fbpx
Inštitut Vita Bona - telefon: +386 41 609 888

Prispevki

Partner je strupen do otrok: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:

S partnerjem imava dokaj dober odnos, je pozoren, ljubeč, lahko se pogovarjava, si zaupava.

Čisto druga zgodba je do otrok, se sicer vključuje v vse dejavnosti in pomaga, a je pri tem večkrat nepotrpežljiv, ciničen, strupen, venomer opozarja na napake, ne zna vzpostaviti pravega stika. Otroka mu ne zaupata, se ga tudi bojita, niso povezani.

Sama sem v veliki stiski.

Sam pravi, da se vsega zaveda, a ni nič drugače.

Jaz se počutim, da ne zaščitim svojih otrok, če kaj govorim pred njim ni prav, potem se tudi midva začneva kregat. Ima pa on te vzorce iz primarne družine.

Samo zato sem razmišljala, da prekinem to zvezo. Ali je katera imela podobno izkušnjo? Je sploh možno, da je drugače, kako?

___________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna.

Hvala za vaše vprašanje in ranljivost. Mi je žal, da gledate nesočutnost vašega partnerja do vajinih otrok.

Tukaj se čuti kot da je bil ta partner, ko je bil majhen fantek venomer kritiziran in so od njega ves čas pričakovali neko popolnost in se ni mogel sprostiti. Otroka se verjetno bojita te kritike in tega, da nikoli nič ne bosta naredila prav, kar je normalno.

Hočem povedati, da če ima do njiju tak odnos, je normalno, da se tako počutita, seveda pa ni fer do njiju, saj si zaslužita ljubeče starše h katerim gresta lahko po oporo. In enega očeta, ki je sproščen in k jima aktivira simpatični živčni sistem – da je aktiven, ju spodbuja, verjame v njiju in njune sposobnosti ipd.

 

Normalno je tudi, da ste vi v stiski, saj si seveda želite videti in predvsem čutiti povezano družino kar si zaslužite kot ženska, kot mama in vsekakor si to tudi zaslužite vsi kot družina.

Partnerja boste težko spremenili, imate pa vso pravico postaviti mejo v smislu, da ne dovolite, da tako govori z otroci.

Vendar pa, to se dela ko sta sama, ga potegnete na stran, v drugo sobo, postavite mejo in ga tudi vprašate kaj čuti, ker se v njemu verjetno zbudijo neki triggerji pri otrocih, da sploh postane tak.
Definitivno bi bilo smiselno, da gresta na partnersko terapijo ali pa da gre partner vsaj na svojo. Namreč tako kot ste že dobro ocenili, to njegovo obnašanje ni od zdaj, ne gre se za to, da ne bi imel rad svojih otrok. V njem se prebudi neka rana iz otroštva in ker je (verjetno) ni zavesten, se potem to pokaže pri otrocih.

Bi bilo pa tudi smiselno za vas, da se vprašate kako pa to, da ste vi s takim moškim?

Kaj pa vam ‘daje’ to, v smislu kaj je vam domačega v tej dinamiki?

Želim vam vse dobro in vabljeni na terapijo tudi k nam na Vito Bono.

 

Komentar je napisala psihoterapevtka Kaja Kocjan.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Hčera se ne zna igrati sama: Svetovanje za starševstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

Pozdravljeni,
Prosim za kak nasvet. Moja 8 letnica se nič ne igra sama. Ne bi vzela kaj s police ustvarjala, se igrala, šla sama vem pred hišo. Tudi 5 minut ne in sem izčrpana.

Ne zmorem več po pinterestu iskat aktivnosti in jo zabavat, vključevat konstantno v dnevne aktivnosti (kuhanje, pospravljanje…)…

Vem da delno izhaja iz tega, da sem imela poporodno depresijo in sem jo podzavestno “dajala stran od sebe” večkrat v varstvo. Ampak kljub vsemu sva veliko časa preživeli skupaj aktivno – ali doma z aktivnostmi, izleti…
Potem leta 2020 ko smo bili doma,  sem se ji res z veseljem posvetila: dopoldan sva 1 uro igrali po njeni želji, potem sva imele šolo, pomagala mi je pri kuhanju, popoldne smo bilo veliko skupaj po izletih…  Ampak to kot da njej ne bi bilo dovolj.

Tudi enkrat se ni sama zaigrala, razen, ko sem izrecno rekla, da po kosilu rabim 1 uro tišine in miru.

Potem sem leta 2021 v drugo rodila in ja seveda je zanjo časa manj, ampak smo veliko skupaj, ampak vem da ji manjkam jaz oz 1 na 1…
Ampak če se spomnim sebe. Jaz sem se preigrala sama z barbikami pred hišo po tri ure skupaj, domišljija mi je delala 100na uro. Pa sem si izmišljevala stvari za ustvarjat, res ni da ni. Jaz sem svojo malo Jano z igro nafilala do amena in iskreno ne čutim potrebe da bi jo še filala.
Tako da, ne vem, mogla sem dat ven, bom pa izredno hvaležna za kak nasvet❤️

___________________________________________________________________________________________________________________________________đ

 

Pozdravljeni.
Iz vašega zapisa se čuti, kako zelo se trudite, da bi hčera ustvarjala, se sama igrala in nasploh bila zaposlena.

Morda, se celo globoko v sebi krivite, da ste jo kot majhno dajali vstran od sebe in si sedaj še bolj želite, da čuti vašo bližino, vaš trud, da ji ja ne bi bilo dolgčas. Primerjate jo s sabo, a ona je nekaj povsem drugega, zato raje tega ne počnite.

Ona ima drugačne potrebe, želje, najbrž tudi drugačno življenje, kot ste ga imeli vi..

Mamica, hčera ne rabi biti nenehno zaposlena iz vaše strani. Ne bojte se tega, da ji je dolgčas. Ko ji bo dolgčas, bo v bistu prišla do najbolj super idej (tudi za ustvarjanje, kakšne igre..) Dolgčas je v današnjem času pravzaprav zelo pogrešan in še kako pomemben. Dovolite, da ji je dolgčas, dovolite, da ne počne ničesar.

