciji najbolj trpi, ravno ta fant … Osebno v terapevtskem procesu delam tudi s klienti, ki so zboleli za shizofrenijo. Zelo pomembno je, da si ob farmakološki pomoči uspejo strukturirati življenje in da dobijo občutek, da imajo nekoga, ki jim v njihovem trpljenju stoji ob strani. Dostikrat je posledica zaprtosti vase odsev določene zanemarjenosti od staršev, čeprav seveda ne želim reči, da to velja za ta primer, saj nimam dovolj podatkov …
Shizofrenija je velikokrat tudi dedna, kar pomeni, da jo je imel tudi morda kdo od njegovih staršev ali starih staršev. Vsekakor je treba tudi redno pregledovati, ali fant jemlje tablete oziroma dobiva injekcije. Poznam veliko ljudi, ki so izjemno uspešni, kljub temu da imajo shizofrenijo. Vendar pa imajo tudi redno farmakološko pomoč, dostikrat pa tudi terapevtsko pomoč, bodisi individualno ali skupinsko. Seveda je lahko pomembna tudi družinska terapija, če svojci prav tako potrebujejo pomoč.
Vse dobro vam želim in upam, da se bo situacija uspešno razrešila,
Komentar je zapisal terapevt Zmago Švajncer Vrečko.
.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
.
Podoben članek si lahko preberete TUKAJ.

Kako se spopadati z dejstvom, da te partnerjeva družina ne odobrava: SOS za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:
Vprašanje:
Zanima me kako se spopadati z dejstvom, da te partnerjeva družina ne odobrava?
Skupaj sva leto in pol. Ne živiva skupaj, ampak to načrtujeva v prihodnosti. V samem odnosu nimava večjih problemov, nesoglasja rešujeva sproti, se veliko pogovarjava in sprejemava kompromise. Spoznala sva se po tem, ko sem se ločila. Iz propadlega zakona imam tudi otroke, ki jih je on sprejel za svoje. On svojih nima. Otroci so ga zelo lepo sprejeli.

Mi sami med sabo v glavnem nimamo težav in se zelo lepo razumemo.

Nastane pa je njegova družina. Do oktobra, ko sem bila večino vikendov sama, so bili otroci pri očetu. Takrat sem bila doma, odnosi so bili normalni oz. sem se počutila sprejeto in sproščeno v njihovi družbi. Ko sem dobila novo službo in sem začela delati čez vikende, je partner začel večino vikendov preživljati pri meni, pa so se začeli različni komentarji. V stilu, da je prehitro, da bi se pogovarjala o skupnem življenju, da so moji otroci prenaporni za njega, ipd. To je v zadnjem obdobju pripeljalo do tega, da sem bila izločena iz družinskih praznovanj, ker so bili otroci tisti vikend pri meni, in čez vikend celo do tega, da mu je mama rekla, da ga zelo dobro pozna in da opaža v zadnjem mesecu, da je nesrečen ob meni in da zaradi tega bolj pogosto pije. Da ga ima rada in da naj premisli o tem kar mu je povedala in da si naj najde boljšo zensko. Partner je bil šokiran in v je zmrznil. Je rekel, da ga je tako zelo prizadelo, da sploh ni bil sposoben reagirati.
Včeraj mi je to vse tudi povedal in danes sem sla k njemu, da sva bila pred službo nekaj ur skupaj, da sva skupaj predelala del tega dogajanja. Mene je v prvi vrsti prizadel ta odnos, ker tega resnično nisem pričakovala. Nikoli nisem bila nesramna do nikogar in sem jih sprejela in jih smatrala za družino.

Sem pa v zadnjem času čutila posesivnost njegove mame, ampak se nisem s tem obremenjevala, ker mi je sama večkrat povedala, da ona razume, da bo njen sin slej kot prej odšel od nje in da je to popolnoma življenjsko.

Da mu privošči, da je srečen.  Ne razumem kako imaš tako malo spoštovanja do svojega otroka, da mu posegaš v tako intimo kot je izbira partnerja. Da mu govoriš, da je s partnerjem nesrečen, da ga naj pusti, da si naj najde boljšo, itd. Sama tega resnično nisem vajena, ker pri nas v družini takega odnosa ni.  To se mi zdi izjemno toksično in neprimerno. Sama sebe smatram za dobro osebo in ne vidim razloga za takšno ‘intervencijo’. Nobenemu od naju ni jasno od kje je to pravzaprav prišlo. Ker vikende preživlja pri meni, ona pravzaprav sploh ne vidi kakšen odnos imava, kako se razumeva in kako mi funkcioniramo kot družina. Ona vidi njega med tednom, ko je pod stresom in slabe volje zaradi slabih odnosov v službi, ki ga zelo obremenjujejo.
Zanima me kako pravzaprav od tu naprej? Kako se spopadati z vsem tem? Boli me, da je partner zdaj razcepljen med mano in svojo družino in da imam občutek, kot da sem jaz povzročila, da mora izbrati stran. Tega položaja mu resnično ne privoščim in razen tega, da mu stojim ob strani, ne vem kaj se lahko naredim, da bi izboljšala to celotno situacijo.
_________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana,
hvala, da ste svojo bolečino delili z nami in žal nam je, da vam pozno odgovarjamo. Čuti se, da vas je ta reč zelo prizadela. Občutek je, kot da ste vi krivi, da je zdaj vaš partner ujet med vas in vaše otroke ter svojo družino, posebno pa svojo mater. Veliko občutka krivde lahko potem nosite vi, za kar sploh niste krivi.
Kot moški vam lahko povem, da je vselej na strani moškega to, ali se v polnosti odloči, da bo zaživel svoje življenje, se odločil za novo družino, za novo partnerico, za otroke …

Občutek je, kot da je on hitreje sprejel vaše otroke kot njegova mati.

