Inštitut Vita Bona - telefon: +386 41 609 888

Prispevki

Odnosi v družini, odnosi s starimi starši, družinsko svetovanje, družinska terapija

Svetovanje za pare: Psihično nasilje starih staršev

/1 Comment/in /Napisal:

Vprašanje:  S partnerjem sva par 10 let, imava 2 otroka.  Živimo s tastom in taščo. Ona dva sta pijavki, dobesedno strupena starša. Iz službe domov prihajam s težavo, s cmokom v grlu, bolečinami v želodcu. Nabira se že nekaj let, sedaj pa ne zmorem več, občutim anksioznost. Karkoli s partnerjem rečeva, sta užaljena, do otrok sta posesivna. Skratka psihično nasilje, strupenih staršev. Otroka ju imata rada, ker jima vse ustrežeta in ko vidim kako ”slinasta” sta do otrok, sem do njiju nesramna. In to me ubija. Mož cel čas dela, da bi lahko šli čim prej od tukaj. Ne zmoreva več tega psihičnega nasilja. Občutek imam, da so to zadnji  meseci pred živčnim zlomom. Prosim za pomoč v stiski, ki bo učinkovita in mi ne bo vzela celega premnoženja.

_________________________________________________________________________________________________________________________________

 

Spoštovana gospa, iz vaše zgodbe je čutiti toliko teže, ki jo nosite leta in leta, da je res občutek, da se ne da več tega prenašati.

Kot da se sesedate pod vso težo manipulativnega odnosa s strani partnerjevih strupenih staršev.

Vse skupaj vas razjeda in tukaj bi vas vprašala, kje je vaša jeza. Tista pristna, zdrava jeza, da rečete dovolj je tega in začnete aktivno iskati rešitve za situacijo v kateri ste trenutno. Živeti z nekom v isti hiši, ki ne spoštuje vaših mej, vas kot osebe, partnerke in mame, ter izvaja psihično nasilje, je veliko večji čustveni davek, kot denarno plačilo za najemnino ali kredit. Razmislite o tem in dajte svoj notranji mir na tehtnico s prenašanjem vsega (tudi psihično nasilje) kor ste opisali. Mislim, da odločitev ne bo težka, vendar je vprašanje zakaj do zdaj tega še niste zmogli. Kaj vas drži v tisti hiši? Pa če za trenutek odmislimo denar, kaj vas resnično veže tako močno, da ne zmorete postaviti jasnih meja, z odhodom če ne gre drugače?

Ste imeli v otroštvu možnost izraziti svoje mnenje, so vam prisluhnili in vas slišali? Ali pa ste morali vsako odločitev drugih brezkompromisno sprejeti? Kakšna je vaša samopodoba? Čutite, da ste pomembni, si zaslužite spoštljive, varne in ljubeče odnose ali globoko v sebi ne verjamete, da vam to pripada? Začnite raziskovati svoje notranje bolečine, nato pa se skušajte povezati s partnerjem. Ali vas zmore začutiti v veliki stiski zaradi nezdravih odnosov, s strani njegovih staršev. Mislim, da vas tukaj lahko razume in podpre, saj omenjate, da je tudi sam izmučen in utrujen od vsega čustvenega pritiska in napetega ozračja v hiši. Poskusita si poiskati čas, ko bosta sama, umirjena in ne preutrujena, da se pogovorita kaj se da narediti. Pomoč v stiski, ki jo iščete lahko dobite v partnerski terapiji, obstajajo tudi brezplačne. Vendar če vaš partner ne verjame, bo težko sodeloval.

 

Mogoče mu predstavite vsebino knjige Strupeni starši in Potihem zapeljani, da bo dojel kakšne so posledice in možno je, se bo potem lažje odločil za terapevtsko pomoč.

 

Morda bo videl motivacijo v vajinih otrocih, da naredita nekaj in presežeta generacijsko prenašanje škodljivih vzorcev. Bistveno je, da se začutita v vsej preutrujenosti, izčrpanosti in ranjenosti, se povežeta in skupaj poiščeta rešitev. Da delujeta kot zaveznika, ne pa da vaju vsiljivo obnašanje tašče in tasta spravlja v konflikte, odtujenost in osamljenost. Draga gospa, poiščite v sebi moč in zdravo jezo za spremembe, ki so nujne, da ne zbolite od vsega napora. Dodala bi še, da vaše telo čuti prav, ko vam sporoča, da tako več ne gre. Ne morete se pretvarjati, da se nič ne dogaja, zato nasvet čez eno uho notri in drugo ven tukaj ni na mestu. Tista nasmejana, pozitivna in vesela oseba je še vedno v vas, le skrita je pod vsem tovorom, ki ga nosite na svojih ramenih. Prišla bo spet na plan, ko boste zmogli postaviti meje, ter končno zaživeli bolj umirjeno, sproščeno in predvsem varno. Želim vam veliko notranje moči in predvsem, da postavite sebe na prvo mesto. Srečno!

 

Komentar je zapisala terapevtka Saša Petrovič.

Srečno partnerstvo, sočutno partnerstvo, srečen zakon, partnerska podpora, partnerska terapija

Kdaj je čas za ločitev? Osebna izpoved

/0 Komentarji/in , /Napisal:

Objavljamo komentar članice skupine sočutno partnerstvo, ki opisuje svojo izkušnjo ločitve.

 

Živjo.  Imela sem dolgoletnega partnerja, zelo sva se imela rada in veliko doživela. Ko sva se hotela ustaliti, sva si naredila načrt.  Načrt, da se poročiva in imava otroke in tako naprej kot to po navadi gre pri parih. Vmes so šli nekateri prijatelji narazen, našli druge partnerje, eni so se ločevali, in jaz sem bila besna eno na prijateljico, ki se je ločila. Pa kaj delaš, kaj ti je, kako mu lahko kaj takšnega narediš? No, čez čas se je v najini zvezi pojavilo nezadovoljstvo z moje strani. Postala sem otopela, nisem vedela kaj je narobe. Naredila sem pregled najine zveze, opazovala najina čustva, najino zvezo kot tako, najino vsakodnevno življenje, kako se odzivava en na drugega in tako dalje. Po približno enem letu sem ugotovila da nisem s pravim človekom. Ker me ne vidi, ne ve kaj potrebujem, kdaj sem žalostna, kdaj sem ranljiva, kdaj sem vesela. Čeprav je super človek, pošten, nežen, razumljiv. Ogromno sva se pogovarjala, probala spremenit.

Sploh nisva imela kreganj ali konfliktov, ampak samo ena otopelost in nezadovoljstvo, rutina in dolgčas.

Odločila sem se, da zvezo prekinem in še zdaj ne vem, kako sem to zmogla. Bilo mi je najbolj grozno, kar sem v življenju lahko naredila in doživela. On ni hotel da greva narazen, njemu je bilo vseeno zadosti v redu. Jaz sem se potem še dolgo spraševala če sem naredila prav in imela momente, ko mi je bilo žal in sem razmišljala, da ne bi smela odit stran. Tudi on se mi je smilil, kako bo zdaj sam, kako bo živel, kako bo brez mene.