Povejte ji, da ne zaradi dojenčka, ampak, da ne zmorete biti nenehno ob njej in se z njo igrati.. Prav tako, ji vsak dan ji povejte kako je pomembna, ljubljena, se z njo pogovarjajte, naj se vam zaupa.

Morda tudi določite 1 uro na dan, kot ste jo že takrat, da jo rabite zase, zato, da lahko slišite svoje misli in da se takrat sama igra..

Napisali ste, da imate malega dojenčka in da vidite,da vas hčera rabi 1 na 1, to imate vsekakor prav.
Imate možnost, da si 2x na teden vzamete ta čas zanjo? ( Če je dojenček majhen bo zaenkrat moralo biti dovolj tudi pol ure, če je večji lahko tudi več)

Da bo videla, da je še vedno pomembna, ljubljena, da mora tudi dojenček včasih počakati pri nekom drugem..
Kot sem že več krat napisala priporočam v branje knjigo Otroci nas potrebujejo, tam boste našli veliko idej, kako se povezati z otrokom, da bodo njegove potrebe po navezanosti zadovoljene.

Vse dobro.

 

Komentar je zapisala Tadeja Čulek.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Uvajanje v vrtec in težave popoldan doma: Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:
Pozdravljeni,
sem mama tri leta starih dvojčic in zadnje čase imamo kar precej težav.
Po daljšem časovnem obdobju ( eno leto) so začele spet obiskovati vrtec. Vzgojiteljice osebno poznam, sočutne, pripravljene pomagati, vedno jih pocartajo ( pač koliko lahko zraven ostalih 17 otrok ). Uvajanje je potekalo zelo počasi, tri tedna.
Sem pa na točki ko že sama mislim da našim puncam manjka, nekaj manjka in nekaj so mogoče zamudile v socializaciji🥺.

Namreč dvojčica A je precej zadržana, zadnje čase opažam da jo marsikaj zna zmotiti.

Smo rezali drevo zunaj, je bila ogromna lestev, žaga…kar nekaj časa je rabila da zadevo sprejme. Par dni nazaj v vrtcu je jokala v telovadnici zaradi preglasne glasbe, včeraj zaradi gasilskih vaj na igrišču v vrtcu…vse kaj je novo ne sprejme takoj.

Rabi svoj čas in varno zavetje zraven, najbolj je srečna če sem jaz tukaj in skupaj zelo hitro gremo čez oviro.

Vse zgoraj našteto jaz kot laik pripisujem spremembi zaradi vrtca…ko pridem po njih je tak žalostna, zgubljena, včasih mi se zjoče kar v garderobi…pustim jo, sem ob njej in jo poslušam, meni pa v tem momentu srce poči, komaj zadržujem tisti knedl v grlu in čakam samo da pridem domov in dam to ven 🥺.
Zdaj pa drugi problem, doma izgubljam nadzor nad mejami. Zakaj? Ker dvojčica A je tako občutljiva da B sploh več ne sme zajokati. Da se razumemo otroške solze mi niso moteče, to sem sprejela kot nekaj vsakdanjega in normalnega. Pustim jih jokati, trudim se z vsem svojim bitjem da jih vzgajam čimbolj sočutno, oziroma koliko znam in zmorem. Sem ob njih, vedno sem zraven, nikoli ne ignoriram, ogromno se pogovarjamo kaj je prav in kaj ne…. ampak B je precej energična, glasna, včasih gre sestrici in se ji na uho zadere, ker ve da bo ona začela jokati…A joče, da grem B pocartat… torej njej je prvo sestra na prvem mestu da bo ona mirna, ne pa ona sama sebi. B ji jemlje igrače, včasih udari…
Strah me da bo deklica brez samozavesti, plašna.
Kako naj se v situacijah, ko se kregajo, doma odreagiram, da čim manj obe prizadanem? Z obema se isto ukvarjam, spodbujam skupno igro doma, če želijo pa itak je vsaka na svojem koncu.

B zelo skrbi za njo v vrtcu, jo boža prej ko grejo spat, tolaži jo če joka, gre po še eno porcijo hrane za njo…doma pa v 70% primerih bi jo pojedla z oblačili vred če bi lahko 🥴.

Kaj lahko naredim da je moja deklica bolj samozavestna? Manj plašna? Manj občutljiva? Tako ji želim pomagati, tako mi je težko a enostavno razen kakšnega terapevta ali psihologa mi nič drugega ne pade na pamet.
Sem dobila občutek da sem kot starš vse narobe naredila 🥺, kako in zakaj je sploh do tega prišlo se vprašam.
______________________________________________________________________________________________________________________
Pozdravljeni.
Mamica nikakor niste ničesar naredila narobe. Iz prebranega se čuti vaša srčnost in predanost do otrok.
Kot mama treh otrok, vam lahko napišem, da so si otroci res zelo različni.
Glede na njuno starost niste ničesar zamudili pri njuni socializaciji in kot ste tudi sami zapisali ste bili veliko naokrog ,se družili… Do tretjega leta pa je za otroka idealno, da je v varstvu doma ali čim manjši skupini, saj je do takrat tudi igra bolj individualna . . .

Pravite da je dvojčica A zadržana, plašna in rabi čas, da se privadi na nove stvari, zvoke.. poglejte vase, kako se počutite, ko pridete v nek nov prostor, novo okolje?

Najbrž rabite malo časa, da si vse ogledate in se šele potem sprostite, je tako? In tako kot odrasli, tudi otroci, eni rabijo več časa za prilagoditev na novo okolje, zvoke, drugi manj .
Deklica pa je stara 3 leta in kot zgoraj opisujete je najbrž tudi zelo občutljiva/senzorična, zato potem rabi še več časa kot dvojčica B. Zato ji dovolite, da počaka, dovolite ji, da ji ni treba iti nikamor kjer jo je strah..