 

Kot pravite, ima ona določen vpliv nanj, in po njenem pogovoru z njo vam je rekel, da ga vaši otroci preveč obremenjujejo, kar vam lahko prebudi občutek, da je tudi začel piti zaradi vas, da ga vi delate depresivnega itd., kar pravi njegova mati njemu.
Toliko nemoči in stiske je čutiti v vaših besedah, vendar kot sem rekel – vi niste krivi za to, da vaš partner pije in da je morebiti nesrečen zaradi vas. Verjetno se vaš partner počuti ujeto med vami in svojo materjo.
Na terapevtskih srečanjih dostikrat delam s takšnimi pari. Partner mora velikokrat spoznati, da je dobro zaživeti novo življenje  in kako lahko zmanjša vpliv svojih staršev nase ter začne postavljati določene meje in razmejitve svoji primarni družini.
Vi ste tisti, ki trpite zaradi tega, ker on ne zna postavljati mej svoji materi. Poleg vas pa neznansko verjetno trpijo tudi vaši otroci, ki jih je sprva sprejel, zdaj pa pravi, da ga obremenjujejo.
Ne vem, koliko občutka zavrnitve in krivde poleg vas sprejmejo tudi vaši otroci. Vendar to ni vaša odgovornost. Predlagal bi vam partnersko terapijo, če se je vaš partner pripravljen odločiti za vas in vaše otroke.
Če ne, pa bi vam vsekakor predlagal individualno terapijo, saj ste ravnokar preboleli ločitev in vam je verjetno težko potem preboleti še en razhod, še huje pa je to lahko za vaše otroke …
Vse dobro vam želim,
Zmago Švajncer Vrečko,
individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija
_____________________________________________________________________________________________________________________________

Draga gospa. Hvala za vašo izpoved, ranljivost.

Kar meni ostaja ob vsem prebranem je se to, da ste neverjetno verbalizirani, čustveno ranljivi, iskreni in odprti in predvsem – dober človek.

Zato slutim, da bosta zmogla in zmagala tudi vse te prepreke.

Če partnerja ne bi imeli na vasi strani, bi partnerju priporočila dve knjigi Po tihem zapeljani in Poročen z mamo – istega avtorja, Kenneth M Adamsa.
Vam pa Strupeni tasti in tasce (Susan Forward).
Morda vama ta literatura lahko se kje pomaga.
Sicer pa srečno, srčna gospa!
Komentar je dodala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
____________________________________________________________________________________________________________________________
Dodaten komentar:
Partner ni nikoli rekel, da so mu otroci prenaporni, ali da je nesrečen z mano. Midva se zelo veliko pogovarjava o teh stvareh. Tudi nikoli nisva hitela v to, da smo se zaceli družiti z njimi. Je minilo najprej pol leta, preden je on sploh spoznal otroke. Prej nisva imela želje in potrebe po tem, ker sva najprej želela videti ali zveza med nama pelje v skupno prihodnost ali ne. Tudi sama sem mu vedno dajala dovolj časa in prostora, da se sooči z občutki okoli tega.

Se zavedam, da je vstopiti v odnos z osebo, ki že ima otroke veliko težje in veliko bolj kompleksno, kot v odnosu brez otrok.

 

Vse skupaj smo šli postopoma in počasi. V prvi vrsti tudi zaradi otrok, ker sem želela, da je odnos do njih primeren in da se počutijo varno. On otrok ni nikoli zavračal, poskrbi za njih, jih ima rad in otroci so ob njem sproščeni. Tudi kadar mene ni zraven ni problemov. Tako da sem mu pravzaprav resnično hvaležna, ker je do otrok dober in jih je resnično sprejel za svoje. To da so prenaporni za njega mu govori njegova mama. In to, da si je ob večerih spil kakšno pivo ali dva, občasno, pa tudi ne pomeni, da ga “pije”. Na splošno gre bolj za to, da mu mama želi dirigirati življenje in mu posega v intimne odločitve.
V bistvu sva se midva v tem času odkar sem vam pisala že ogromno stvari pogovorila. On je odločen, da mnenje njegovih domačih ne spremeni ničesar med nama.

Midva se razumeva in skupaj dobro funkcioniramo kot družina in to je tisto kar šteje.

 

Odnos z mamo rešuje sam. Tudi okoli tega veliko komunicirava. On ne želi, da se jaz spreminjam, ker tukaj pravzaprav ni v meni problem, ampak je problem v maminem vtikovanju. V prvih nekaj dnevih je bil tudi sam šokiran nad njenim obnašanjem, ampak kasneje je ugotovil, da je to pravzaprav mamin vzorec. Meni, da je posesivna, ker vidi da je srečen in ker se začenja zavedati, da ga bo “izgubila”. V kratkem se namreč namerava odseliti od nje, k meni in očitno je to njen velik problem. Hkrati pa se partner zaveda, da je to problem, ki ga bo ona morala sama rešiti, ker ni njegova dolžnost, da ji on igra čustvenega partnerja. On ima svoje življenje in ga namerava živeti tako kot se njemu zdi primerno.
Sem pa tudi sama sprejela dejstvo, da se nekaterih stvari ne da spremeniti, in da to ni moja krivda ali moje breme. Ker ne sama in ne partner ne vidiva problema v mojem odnosu do njih, se sama ne bom spreminjala. Če me želijo imeti v družini me lahko sprejmejo, drugače pač ne. Mi je zelo žal, če se odločijo za slednje, ampak tudi to naju s partnerjem ne bo ločilo.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Podoben članek najdete TUKAJ.