Zdaj je od tega že skoraj 9 let. Oba imava druge partnerje, spoznala sem človeka, ki mi daje vse, kar sem pri prejšnjem pogrešala. Imava tudi nesporazume, se spičiva do konca, ampak imam tisti občutek, ko veš, da je to to. Vem da je to prava ljubezen, takšna ki jo čutiš globoko v sebi in ki ti je ne more dati nihče drug kot partner. Je ustvarjen zate, te vidi, čuti, se trudi zate, je ponosen na tebe in obratno. Jaz bi tudi zanj naredila vse. Že prvič ko sva se srečala, sva vedela, da je to to. Največja razlika med tem in prejšnjim partnerjem pa je, da sva si podobna. Imava podobne želje, zanimajo naju podobne stvari, imava podoben karakter. Ne rabiva se vsakič pogajati in sklepati kompromisov, ker bi vsak rad nekaj drugega, vse se lahko zmeniva in večinoma že v naprej veva, da bova izbrala isto stvar. Dovolj je, da se pogledava in oba veva, kaj si drugi misli. Vem, da to razumete samo tisti, ki ste to doživeli, ker drugače se sliši za lase privlečeno.

 

Ko sem se ločila, so me ljudje obsojali, videla sem jih kaj si v resnici mislijo, čeprav so bili prijazni do mene.  Moja družina je bila šokirana, razočarana. Zelo hudo je bilo takrat, moji starši se nekaj časa niso niti pogovarjali z mano. Jaz pa sem zdaj srečna kot še nikoli v življenju. Verjamem v pravo ljubezen, da sta dva lahko ustvarjena za skupaj in delita povezanost na posebnem nivoju. Ljubezen ni garanje, stalno prilagajanje, stalne krize in krizice in reševanje težav. To nas samo drugi prepričujejo, ker so tako prepričali sami sebe.

 

To so samo moje izkušnje, ampak upam da mogoče pa komu pomagajo.Hvala.

 

Terapevtka Saša Golob dodaja:

Zelo lepa, vzpodbudna zgodba. Kot družinska terapevtka bi dodala še to, da lahko par z velikimi krizami in preizkušnjami, če čuti in se res preda rasti v odnosu, ter delu na sebi vsak posebej in skupaj pride do srečne, mirne in ljubeče veze. Na terapiji se dogaja veliko tega. Seveda nekateri obupajo in ne vidijo smisla, so preveč ranjeni, preveč odtujeni, gre za nasilje ali imajo res čisto drugačen pogled na svet in se razidejo. Vendar želim poudariti, da obstajajo taki, ki si vse lepo prigarajo, s spreminjanjem destruktivnih vzorcev, ki so jim jih vcepile primarne družine. In ko gresta dva čez hude preizkušnje ter drame, prečutita vso bolečino in se s sočutjem povežeta, je to nekaj zelo močnega, lepega in intimnega. Vedno je možen preobrat, toda le, če tako čutita oba – takrat si lahko dva poiščita terapevtsko pomoč, partnersko terapijo in vztrajata pri spreminjaju sebe in odnosa.

 

Najdete nas tudi na Facebooku.

Svetovanje za pare, partnersko svetovanje, srečno partnerstvo, sočutno partnerstvo

Tekmovanje v partnerstvu: Svetovanje za pare

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje:  Želela bi izpostaviti problem tekmovanja v partnerstvu. Zdi se mi, kot da tekmujeva glede vsega: Kdo je bolj pameten, kdo več zasluži, katerega bolj boli glava, pri katerem so otroci bolj pridni, skratka tekmovanju ni konca. Če mu omenim to tekmovanje, to zanika. Včasih se zato tudi spreva. Na koncu pa se vedno počutim nezadostna. Skupaj sva 13 let in imava 2 otroka. Hvala za odgovor.

 

Spoštovani,

najprej bi vas pohvalila, da ste opazili vzorec, v katerega ste ujeti skupaj z možem. To je prvi korak, da sploh lahko pride do spremembe. Naslednji korak je razumevanje zakaj se to dogaja. Do teh odgovorov boste najlažje prišli sami z iskreno samoanalizo. Če ne gre in bi radi poglobljeno razreševanje, je dober partnerski terapevt pri tem v veliko pomoč. Ob vsem tem se bodo, če si boste dovolili sprožila močna čutenja, ki so lahko zelo boleča.

Bodite nežni s sabo in zavedajte se, da čustva pridejo in potem tudi minejo.

Pomembno pa je, da vse kar je potlačeno pride na plan, da se osvobodite bremena ter lažje živite dalje.

Moja vprašanja so zgolj ugibanje, kje je lahko vzrok in naj vas vodijo k poglobljenemu razmišljanju, da boste lažje razumeli. Še prej pa bi odgovorila na vaše vprašanje ali vi vse skupaj sprožate. V partnerstvu ima vsak svoj del odgovornosti. Za takšno preigravanje primerjanja oz. tekmovanja sta vedno potrebna dva. Verjetno imata oba staro rano na področju lastne vrednosti in le to povezujeta s trpljenjem. Bolj kot sem utrujen, bolj kot me kaj boli, več denarja kot prinesem itd. več sem vreden.

 

Poskusite pozornost vsaj za nekaj časa obrniti nase. Dobro je tudi, da si zapisujete vse občutke ter spoznanja o sebi. Partner ima svoj del, na njega ne morete vplivati drugače kot z zgledom. Ko bo videl, da je vaš odziv drugačen, bo postal radoveden in takrat morda bolj dovzeten za vaš nasvet, kako ste prišli do spremembe.

 

Bom od zdaj naprej pisala o vaših možnih izkušnjah v preteklosti, verjetno pa je mož doživljal zelo podobno vzdušje v lastni družini. Kako je bilo v vaši primarni družini? So vas starši zmogli videti in sprejeti z ljubeznijo takšno kot zares ste? So zmogli dati pohvalo in potrditev ter vzpodbudo pri stvareh, ki so vam šle dobro? Ste lahko čutili da ste vredni in zaželjeni ter predvsem ljubljeni samo zato ker ste? Če pogledate svoj otroški obraz, kaj vam pove? Je sproščen, igriv, nasmejan, radoveden ali pa se na njem kaže žalost, strah, osamljenost, morda je prelit s solzami? So vas starši opazili le kadar ste bili bolni in ste takrat dobili več pozornosti, nežnosti in razumevanja? Morda je kdo od vaših staršev doživljal svet kot nevaren in samega sebe kot žrtev krute usode? Ob vašem opisu se čuti, da se je za pozornost treba boriti, nenehno dokazovati in da, ne glede na to, kako se počutiš, kaj narediš ali izrečeš, nikoli ni dovolj dobro.

Na koncu ste zapisali, da se po prepiru vedno počutite nezadostno.

To je vaša notranja struktura, da niste vredni lepih besed, da si ne zaslužite sočutja, da vaš doprinos k družini nima nobene vrednosti. In to priznanje, tolažbo, sočutje, ljubezen boste najprej morali pokloniti sama sebi.