Ko bo začutila, da je čas, da gre naprej, bo šla, verjemite..

Če ne drugo bo najverjetneje posnemala dvojčico B ali pa vas.
Kaj lahko storite, da ne bo plaha in nesamozavestna?
Največ za njeno samozavest lahko naredite, da ste samozavestni vi, in da se bo ob vas počutila varna. Zato jo lahko vzpodbudite k kateri dejavnosti in potem ste tam ob njej kakorkoli se bo odločila. Nikakor pa je ne silite, saj bo učinek nasproten, saj se ne bo počutila varne.
Dvojčica B pa je povsem drugačne ”narave” in tudi to je ok. Nikakor ju ne primerjajte. Kljub temu, da sta dvojčici imata različne lastnosti in interese.
Kljubovanje med njima… to je nekaj kar ne morete preprečiti in verjamem (vem), da je zelo naporno(prav vsem staršem), še posebej ker je pozneje vedno ena tista, ki je bolj prizadeta. Žal je tako, da ne morete vedno ugoditi obema, lahko pa se kasneje pogovorite kaj je bilo prav in kaj narobe (poveste tudi, če ste se vi zmotili in morda okregali napačno, ter se takrat lahko tudi opravičite).
Napisali ste, da se dvojčica A pogosto svoji sestrici zdere na uho in pozneje joka..

Najverjetneje rabi pozornost nje ali vas, seveda kasneje tudi ona joka, ker je bolj občutljiva in jo jok najverjetneje moti.

Takrat je morda najboljše, da se z dvojčico B odstranite, jo potolažite in se vrnete k dvojčici A in ji poveste, da je to v bistvu posledica tega in če bo to počela bo dvojčica A jokala.. Kaj pa ni fino in tega ne dovolite, ker na koncu obe bolijo ušeska, prav tako tudi vas. Poveste ji, da takrat, ko bo rabila pozornost, tišino.. naj drugače pove/pokaže.
Imate morda Oksijev plakat o čustvih? Če ja, potem naj vas takrat pelje k plakatu in vam pokaže kaj čuti, če še ne zmore povedati.
In ne pozabite, če otrok ob nas pokaže veliko občutkov, to ni slabo, prej obratno. To namreč pokaže, da vam zaupa in da ste ravno vi tisti varen prostor, kjer lahko iz sebe spusti stres, ki se je nabral v njunem telesu. Tako se eni bolj jokajo, drugi bolj jezijo, tretji več nagajajo… ipd.

Mama pa je tisti prvi varen steber prostora vseh občutkov.

Glede na napisno je to najverjetneje posledica vstopa v vrtec, kot ste tudi sami ugotovili.
Verjamem, da je zelo naporno, ampak ponudite jima varnost, ljubezen, razumevanje in bo minilo, samo dajte jima čas.
Priporočala bi vam v branje knjigo Otroci nas potrebujejo- Gabor Mate, da se čim bolj varno navežete.
Vse dobro.
Odgovor je napisala in uredila Tadeja Čulek.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Edino, kar hčerko pomiri, je udarec po riti: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:

Edino, kar hčerko pomiri, je udarec po riti.

Mamica v stiski prosi za pomoč. Njena 4 letna hči je zelo divja, po cele dneve nori, ima hude izpade trme ali tantrume in nikakor se ne znajo s tem spopasti. Edino, kar pomaga in hčerko pomiri, je udarec po riti.

Katka K. Knez Steinbuch odgovarja:

Ravno sem vam želela odgovoriti na vprašanje glede vzgoje vaše 3,5 hčerke, pa žal ni več objave. Sklepam, da ste se počutili obsojani in da komentarji niso bili najlepši. Nasilje – kar ena po riti hitro je – vedno zbudi v nas težke občutke, predvsem zato, ker ga je večina doživela na lastni koži in zato s tem ni kar ok.

Vem, da vam obsojanje v ničemer ne pomaga, zato sem se zdaj oglasila in bi vam rada raje napisala par razlag in morda nasvetov.

 

Upam, da bodo koristni za vas in še za koga. Vedite, da se lahko vedno obrnete name, tudi kar na zasebno sporočilo, če rabite pomoč in podporo.

Otroci začnejo razvijati zavedanje sveta in sebe postopoma. Najprej doživljajo svet, sebe pa vidijo povezane z mami, kot eno. Prva mini separacija se zgodi tam pri 10 m – enega leta (lahko že prej), ko mami ne sme zapustiti sobe, ker otrok bruhne v jok. Takrat je v njem še ta ideja, da če mame ne vidi, je ni. Zato doživi separacijsko anksioznost in se joka. Kasneje, ko se otrokovi možgančki bolj razvijajo in ko razvije strukturo hipokampus, začne bolj razumevati svet okoli sebe, še bolj pa sebe. Takrat želi vse sam, pa hkrati ga jezi, ko bi kdo kaj drugače. Ker pa je tale hipokampus nekaj, kar še zori, se počasi izgrajuje, je otrok opravilno nesposoben se pomiriti sam.

Torej 2. in 3. leto otrokovega življenja je za otroka velika sprememba, a tudi velik napor: končno razumeva stvari boljše, ampak nima pa resursov za samopomiritve.

 

Tako kot da bi imel mnogo želja, veliko občutkov, ampak ne osnovnega pojma, kako jih naj shendla. Vsakič, ko otrok ima tantrum (čemur večina reče izbruh trme), je v konkretnejši stiski in nujno rabi pomoč odrasle osebe – ker smo Mi edini, komur lahko zaupa. Nikogar drugega nima, da se lahko nanj obrne, da mi lahko pomaga predelati to stanje. Če mi tukaj pademo in otroka osramotimo (in otroka npr. ponižujemo, češ, kaj se dereš, kakšen pa si, lej, spet jokaš, kaj je to, daj se že pomiri, ga dajemo na time out/stolček, ali pa celo udarimo!!), bo otrok zapadal v vedno hujša vedenja, ker sam ne bo zmogel iz začaranega kroga.