Kako bi svojemu partnerju približala osebnostno rast? SOS za partnerstvo

/1 Comment/in /Napisal:

Vprašanje:

Pozdravljeni, s partnerjem sva skupaj 6 let. Do sedaj je bilo vse super. Je izredno pozoren do mene, gospodinjska opravila mu niso odveč, je iznajdljiv, ima ogromno spretnosti, pošten, delaven, opravi vse kar se dogovoriva, me razvaja… Manjkajo pa mi globoki, življenjski pogovori. Občutek imam, da sem ga prerastla. Da sem osebnostno na višji ravni kakor on. Drugače je inteligenten, stvari razume hitreje kakor jaz, tudi v službi nima nobenih ambicij, rad ima svoje delo, vendar pravi, da tega ne bo počel celo življenje, ko ga povprašam, kaj pa bo počel pravi, da se bo s tem ukvarjal ko bo potrebno. Nima nobenih specifičnih ciljev.

Imam občutek, da jaz osebnostno rastem, medtem ko on ne.

Je pa res za sem začela zelo delati na sebi, hoditi na terapijo, razmišljam o stvareh, ki me omejujejo, o svoji vzgoji…Občutek imam, da sem jaz tista, ki rine stvari naprej: da greva okoli, poizkusiva kaj novega, vidiva kaj novega,… velikokrat komentira stvari, ki njemu niso poznana ali jih pa se ni videl in je do teh stvari skeptičen, včasih ciničen. Banalen primer: hrana, niti poizkusiti ne želi hrane, ki je ne pozna, nad ničemer ni impresioniran, ko hodiva okoli. Želim si, da bi bil odprt do stvari, da bi se znal pogovarjati, razmišljal o globljih stvareh o življenju, z duhovnega vidika.
Kaj naj naredim? Kako bi ve svojemu partnerju razložile in mu približale osebnostno rast? Tako me motijo te stvari in da imava površinski odnos in da sem čisto brez volje, depresivna in apatična ter na trenutke prav nesramna do njega. Je bila že katera v podobnem položaju? Kaj bi ve naredile? Hvala❤️
_______________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovani,
žal mi je, da sta se s partnerjem čustveno oddaljila. Povsem razumljivo je, da vas boli površinski odnos s človekom, ki naj bi vam bil najbližja oseba, povezana v ljubezni in spoštovanju. Pogosto trpimo, ker s partnerjem nimamo več občutka pripadnosti, saj opažamo, da se je od nas čustveno oddaljil, in iščemo načine, kako bi se z njim spet povezali. Včasih bi ga tudi radi spremenili, le da bi začutili, da smo mu pomembni, ker se je spremenil zaradi nas. In velikokrat je sprememba partnerja počasna ali skoraj nemogoča – bolj kot čustveno pritiskamo, manj je pripravljenosti za spremembo. Se pa tukaj postavlja tudi vprašanje sprejemanja partnerja, tudi če ni tak, kot bi nam v celoti ustrezal.

Zelo je pomembno, da vam partner daje občutek ljubezni.

Dobro pa je, da mu razložite, kaj od njega čustveno pogrešate, in katere so morda vaše globlje potrebe, ki so z njim nezadovoljene. Lahko poskusite tudi s pisanjem pisma, ki si ga prebere. Verjamem, da ste mnogo tega že naredili in ste morda celo že utrujeni. In prav imate – če želi nekaj spremeniti le eden, je to boleče. Tega včasih ne moremo preprečiti; še več – terapevti to vidimo kot nekaj dobrega, močno spodbudo, da v partnerstvu zares poskrbite zase – ali postavite jasnejše meje ali pa razmislite, če so vam te partnerske dinamike sploh še sprejemljive.
Je pa koristno, da se vprašate, če so vam ti občutki zavrnjenosti, ki se ob njem prebujajo, znani že iz preteklosti. Velikokrat želimo na primer spremeniti svoje starše, ki nam ne dajejo take oblike ljubezni, kot bi si jo želeli kot otroci.

In potem se hrepenenje po zadovoljitvi čustvenih potreb prenese na partnerja.

Dostikrat pomaga tudi partnerska terapija pri razumevanju in predelovanju teh preteklih vzorcev primarne navezanosti v varnem terapevtskem odnosu ob navzočnosti partnerja. V tem primeru bi vas usmerili v raziskovanje anksiozno-ambivalentnega stila navezanosti, kjer je zelo pogosto, da si anksiozen partner želi spremembe bližnjega, partner, ki je izogibajoč, pa se temu umika …
Pomembno je, da znate čustveno poskrbeti zase, saj je lahko nevarno, da smo zaradi partnerja popolnoma “depresivni”, ker on s tem pridobi veliko moč nad našim duševnim stanjem, in smo od njegovega vedenja lahko čustveno odvisni – soodvisni.
Vam je ta pojem poznan? Če ni, o tem veliko piše Sanja Rozman. Priporočal bi vam tudi psihološko knjigo: Gostečnik: Je res vsega kriv partner?
Bistveno je, da ohranimo zdrav občutek naše psihične identitete, če smo v odnosu ali ne. In tukaj vam lahko samo čestitam, da se borite, ste začeli delati spremembe, hoditi na terapijo, razmišljati globlje … Zelo koristno je tudi prisluhniti telesu, kaj vam govori s svojimi senzacijami ob partnerju.
Vse dobro vam želim.
Komentar je napisal :
Zmago Švajncer Vrečko , terapevt stžist.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Podoben članek najdete TUKAJ.