Partner ima svoje stvari in je sprožilec vašega počutja, vendar ko vas ne bodo več njegovi odzivi iztirili, ne boste čutili več potrebe po njegovi potrditvi, se bo tudi dinamika vajinega odnosa spremenila. Vse skupaj je proces in stare vzorce, ki se ponavljajo, se ne da odpraviti čez noč. Lahko pa se počasi zavedate svojih odzivov in doprinosa, ter tukaj delate majhne spremembe. Obtoževanje in podajanje krivde ter očitkov ni prava pot, saj rušijo stabilnost odnosa. Lahko pa se dogovorita, da si vzameta vsak 10 minut za izpoved tistega dne in govorita takrat izključno o svojem doživljanju, brez poseganja v besedo in brez primerjav. Drugi se v teh 10 minutah uči aktivnega poslušanja. V pomoč vama je lahko tudi knjiga Močno me objemi (Sue Johnson), kjer so praktične vaje za poglabljanje, kaj se pod navideznim problemom v resnici skriva.

Vse dobro vam želim pri nadaljnji poti osebne rasti.

 

Odgovor je zapisala družinska terapevtka Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku.

sočutno starševstvo, pogovorom z otrokom, pogovor v družini, družinsko svetovanje, družinska terapija

Neslišanost v partnerskem odnosu: Svetovanje za pare

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje:  Imam otroka iz prejšnje zveze in sedaj sem v novem partnerskem odnosu . Otrok je star 7 let in kot 7 letniki, včasih ne upošteva mojih navodil. Težava pa je, da se mi takrat moj novi partner posmehuje in je sarkastičen ; ”Kako te ničesar ne posluša in ne uboga, hahaha” .  Naj povem, da sem mu že veliko krat povedala, da mi to ni všeč, a s pogovorom ne pridem nikamor , saj si po nekaj trenutkih mojega govorjenja prične peti in mašiti ušesa.  Iskreno povedano, vedno bolj vidim, da si takšne zveze ne želim in en vem na kak način naj temu človeku razložim, da to kar dela meni resnično ni všeč. Prosim za nasvete.

 

 

Spoštovana ,

naredili ste že skoraj vse, da bi razložili partnerju, da se ob njegovih odzivih ne počutite sprejeta in razumljena. Da namesto pogovora, dobite ignoranco ter posmeh. Takšne stvari ranijo in prav čutite, da takšen odnos ne gre v pravo smer.

 

V vašem odnosu je čutiti kot da se morata oba boriti za svoj prav. Ne znata pa skomunicirati svojih čustev, želja in potreb ter s kompromisom rešiti spore. Vse to vaju odnaša v vedno večjo čustveno odtujenost.

 

Morda mu poskusite še predstaviti znanstvena dognanja o razvoju možganov ter Seiglovo knjigo Celostni razvoj otroških možganov. Poskusite ga informirati s sočutno vzgojo ter mu predstaviti njene prednosti. Naj se izobrazi v tej smeri, če je seveda pripravljen. Hkrati pa se lahko pri sebi vprašate, kaj se prebudi v vas, ko partner komentira vašo vzgojo.

Nekoč mi je mamica v podobni situaciji rekla, da je zavračala vsakršno mnenje v zvezi s svojim sinom, ki ga je podal partner, ki ni bil njegov oče. Avtomatsko jo je vrglo v jezo v smislu ‘ni tvoj otrok, ne razumeš.’ Zdaj se je naučila sprejeti njegovo mnenje, ga pretehtati in zregulirati tudi svoje čustvene odzive.

Nihče ni popoln in tako vzame tudi kdaj kakšen koristen nasvet pri postavljanju mej svojemu otroku, kjer je imela težave.

Moški, racionalni pogled včasih koristi mamici, kadar pade preveč v občutja in postane preveč zaščitniška otroka. Seveda pa vse nesočutne in škodljive pristope zavrne. Partnerju pojasni svoja stališča in tako sta se naučila prisluhniti drug drugemu in ustvarjati kompromise. Morda vam je ta zgodba lahko v razmislek in pomoč.

V vajinem odnosu je težava, da ne slišita in ne sprejemata drug drugega. Partner vam ne pusti do besede in želi za vsako ceno uveljaviti svoj prav. To je njegov prispevek. Če je pripravljen to ozavestiti in se s tem soočiti, lahko predlagate partnersko terapijo. V primeru, da vas spet ne bo slišal pa poglejte vase. Sami imate velik vpliv na svoje odločitve.

Razmislite zakaj ste v tem odnosu, kaj si želite v prihodnosti in kaj lahko storite. Srečno.

 

Komentar je zapisala terapevtka Saša Golob.

 

Dodaten komentar avtorice:

Hvala za odgovore. Najprej naj povem, da mi partner nikakor ne gre na živce ( res ne vem, da bi to napisala). Sem jezna? Seveda, da sem oz. sem bila, kajti ko s človekom ne prideš na konec in nazaj dobiš posmehovanje in kontriranje zanalašč ,ti kaj druga kot jeza in razočaranje ne preostane. Kako vem, da je nalašč? Zato, ker je bilo očitno nakazano. Partnerja vsekakor vključujem v vzgojo, ampak ne strinjam se vedno z njegovim načinom, ker sem mnenja da otroka ne vzgajamo s tem, da se obnašamo isto kot otrok in trmarimo kot otrok, ampak s pogovorom in z zgledom.

Partner prihaja tudi iz družine, kjer je bilo tako, da kot otrok ni smel izraziti svojega mnenja in seveda strogo se ni smelo staršu oporekat- in vem da od tukaj tudi njegov način razmišljanja.

Je pa tudi problem to, da se redkokdaj ukvarja z otrokom (igra itd…), zna pa se takoj oglasit kadar otrok ne uboga. Sva pa ravno včeraj imela pogovor o vsem tem in povedala sem mu kako se počutim in da upam, da se zaveda, da v zvezi z mano je prišel tudi otrok in če mu je to preveč je najbolje, da se najine poti razidejo. Povedala sem mu kako jaz vidim situacijo, bil je šokiran in takoj začel zagovarjat svoja dejanja. Povedala sem mu, da se iskreno v takšni zvezi ne vidim, če se ne misli nič spremenit, ker vsak otrok ima svoj karakter in ni nekdo, ki si ga bomo po svoje priredili, itd… Vzgajamo jih po svojih najboljših močeh, vendar se moramo zavedat, da otrok ne more biti isti kot smo mi. Sicer je izgledalo, da mu je dalo malo za mislit. Pravi oče in otrok se razumeta zelo v redu, hvala bogu je tudi najin razhod potekal normalno.

Najdete nas tudi na Facebooku.

 

ne zvestoba, neiskrenost, osamljenost, zapustitev, laganje, prevara

Kaj delam narobe?: Svetovanje za pare

/1 Comment/in /Napisal:

Pozdravljeni. S partnerjem sva par 6 let, imava tudi 5 letnega sina. Nek dan, sem mu po naključju našla sms, moje najboljše prijateljice. Pisala sta si; kako se pogrešata, kako komaj čakata, da se spet začutita (sex..)  itn… Izgovoril se je, da je imel težavno leto, ker mu je umrla mama in je rabil tolažbo. Verjela sem mu. Čez nekaj časa sem mu spet našla sms-e, z drugo žensko . Spet je vse zanikal. Ko pa sem 1x urejala avtomobil, pa sem tam našla še en telefon z ogabnimi vsebinami, direktno dogovarjanje za sex itn… Seveda je vse zanikal in rekel, da je vse šala. Psihično sem uničena.  Vse drugo imam, imam čudovitega otroka, avto, hišo, finančno sem neodvisna, nimam pa njega, človeka, ki mi pomeni vse, njega, da bo se nanj lahko oprla, se z njim počutila varno, ljubljeno, spoštovano. Krivim sebe, kaj delam narobe?

