Izčrpanost in obup
Pozdravljeni.
Prišla sem do točke, ko je zame preveč in zato iščem mnenje, pomoč še tukaj. Sem mama trem otrokom, najmanjši je nekajmesečni dojenček, druga dva predšolska.
Včeraj sem doživela preblisk, da tako ne bo šlo več. Fizično sem izčrpana, neprespana, obroke jem stoje ali pa jih niti ne uspem pojest. Imunost mi je zelo padla, na to me opozarja herpes, afte, vnetje itd… Tukaj pa se pridružuje še psihična izčrpanost; zelo se trudim, da čez dan zadržujem solze in vso žalost in osamljenost, ampak kdaj je dovolj ena malenkost in dobesedno prekipim.
Posledično kričim na otroke, partnerja ali starše(z njimi sem v kontaktu preko telefona, ker ne živimo blizu).
Vse me moti.. Če že kdo naredi kaj namesto mene, kar se tiče otrok ali gospodinjstva, je vse narejeno polovično oz. nepravilno in posledično, moram popravljat za njimi “škodo” jaz sama in dejstvo je, da imam sama potem še več dela, kot če bi nekaj že prej naredila sama… samo primer: partnerja vprašam, če lahko malo pestuje dojenčka, da jaz medtem dam sušit perilo… Pridem čez par min mimo in dojenček je že v nahrbtniku podložen z goro blazin… ali pa prosim taščo, če lahko gre po otroka v vrtec, ko ravno ne morem in ona res samo fizično pripelje otroka domov.
Oba ali eden po navadi histerično jokata, ker se je pač zgodil po poti kakšen nesporazum in ona se s tem sploh ne ubada ali da bi poskušala kaj razrešit.. Ko pa vprašam kaj je bilo, reče vse možne različice besedne zveze ne vem in zapre vrata. Nato jaz porabim eno uro da jih potolažim in izvem kaj je bilo, po navadi kakšna malenkost.
In tega je ogromno in sama sem iz dneva v dan bolj razdražena, nemočna.
Stres ki se samo nabira in nabira. Počutim se stisnjena v kot, brez izhodno. V obupu sem, žalostna. Zjutraj se zbudim dobre volje, čeprav se na noč zbudim v povprečju 5x, popoldne še nekako gre, proti večeru mi pa zmanjkuje moči, fizične in psihične. Ne vem ali sem res preveč zahtevna ali kaj…kar se tiče vzgoje stremim k sočutnosti, otroke poskušam slišati in razumeti, vzgajam jih z zgledom…ampak zaradi vsega izgubljam stik tudi z njimi in posledica je nesodelovanje. In smo v začaranem krogu.
Načeloma veliko časa preživim sama z njimi. Name so zelo navezani in dejansko, tudi bolje funkcioniramo, ko smo sami. Vendar roko na srce, mi je zelo naporno, predvsem fizično, saj vsak otrok je svoj in vsak potrebuje mamo, da ga vidi in objame z obema rokama. S partnerjem imava tudi težave, poskušala sva jih rešiti tudi s pomočjo terapije, vendar nismo končali, ker nismo bili na isti valovni dolžini, predvsem partner in terapevtka. Tako, da sva vedno na ali greva narazen ali bova skupaj. Dejstvo je, da je tudi on pod stresom.
Imava se rada in razhod ne bi razrešil nič, ampak tudi tako ne gre več.
Oba sva izžeta od vsega in nemočna. Ne vem, res ne vem več kako naprej, prišla sem do točke, ko sem ugotovila, da tko ne morem več in da trenutno mi najbolj pomaga pogovor oz da se komu izpovem. S partnerjem se ne morem, ker mi ne more bit v oporo v situaciji ki je… Starši in prijateljice tudi nam ne uspe, skozi je kaj oz ima tudi vsak svoje težave.
Občasno se tolažim z mislijo, kako terapevtu razlagam moje oz naše probleme in za trenutek se počutim bolje.
Trenutno sem vezana na dom oz če že kam grem, gredo otroci povečini z mano. Zato si še za vsaj nekaj mesecev ne morem privoščit bit odsotna par ur od doma. Tako da kakšne terapije trenutno niso mogoče… Bi pa rada, čez ene pol leta začela s kakšno res v redu partnersko terapijo, če se bova dogovorila.
Razmišljala sem da bi šla sama tudi na regresijo oz ozdravitev notranjega otroka in tudi, da bi šla s partnerjem na postavitev družine. Vendar trenutno ne gre skozi, ne finančno, ne časovno. Kakšne masaže ali manikure, mi pa po pravici ne mikajo, ker ja tisti trenutek bi pozabila na težave, a izginile pa ne bi, tako da to ni rešitev.
Namen sem imela biti kratka, tako da se opravičujem za daljši post, pisala sem ga po presledkih od jutra. Trenutno se počutim že bolje, ko sem to dala ven iz sebe, ampak kako naprej…razmišljam, če obstaja možnost, da bi si s kakšnim kvalificiranim terapevtom spletno dopisovala oz izvajala terapije? To me nekako navdaja z upanjem…rabim nekoga, da mi prisluhne in mi je v oporo. Morda mi lahko kdo svetuje tudi za uporabo bahovih esenc mogoče, vsaj za trenutno podporo. Upam, na kako vzpodbudno besedo, na kakšno podobno izkušnjo kakšne članice oz člana, ki je dal to skozi… Hvala vam iz srca.
___________________________________________________________________________________________________________________________________________________
Pozdravljena. Iz vašega zapisa je res čutiti obup in izčrpanost, kako močno ste dejansko ujeti v ta krog iskanja pomoči in ponovnega razočaranja.