Depresiven mož. Kako mu pomagati: Sos za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje:  Živjo! Moj mož je nekaj mesecev nazaj postal zelo depresiven. Včasih je bil zelo ljubeč, miren, potrpežljiv, pozitiven, potem pa kar naenkrat povsem drugačna slika (naenkrat depresiven). Težko živi, včasih ne vidi smisla, nima volje, ponoči bedi, po drugi strani pa veliko dela (za službo). Za otroke in zame nima veliko energije in volje. Najhuje mi je to, da je rekel, da čuti manj do mene in do njih. Rekel je, da so vsa njegova čustva nasploh otopela. Pravi, da mu ni vseeno in da bi rad, da se stvari vrnejo nazaj v tako stanje kot so bile. Ampak hkrati se pa preko interneta pogovarja z ljudmi, tudi z drugimi ženskami, in to skriva pred mano. Včasih sva imela tako lepo in trdno zvezo, res sva uživala en z drugim.
Težko mi je, ker bi mu rada pomagala, rada bi razumela, hkrati pa čutim veliko žalosti in jeze, da je zdaj tak, kakršen je. Počutim se izdano. Da to ni človek, s katerim sem se poročila. Počutim se jezno, ker je rekel, da manj čuti tudi do otrok. Kako lahko katerikoli starš kaj takega sploh začuti? Strah me je, da ne bo nikoli boljše. Kakšen dan je ok, potem pa spet pride dan, ko nas vse gleda otopelo, kot da ne čuti nič do nas. Kot da mu je odveč, da ima ženo in otroke. Rekel mi je tudi, da je razmišljal, da bi bil raje sam.
Za otroke večinoma skrbim sama.

Kakšen dan se mi smili in bi mu samo rada pomagala, kakšen dan sem pa tako jezna nanj in si samo želim, da bi se odselil.

 

Želim si nazaj svoje življenje. Hkrati bi mu rada stala ob strani. In delam vse v svoji moči, da sem razumevajoča in potrpežljiva. Kmalu bo začel tudi s terapijo.
Zanima me, če ima kdo od vas izkušnje z depresivnim partnerjem? Kako ste zdržali? Kaj je pomagalo? Je bilo sploh kdaj zares boljše?
Hvala za pomoč.

________________________________________________________________________________________________________________

 

Draga anonimna, ne glede na vse morebitne nasvete – vaš partner v osnovi potrebuje diagnostiko. Pregled (psihiatrični), kjer bodo ocenili, kaj se dogaja, kaj je vzrok, za kakšno vrsto depresije gre, ali so potrebna zdravila ipd. To je nujno – dlje časa kot se izogiba, dlje lahko tone v depresijo. In skrbi me, kako izgleda nezdravljena depresija na dolgi rok. Zato v prvi vrsti svetujem strokoven posvet, nato pa vse ostale načine lajšanja.
Drugo – vaši občutki v partnerstvu z možem, ki ima depresijo so LOGIČNI in NORMALNI. Nič ni narobe z vami, on je tisti, ki se je spremenil. In ker se je, ta situacija prinaša različna občutja: od nemoči, strahu, žalosti, pa do jeze… celo paleto občutkov lahko občutite!

In še več – manj kot čuti on, več lahko čutite vi.

 

Kako krivično do vas .😞 Depresija je poosebljena naučena nemoč in včasih jo močno občutijo tudi partnerji, ko samo spremljajo dogajanje in ne morejo vplivati na partnerja.
In to je kruto dejstvo, ki ga morate živeti: če si gospod ne bo našel strokovne pomoči, ste popolnoma nemočni glede njega. Vi namreč niste njegov zdravnik, niti njegov terapevt, da bi ga lahko reševali.

Ljudje sicer mnogokrat poskušamo v partnerstvu tudi to, ampak to prinaša s sabo močne občutke jeze in celo zamere – kar je spet razumljivo, saj res ni naravno, da partnerje rešujemo na ta način.
In kar pri tej zgodbi najbolj pade v oči – če prav razumem, gospod pomoči ni poiskal, ampak ima pa “pogum” (da ne napišem kaj drugega), da si piše z drugimi ženskami?

Kolikor ga lahko razumem, da se psihiatra lahko boji, ga težko razumem v tem, ko vas čustveno vara. Nobena psihična bolezen, ki je ne želimo zdraviti, ne opravičuje čustvene prevare. Ker pa operira z občutki sramu, lahko sklepamo, da je tudi njega sram (kar je zelo značilno za psihične bolezni!). Pa vendar – vse to samo pomeni, da je gospod v stiski in da išče pomoč povsod drugje, le tam ne, kjer bi jo res moral.

Zato se upravičeno počutite izdani, jezni, celo besni – ker ni fer, ni fer do vas, da se vam to dogaja.