Tukaj rabite nujno pomoč vi. Prav vi in partner.

 

Vi ste edini, ki se lahko naučite z otrokom zdržati, mu pomagate izraziti čustva in vi ga lahko pomirite.

 

Na tej točki vam lahko pomaga knjiga Celostni razvoj otroških možganov (Daniel Siegel), ki vas tega konkretno nauči. Dobrodošli tudi v skupino “Sočutno varstvo in starševstvo”, kjer se učimo teh sočutnih pristopov na konkretnih primerih. Toda v resnici bo potrebno več. Vprašati se morate, zakaj jaz težko zdržim s hčerkinimi izpadi, s tantrumi, z jokom, z jezo … ipd. Kaj ste vi doživljali doma? Kako so vas pomirjali vaši starši? Če ste dami doživljali doma nasilje, vaše telo lahko kriči, ko sliši jok in jezo in ne zmore reagirati drugače.

V takih primerih morate iti skozi proces in predelati vaše vzorce. Če si terapije ne morete plačati, nekaj terapevtskih centrov dela po znižanih ali celo brezplačnih cenah (FDI, ŠRCD, Zavod Iskreni), ostali pa se vedno trudimo nuditi pomoč na vse načine.

Rada bi vas spodbudila, draga mamica, da poiščete pomoč: knjige, skupina, terapije. Naredite to zase in za vašega otroka, vašo punčko, ki jo imate radi. Zaslužita si namreč imeti lep, povezujoč odnos. Samo pogumno na to pot, niste sami.❤️

 

Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

 

Najdete nas tudi na Facebooku.

Varna navezanost otroka: Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:
VARNA NAVEZANOST
Rada bi vprašala, kako lahko preverimo, če je naš otrok skozi našo vzgojo razvil varno navezanost?
Kakšni so znaki pri majhnih otrocih?
Konkretno je to otrok, star 6 let. Se to že lahko opazi pri tej starosti ali se to kaže šele kasneje v njegovih odnosih z drugimi ljudmi, ko je starejši?
S partnerjem imava velike težave v zvezi, eden od razlogov je tudi, da je bilo njegovo otroštvo zaznamovano z zapuščanjem s strani mame, pa tudi vzgoja je temeljila na strogih metodah, prepovedih (ne plezaj, ne teči, padel boš itd.) in čustveni zadržanosti.

Rezultat je žal tak, da je tudi partner čustveno nedostopen in to starejši kot je, bolj.

Naredila bi vse kar je v moji moči, da to preprečim pri svojih otrocih. Sama sem čisto nasprotje, zelo odprta in čustvena oseba sem. Hvala.
_____________________________________________________________-
Navezanost se oblikuje skozi odnos med otrokom in primarnim skrbnikom, ponavadi mamo.
Tako kot se navezanost oblikuje skozi odnos v zgodnji dobi, se tudi v odraslosti najlažje preoblikuje skozi odnos.
Najpomembnejši odnos v odraslosti je partnerski in po navadi se naš tip navezanosti kaže v partnerskem odnosu in sicer takrat, ko smo v stiski in ko pride do konflikta. Takrat opazujte sebe in svoje reakcije, občutja, misli. Tako boste najlažje vedeli kakšen stil navezanosti imate s partnerjem.
Veliko lahko naredite s tem, da začnete z delom na sebi, spreminjate svoje vzorce, razmišljanja, vedenja in pogosto se potem spremenijo tudi partnerjevi odzivi. Vendar je za partnersko zvezo neprecenljivo, če se spreminjata skupaj saj se tako najgloblja začutita in uzreta v lastni ranljivosti. Zato je partnerska terapija zelo dober način spreminjanja stila navezanosti.
Vi, pa poleg navezanosti omenjate še stil starševstva in vaš dvom, da vedno ne reagirate dovolj dobro.
Zapomnite si, da za vzpostavitev varne navezanosti ne rabite biti perfektna mama, ki vedno vse naredi po pravilih in je vedno sočutna in mirna in pozitivna. To je nečloveško.
Za varno navezanost morate biti le “dovolj dobra mama”. Predvsem pa je pomembno za varno navezanost to, da se zavedate, da ste vi tisti, ki ste odgovorni za odnos in stik z otrokom.
Torej tudi, ko se razjezite in stik prekinete (ste jezni, dvignete glas, se obrnete stran,…), morate biti vi tisti, ki se k otroku vrnete in vzpostavite stik (se mu približate, se pogovorite, se opravičute, se naprej igrate, …)
Ta odgovornost ne sme biti na otroku.
Že to, da o tem razmišljate, da berete, da poskušate svojega otroka razumeti, pomeni, da ste že dobra mama!
Komentar je napisala terapevtka Barbara Holcman.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Ne zmorem več dojiti, kako naprej: Svetovanje za starševstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:
Pozdravljeni. Zelo naporen večer je za mano, po 24 mesecih sem danes ob dojenju začutila, da se počutim prav posiljeno.
Do zdaj mi je bilo dojenje večinoma ok, ampak že kar dolgo časa se doji več kot novorojenček! Non stop hoče bit na zizi! Najhuje pa je zadnji mesec saj smo dali čez 2 virozi skoraj eno za drugo in je že skoraj cel mesec doma iz vrtca in se posledično NON STOP doji! Pa vleče to zizo, pa spet levo, pa desno, pa levo, pa desno in meni se spet nabira in nabira in začutim kako se počutim, da me posiljuje!! A moram pač potrpet ker ona je mala in rabi zizo, da se umiti, ker bog ve kaj jo matra, da 2h ne zaspi (opazila sem tudi da ji raste zob). In ko sem dojela, da se počutim posiljena, sem postala še bolj besna, prosila boga naj hčerka zaspi, ker meni se bo scufalo!! Hčerka med tem spet probava ščipat mojo roko. Ji mirno govorim da mami buba in da danes je dovolj roke. Spet kričanje. In sem spet popenila, dvignila glas in se zadrla naj neha in da greva pac v dnevno sobo, ker očitno ne misli spat!! In seveda jok, kričanje.. Šla sem v dnevno sobo in jo pustila samo v spalnici. Sicer z 15000000 ton krivde, ampak nisem zmogla več dojiti!!!

