Anonimna zgodba: Umiki: zid med partnerjema
V sočutno partnerstvo smo prejeli tole vprašanje:
Pozdrav vsem. Par kratkih alinej, da vidim kako gledate na vse te zadeve, da mi razširite obzorja in razmišljanje. Par alinej/dejstev:
– spanje ločeno (kljub prošnjam da naj spi v postelji, vsak večer raje izbere kavč, mene to blazno moti in s tem ga čustveno izgubljam),
– ne želi spolnosti,
– ne vem kako delujejo moški možgani, če točno povem 10x kaj želim od njega, (objem, poljub,…), ne vem zakaj ne dojame tega točno tako kot povem, pravijo da moški rabijo tako točno slišati, se motim?
– pretirano igra igrice, pomembna mu je tv,
– ne zmore pogovorov več kot kaj se je dogajalo v službi, otroci,… to je vse, jaz si pa želim globine ne samo površine,
– čutim da ga izgubljam, povem mu kaj si želim za najino zvezo ampak on vedno reče da mu je to tako kot je čisto ok, da ne misli kakorkoli spreminjati oz nadgraditi odnosa, da sem vedela 12let nazaj kakšen je ko sva se spoznala, kaj težim,…… poskušam ga razumeti, mu dam čas in počitek zase, ampak ne vem kako naprej, kaj naj, v katero smer naj še poskusim? vedno postavi zid med nama in počasi mi bo zmanjkalo moči, da ga vedno preplezam.
Pozdravljeni. Je čutiti, da vam je težko in naporno in da ne veste, katero karto se potegniti, da bi sploh bili opaženi in slišani, predvsem pa videni v svoji ženskosti. Živeti v odnosu »na – pol« je hudo in hujši je občutek osamljenosti medtem ko si v odnosu, kot pa takrat, ko si sam. Ne vem, koga ste morali že kdaj prej toliko prebujati, ampak je prav čutiti žalost ob vsem tem trudu, ki najbrž ni niti opazen, temveč občasno vzet skoraj kot napad.
Dinamika, ki ste jo opisali zgoraj, je kar precej pogosta dinamika velikega števila parov. Par, ki se znajde v dinamiki približevanja in umika, je navadno zelo živahen, povezan in zvezan. Na začetku se neverjetno privlačita, ko mine zaljubljenost, pa odnos postane precej boleč. Navzven izgleda kot lov mačke in miši, a v resnici gre za skupno zgodbo, strahu pred intimo. Tisti, ki se umika, v tem primeru vaš partner, navadno v otroštvu ni doživel veliko intime in čustvenega stika, ali pa so starši invazivno rušili njegove osebne razmejitve. Naučil se je, da je varno zaupati le sebi in zato ima, še posebej v času stiske, veliko potrebo po individualnosti, svobodi in svojem času. Poznani so kot samotarji, ali pa navzven samozadostni indivdualisti, ki nujno potrebujejo ta čas zase. Partner, ki se vedno približuje, je doma navadno imel drugačno vzdušje in več stika, ampak je to vzdušje vseeno privedlo do osamljenosti in močne želje po bližini. Ker je ta rana globoka, se niso naučili vzpostavljati bližine na varen način, ampak to počnejo prek napadov, pritiskov, kontrole, celo začasnih umikov, kritike ipd. – vse to so obrambni mehanizmi, ki partnerja le še bolj odbijejo, pa hkrati tudi nezavedno privlačijo. Tisti, ki se umika, je namreč senzibilen na občutek krivde (ki ga dobi preko teh mehanizmov), na občutek, da ni dovolj dober, da ni vreden in to jih navadno pripelje nazaj v to zapleteno dinamiko – kjer pa kmalu spet čutijo, da jim je ukraden čas, ki jim pripada. Težko se namreč prepustijo in delijo svojo intimo, kot da ne bi smeli pripadati – ker tega doma nikoli ni bilo.
Tisti, ki se vedno približujejo, pa ob umikajočem partnerju močno hrepenijo po stiku, povezanosti, sočutju, bližini in pripadnosti. Ker vsa ta pričakovanja nosijo ranjenost že iz otroštva, jih ne zmorejo odraslo izraziti in so zato v svojem hrepenenju hladno spregledani, sledi lahko obdobje dejanske ignorance in prekinitve stika (cut off). Ker je pogrešanje domačega vzdušja neverjetno močno, eden ali drugi od partnerjev slej kot prej pride nazaj, a se kmalu zavrtita v istem krogu podajanja bolečine. Problem je ravno ta začaran krog, v katerega se zapleteta vsak s svojim obrambnim delovanjem (umik – približevanje), ki sta se ga naučila v primarnih družinah. Nihče od partnerjev ni kriv, saj gre za nezavedno preigravanje skritih vzorcev – vendar to dinamiko lahko prekine le močna zavestna odločitev in obojestransko delo obeh.