Tako kot ni fer, da zdaj vaš partner čuti vsa ta občutja, je se manj fer do vas, da na tej točki išče rešitve, ki niso funkcionalne in rušijo vajin odnos. Morda bi bila zanj na tej točki za začetek bolj varno odločiti za partnersko terapijo, kot za psihiatra…? (Čeprav bo tudi na partnerski terapiji slišal, da je diagnostika nujna – morda pa bi mu tam lažje regulirali strahove).
Malo mi sicer ob tem vprašanju ostaja občutek strahu.

Poznala sem namreč že nekaj primerov moških, ki so se po poroki in po starševstvu (sploh takem neprespanem) absurdno spremenili:
kot da bi se teh funkcij tako globoko prestrašili, da so umaknili, nekateri postali celo deviantni, pri tem pa doživljali globoke in skrite občutke.

Kakorkoli že je zares pri vašem gospodu, pa je dejstvo, da niste povsem nemočni glede sebe – sebe lahko vedno zavarujete!

Morda boste na neki točki morali se odločiti, koliko tega lahko sploh se zdržite. Če bo gospod se naprej zavračal zdravljenje, medtem pa si celil rane pri drugih ženskah, bo to za vas postajalo čedalje bolj nesprejemljivo (in zakaj ni že?). Tako namreč ne more živeti v odnosu nihče.

Morda pa morajo včasih iti stvari nekje tako daleč, da začutimo lastno vrednost: da se zavemo, da smo preprosto vredni več in drugačnega odnosa in da udarimo po mizi in rečemo dovolj, jaz se pa tega na tak način ne grem več. Ker ne glede na vse… vredni ste vsega najboljšega.

In ne rabite trpeti.

Ni vam tega treba.

Lahko postavite meje, povabite partnerja na partnersko terapijo, potem pa tam naredite plan kako naprej.

To vam toplo svetujem in vas spodbujam, da se ne nehate poslušati.

Ker ste vredni, da ste v odnosu ljubljeni.

Vse dobro in pogumno naprej!
Komentar je zapisala in uredila Katja K. Knez Steinbuch, Druzinska terapija – Vita Bona.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Partner odhaja: Svetovanje za pare

/0 Komentarji/in /Napisal:

S partnerjem sva v vezi 9 let. Imava dva otroka ( 3letnik in 7 mesečna punčka). Lani smo si zgradili hišo in sedaj je prišel čas, ko bi lahko uživali, a mi je pred enim mesecem partner rekel, da ne more več biti z  mano , da ničesar več ne čuti. Hišo smo si gradili zraven partnerjevih staršev. Odnosi z njimi nikakor ne grejo, še posebaj odkar imava otroke nimata meje. Partner mi ni v oporo, njima reče naj me ne dražita, ker bo spet on poslušal (govorita, da sem 2 meseca po porodu debela, tudi 2 mesečni hčerki govorita enako). Sedaj še živimo skupaj, vendar ne komunicirava. Prosim za pomoč, nasvete.

______________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna, res hudo vam mora biti, ko ste stopili v tako občutljivo obdobje vašega življenja. Imeti 2 mesečnega otroka je res naporno obdobje in če pri tem partner ne sodeluje je v polnosti je lahko še hujše. Kar opisujete je, da vam ne izkazuje spoštovanja, ampak se samo povezuje s svojo družino. Telesno je v partnerski zvezi z vami, čustveno je pa povezan še vedno s svojimi starši in stoji na njihovi strani. Vse to kar dela, ni pravično do vas in je njegova odgovornost, da naredi spremembo in spremeni odnos.

Tudi, da starši ne spoštujejo vaš mej ni pravično iz njihove strani.

Vsi ljudje imamo osebni prostor in omejitve, ki naj bi jih drugi spoštovali in ne šli vedno čez njih. Tudi partner bi moral svojim staršem postaviti meje in vas zaščititi v teh primerih. Tukaj vam priporočam, da bi se s partnerjem udeležili partnerske terapije, če bi vi želeli nadaljevati odnos in poskusili popraviti. Glede staršev je dobro, da se fizično ločite od njih. Torej da ne morejo brez vašega dovoljenja v vašo hišo in da vedo kje so meje. Vsekakor je pomembno, da partner stopi v vlogo, da svojim staršem postavi meje. Želim vam vse dobro na vaši poti.

Komentar je zapisal terapevt Denis Ališič

________________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.  Res je za vami in pred vami težka izkušnja. Prestopanje mej, nespoštovanje, nerazumevanje in tudi partner ni na vaši strani. Pa ravno v obdobju, ko bi varnosti, topline, ljubezni in miru najbolj potrebovali.  Denis vam je že lepo odgovoril, jaz pa bi vam dala še nekaj vprašanj, ki se mi zdijo pomembne, da se jih vi sami vprašate.

Kje pa je vaša jeza?

Kje je vaša žalost?

Kje so vaše potrebe?

Kje je vaša meja?

Če pomislite na vašo primarno družino, so tudi tam bile vaše meje tako prestopane?

Vaše potrebe tako potlačene?

Je bila ljubezen do vas, tako prezrta in potlačena?

Zaslužite si več. Zaslužite si največ. Če si želite rešiti zakon in poskusiti vse možnosti, vam svetujem partnersko terapijo. Če pa se partner, terapije ne bi želel udeležiti, pa vam svetujem, da se napotite na terapijo sami. Da predelate čustva iz primarne družine, da se opolnomočite in da najdete svojo vrednost.