Prišla sem do točke, da me sploh ni več ganilo to kričanje!

In kar je najhuje, prišla za mano, se mi vsedla v naročje in je sploh nisem mogla videti kot malo nedolžno bitje, ki rabi mirno, zregulirano odraslo osebo, da se umiri. Videla sem jo kot osebo, ki mi gre na živce. In velikokrat jo vidim tako. Na splošno se res res trudim vzgajati po načelih sočutne vzgoje, ampak jaz sem tako utrujena!! Nimam življenja, nimam hobijev, ničesar ne morem, sem živa duda že 2 leti .
Jok, krivda, trenutno se počutim otopelo.. Razmišljam kakšno nepopravljivo škodo sem ji spet naredila s svojim obnašanjem. Tako zelo si želim bit dobra mamica za njo, ampak enostavno na trenutke, ko so težke situacije, popustim na celi črti. Še eno področje na katerem sem pogrnila. Sem mislila, da bom, če se ji bom cela predala naredila največ za njo, da ne bo osamljena kot sem bila jaz kot otrok, ampak nisem pa pomislila, da bom sebe čisto izgubila s tem. Še najhuje pa je, da moji možgani njo krivijo za moje stanje. Prosim, če se je katera mamica znašla kdaj v podobnih občutkih, da mi poveste, kako ste se zvlekle iz tega? A se lahko popravim škodo, ki sem jo naredila? Kako naprej, če ne bom več zmogla dojiti?😣😭💔💔

 

__________________________________________________________________________________________________________________

 

 

Oh draga mamica… najprej en virtualni objem.
Mislim, da se je kaj taksnega že kdaj zgodilo vsaki mami. Niste sami in niste krivi in niste slabi. Vsak otrok kdaj zahteva preveč in posesa celo mamo. Vsak otrok kdaj ne zaspi po 2h. Vsaka mama gre kdaj iz sobe. Vsaka mama kdaj znori. In vsaka mama kdaj ne zmore. Ste samo človek in lahko si to priznate. In delate največ kot lahko.
Pravzaprav morda v vsakdanu delate preveč kot lahko, kaj mislite?

Spodaj ste napisali en pomemben stavek: “mislila sem, da bom, če se bom cela predala naredila največ za njo, da ne bo osamljena, kot sem bila jaz kot otrok….”

Torej odgovor zakaj to počnete ste si dali že pravzaprav sami. In tako zelo zaboli ta stavek, da bi človek kar zajokal z vami in vašo osamljeno punčko v vas.
Zdaj se morate samo srečati s svojo osamljeno punčko, jo potolažiti, ji priznati, da se je zgodila krivica in rešiti najprej njo – torej otroka v vas! Samo razmišljam, koliko vaše osamljenosti vam pravzaprav zbudi to vaše dete, ko dve uri porabite sami za nekoga drugega…. ?
Ko ste pisali na začetku o posilstvu, sem vas želela vprašati, če se vam je kakšna spolna zloraba zares zgodila. Mame, ki imajo to izkšnjo, precej hitreje začutijo gnus in hkrati težje postavijo meje in neredko se zgodi, da prav oboje ob svojem otroku. Če ste kaj taksnega res doživeli, vam nujno svetujem obisk terapevta, ki dela s spolnimi zlorabami…
In zdaj se glede dojenja.  Mi res priporočamo – tako kot who – dojenje tam vsaj do 2-3leta, ampak (!) le dokler je obema tako ok. Če vam ni več ok, se lahko odločite za odstavljanje. To je povsem povsem ok. Lahko to naredite in ste kljub temu najboljša možna mami. Pravzaprav ne kljub temu, celo ravno zaradi tega. Če bo to pomenilo, da boste prisluhnili sebi in vašim željam, ter razreševali vaše rane hkrati, bo to najlepše darilo vama.
Priporočam vam, da raziščete (doma ali na terapiji) tudi zakaj imate težave s postavljanjem meja. Otročki jokajo, in protestirajo, itak, ampak na nas je, da precenimo, kdaj preprosto moramo narediti se kaj zase.
Vse dobro, čudovta mamica. Ne pozabite na vašo čudovitost, res ne ❤️🤗🤗🤗
P.s.: se nasvet glede krivde. Pa za dobro otroka. Če čutite, da je bilo kaj preveč, se otroku lahko opravičite in pocartate dvojno naslednji dan. Se najboljše pa je, da njej in sebi obljubite, da boste raziskali, kaj se dogaja in morebiti poiskali pomoč. Mate vi to. In bravo za pogum, za pisanje v skupino. Ni samoumevno ❤️
Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu. 

Kako naprej, ko ne uspem biti sočuten starš : Svetovanje za starše

/1 Comment/in /Napisal:
Pozdravljeni! Blizu so mi teme, ki se tu razpravljajo in rada jim sledim in kolikor je možno tudi tako živimo doma…
Ob vsem tem imam veliko krivde, ker ne zmorem biti takšna opora otroku, kot bi naj bila. Težko mi je, ko vidim, da otroku povzročam travme ko ne zmorem prav reagirati ob raznih trigerijh, težko mi je, ko je šel v vrtec pri 20m starosti, čeprav sem si vedno želela biti z otroki doma, ko so majhni, ampak sem jaz rabila “pavzo”, da svoje življenje sestavim nazaj (žal nimam nobene pomoči). V vrtcu je zelo rada in sem tega zelo vesela.