 

Spoštovana gospa,

iskreno mi je žal, da doživljate vse to. Koliko težkega ste že doživeli. Toliko ponižanja, sramotenja, žalosti, groze in obupa je čutiti.. Kako ste vse to sploh preživeli?

Ta vaša zgodba me je prav potrla in sprašujem se, kaj naredite vi s temi težkimi občutji?

Kako poskrbite zase, da sploh to preživite? Povsem normalno bi bilo, da ob tem izgorite, obupate in pošljete vse v tri krasne. Hvala, ker ste nam pisali in upam, da dobite od tu moč, da najdete jezo, se zaveste lastne čudovitosti in odkrižate vseh, ki tega ne vidijo.

Ne bom pisala na dolgo, ker tukaj žal ni vprašanja – živite z gospodom, ki je zasvojen z varanjem, s sexom in je verjetno za povrh še patološki lažnivec. Takšnih odnosov na partnerskih terapijah niti ne rešujemo, ker je več kot očitno, da gospod rabi pomoč zase, vi pa zase. On potrebuje intenzivno zdravljenje varanja in verjetno tudi spolne zasvojenosti, vi pa intenzivno zdravljenje soodvisnosti. Toda dovolj o njemu – vaš fokus je že brez mene zelo pri njemu, to je prvi korak, ki bi ga morali spremeniti.

Kaj to pomeni? Čimprej začnite brati knjige o soodvisnosti. Čimprej dajte fokus popolnoma nase. Naknadno ste dopisali, da je kak dan z vami, nato spet ne – ne dopustite tega, da se kdorkoli z vami tako igra. Določite stike za otroka, vi pa se v tem času umaknite in npr naredite kakšno kopel, ali pa pojdite na sprehod. Čimprej se odločite za individualno terapijo. Čimprej – pri takšni globoki soodvisnosti se namreč žal težko najde rešitev hitro..

 

Kaj delate narobe? Popolnoma nič – v ničemer niste odgovorni za vedenje vašega partnerja. Niste vi krivi. Za varanje ne more biti nikoli in nikakor kriv partner! Četudi se vedete ljubosumno (kdo se pa ne bi!?), to ni razlog njegovega vedenja.

 

On sam je razlog temu. Vi pa ste dolžni zgolj poskrbeti zase. Ne spreglejte te bolečine, v kateri ste se znašli. Opremite se s pravimi prijateljicami, z njimi izjokajte vso bolečino, pojdite na terapijo in dobite nazaj vašo jezo. Kam se je skrila ta vaša jeza? Ste morda kaj razmišljali, zakaj toliko dovolite v tem odnosu? Iz kje ideja, da mora ženska loviti partnerja? Zakaj se ne smete jeziti nanj, zakaj se le nase in zakaj se počutite krivi? Zakaj ste prepričani da zaslužite le toliko malo? Zakaj vztrajate? Zakaj mislite, da je življenje z njim lažje, kot življenje brez njega? Ker v resnici ni. V resnici najbolj trpite zdaj.

Toliko vprašanj se odpira… v resnici bi jih morali iskati v vaši preteklosti, v vašem otroštvu. Prepričana sem, da so tudi tam izvorne rane in razlogi, zakaj ste danes v tako bolečem odnosu. Vabim vas, da jih odkrijete in najdete pomoč takoj.

Dobrodošli tudi k nam, na Inštitut Vita bona

Druzinska terapija – Vita Bona, kjer vse terapevtke delamo prav na tem področju soodvisnosti. Samo pogumno naprej! Vredni ste lepih odnosov. Navijam za vas!

Odgovor je napisala družinska terapevtka Katja K. Kneu Stenbuch.

 

Najdete nas tudi na Facebooku.

 

Kako vrniti spolnost ?: Svetovanje za pare

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 8 let. Pred nosečnostjo sva bila relativno spolno aktivna. Večinoma je partner predlagal, jaz pa sem sledila. Imava 15 mesečno punčko. Nosečnost je bila stresna in rizična. Zato spolnosti nisva prakticirala. Nekaj mesecev po porodu je partner več krat dal pobudo za spolnost, jaz pa nisem bila za spolnost, zato je tudi on prenehal s pobudami. S spolnostjo sem se seznanila dokaj pozno. Doma je bila spolnost tabu. Recimo, da vem, kaj si želim, le sram me je to izraziti naglas. Partner pravi, da sva cimra, da ni spontanosti, da ne vidim njegovih potreb. Kako pripeljati spolnost nazaj? Kako si spolnosti sploh želeti in jo deliti s partnerjem? Ali se da kje izmeriti libido?

 

 

Ko sem začela s prebiranjem vaše zgodbe, sem pomislila, da opisujete dokaj klasično stanje po prihodu otročka. Res veliko mladih staršev se sooča s spremembami v partnerstvu in prav konkretno tud s spremembami v spolnosti. Npr v primeru stresne nosečnosti ali pa težkega travmatičnega poroda, želja po spolnosti lahko še bolj izgine. Tudi dolga okrevanja, navadno vplivajo na padec želje po tovrstni povezanosti. Da ne omenjamo izčrpanosti, refokusa iz 2 na 3 ipd. Vse močno zaznamuje mlade starše do te mere, da jih veliko poišče pomoč prav zato. V tem ni prav nič sramotnega, je pa veliko razumljivega.

 

V naslednjem delu vašega sestavka pa sem opazila, da se soočate s tem, da ne izrazite svojih želja.

 

Od vseh mi izstopa beseda nerodno, ki nakaze na občutek sramu, ki ga omenjate. Kot da bi vas v resnici nazaj držal se najbolj ta občutek.  Sram je sicer odlična varovalka, ki varuje našo intimo. Je pa hkrati v spolnosti lahko največja ovira k temu, da jo lahko sploh začutimo. Če smo osramočeni in v krču, kaj si bo o nas mislil partner, se tudi telo ne zmore predati, sprostiti. Ta “predaja” je za ženske ključnega pomena: da se zave sebe, da lahko začuti svoje telo, kaj ji paše, kdaj se vzburi, kakšen dotik jo zbudi in, da v vse to spusti moškega. Če se v to vmešata strah in sram, je prisluhniti sebi in zaupati drugemu, res težko.

V bistvu ste kar odlično povezali stvari: če je spolnost doma bila tabuizirana (in tako posredno osramočena), če niste imeli nikogar, ki vam karkoli pojasnil, sovrstniki pa najbrž podobno, ste bili v tem čisto sami. Težko je potem v to osamljenost koga spustiti. Če ste kot zgodnja najstnica našli pornografsko videokaseto, ste bili za povrh vsega se neprimerno soočeni s spolnostjo, čeprav nenamensko (kar pa nekateri avtorji uvrščajo celo pod pojem spolne zlorabe!!).