Vse dobro vam želim na vaši poti.

Komentar je zapisala Tadeja Čulek.

 

Najdete nas tudi na Facebooku.

Podobne teme: Kako naj ga privlačim? , Kaj dolgujem staršem?

Zreli odnosi, težave v partnerstvu, partnersko svetovanje in terapija

Težave v partnerskem odnosu: Svetovanje za pare

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje:  V odnosu s partnerjem, se dnevno ponavlja prepir na enako temo. Nenehno dobivam navodila kako kaj početi, kako se obnašati, kaj rečti. Počutim se, kot da to sploh nisem jaz. Ko partnerju zaupam svoje občutke, znori, ker noče da mu kontriram. Pa tudi če ne odgovorim takoj, mu ni ok. Zadeve so šle tako daleč, da bova obiskala psihologa (a se bojim, da po uvodni uri ne bo želel na naslednji obisk). Partner pravi, da ima pravico izražati jezo in živčnost. Ampak, kaj pa jaz? Nenehno sem pod njegovimi pravili in se že bojim kaj rečti. Prosim za pomoč, nasvet kaj storiti, drugače se mi bo zmešalo? Lp 

 

Spoštovana anonimna, res se trudite, da bi uredila vaš odnos s partnerjem.  Želite da, bi lahko ponovno srečno skupaj zaživela. Verjamem, da mora biti to ena velika zmeda in stres, ko se morate nenehno prilagajati in “hoditi po jajcih”. In to samo zato da bo partner vsaj nekoliko manj jezen. To kar opisujete mora biti res grozno, da ste nenehno pod “obleganjem”. Po vašem opisu, se razbere, da se res trudite, poskušate biti sočutni, razumevajoči in tolerantni do partnerja, vendar on še vedno pritiska na vas.

V tej situaciji vi niste krivi nič, težava se nahaja v partnerjevih čustvih.

To obnašanje res nima prostora v vašem odnosu in ne spada v trenutno situacijo, kar pomeni da prihaja iz preteklosti. Vsa ta obnašanja, besede, izpade partnerja, ki ste opisali so njegova bolečina, ki jo ni predelal iz preteklosti in jo sedaj izraža v odnosu. To je pa izredno krivično do vas, ker niste krivi in vseeno ste “bombandirani” iz njegove strani na tedenski ravni. Njegovo obnašanje je izraz, da je on moral najti večji nadzor, ko ni bilo varnosti v otroštvu in je bilo to takrat izredno stresno. Verjamem, da je pod velikim stresom tudi on, ko ne more pustiti njegove strahove in bolečine v preteklosti in jih vedno nosi sabo. Sprememba obnašanja, bi za njega pomenila dodatni stres, ker bo moral spustiti edino, kar zadržuje vse njegove občutke. Tako, da je bila vaša odločitev iti k strokovnjaku pravilna, ker bo treba nasloviti vsa skrita čustva, ki povzročajo potrebo po povečani varnosti.

Glede njegove želje po izražanju jeze in živčnosti se strinjam, da ima pravico jo kazati, vendar to kar on dela ni kazanje čustev, vendar čustveno nadlegovanje vas.

Kar imam v mislih je izražanje jeze, kot ste opisali, da zjutraj naglas odpre vrata in vas zbudi. To ni izražanje jeze, to je nespoštovanje. Izražanje jeze bi bilo, če bi se usedla, bi on povedal, da je jezen, mogoče glasneje govoril ampak, da bi dovolil si začutiti to jezo in bi jo lahko v pregovoru predelala. Vsak partner ima pravico izražati vse občutke, vendar na zdrav način, da se te občutki lahko predelajo in naslovijo. Ta zdrav način je preko pogovora, aktivnega izražanja (ples, slikanje, petje), da se prepozna občutke in jih oseba lahko začuti. Želim vam vse dobro in srečno, ne glede na kateri poti boste. 

 

Komentar je napisal terapevt Denis Ališič. 

 

Najdete nas tudi na Facebooku.

Odnos z mamo, izboljšanje družinskih odnosov, družinsko svetovanje in terapija

Težaven odnos s sestro: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje: S sestro sva včasih obe živeli doma pri mami. Najina mama je definicija MOM osebe in je zelo težavna, z njo je bilo življenje peklensko. Jaz sem se odselila od nje in sem končno srečna, z eno izjemo… Sestra še vedno živi pri mami ,  je nesrečna, z veliko težav-ami  v zvezi z mamo in jaz to vsak dan poslušam.  Vsakič, ko je nova težava ,pokliče. Tudi mama me kliče in razlaga svojo plat težav. Zanima me ali sem sebična če si ne želim reševati njihovih medsebojnih težav, niti poslušati o tem? Do katere meje sem jaz primorana biti vpletena v njihove težav-e? Rada bi samo živela mirno življenje, brez njihovih težav. Kako lahko to rešim, brez da bi sestro na smrt užalila?

 

Spoštovana gospa. Iskrena hvala za zaupanje. Najprej bravo za to, da ste zbrali moč in poskrbeli zase in svojo družino s tem, ko ste se odselili stran. Samo predstavljam si koliko dela na sebi je bilo potrebno in koliko ste čustveno tvegali, ko ste naredili ta korak. In kot opisujete je to močno pripomoglo k vašemu počutju in svobodi, kar me res veseli. Glede na vprašanja, ki nam jih zastavljate imam občutek, da vaše telo in srce ponovno zelo močno sporočata kaj si želita in potrebujeta, a vas hkrati skrbi, da to ne bi pomenilo, da ste sebični, da morda puščate sestro samo, med tem, ko ste se vi “rešili”.