Ampak ko berem, kako je dobro da je otrok doma do 3 leta vsaj in podobno,  se z vsem strinjam, ampak jaz tega nisem zmogla.

Ko berem vaše izkušnje, se mi zdi, da ste vsi super starši. Kako vam uspeva? Se še kdo od vas srečuje z občutki krivde? Ali ima otrok vseeno travme, čeprav je šel pred 3 letom v varstvo, ker sem bila jaz kot starš preveč na dnu, da bi zanj dobro poskrbela?  Včasih mi je res težko ob vsem prebranem in sem zaradi tega še manj sproščena, ker trenutno ne zmorem dajati toliko svojem otroku.  Kako se spopadate s tem, ko ne uspete sočutno vzgajati in biti sočuten starš svojem otroku? Se mi zdi, da tisti, ki tega ne poznajo in “se ne sekirajo”, pridejo bolj sproščeno “skozi”. Hvaležna za vaša razmišljanja ❤
___________________________________________________________________________________________________
Pozdravljena mamica.
Večkrat opažam, da s(m)o mamice v sočutnih skupinah izjemno, izjemno senzibilne na krivdo in občutek sramu. Da bi morale biti najboljše mame, se potruditi veliko pa še več, da nikoli ni dovolj. Najbrž se v starševstvu odražajo vsi ti težki občutki, ki smo jih prejeli od doma. 😕
Kar hočem povedati: v skupini boste dobili veliko priporočil, itak , veliko razlag, tudi novih idej – ampak to ne pomeni, da če vi delate kaj drugače, da niste dovolj dobra mami.

Prav obratno – ena ključnih načel sočutnega starševstva je to, da smo sočutni NAJPREJ do sebe (saj veste, tudi na letalu je treba v primeru nesreče najprej masko dat sebi, šele potem otroku)❤️.

Če vam ta skupina ali pa katerakoli druga daje občutek, da niste dovolj, potem je smiselno, da občutek predihate in se pogledate v ogledalo in si priznate, da ste dobra mami.
V taksnih primerih kdaj celo rečem ok kaj če bi malo manj sledili temu, kaj družba sporoča da je ok, in malo več sebi – pa čeprav boste zato manjkrat kliknila našo skupino?
Toplo, toplo vam priporočam da tukaj najprej poskrbite zase, za svoje občutke ipd.  Ne glede na vsa priporočila in vse napotke. Nujno je, da poskrbite zase in za to, da se počutite ok.
Še več bom rekla – če je mama pod stresom, ker je otrok doma do 5.leta, potem je jasno boljše, če ga nima doma in je potem boljša mama, ko pa je otrok z njo. Vedno iščemo optimume za prav določeno situacijo – saj nismo vsi enaki, prav tako pa nismo vsi za vse.

Ene mame brez problema šolajo na domu, nekatere tega nikoli ne bi želele, tretje ne zmogle.

Vse pa so top mame. In tudi vi ste. Samo priznajte si to.
Pa odkrite iz kje toliko krivde, ki vam dela škodo💔
Srečno.
Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Za vse sem sama. Kako dopovedati partnerju, da je tudi on starš: Svetovanje za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje: Partner je veliko službeno odsoten. Vendar, ko je doma, za otroka (2 leti) ne skrbi kaj dosti. Vse mu je težko, že samo, da ga mora previti, kaj šele uspavati. V vrtcu ga vzgojiteljice skoraj ne poznajo, saj trdi, da se otrok v kolikor ga peljem v vrtec jaz, ne joka, prav tako se ne joka, če ga jaz uspavam… za vse sem sama. Tako sem žalostna, saj se zaradi otroka zbujam po najmanj 4x na noč, delam, popoldan pa skrbim za sinka, uspavam in spet znova… Ko pa partnerju skušam dopovedati, da potrebujem pomoč, so njegovi odgovori; ko boš toliko denarja zaslužila kot jaz, ga bom pa uspaval itn… Je katera imela takšnega partnerja in ga nekako spametovala?

_______________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, žal mi je, da vas partner ne sliši in ne razume, za povrh pa je še žaljiv. Od naštetega se zdi najbolj problematičen zadnji del in ta se mora nemudoma spremeniti. Spremeniti njega ne morete… Nujno pa je, da mu postavite mejo in da tovrstne govorice (češ kdo služi več) takoj ustavite.

Žal zgodbo glede “neenakomernega” starševstva v terapijah poslušamo izjemno velikokrat, ker je odsotnost očeta v primarnih družinah pri nas pogosta.

Če sami nismo imeli očeta, težko znamo biti oče. Poleg tega – z vsem spoštovanjem do nasprotnega spola – z majhnimi otroki moški pogosto težje najdejo stik.  Svojih partnerk pa ne razumejo (preprosto zato, ker oni niso tisti, ki bi bili na porodniški in se zbujali, dojili etc etc – ne zato, ker ne bi želeli, ampak ker ne znajo).  Ko otročki malo zrastejo, se ta del spremeni. Skoraj vsi moški na terapijah rečejo, da so se povezali z otrokom takrat, ko so se lahko skupaj pogovarjali in igrali (torej po 3.letu).

Pri vas pa očitno ne gre le za starševsko odsotnost, saj imate ob sebi verjetno tudi deloholika, ki morda teče v izgorelost.

Ampak zgoraj omenjeno bi se zdelo še nekako rešljivo, če gospod do vas ne bi bil žaljiv. Očitno se čuti stisnjenega v kot in mamevrira s tako grdo sramotilno obrambo. To je prvo, kjer bi bilo nujno razmejiti in ta del je na vas, da mu ne dovolite takšnega načina pogovora z vami.

Partnerja vi ne morete spremeniti, čeprav bi želeli. Lahko pa ste ranljivi in mu poveste, da tako ne boste zmogli naprej.

To da žogico v vaše roke – vi ste tisti, ki se boste morali odločiti, ali vam je to dovolj ali ne. Če je gospod pripravljen govoriti spoštljivo in reševati odnos, vama toplo svetujem partnersko terapijo – ker razen tega ne vidim drugih načinov, da bi se on morda kdaj spremenil. Pa tudi tu, je odvisno od njega – ali to sploh želi.