Ne vem, kako zmedeno, osramočeno in samo ste se počutili takrat.

Kot, da so zmanjali starši, ki jih ne bi bilo sram in ne bi zmrznili, ampak vsaj kaj spregovorili. To je v današnjem času nujno in vedno vse starše spodbujam, da do 10. leta otrokove starosti direktno spregovorijo o spolnosti in spolnih odnosih. V izogib tabujem, zlorabam in sramu.

Morda pa lahko naredite eno vajo. Če pomislite na tisto mlado razvijajočo se najstnico, koliko si je želela vsaj od koga slišat, da je spolnost dobra, čudovita in ena najlepših povezanosti med dvema?

 Da je to nekaj svetega, da je njeno telo sveto in tako genialno ustvarjeno in namenjeno da zaživi na polno?

Predvsem ta del, da bi ji kdo dal dovoljenje, da je raziskovanje spolnosti med dvema nekaj najlepšega in normalnega.

In da četudi čuti zdaj še sram, je čisto ok….in da se bo sčasoma zmanjšal. Kako bi se počutila ta punca, če bi ji nekdo vse to direktno naglas povedal? Bi ji bilo kasneje kaj manj nerodno raziskovati v spolnosti?

Če se vrnem nazaj k vam, zdaj pravite, da ste šele s sedanjim partnerjem zares uživali. Spolnost pri 25ih za vas in ta svet deluje najbrž zelo pozno, če pa pomislimo na to, kdaj so npr naši možgani zares zrelejši je to ravno to leto. Tako, da je povsem ok tudi to glede let. In predvsem razumljivo, če ste bili pač sramežljivi. Najbrž pa ste želeli drugače in tudi zdaj želite drugače. To, da o tem upate razmišljati je že dober znak. Pomeni, da imate malo “poln kufer” sramu..in da ga želite razrešiti. In ja, imam dobro novico, to se na partnerskih terapijah da .

Glede libida se – libido je v resnici precej prozna stvar, veste. Nanj vplivajo tako naše predhodne spolne izkušnje, zlorabe, bolezni, starost, družbene norme in stanje doma… če damo vse to stran, ga ista oseba lahko čuti zelo močno, v drugi situaciji pa nič. Tako da se libida načeloma ne meri, ne obstaja numeričnih opcij. Navadno ga povezujejo s hormoni in moškim izmerijo testosteron, ženskam pa estrogen. Ampak hormoni so zelo spremenljiva zadeva, tako da ima moški navadno zjutraj povišanega, zvečer pa ne. Samo za občutek. Ampak vi ste že povedali, kaj je močno vplivalo na vas libido: izkušnje od doma in sram, povezan s tem. Vse to pa je razrešljivo…

 

Sram in strah razrešite tako, da se vanj vržete. Ne pomeni v smislu spolnosti, ampak samo ta del, da si drznete narediti kaj drugače, upate sebe pokazati v dobri in “slabši” luči, pokazati partnerju del, ki ga skrivate, dovoliti si narediti kaj norega. Najprej začnita s tem.

 

Ko boste začeli sprejemati tudi “nore” dele sebe, boste lažje prisluhniti svojemu telesu. Najdita intimo v malih stvareh: dotikih, poljubih, masažah…. In dajte si dovoljenje, da o tem, kar vam paše, jasno in direktno spregovorite s partnerjem. Mislim, da se bo tega samo razveselil, pa četudi bo za začetek ostalo samo pri komunikaciji.

Edino en vidik bi se opozorila: ni vam tega treba delati zaradi partnerja. To si zaslužite v prvi vrsti zaradi sebe, potem pa tudi vajin odnos. Dokler pa ne razrešite tega dela, pa je dobro če partnerju zaupate, da imata očitno drugačne dosedanje izkušnje in da naj zdrži z vašimi. Najbolj toplo pa vama svetujem partnersko terapijo, res dobrodošla – vam zaupam, da je na teh terapijah veliko težav v spolnosti in da jih veliko tudi mine. V vmesnem času pa morda naredite čim več vaj/vizualizacij, s katerimi daste dovoljenje že mlajši verziji sebe, da lahko uživa in raziskuje v spolnosti. Ko si boste dovolili to začutiti, si boste postopoma tudi dali dovoljenje, da se s partnerjem začutita v vseh željah. Pa četudi bi bile cisto nenavadne, ali pa dolgočasne, ali pa odbite, samo vase. Naj bodo, ker so vaše, in so dragocene za oba.

Srečno obema!

 

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch.

odprto razmerje, varanje, prevara, težave v partnerstvu, partnerska terapija, partnersko svetovanje

Prevarala sem sebe – partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

Pozdravljeni, z možem sva skupaj od najstniških let (15let). Imava dva otroka. Vsak na svoj način sva imela težko otroštvo. Pri meni je problem, da mi niso vedeli pokazati, da me imajo radi in zato še vedno iščem nekoga,da mi to pokaže.  Že več let si želim ločitev,ker sem možu postala samoumevna. Vse to sem mu tudi predebatirala, a je hitro vse po starem. Ker si želim potrditev, sem več krat končala z drugimi moškimi  v postelji. Možu sem to povedala, on mi je odpustil, sama sebi pa ne morem odpustiti prevare. Kako naprej?

 

 

Pozdravljeni.

Draga gospa, v prav težki in boleči situaciji ste se znašli. Pri prevarah je ena izmed najhujših posledica ta, da ko jih v polnosti začutimo, si težko odpustimo…. ker so tako zelo težke, tako zelo prizadanejo vpletene.

Ampak – vi v resnici že plačujete za prevare, saj noro trpite. Redkokdo, ki vara, želi živeti dvojno življenje. Slednje navadno prinese toliko bolečine, stiske, napetosti, osamitve in bolečih občutij, da je že soočenje s temi občutki “dovoljšno plačilo” za varanje. Enkrat, verjamem, da si boste vsa vaša početja odpustili in jih videli v drugi luči, namreč procent žensk, ki s prevaro iščejo v resnici STIK s SVOJIM PARTNERJEM, ne pa z drugimi, je neverjetno visok (nimam sicer statistik, ampak govorim glede na terapevtske izkušnje). Po opisu sodeč, ste to počeli tudi vi. Lahko ugledate ta del?

Dejstvo je, da je prevara izdaja in da boli, in da je v partnerstvu upravičen razlog razhoda. V tem oziru ste “guilty as charged”. Moramo pa pogledati olajševalne okoliščine….Lahko si priznate, da ste odgovorni, da ste (tako kot partner s čustvenim umikom) vi zapuščali ta odnos tudi fizično. Da je to težje, ker je pravi odhod. To je v polnosti vaša odgovornost – vaša bolečina. Smiselno je, da jo sprejmete in pogledate, zakaj…

Omenjate, da se ob možu niste čutili ljubljeni, ker vam tega ni izražal. To zares boli. Občutek neljubljenosti v partnerstvu priklice solze že samo ob misli nanj… če pa ste se tako počutili še dlje časa, pa je res hudo. Omenjate, da ste s partnerjem o tem večkrat debatirala. Sta prišla do kakšnih ugotovitev? Zakaj je njemu to tako težko povedati, in zakaj vi potrebujete morda to večkrat slišati? Sta razglabljala o tem, v kakšni družini je odraščal? Koliko se je on kdaj počutil ljubljenega & kolikokrat je slišal doma, izraze ljubezni? Sklepam namreč, da tega ni bilo že tam in je zato njemu vse to tako tuje – ker je del njegove bolečine.