Veliko ste storila že s tem, da ste si priznala, da ste izčrpana, da ne zmorete več.
To je po navadi eden težjih korakov. Saj si želimo ostati vsemogoče, tako kot se od nas pričakuje oziroma kot nam drugi (predvsem mediji in pričakovanja iz okolice) narekujejo. Pa vendar smo le ljudje, tudi me imamo svoje meje, limite. Kaj torej storiti?
Vse ‘alternative’ terapiji imajo seveda svoje pozitivne strani, ampak vseeno bi vam svetovala, da raje čas in denar najprej namenite za dobrega terapevta. Ne vem, če jih kdo nudi preko Skypa zato jih bom par označila pa mogoče pišite komu, verjamem, da se da vse dogovoriti glede na vašo situacijo – Alenka Lanz, Saša Golob, Druzinska terapija – Vita Bona ). Kasneje se lahko vključite v kakšne podporne skupine za mamice ali pa se dodatno podprete tudi z ostalimi pristopi, ki ste jih tudi sama omenila.
Verjamem, da sta oba s partnerjem pod stresom in da vam drugi želijo pomagati. V razmislek pa mogoče postavim še par vprašanj.
Kako bi bilo, če bi ob tem, ko prosite za pomoč, podali bolj natančna »navodila«? Npr. ko prosite taščo, da gre po otroke, ji dodajte še, da bi tudi po tem potrebovali pomoč pri pripravi kosila ali pa pri čiščenju. Veliko stvari pade zgolj in samo na vas in vem, da je občutek, kot da se na nikogar ne morete zanesti močan. Sploh, ker imate take izkušnje. Ampak velikokrat gre tudi za enostaven nesporazum.. Ker ne znamo ali ne zmoremo vedno izraziti svojih želja, drugi pa tudi ne ve česa točno smo si želeli, ko smo ga prosili za pomoč.
Težko pa je tudi spustiti pričakovanja, ki jih imamo do partnerja ali drugih, sploh kadar gre za skrb otrok.
Velikokrat si tako same nakopljemo še več dela, kot bi ga sicer imele.
Kaj ko bi, npr. ko je dojenček pri očetu, vi zavestno ne hodila tam mimo, kjer sta onadva?
Ali pa da bi pač pustili, da je otrok podložen in da partner poskrbi zanj, kljub temu, da ne bo poskrbel zanj na način kot bi to storila vi? Vem, da je težko. Ampak tudi on je starš in v redu je, da ima vsak starš malo drugačen pogled, način, saj ima tako tudi otrok več različnih izkušenj.
In strinjam se, da te kratkotrajne rešitve (kot so manikura, ipd.), niso rešitev. Ena od rešitev pa bi bila, če bi si vsak dan vzeli nekaj časa zase.
Dogovorite se s partnerjem o tej možnosti. Da si vsak dan vzamete vsaj 10 min zase. Kasneje lahko tudi kakšen dan več, seveda. Ampak tako, za začetek.
Kaj je 10 min proti ostalim 23 uram in 50 minutam, ko ste mama?
Verjetno si lahko privoščite vsak dan biti deset minut le vi? 😊 Jaz verjamem da.
Ampak teh deset minut ne početi ničesar – ne pospravljati, ne gledati kje se nabira prah in zakaj spet kdo ni odnesel smeti. Ne. Ta čas je vaš.
V teh 10 minutah v miru poslušajte glasbo ali pa se samo uležite in zaprite oči. Kasneje, ko boste ta čas raztegnili, si privoščite kaj drugega samo za vas (branje knjige, ogled serije, sprehod, karkoli…). Mogoče se vam zdaj zdi čudno, zakaj le 10 minut?
Ker opažam, da če mamicam rečem naj si vsak dan vzamejo vsaj 30min zase se hitro zgodi, da najdejo nek razlog zakaj to pač ni mogoče. In tudi partnerji velikokrat ne podprejo ideje, če gre za daljši čas. Tako pa je lahko kratko a sladko – vsaj na začetku 😊.
Enkrat tedensko pa lahko prosite tudi koga od starih staršev ali prijateljev (ali pa najameta kakšno sočutno varuško) in si vzameta za začetek kakšno uro zase. Dojenček bo verjetno zdržal, če ne pa načrtujta zmenek, ko bo spal oz. ko ga bo varuška ali kdorkoli že, najlažje zamotila oz. poskrbela zanj. In na teh zmenkih se zavestno izogibajta pogovorom o otrocih in o stanju doma (posodi, popravilih, nakupih…). Bodita tam. Vidva. Spoznajta se. Povežita se. Mogoče bo na začetku čudno. Ampak sčasoma se vama bo odprlo in bo lažje.
Predvsem pa poskušajte znižati svoja pričakovanja.
Do sebe in do drugih. Bodite bolj nežni. Nič ni hudega, če kakšen dan česa ne naredite. Včasih kaj enostavno izpustite, sploh če boste čutila, da nimate energije za to. S takim odnosom do sebe, s sočutjem do sebe, boste tudi otrokom pokazali, da imate tudi vi svoje meje, da je v redu, če kdaj česa ne naredijo in da ni nič hudega, če kdaj prosijo za pomoč. Vem pa, da so to težki premiki. Zato vam res svetujem, da si poiščete terapevta/terapevtko, ki bo delovala na način, ki vam zdaj najbolj ustreza. Srečno.
Komentar je zapisala družinska terapevtka Saša Golob.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