Verjamem, da vam je hudo in težko biti v nemoči. Toda niste nemočni zase – lahko poskrbite zase, postavite meje in na terapiji ugotovite, ali vam bo gospod zmogel slediti ali ne.
Pogumno naprej!

Ps.: in seveda, nujno si najdite pomoč (čiscenje/hrana/varstvo.❤️

Odgovor je zapisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Odsotni partner: Svetovanje za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

Imava 7 mesečnega otroka, ki ima že od rojstva velike težave, posledično je veliko neprespanih noči/dni, veliko nekih “ukrepov”, posvečanja pozornosti, ipd. Ne vem kdaj sem spala več kot 3h v kosu. Časa zase nimam, skrb za otroka + vsa ostala hišna opravila. Mož je zaposlen, ima super službo, veliko “odmorov”, lahko delo, domov hodi na kosilo. Vedno, ko pride domov pogleda na štedilnik in v kolikor ga nič ne čaka, obrača z očmi, postane nervozen, sprašuje kaj bo on jedel, ipd.. Glede financ in ostalih zadev, vse urejam jaz, ker on “ne ve in ne zna”. Kot, da sploh ni del družine- povsem odsotni partner.
Primer za boljše razumevanje: Ko je imel rojstni dan je naredil žur, jaz sem pa bila sama z otrokom, bolan (40° vročine). Poskusila sva se že večkrat pogovorit, vendar dokler ne “znorim” moje besede ne zaležejo. Po tem, je kakšnih 14 dni v redu, potem se stvari postavijo na stare tire.
Komunikacije med nama praktično ni. Zelo hitro se užali, če mu želim kaj povedati, svetovati, če se želim pogovoriti. Če mu samo omenim besedo pogovor obrača z očmi in vedno vpraša kaj sem SPET naredil narobe (konstantno obdelujeva iste težave).
Pričakuje spolne odnose in praktično samo o tem poslušam.
Nimam več ideje kako se s tem soočat.

_____________________________________________________________________________

Draga izčrpana mamica!

Najprej čestitke za vaš dan. Ni samoumevno vse to, kar počnete in zmorete. Ko dobimo otroka, statistike pravijo, partnerske zveze padejo na kvaliteti. Obdobje po novorojenčku je eno najtežjih obdobij partnerstva. Mame intuitivno, pa čeprav na koncu z močmi, nekako že poskrbijo za otroka, za očete pa je ta del težji.

Veliko se morajo naučiti in če niso ravno imeli stika z otročki kar nekako zmanjka ta intuitiven del.

Dejansko so v minusu, kar se začetkov starševstva tiče. Zato jim je treba marsikaj povedati, ubesediti, tudi pokazati. Mamice pa morajo ob partnerju, ki zmanjka predvsem sebi dati omejitve: si najti pomoč, tako pri varstvu, kot pri hrani, tako pri gospodinjstvu.

Včasih so mame imele celo pleme ali celo vas za pomoč, v 21.stoletju v tej individualizirani družbi pa ta del prav zmanjka in vse pade na partnerja. Toda lahko najdete osnovno pomoč tudi drugje (pokličete dostavo, najdete koga za pomoč v gospodinjstvu/pri varstvu ipd), njega pa postopoma vpeljete vse bolj in bolj. Tako boste vi manj obremenjena, gospod pa bo lažje postajal aktivnejši del družine.
Če se vaš gospod dejansko ne znajde in pričakuje, kot pravite, da ste mu vi mati, bi bilo nujno, da bi ta del predelal. Če ni nikoli zmogel poskrbeti zase in za vas, bi bilo nujno, da se udeležita partnerske terapije, kjer bi razdelali tudi ta del. Če ni imel izkušnje, da poskrbi sam zase in za partnerko in je vajen, da drugi delajo vse zanj, se bo moral zdaj naučiti drugače. To je nujen pogoj, da lahko gradita partnerstvo na drugačen način.

Glede spolnih odnosov pa še to: nikoli, ampak res nikoli se vam ni treba na silo potruditi za to, da bo partner ok, če boste ob tem vi trpeli.

Glede na izmučenost vam je verjetno tudi spolnost postala odveč in najprej se morate spočiti…

Šele potem pa s partnerjem začeti ponovno povezovati, da se boste lahko spet odprla temu – in dobesedno, da bo telo spet odprto zanj. Zdaj verjetno blokira, ali pa greste vi čez sebe. Ni vam tega treba in to – po mojih terapevtskih izkušnjah – prinaša samo globoke zamere. Tega morda on še ne razume, ker moški delujejo drugače kot ženske, ampak je nekaj, kar bi mu na terapiji zagotovo povedali. Zato kar pogumno pri odločitvi za takšno terapijo!
Želim vam poguma pri iskanju pomoči (bodisi glede hrane/gospodinjstva/varstva/…), prav tako poguma pri postavljanju meja in poslušanju svojega telesa. Vse dobro!

Odgovor je zapisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

 

 

Osebna rast – bivši partner in moja mama: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje: Prosim za mnenje o moji situaciji z bivšim partnerjem in mojo mamo. Imam dva otroka, stara 6 in 2 leti. Prvega imam z bivšim partnerjem, ki je bil večino časa odsoten – tudi, ko sva bila še partnerja. In takrat mi je mama očitala, da ga ni doma in nasploh, ni imela lepe besede za njega. Občasno sem jo prosila za varstvo… A mi je hitro dala vedeti, da naj ne računam nanjo.

Zgodilo se je, da je en krat odšla po sina v vrtec, brez moje vednosti, ker jo je prosil bivši partner.