 

In ne, nikakor niste sebični, samo pri sebi jasno prepoznavate, da so bile, oz. so vaše meje porušene s tem, ko ste ponovno poskrkani nazaj in postajate njuna “terapevtka”.

 

V vsakem odnosu imamo pravico in smo pravzaprav edini odgovorni za to, da poskrbimo zase in jasno izrazimo naše potrebe in meje (kaj nam je pomembno in česa nikakor ne toleriramo, ker nam ni ok, nas spravlja v stisko ipd…).

Niste sebični, ko želite mirno živeti in ne reševati konfliktov, ki niso vaši, ali poslušati vsako stisko sestre. Pravico imate, da vedno preverite pri sebi kako se počutite in ali ste v tistem momentu zmožni nekoga poslušati (pa naj bo to sestra, mama ali katera koli druga oseba) in spoštljivo postaviti mejo. To je namreč ljubeč izraz skrbi za vas in vaše zdravje…in samo vi ste tista, ki to lahko stori.

 

Slišim, da se v vas prebudi krivda, ko sestra reče blagor tebi, ker si šla. Ampak verjamem,da tudi ona ni tako zelo nemočna, kot se morda zdi na prvi pogled.

 

Morda v stiski v kateri se ona znajde ob vajini mami resnično potrebuje terapevtsko pomoč, in obstaja kar nekaj možnosti za ekonomsko ugodne terapije, če se bo za to odločila.

Včasih, ko gre za zelo razdiralne dinamike v družini moramo poleg čisto fizičnih mej narediti tudi zelo jasne čustvene meje. Kar ne pomeni, da nam je vseeno za to osebo. Temveč, da imamo tako radi sebe, da se nismo več pripravljeni žrtvovati, saj je cena prevelika.

Kako bo vaša sestra razumela ali doživela vašo mejo žal ni v vaših rokah, oz. je nekaj nad čemer nimate kontrole. Gotovo primomore, če lahko mejo postavite, ko boste mirni in na spoštljiv način, iz zavedanja, da to počnete iz ljubezni do sebe in ne ker bi želeli njo prizadeti ali zapustiti. Ker ste vredni življenja v miru in ker je to nekaj, kar lahko definitivno najde tudi vaša sestra, če se za to odloči (v vas pa ima pravzaprav tudi zgled kako to storiti). A njen odziv v resnici ni odvisen od vas.

Kadar osebe naših mej nočejo oz. ne zmorejo spoštovati (se jezijo, nas zavrnejo, zamerijo) ne pomeni, da je z našimi mejami ali nami nekaj narobe (čeprav se nam lahko hitro prebudi ta občutek sploh, če kot otroci nismo imeli pravice do svojih občutij, če za naše pristne potrebe ni bilo prostora in smo morali vedno “razumeti” druge, morda “hoditi po prstih”, nas pa nihče ni videl). Te osebe naše meje razjezijo, saj so ves čas, ko mej nismo postavljali, oni profitirali.

Ampak žal v tej dinamiki nas in naših potreb zanje ni bilo. In ko postavimo svoje duševno zdravje na prvo mesto, se pravila igre spremenijo. A če ne zmorejo videti in spoštovati nas v naših potrebah in občutjih, potem ni prostora za nas.  Če ne pa naš prostor ni spoštovan, kar pa je nekaj, kar si absolutno zaslužimo v vseh vaših odnosih. Draga gospa, iz srca vam želim vse dobro. Predvsem pa poguma na tej poti, ko sledite sami sebi in se učite imeti radi sama sebe.

Komentar je napisala terapevtka Tjaša Šuštar.

 

Najdete nas tudi na Facebooku.

 

 

Težave z zaupanjem, partnersko svetovanje, neiskrenost, svetovanje za pare

Svetovanje za pare: Psihično nasilje partnerja

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje: Pozdravljeni, stara sem 23 let imam dva otroka, pričakujemo tudi tretjega. Ker imam rizično nosečnost, mi ne znese pospraviti vsega. Zato me mož zmerja, da sem nula, da sem lena in da sem slaba mama,jaz mislim, da nam mano izvaja psihično nasilje. Naj povem, da je mož cele dneve v službi . Prišlo je tako daleč, da veliko noči spi na kavču. Njegov odnos se spremni, ko imam denar. Takrat sem zlata žena, drugače me vedno žali, večkrat tudi preko telefona . Ne razumem zakaj je takšen? Zanj sem vredna takrat, ko čistim, kuham ali ko imam denar. Jaz pa si želim, da me ima rad kot ženo, vedno. Kaj naj storim?

__________________________________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna.

 

Vaše pismo je polno žalosti in bolečine. Imate dva majhna otroka in pričakujete tretjega.

Zakon in družino ste si predstavljali drugače, kot prostor, kjer se zakonca spoštujeta, si zaupata, si stojita ob strani.  Ne kot prostor, kjer se od vas pričakuje, da ob službi, dveh majhnih otrocih in nosečnosti, pospravljate, kuhate, ste ljubica in žena.

Prostor, kjer nikoli ne naredite dovolj, kjer vam nekdo ves čas govori, da niste naredili dovolj dobro, da stvari , ki jih počnete in se trudite nikoli niso ok.

