Reševanje partnerstva – za kakšno ceno?
Po nekaj letih branja literature o vzgoji, psihologiji in osebni rasti, ker me to navdušuje, se mi je pojavil nek dvom oz. misel in bi si želela vedet kako razmišljajo drugi.
Nasploh opažam, da smo ženske zaljubljene v neko idealizirano podobo partnerjev. In ko se pojavijo konkretne razpoke, znaki in težave verjamemo, da ljubezen zmore vse, tudi nemogoče. Že kot otrokom so nam ponujali tej ideji primerne vsebine o vsemogočni ljubezni. In da bomo po »The secret« metodi lahko vizualizirali »The happy ending« in da je vedno vredno, se borit, stat ob strani, razumet, podpirat, ne obupat.
Se mi zdi, da to, da nam odnos »ne uspeva« ali da je treba »zapustiti barko« smatramo, prevečkrat, kot nek osebni poraz ali neuspeh. Ko je pa večinoma povezano samo s preprostim dejstvom, da nekoga ne moremo prisiliti v DELO. Ker odnosi so delo.
So komunikacija in razumevanje, poslušanje in iskanje kompromisov. In če to ne laufa je potrebno brati knjige, iti na kako delavnico in osvojiti te »skille« in predvsem hitreje ugotoviti, če je sploh prisotna volja na obeh straneh in ne samo prazne besede ter obljube o neki luči na koncu tunela.
In tu se zgodi mnogokrat ta prelomnica, ko moški(ali ženska) preprosto NOČE.
Noče sprememb, napora, dela, nadgrajevanja komunikacije, pretežkih pogovorov, čustvene ranljivosti, psihoterapije, delavnice ali preprosto knjige. In ženske to prevečkrat ne želimo opaziti in predvsem predolgo čakamo na boljši jutri, nekatere z veliko kolateralne škode. .
In pogosto se dogaja, da to čakanje na čudež, da bo ja odprl oči. Za voljo nas, otrok, prihodnosti ali ne vem česa pač vse, lahko traja tudi desetletja.
Ob tem se spomnim svoje none, ki se je šele v penziji ločila od nonota in zaživela svoj mir. Se odselila, delala do onemoglosti, začela potovat, plesat in živet in je zame največja faca, ker je to naredila v drugih časih. Z res malo podpore, brez forumov, skrivanja za anonimnostjo, spleta in telefonskih linij podpore. Še danes je ponosna na ta svoj korak, ki bi verjetno moral biti narejen veliko let prej. Preden ves ta stres nesrečnega odnosa načne zdravje a je bil narejen v zgled in opomnik tudi njenim mnogim vnukom, da je potrebno zaupati svoji intuiciji vedno in predvsem PREJ.
Še danes ženske(in moški seveda) ostajamo predolgo, ker si je res težko priznat, da drugim prav nič ne moreš pomagat, če si sami ne bodo. Silit partnerje v psihoterapijo, cerkev, delavnice in knjige ter ostali videni pristopi nimajo smisla. In ko sprejmemo to dejstvo, da vsilit spremembe in izboljšave ne bo prineslo čudežev, končno lažje zadihamo.
Ob prebiranju zapisov v tej skupini bi vsem, ki trpijo v zvezah kjer je očitno, da ni vidnega zanimanja za napredek povedala samo to… Da zapustiti »potapljajočo se barko« je tako neverjetno lep občutek, da se sploh ne da opisat.
Tisti notranji občutek miru, ki ga vsaka knjiga opisuje po svoje. Ki skoraj diši po sveže opranem perilu, po naravi in zemlji, ko mine nevihta in tišina, tista prava večerna tišina, ki kot prazno platno ponuja možnost izbire barv.
Strah, ki se nas drži kot klop in svari pred neznanim, pred osamljenostjo in prehudimi napori je neupravičen. In prav tak, kot so nam ga opisale naše mame v otroštvu, znotraj votel in zunaj ga nič ni oz. je tako prehodne narave, da v življenjski zgodbi posameznika ne igra omembe vredne vloge, razen, če se mu želimo predajati po svoji odločitvi. Tudi jaz sem se mu en čas. In ta strah temelji na prastarih prepričanjih o izgledu družine in hlapčevski mentaliteti naše družbe. Da se je treba raztrgat na sto delov za idealno podobo družine in občutno seva iz mnogo objav v tej skupini.
Idealna družina pa ima po mojem druge »kvalitete« in temelje h katerim je potrebno strmet. In to so predvsem pomirjeni starši, ne prestrašeni in varni otroci, ki so sprejeti in so prioriteta svojih staršev od katerih so popolnoma odvisni in katere si niso mogli izbrati. Obremenjevat otroke z vsemi simptomi in fazami razpada zveze od kričanja, kreganja in prisostvovanja kakršnikoli obliki nasilja se mi zdi preprosto egoistično. Predvsem v letu 2024, ko je znanje na dosegu klika in pomoč ter razumevanje razhodov na voljo kot še nikoli prej.
__________________________________________________________________________________________________
Lepo napisano. Zelo dober opis pričakovanj… jaz se hecam, da so romantični filmi in romani pornografija za ženska čustvena sanjarjenja. Zelo toksični…
Včasih zenske pridejo na (!) partnersko terapijo samo po odpustek, da lahko grejo. Po tem, ko so 10,20 let moledovale za pozornost….
Se zgodi obrat: cenijo se toliko, da ni šanse, da ostanejo, so raje same.
Pogosto pa je vzrok tretja oseba. Ampak ne glede na razlog, kako je lepo čutiti to vzdušje, ko nekdo želi poskrbeti zase…
Dodajam pa se eno perspektivo – samo zato, ker malo berem, da sta le dve opciji, ali ostaneš ali gres.
Meni se zdi pa bistvena tretja pot: da najprej znotraj odnosa spustimo nerealna pričakovanja. Ugotovimo katere so nujne potrebe in precenimo, za katere lahko poskrbimo sami, na katere nam pa lahko odgovori partner. Če ugotovimo, da partner ne odgovarja na naše potrebe in je za povrh toksičen, potem seveda ni vprašanj glede odhoda… če pa to ne drži, potem moramo pa tudi sami s sabo kaj predelat.
To dodajam kot pomemben aspekt 💝
Katja K. Knez Steinbuch
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