Kako to, da nista nikoli pomislila na zunanjo strokovno pomoč?

Morava pa iti globlje, koliko ste uspeli zares vzljubiti sebe, do sedaj? Sebe kot žensko? Ste lahko sprejeli svoje telo, svoj videz, svoj karakter, vse kar vi ste? Se lahko ljubite? Ali ste vedno iskali potrditve zunaj sebe, tudi na drugih področjih morda (šola/delo/prijatelji)? Koliko globoka gre ta vaša rana…si predstavljam, da precej globoko – če ste bili pripravljeni (za ta občutek ljubljenosti) žrtvovati vase telo. Da bi se le čutilo ljubljeno. Toliko bolečine skriva ta vaša zgodba. Namesto ljubljenosti pa spet polovičarstvo, le postelja, oz spolnost.

 

Prav za izjokat vso to žalost…. in kje se je to začelo? Draga gospa, kje je bila mami, da bi povedala tej odraščajoči punčki, da je prelepa, da jo ima neskončno rada in da jo bo vedno imela?

Da je njeno telo sveto, svetinja, zaklad, tempelj….največja dragocenost in vrednost, da se ga nihče, ki ga zares ne vzljubi, ne sme niti dotakniti, kaj šele kaj več?!! Da je sicer to zloraba vašega telesa & da tega ne sme nihče.

 

In kje je bil oče, da bi tej punčki pokazal vrednost, ji dal spoštovanje, povedal kako zelo jo ima rad in da bo vedno ponosen nanjo? Da je prelepa gospodična in da bo enkrat čudovita gospa?

In kolikokrat je oče povedal mami, da jo ljubi? Ne le, da jo ima rad, da jo ljubi? Se zanjo boril…? Nenehno mi pred oči prihaja ena punčka, ki je kljub domu sama, osamljena, nesprejeta, zapuščena ,jo vidite tudi vi? Jo lahko najdete? Pojdite do nje…. ko je bila spočeta, ko je bila stara 0,1,3,5,7,10,15… skozi vsa boleča obdobja, ko je bila otroček – skupaj z njo izjokajte to vašo bolečino. Povejte ji, da je čudovita, prelepa, da bi starši to morali opaziti. Žal niso zmogli (ne vemo zakaj), ampak obljubite ji, da ji boste vi zdaj stali ob strani, za vedno. Da ji boste dali starše, ki jih ni nikoli imela, in da mala punčka ne bo več nikoli sama in neljubljena. Ko jo boste vzljubili, bo tudi ona vas. In ko boste vi ok, boste najbrž sprejeli tudi partnerjevo rano (prepričana sem namreč, da se tudi on ne čuti ljubljenega v sebi).

Pravite, da že več let želite ločitev. Torej z njo v globini sebe vseeno nekako odlašate. Prej kot ločitev, ste sli iskat (najbrž) novo varnost, pomeni, da v resnici vam varnost veliko pomeni. In da je vaša varnost tudi bila ranjena z varajočim odhodom in iskanjem drugje… Ste kljub temu lahko ohranili prepričanje in trdnost, da boste ok? Da ste vi ok, četudi ste sam(sk)i?

… ker glede na leta odlašanja se morda ločitve malo bojite, ali pa je celo ne želite. Želja po ločitvi je pogosto znak želje po močni spremembi v odnosu. Ključno vpr za vas je ; Če bi vam nekdo obljubil, da bo mož vedno pozoren in ljubeč, bi se še vedno želeli ločiti? Če ne, potem morate razrešiti vajine umike,  se soočiti tudi s strahom osamljenosti po možni ločitvi. Včasih strah in sram omejujeta zaključke odhodov in tam je smiselno, da se vržemo v te občutke in vidimo, da če se z njimi soočimo, v resnici zmagamo. Ločeni ali poročeni.

 

Ampak pri vas imam občutek – lahko se motim – da rabita le pomoč.… v resnici partnerjem tudi pred razhodom VEDNO (razen v primeru, da vi ne bi želeli prekiniti razmerij, potem ne moremo nič) svetujem partnersko terapijo.

 

Ker sicer, saj veste, če se ne boste soočili s svojimi bolečinami (torej krivdo, neljubljenostjo, nesprejetostjo…), boste tudi v drugih odnosih zelo trpeli – ker vse nepredelane rane žal vlečemo naprej, dokler jih ne rešimo. Tega pa si ne zasluzite. Torej: prekinite vse stike z aferami čimprej, poiščita si partnersko terapijo in se potem odločajta, ali želita ostati skupaj ali ne. Še vedno imata odprte vse opcije.

Ste pa vredni najboljših možnih odnosov. Oba sta jih vredna. Zato vama res privoščim vso srečo, odpuščanje in veliko ljubezni & občutkov ljubljenosti.

Odgovor je napisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch

čustvena stiska, partnerska rast, rast v odnosu, rast v odnosu, sočutno partnerstvo

Partnerska čustvena stiska

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje: S partnerjem sva skupaj dobro leto. Imava odnos ekstremne narave v smislu nihanj in energij.  Ali se imava fenomenalno ali pa sva tik pred razhodom. Največja težava pa je, da beži pred čustvi. Ko se mu želim odpret čustveno zmrzne in znori, govori na način, da me prizadane. Drugače pa je zelo pozoren in čustven človek, a le če se ne pogovarjava o pomembnih zadevah in ni težkih čustev. Razumem, da ima rane iz otroštva tudi jaz jih imam ( ob hladnem očetu sem doživljala podobno,kot sedaj).  Vse lepe stvari so tako posebne, da ne bi rada obupala z njim, a ne vem kako naprej. Zmedena sem, prosim za pomoč.

 

Pozdravljeni. Najlepša hvala za vašo čustveno izpoved. Zelo možno je, da ste imeli odsotnega očeta in da vas zato privlači čustveno odsoten partner. In čustva so hkrati vaša senzibilna tema, ki vas zato dvojno boli. Čustveno odsotnega očeta je najbrž imel tudi vaš partner, zato se čustveno umika nadpovprečno, ko mu skušate skomunicirati vašo žalost, pokazati vaša čustva, tega ne zdrži in se še bolj čustveno umakne. Možno, da ga je čustveno prezasedla njegova mami (ali pa kdo drug), dejstvo je, da so mu čutenja preveč, ali pa se jih ustraši. Tole je načeloma klasična moško – ženska razlika in dinamika, ki temelji na afektu strahu (pri obema!) in na dinamiki približevanje-umik (ki ni “najboljša” referenca za dolžino odnosa). Moški zares funkcionirajo drugače: rabijo več prostora in umika (ko jih kaj prizadane), ženske pa želimo več komunicirati(kar pa je njim tuje) in čustvene odprtosti. Če smo vzajemno ranjeni, se tu hitro pojavi konflikt.

