fbpx
Inštitut Vita Bona - telefon: +386 41 609 888

Prispevki

Kako lahko pomagam prijateljici, ki je žrtev nasilja: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:
Vprašanje:
Zdravo, upam da sem na pravem naslovu in da bom našla nekatere odgovore.
Sama sem z bivšim partnerjem doživela veliko nasilja, manipulacije vse iz njegove strani.
Zdaj sem srečna z mojo družino in imam vse česar prej nisem imela.
Ampak ni problem pri meni, pač pa pri prijateljici.
Opažam, da se zadnje časa čudno vede. Prepoznam te vzorce vedenja. Sama sem jih doživljala. Dolgo po ločitvi z bivšim možem s katerim ima dva otroka, si je našla 14 let mlajšega fanta. Na začetku je bil v redu, pozoren do nje, do njenih deklic, tudi do mene in mojega moža. Kmalu sem začela dobivati občutek, da sem nezaželjena iz njegove strani. Preselil se je k njej namreč. Tudi jaz sem vedno bila tista, ki jo je klicala, če je bil v bližini je hitro odložila. Sporočila so začela izginjati, vsaj rekla je da jih ni dobila…

Zato sva se z mojim možem nekega dne nenajavljeno pojavila na obisku saj sem mu povedala, da ali je prisotno fizično ali psihično nasilje.

 

Karkoli je ni prav. Sprejela naju je s strahom v očeh, on je bil vidno jezen, ampak moj mož nas je nekako razdvojil, da sva ostali sami v kuhinji. Vprašala sem jo kaj se dogaja,če je nasilen do je. Modric na njenem telesu nisem opazila. Medtem je bil on zunaj živčen in na vso silo hotel priti k nama,potem sta naju odslovila češ da gresta nekam. Otrok ni bilo doma.
Po tistem sem jo dvakrat klicala, pravi da je vse super. V zadnjem klicu je celo rekla da mi javi kdaj greva na kavo saj ga mora vprašati, če mu je prav. Jaz sem bila več kot šokirana.
Sama sem doživljala isto. Na koncu ostala brez vseh ljudi in sama z bivšim.
Zdaj je nekaj dni nisem slišala, sem pa se nekajkrat peljala mimo nje in je vedno bil njen avto doma, punčk nikjer na spregled.
Moje vprašanje… Kako reagirati na to situacijo? Ali se sploh lahko vmešavam? Kam se obrniti na pomoč oz kako ji naj pomagam?
Vem, čutim, vidim… Lahko da mogoče ni še prišlo do fizičnega nasilja, ampak čustveno jo ima v šah matu.
Rada jo imam in rada bi ji pomagala. Kaj vi svetujete?
Aja, tudi druge prijateljice so opazile to situacijo in se jih izogiba in vidijo da se je iz glasne punce v naši družbi spremenila v tiho miško 🥺
________________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana,
opisujete svoje doživljanje ob tem, kar se dogaja vaši prijateljici. Vaša občutja izvirajo iz tega, kar ste doživljali sami z bivšim partnerjem – odtujenost od drugih ljudi, občutek ujetosti, osamljenosti, tudi nasilje, strah, žalost, zanemarjenost …

Čuti se, da ob tem, kar se dogaja vaši prijateljici, podoživljate določene občutke, ki ste jih doživljali tudi sami v preteklosti.

Če je bila vaša preteklost travmatična, podoživljanju starih občutij v novi situaciji teoretsko poimenujemo retravmatizacija.
Opaziti je, da vaše besede prihajajo iz groze in strahu ter občutka nemoči, saj se lahko poistovetite z vašo prijateljico. Pravite tudi, da fizičnega nasilja ni, verjetno pa gre za psihično nasilje.
Kako bi se bilo samo odkrito na samem pogovoriti z vašo prijateljico o tem, kar doživljate ob njej?
Da so se vam dogajale strašne reči in, ker jo imate radi, ne želite, da bi se njej zgodilo enako hudo …
Dobro veste, kako je biti zmanipuliran in ujet, zato tega ne želite nikomur drugemu, in to pomeni, da imate razvito strašansko sočutje do drugih ljudi.
Tisto, kar čutite, je prav, in nikakor ne trdimo, da so vaši občutki napačni. Morda bi odkrit pogovor med vama dvema lahko koristil temu, da bi zadeve razčistili in da bi vam morda ona povedala, ali se ji res dogajajo strašne reči oziroma se počuti ujeto in ne zmore zbežati iz te situacije, kot ste podobno tudi čutili vi.
Vi pa lahko ob njej s svojimi sočutnimi besedami postanete ranljivi in ji le izrazite svojo nemoč, češ da ji želite samo dobro ter trpite ob tem, ker čutite, da trpi ona.
Ranljiv pogovor lahko največkrat doprinese prijateljstvu, če si dva močno zaupata. Seveda, če vam bo priznala, da se ji dogajajo strašne reči, je treba tudi urgirati (csd, policija, ženska svetovalnica, dnk, sos …).
Upam, da se bo vse uredilo in da resnično ne gre za kakšno nasilja!
Vse dobro vam želim,
Zmago Švajncer Vrečko,
individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Podoben članek najdete TUKAJ.