Bila sem šokirana, rekla sem ji, da želim vedeti kako gre otrok domov in s kom… A je čist znorela in se drla name, da naj se umirim, da me sin nima rad in da bo poklicala CSD. Z bivšim partnerjem sta cel čas skupaj, govori se, da sta morda celo par. Ta vikend je otrok pri očetu in skupaj sta ga peljala v toplice. Naj povem, da je 2 leti starega vnuka videla nazadnje, ko je bil star 2 meseca. Prosim za pomoč, sem v stiski, saj ne vem kdo je tukaj nor?

___________________________________________________________________________________________

 

Draga anonimna, pozdravljeni. Priznam, da sem skoraj ostala brez besed. Kar ste opisali, zares zareže v dno duše.

Že tako ste doživeli stisko s travmatično preteklostjo (s tem mislim ločitev staršev in takrat se izgubo mame!), zdaj pa kot da se zgodba ponavlja. Izguba mame (pa naj bo to v kakršnemkoli smislu) zares boli. To, da mama “izbira strani”, pa seveda vsekakor ni primerno, milo rečeno.

Ko gre za starševstvo naj strani seveda absolutno ne bi bilo, četudi se zgodi ločitev.

Upravičeno se ob tem počutite jezni, besni, izdani, ponižani, osramočeni, razočarani, obupani, v stiski in žalostni in še več. In pravico imate, da te občutke doživljate oz. prečutite brez slabe vesti. Enkrat ste jih nekako že čutili in zdi se, kot da se je zbudila tista že zakopana rana, ki pa za vedno boli.

V dejanjih vase mame sicer vidim njeno željo, ki jo je najbrž čutila že v svojem nesrečno končanem zakonu (o katerem ne vemo veliko, ampak samo sklepam) in sicer, da bi družina “no mather what” nekako vseeno ostala skupaj. Najbrž povezavo z bivšim partnerjem dojema, kot en most med vama. Samo sklepam. V resnici pa gre za njene rane. Kar pa seveda ne pomeni, da vas upravičeno rani. Ampak res ne vem, če se sploh vsega zaveda.

 

In tako sta -sklepam da – trčili: vaša bolečina, njene izdaje in njena bolečina, ločitve. Kadar v odnosih trčita dve globoki bolečini, pride do zamer. Ker tako zelo boli, da si ne moremo pomagati, pa včasih ne vemo zakaj…

 

V takih primerih, ko pride do tako globokih konfliktov (ki za povrh vsebujejo se otročke!) isčemo najprej način, da jih izrazimo in način, da počasi začnemo proces odpuščanja – ne čez noč, absolutno ne (!), – taksnega, ki vam dovoli občutke, pa hkrati jasno postavi meje. Zato v terapijah pogosto delamo,: npr vizualizacije, kjer npr vsa naša težja občutja izstrelimo k viru (v tem primeru vaši mami), potem zgradimo ograje (zidove) in samo opazujemo, kako se počutimo, ko vsa jeza pristane pri drugih, ne več pri nas. Na ta način celo odpuščamo, ko jim vračamo občutke… V te prostorčke potem dodamo Ljubezen – ker le ta energija lahko reši taksne močne bolečine… samo skozi oči Ljubezni lahko sporočimo tistim, ki so nas prizadeli, da se tako z nami ne dela.

Lahko si prav predstavljate, kako komunicirate mami, da ji odvzemate dovoljenje za tako ponižujoče odnose in da jo spodbujate, da postane mama v polnosti: da končno vzame materinskost in postane nežna, ljubeča, zaščitniška, sočutna, vaša…

Vas spodbujam, da poskusite kaj takšnega doma… ko boste mami samo prek vizualizacij dajali njeno (!) jezo nazaj in jo videla tudi v njeni ranjenosti, boste morda malo lažje zadihali… In v resnici, tako postavimo meje in ne dajemo več toliko energije tistim, ki so nas prizadeli. Pošljemo pa jim (in nam) Ljubezen, da pozdravi njihove rane. Ko se naše življenje neha vrteti okoli ljudi, ki nam povzročajo toliko slabega, smo mi drugačni. Ker si sami damo vrednost (ne čakamo na njih) in postanemo Ljubezen. Ampak tista, sočutna in razmejena: ki sporoča, ne sovraštvu, ne takem početju in sporoča glasen ja Ljubezni.

Verjamem, da boste enkrat zmogli tudi to.

Za zdaj pa najdite tisto vašo 16 letno najstnico, ki je po krivici ostala brez mami. Objemite jo, jokajte z njo toliko časa, da bo izjokala vso bolečino osamljenosti, sočustvujte.  Povejte ji, da boste vi vedno nežno in sočutno poskrbeli zanjo in da bo od zdaj naprej vedno imela vas, v najbolj materinski obliki možni. Da ne vemo, kakšna je zgodba te babice, ki skuša na napačne načine popraviti zamujeno, da ne vemo kaj je bila takrat ta njena stiska, zamera-ampak vemo, da je bila krivična. In vi imate krivic dovolj. Zato ne nehajte tolažiti svoje najstnice, ki je v stiski. Verjamem, da vam bo lažje, ko jo boste potolažili in ji dali vrednost v njenih občutjih…

 

In ne pozabite, otrok je vaš. Vedno bo, četudi ta babi naredi ne vem kaj. Babice povečini vse razvajajo, pa ni to nujno tako zelo slabo… nadomeščajo stvari, ki so jih pozabile prej. Super bi bilo le, če bi si zmogle to priznati. Morda pa boste kljub vsemu nekoč ravno vi tisti, ki ji boste znali to pokazati.

 

Vsekakor bi vam še svetovala, da v primeru, da sami ne boste zmogli s svojimi občutki, poiščete strokovno pomoč (terapijo).

Srečno.

 

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

 

Najdete nas tudi na Facebooku. 

 

Copyright © 2016 - 2020 - Vita Bona - družinska terapija

Vita bona novice!

Ker želimo biti povezani z vami se naprej, vas vabimo, da se naročite na naše mesečne novice. Od novic se lahko kadarkoli odjavite.