Možno je tudi to, da ima vas partner kakšno nerazrešeno (čustveno) travmo in mu vi s svojo bolečino nehote pritiskate nanjo (to delamo v odnosih – smo drug drugemu trigerji). Njega namreč, po branju sodeč, vrže v totalno hupervzburjenje, v plazilske možgane in se sploh ne more umiriti. Obrambni mehanizmi pred čustvi (umik, odmik, kritika, ipd) so le del varovala, ki ga njegovo telo potrebuje, da pride k sebi. Kljub temu, da gre le za varovalko, pa je to izredno nevarno za odnos, ker obrambni mehanizmi vas ranijo se dodatno. Najbrž je v zvezi zelo nepredvidljivo in konstantno gledate, kdaj ne boste spet stopili na kakšno mino. Vam je najbrž precej naporno?

V okviru tega je možno, da gre le za konstantna hipervzburjenja, ki se jih je navadil le zaradi težkega otroštva (tudi nedovoljena čustva)  lahko pa gre prav za resno motnjo, MOM (mejna osebnostna motnja), ali pa za elemente slednje. Poznate? Težko ocenjujem kar preko interneta (oz mi iskreno zmanjka se kakšna stvar v opisu), toda prej bi rekla, da gre za zakopano travmo. In ja, občutek je, kot da gre za odvisnost, oz kot da je nekdo odvisen od teh razburkanosti. Je kar logično, saj se takrat zbudijo stresni hormoni, isti kot tisti, ki so se sproščali v otroštvu…

Ne vem pa, kaj je na vaši strani, edino kar berem je to, da ste izjemno senzibilni na partnerja, na njegove čustvene umike in da vam je težko. Ne vem, kdo je pri vas doma konstantno odhajal? Ali pa konstantno kričal (in tako čustveno odhajal)? Iz kje je vam poznana ta zasuznjujoča dinamika, ki vas pripelje do tega, da ste tam, ampak konstantno na preži, v strahu, stiski in boju. Iz kje so vam poznana ta čutenja? Zagotovo ne le iz te partnerske zveze. In ta partner vas privlači z razlogom in verjamem, da so obema zelo znana občutja strahu pred odnosi. Težko bi najbrž bilo, da bi se privlačila na tej dinamiki približka in umika, brez obojestranske primarne izkušnje strahu pred intimo. En je tisti, ki se približa, drugi se umakne, ko začne pogrešat prvega, se spet približa, ampak le malo, toliko, da prvi pride nazaj… zelo zapletena, kruta in boleča dinamika. Ampak se jo da spremeniti v daljših procesih terapije.

Se enkrat bom poudarila partnersko terapijo to pa zato, ker če samo greste in ne odkrijete lastne senzibilnosti, ne naredite nič. Če ostanete z njim in nič ne naredite, se dinamika ne bo spremenila. Vsekakor je nujno nekaj spremeniti – vi ste tisti, edini, ki se lahko odločite zase ali za delo za vaju.

Zato vam priporočam ( partnersko) terapijo , da se raziščete in predelate vzorce iz otroštva, hkrati pa boste  ugotovili, ali boste vztrajali v tem odnosu in ga nadgradili , ali pa si boste želeli iti daje in oditi iz odnosa.

Vse dobro vam želim.

 

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch.

 

Čustvena manipulacija- tašča

/1 Comment/in /Napisal:

Vprašanje:  Pri tastu in tašči smo si uredili stanovanje v zgornjem nadstropju. Med samo prenovo smo ugotovili, da si ne smemo narediti svojega vhoda, zato imamo sedaj skupen vhod. Imava tudi 16 mesečnega otroka in ga kar jemljeta iz rok, brez dovoljenja.  Tašča s partnerjem čustveno manipulira. Ne upam si nič reči ali postaviti mej, sem v veliki stiski. Prosim za nasvete.

 Draga mamica,

preberite prosim večkrat: nikakor NISTE slaba oseba in četudi boste postavili meje in poskrbeli zase, ne boste to postali! In zelo žal mi je , da toliko dvomite vase in v svoje občutke.

V tem sistemu bi bilo to pravzaprav NUJNO – postaviti meje. To je sicer absolutna naloga vašega partnerja, ampak več kot očitno ima s tem večje težave. To sicer ne preseneča, ker je tudi on padel v kolesje toksičnih staršev, ki iz svoje stiske žal manipulirajo. Vaš partner je po opisu sodeč postaršen otrok, ki ne zmore postaviti meje mami, oz če jo, se počuti krivega in zanjo takoj poskrbi. Morda bi mu pomagali knjigi Strupeni starši (Susan Forward) in Po tihem zapeljani (Kenneth M Adams), še bolj pa vama priporočam partnersko ali individualno terapijo.

Do takrat, pa boste morali poskrbeti zase in za vašega otroka. Nihče ga nima pravice vam vzeti iz rok, sploh pa ne v primeru lažne skrbi za vas. Lahko postavite mejo in lahko ste jezni. Vaša tašča s takimi dejanji v resnici skrbi le zase in ne dovolite ji, da postarši še enega otroka, ki se bo tako navadil, da je treba zanjo poskrbeti, sebe pa pozabiti. Če ta trenutek še ne zmorete poskrbeti zase, imejte v mislih, da delate dobro za otroka in da si oba zaslužita varne odnose. Dokler so tako prestopane meje, varnosti tam zanj in za vas žal ni.  Mamica, tam kjer so zdravi odnosi se spoštujejo meje in se nihče ne počuti ujet, ker se ne more.

Gotovo se je  pojavil kak nasvet, da morate staršem pustiti malo veselja, ampak v tako toksičnih odnosih na tej točki to žal ni možno – ker bi s tem omogočali zlorabo otrok. Ni vam tega treba in to ne bi bilo fer do vas in vaše družine. Ko se boste opolnomočili, še posebej partner, pa bosta lahko razmišljala v to smer. Do takrat pa meje, morda celo čimprejšnja selitev, če ne bosta slišana? Morda vam predlog selitve prebudi stisko in vprašanje, kaj če bo zamera. Zamera je vedno pokazatelj nerazrešenih občutkov in v takem primeru temu ne potrebujete asistirati. Hočem reči, ne rabite biti zamerljivi nazaj, nikakor ne, le jasni v razmejitvah. In morda vam pomaga tudi to, da gospa pravzaprav noro potrebuje nekoga, da ji postavi mejo, da bo lahko končno postala prijazna in spoštljiva babi. In če vas nekdo diskreditira vas, vaše znanje, vaše občutke, zato da lahko upraviči to, kar je njemu normalno. To ni okej, ampak res ne.

 

Iz mojih izkušenj je tako, da dokler partner ni spoznal, kako njegova mama apsoulutno ne pozna in ne spoštuje zdravih mej v odnosu, ni pretrgal popkovine.