Kako prekiniti vzorec vzgoje svojih staršev: Svetovanje za starševstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:
Rabim pomoč, nasvet, usmeritev na “pravo pot”. Zanima me, kako prekiniti vzorec vzgoje svojih staršev. Postajam namreč njuna kopija, kar se obnašanja in vzgoje tiče in to je tisto, kar sem jaz kot otrok najbolj sovražila. Vzkipim za vsako malenkost, tako kot moj oče. Živce izgubim tako hitro kot moja mama. Namesto pohvale raje grajam, dajem otroke “v nič”, tako kot sta starša mene. Konec dneva se sovražim zaradi svojega obnašanja. Nočem bit takšna mama svojim otrokom, želim prekiniti ta vzorec . S svojo mamo nimam nekega mama-hči odnosa, želim pa ga imeti s svojimi otroci. Kam se naj obrnem po pomoč?
Hvala za vsak nasvet 🥰

________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.
Glede na to, kaj ste doživeli v vasem otroštvu, je povsem logično, da se vam zdaj dogaja ta situacija.

Otroci vsem nam – in res dobesedno vsem – zbudijo vse tisto, kar nosimo globoko v sebi, pa sploh ne vemo.

Torej vse, kar ste doživeli kot otrok, se vam zdaj prebuja ob vaših otrocih. Otroci nezavedno – nenamerno!  Zaznavajo te naše pretekle potlačene vsebine in nehote pritiskajo prav na naše rane. Torej več hudega kot smo doživeli, bolj bodo otroci nas spravljali ob živce. To je taksna terapevtska evolucija družine, ki se zgodi zato, da se čustveno naporne vsebine predelajo in ne potujejo po družinskem deblu naprej na nove generacije. Otroci niso nič krivi, ker se to zgodi intuitivno, avtomatsko, vi pa tudi ne, ker odreagirate na način, kot ste ga sami spremljali v vašem otroštvu. Nosite pa žal zato večjo nalogo in tudi večjo odgovornost, da to pri sebi spremenite.
Toda imam dobri novici.
1.v tem niste sam, vsi starši delamo enako (prenašamo svoje vsebine naprej, eni bolj, drugi manj) .
2.to se da spremeniti. Ni lahko, ampak se da. Nekaj lahko začnete delati že doma, sami. Pišite dnevnik vašega počutja. Poskusite ugotoviti, na katere dneve padete ven in kaj bi lahko bil krivec. Izjemno pogosto je krivec utrujenost in celo izgorelost, npr. ob koncu dneva starši načeloma generalno težje zdržijo z izzivi otrok. Zaznavajte svoje počutje in ko bi najraje znoreli, se ugriznite v jezik in pojdite v drug prostor. Dihajte. Trebušno dihajte. Štejte od 500 dol, odštevajte po 7. Fokusirajte se na en predmet. Ko boste tako z dihanjem pomirili telo, boste lahko dobili večji nadzor nad sabo. Potem ko ste mirnejši, lahko zaznavate, kaj tako boli. Kaj vam sprožata vaša otroka?

Omenjate, da ste vzkipljivi (tudi to je logično, če ste doživeli nasilje), zato otroci verjetno preizkušajo vaše meje.