Poleg konstantne kritike, ki je že sama po sebi uničevalna, pa doživljate še psihično nasilje najhujše oblike.

Poslušate zmerjanje, žaljenje in maltretiranje.

Od moža ne dobite podpore in potrditve ne kot mati, niti kot žena in ženska.Za nič od naštetega niste krivi vi in z ničemer niste povzročili takšnega obnašanja. Vaš mož je edini, ki je odgovoren za  svoje početje (psihično nasilje) in edini, ki lahko to vedenje spremeni. Vi se lahko še tako potrudite in perfektno poskrbite za otroke in hišo, če se sam ne bo odločil prenehati z nasiljem, ga vi ne morete ustaviti. Tudi njegove otroške travme in prizadetost zaradi bivše partnerke nikakor ne opravičujejo takšnega vedenja. Vi in vaši otroci si zaslužite živeti v miru, v ljubečem in varnem okolju, kjer boste sprejeti, ljubljeni in cenjeni takšni kot ste. Kjer se partnerja pogovarjata, se dogovarjata in si pomagata pri skrbi za dom in otroke. Samo takšno okolje je spodbudno za vzgojo otrok.

 

Vašemu možu boste morali postaviti mejo, saj je dinamika nasilnih odnosov po navadi takšna, da se nasilje stopnjuje, pogosto tudi v fizično nasilje.

 

Je pa tudi psihično nasilje izjemno hromeče in uničujoče, včasih še bolj, kjer ga dlje časa toleriramo. Obnašanje, ki ga opisujete, da vas mož zmerja in žali, potem je pa skesan, prijazen in sladek kot med, je značilno za nasilne odnose. Ta krog nasilja in potem skesanosti se sčasoma vedno pogosteje ponavlja in je izjemno nevaren. Vsakič, ko ste žrtev nasilnega izbruha, se vaša samopodoba malo skrha, ostane vam občutek, da morda pa le niste naredili vsega kar bi lahko in da se morate naslednjič bolj potruditi. Vedno bolj se vam krivi tudi občutek in percepcija tega kaj pomeni zdrav odrasel partnerski odnos in vedno bolj krivite sebe za to, ker se situacija slabša. Nasilje je spirala, ki brez ukrepanja vodi samo navzdol.

Torej, vaš mož odgovornost za svoje vedenje, nosi sam. Sedaj pa si vseeno vzemite trenutek in se poskušajte z mislimi obrniti vase. Napisali ste, da se trudite po najboljših močeh in ne veste kaj delate narobe in kaj bi še lahko naredili. Od kje vam občutek, da ste vi odgovorni za počutje druge osebe? In da, če bi se vi le bolj potrudili, bi bilo vse drugače, boljše?

Kdo vam je že dal ta občutek, da morate prav vi poskrbeti, da se bo bolje počutil?

Vam je to znano od doma? Ste morda odraščali v kaotičnem okolju, kjer so bili vsi drugi bolj pomembni od vas, vi pa popolnoma spregledani in nepomembni? Pa če ste se še tako trudili, vas niso opazili? Ste dobivali sporočila, da niste dovolj dobri, da če bi se bolj potrudili, bi vas pa lahko imeli radi? Je kdo drug prestopal vaše meje, bratje, sestre, sorodniki, sošolci, učitelji,… pa vas starši niso zaščitili, vam niso verjeli, da se vam dogaja nekaj, kar se ne bi smelo?

Imate kakšne prijatelje, družino, nekoga ki vam lahko stoji ob strani v stiski v kateri ste se znašli? Se lahko kam zatečete v primeru, da se nasilje stopnjuje? Imate dva otroka, pričakujete tretjega, to je zelo ranljivo obdobje, v katerem mama potrebuje veliko opore, ljubezni in nežnosti. Pa tudi pomoči pri negi dveh starejših otrok. Se lahko zanesete na moža, da vam bo stal ob strani skozi to obdobje? Če ne, se pogovorite s kakšno prijateljico.

 

Poiščite koga, ki vam bo pomagal in ne ostajajte sami v tem času, saj ste sedaj vi tista, ki potrebuje oporo, psihično in fizično.

 

V vas se skrivajo odgovori na vsa vprašanja in ko jih boste našli, boste ugledali sebe in svoje življenje v drugi luči. Takrat boste našli moč v sebi, da poskrbite zase in za svoje otroke. Le tako boste tudi možu dali priložnost, da odkrije, da odrasli odnosi niso sestavljeni iz prestopanja meja in nasilja, ampak na medsebojnem spoštovanju in ljubezni. Dokler mu vi dovoljujete, da z nasiljem nadaljuje, se tudi sam nima priložnosti naučiti tega.

Odnos, kot ga opisujete, potrebuje ostro postavljene meje kaj je sprejemljivo in kaj ne in ponavadi kar nekaj strokovne pomoči, dobrega partnerskega terapevta, da vsak od vaju začuti kaj vaju je pripeljalo v začaran krog v katerem sta se znašla in kako ven iz njega. Želim vam, da začutite, da si zaslužite drugačno življenje in da je to življenje za vas mogoče.

Veliko poguma in vse dobro vam želim!

Odgovor je zapisala terapevtka Barbara Holcman.

 

Copyright © 2016 - 2020 - Vita Bona - družinska terapija

Vita bona novice!

Ker želimo biti povezani z vami se naprej, vas vabimo, da se naročite na naše mesečne novice. Od novic se lahko kadarkoli odjavite.