Kaj bi bilo v tem primeru vaše delo? Glede na to, da ste partner, ki se približuje, bi v partnerski terapiji preverili, kje ste se že prej tako zgubljali in koga ste že prej morali iskati, da ste dobili osnovni stik. Ste sicer morda že poskusili s tem, da poskrbite najprej zase? Da tale fokus, ki je povsem na partnerju (celotno vpr.) prenesete nase? Ne vem, koliko bi bilo ta za vas nevarno, ampak vam res predlagam. Kako bi bilo spustiti kontrolo in poskrbeti zase? A bi bilo to tudi za vas nekaj novega? To, ko morate zavihati rokave in zaupati sebi, poskrbeti za svoje občutke, se potolažiti in iti na pot odkrivanja, zakaj je ta situacija za vas tako boleča… in odkrivanja, na katere Vaše gumbe zavrženosti, neopaženosti, nepomembnosti vam partner pritiska.
Pomembno bi bilo odkriti tudi, iz kje ste se vi naučili, da s kontrolo lažje preživite…? Kje je bilo že prej toliko nepredvidljivo, da ste se tako naučili zavarovati?
Noben moški (pravzaprav tudi ženska ne?) ne deluje dobro pod pritiskom in v terapevtskem delu opažam, da se zelo spremenijo tudi partnerji, če jim le partnerke dajo možnost in jih ne spreminjajo one. Dejstvo namreč je, da smo moški in ženske različni. Da ženske bolj zanima psihologija, podlaga te različnosti pa naj bi bila pa celo v možganih! Zato naj bi me imele večjo željo po poglobljenih pogovorih, oni pa ne toliko, tega se bolj navadijo z nami. Oziroma eni bolj, drugi manj. Predvsem je bistveno, da so vajini pogovori pestri in da se najdeta v njih oba…
Tudi ignoranca bližine, stika in spolnosti, kot navajate po alinejah, vse kaže na resen umik. Moški se temu ne odrečejo “brez razloga”. Ne vemo, ali je zanj preveč ta pritisk, ali sta se znašla sredi rutine, ali gre za strah, ali globlje razloge (primarna družina), ipd, ampak tole je slišati kot resen umik (cut off). Umik je sicer nekaj, kar moški organsko precej potrebujejo, bolj kot ženske, ampak je v vašem primeru bolj v igri zgoraj omenjena dinamika. Si predstavljam, da če čuti, npr. da ni nič dovolj dobro (kar je pogost stavek v terapijah in je značilen za moškega, ki je v tej dinamiki umika) ipd, težko funkcionira.. Tudi veliko TV in igric kaze na odklapljanje od občutkov in beg od vas in pa tudi od sebe. Ne vem, iz kje je tega navajen, ali se to tako močno pojavlja zdaj v imenu dinamike, ampak si predstavljam, da se ob ne počutite v redu. Vas najbrž spravi v pozicijo, da se dvojno jezite, še namesto njega, on pa se odklopi… ta del bo najbrž moral spremeniti on sam, predvsem zaradi sebe in svojega telesa (ker je tako odklapljanje na dolgi rok tudi telesno škodljivo). Tudi ločeno spanje pokaže na del vajine dinamike: približevanje – umik, ki je kar nevarna, za partnerske zveze. Predvsem pa je dobro se zavedati, da služi obema partnerjema, ker prekriva njun skupni strah pred intimo. Ste kdaj že raziskovali v to smer?
Realnost je takšna, da imate glede partnerja žal v marsičem zvezane roke, tako je čutiti. V resnici imamo vedno zvezane roke, ko gre za druge, ampak pri sebi pa ne. Kaj če bi si drznili, vzeli pogum v svoje roke in poskrbeli za svoj del? Odkrivanja svojih ranjenosti? V praksi vidim, da kadar klientke začnejo intenzivno s fokusom nase, se tudi partner spremeni. Ker je del sistema, ker ni več pritiska, ker je bolj vse ubesedeno, ker sploh lahko začnejo pogrešat partnerko… dajte možnost najprej sebi, morda si najdete celo strokovno pomoč, kamor pa kasneje prideta oba. Vse dobro vama želim in verjamem, da vam bo uspelo! Ce boste potrebovali pomoč, se lahko vedno obrnete name.
Katja Knez Steinbuch,
zakonska družinska terapevtka