 

 

Ena 60 letna gospa, mi je 4 leta nazaj nekako tako odgovorila, ker je res bila zelo zadovoljna, zelo zdrav odnos je imela do otrok in bila je sanjska tašča. In sem jo vprašala, zakaj misli, da je tako in mi je rekla, nekaj takega v mojih besedah: Osnova je dober zakon, če te mož spoštuje, in če imaš dober partnerski odnos, ne izkoriščaš čustveno otrok, če si dobra mama, če dobro odigraš svojo vlogo, potem ko je čas pri 19 letu, da se posloviš od te vloge se, tudi če otroci še niso pripravljeni. Če vse počneš v življenju dobro, se ti ni težko posloviti od dobrega, ker veš da sedaj prihaja novo obdobje v katerem boš raziskoval in gradil nekaj novega dobrega. In, ko vse to veš, ker si dobro živel, tudi drugim dovoliš, da se učijo, da gradijo in da živijo, kot si želijo, ker si to sam sebi dovolil, si želel in živel. Če imaš dober odnos s partnerjem se ne bojiš ostati sam z njim, ampak se veseliš, če nisi čustveno izkoriščal svojih otrok se veseliš, da bodo odšli, seveda potočiš, kako solzico. Tiste, ženske ki same sebi ne dovolijo živeti, to kar vedo, da si zaslužijo v partnerskem odnosu, ko otroci začnejo odraščati jih zamenjajo za odrasle ljudi, jih čustveno izkoristijo in na koncu one rabijo otroke, namesto da bi one bile tam za otroke. In one rabijo vnuke, namesto, da bi bile tam za vnuke. Ko odigraš dobro svojo vlogo, veš kdaj je čas, da se umakneš. Če ne vedno nekaj želiš in loviš, ker nikoli nisem v resnici bil to, kar si si želel biti. Ne kot partnerka, ne kot mama in na koncu toliko, kolikor si sebe prikrajšal za življenje prikrajšaš druge. Toliko kolikor si sebi vzel, jemlješ drugim. KO SEM TO SLIŠALA IZ NJENIH UST, TUDI SEDAJ KO SEM ZAPISALA, SEM SE ZMRAZILA IN ČUTILA, KAKO RESNIČNO JE TO ŽIVELA. In kako resnično si to sama želim živeti,  vi se pa lahko sama odločite, kako si želite živeti.

 

Seveda bi se rada ustavila še pri vas. Kje je vaša jeza, ki bi vas lahko zavarovala? Zakaj vas je strah odzivov drugih? Ti vedno govorijo le o njih. Morda veste, iz kje se je našel tako ranjen pogled na sebe, da sebe vnaprej krivite? In da se prepira ali zamere bojite? Kot da bi vas sramotili ali ustrahovali že kdaj prej… In morda vse to nesprejemanje ne doživljate prvič in vam ni tuje? In kot, da ste z vsemi temi občutki že kdaj srečali? Najdite tisto ranjeno punčko v vas, potolažite jo in ji povejte, da je vredna vsega najlepšega, da je lahko slišana, upoštevana in spoštovana! Za predelavo teh vzorcev vama še enkrat toplo svetujem terapijo, ali terapevtske delavnice dela z notranjim otrokom, kot npr tale – 21. DNI ZATE. Ko boste pomirili sebe in si zaupali, boste v te odnose vstopali z drugačno držo in to kar se zdaj zdi težko, bo lažje. Toplo dobrodošli in samo pogumno naprej. Zmorete!

Odgovor je podala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch, Druzinska terapija – Vita Bona , del odgovora je kopiran in dodan z dovoljenjem Zorice Georgjrv.

 

Posesivna tašča – prestopanje mej

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje: S partnerjem živiva pri njegovih starših, v mansardi. Imava 18 mesečnega otroka in po rojstvu otroka, je tašča postala posesivna. Cel čas se vtikuje in hodi v stanovanje, ko otrok zajoka. Do težav pride, ko z otrokom kam grem, češ da ga ne vidita. Z mojim partnerjem se tast in tašča kregata, da sem lena (meni ne rečeta nič) , a jaz za vse kuham,perem.. Ona cele dneve zunaj dela, tudi tast mora, ker ona komandira. In če ne delaš cele dneve kot ona si najslabši. Jaz bi se najrajši odselila, a partner noče, ker je preveč vložil v hišo. Pogovor ne pomaga, zdaj se je to že tretjič zgodilo in tega ne bom več prenašala, da vedno hočeta imeti glavno besedo.

Spoštovana. Situacija, ki jo opisujete je resnično krivična za vas in vašo mlado družino. To, da se v svojem domu ne morete sprostiti in ste ves čas na preži, da ne bi bili kritizirani s strani tašče, ki kot pravite že vse od rojstva otroka prestopa meje, mora biti izjemno izčrpajoče. In samo predstavljam si koliko bolečine in jeze, se je v tem času v vas nabralo.

 

Verjamem, da če se to dogaja že leto in pol, čutite, da ne zmorete več in da bi najraje odšli.

 

Pravite, da vaš partner zavrača selitev, se pa sprašujem ali lahko z njim iskreno spregovorite o vaših občutkih in potrebah. On kot njun sin, je namreč tisti, ki mora staršema postaviti mejo. Žal ni v vajini moči, da taščo in tasta s pogovorom v kaj prepričata, kar pa lahko storita je to, da vidva s partnerjem naredita načrt kako bosta zaščitila meje svoje družine (določila kdaj kdo prihaja na obiske, kako se najavi…) Bivanje različnih generacij pod isto streho in z istim vhodom nikakor ni lahka situacija in zahteva ogromno energije in konstantnosti pri ohranjanju razmejitev, ki pa so nujne! Hkrati pa je vredno tudi premisliti ali sobivanje ne prinaša morda tako velikih stisk, da tega ni vredno.

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

 

________________________________________________________________________________________________________________

 

Spoštovana, vaš partner je tisti, ki lahko ustavi neprimerne komentarje in prestopanje meja, a za to mora tudi sam najprej začutiti zdravo jezo ob tem kar se dogaja. Da pa bo mejo lahko resnično postavil z energijo, ki bo ‘prepričala’ in pri njej vztrajal, pa bo moral začutiti najprej kako krivično je, da njegova mama in oče ne zmoreta izraziti spoštovanja vam – njegovi izbranki…in da pravzaprav s tem tudi njega ne spoštujeta.

 

Če sta starša že v njegovem otroštvu in mladosti bila brez razmejitev, nesenzitivna za njegove potrebe in čustva, se lahko zgodi, da bo težko prišel do zdrave jeze, ki bi mu pomagala postaviti mejo.

 

V tem primeru bi vama priporočila terapijo. Želim vam vse dobro in predvsem, da poiščeta način kako poskrbeti za vajino mlado družinico, vajino duševno zdravje in partnerski odnos. Vse to namreč trpi, kadar so razmejitve med dvema generacijame porušene.

Odgovor je podala Tjaša Šuštar.

Copyright © 2016 - 2020 - Vita Bona - družinska terapija

Vita bona novice!

Ker želimo biti povezani z vami se naprej, vas vabimo, da se naročite na naše mesečne novice. Od novic se lahko kadarkoli odjavite.