Ob tem se odrasli lahko počutijo, kot da jih zafrkavajo, ne upoštevajo, ne jemljejo resno, ne spoštujejo in podobno. Če ste sami doživeli te občutke kot otrok, da vas npr. oče ali mama nista upoštevala in spoštovala, potem je logično, da vas zdaj najbolj boli prav to. Verjetno se v vas zbudi vas notranji otrok, ki ob občutku nespoštovanja doživi isto osramočenost in nespoštovanje, kot jo je ob svojih starših. In kriči, kot je morda že takrat. Za vso to jezo pa se v resnici skriva ena tona žalosti.
In kako bi bilo se z njo srečati? Si jo dovoliti izjokati, in reci svojemu notranjemu otroku da je upravičeno besen, jezen, osramočen in žalosten in da ga starši ne bi smeli spravljati v taksne občutke? Da se mu godi krivica in da je hudo, da ga še nihče do zdaj ni pomiril? Kako bi bilo samo dovoliti si to začutiti in videti, kako bi se počutil ta vaš notranji otrok, če bi mu nekdo samo ubesedil to krivico, vsaj malo? In mu obljubil, da ga bo od zdaj naprej ob stiku s temi občutki vedno zaščitil, tako da ne bo rabil ne več kričati, ne več padati ven…?
Potem bi bilo verjetno drugače.  In če boste uspeli ob vsakem izpadu ugotoviti, katera je vaša bolečina spodaj, potem boste ob otrocih korak za korakom, počasi, počasi, postajali nov človek…
Kot vedno pa vam toplo svetujem vključitev v terapijo, ki vas lahko vsega tega dokaj hitro nauči in vam lahko tukaj res pomaga postati človek, kakršen si želite biti.
Samo pogumno!
Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch
Najdete nas tudi na Facebooku in Instgramu.

Kako naprej, ko ne uspem biti sočuten starš : Svetovanje za starše

/1 Comment/in /Napisal:
Pozdravljeni! Blizu so mi teme, ki se tu razpravljajo in rada jim sledim in kolikor je možno tudi tako živimo doma…
Ob vsem tem imam veliko krivde, ker ne zmorem biti takšna opora otroku, kot bi naj bila. Težko mi je, ko vidim, da otroku povzročam travme ko ne zmorem prav reagirati ob raznih trigerijh, težko mi je, ko je šel v vrtec pri 20m starosti, čeprav sem si vedno želela biti z otroki doma, ko so majhni, ampak sem jaz rabila “pavzo”, da svoje življenje sestavim nazaj (žal nimam nobene pomoči). V vrtcu je zelo rada in sem tega zelo vesela.

Ampak ko berem, kako je dobro da je otrok doma do 3 leta vsaj in podobno,  se z vsem strinjam, ampak jaz tega nisem zmogla.

Ko berem vaše izkušnje, se mi zdi, da ste vsi super starši. Kako vam uspeva? Se še kdo od vas srečuje z občutki krivde? Ali ima otrok vseeno travme, čeprav je šel pred 3 letom v varstvo, ker sem bila jaz kot starš preveč na dnu, da bi zanj dobro poskrbela?  Včasih mi je res težko ob vsem prebranem in sem zaradi tega še manj sproščena, ker trenutno ne zmorem dajati toliko svojem otroku.  Kako se spopadate s tem, ko ne uspete sočutno vzgajati in biti sočuten starš svojem otroku? Se mi zdi, da tisti, ki tega ne poznajo in “se ne sekirajo”, pridejo bolj sproščeno “skozi”. Hvaležna za vaša razmišljanja ❤
___________________________________________________________________________________________________
Pozdravljena mamica.
Večkrat opažam, da s(m)o mamice v sočutnih skupinah izjemno, izjemno senzibilne na krivdo in občutek sramu. Da bi morale biti najboljše mame, se potruditi veliko pa še več, da nikoli ni dovolj. Najbrž se v starševstvu odražajo vsi ti težki občutki, ki smo jih prejeli od doma. 😕
Kar hočem povedati: v skupini boste dobili veliko priporočil, itak , veliko razlag, tudi novih idej – ampak to ne pomeni, da če vi delate kaj drugače, da niste dovolj dobra mami.

Prav obratno – ena ključnih načel sočutnega starševstva je to, da smo sočutni NAJPREJ do sebe (saj veste, tudi na letalu je treba v primeru nesreče najprej masko dat sebi, šele potem otroku)❤️.

Če vam ta skupina ali pa katerakoli druga daje občutek, da niste dovolj, potem je smiselno, da občutek predihate in se pogledate v ogledalo in si priznate, da ste dobra mami.
V taksnih primerih kdaj celo rečem ok kaj če bi malo manj sledili temu, kaj družba sporoča da je ok, in malo več sebi – pa čeprav boste zato manjkrat kliknila našo skupino?
Toplo, toplo vam priporočam da tukaj najprej poskrbite zase, za svoje občutke ipd.  Ne glede na vsa priporočila in vse napotke. Nujno je, da poskrbite zase in za to, da se počutite ok.
Še več bom rekla – če je mama pod stresom, ker je otrok doma do 5.leta, potem je jasno boljše, če ga nima doma in je potem boljša mama, ko pa je otrok z njo. Vedno iščemo optimume za prav določeno situacijo – saj nismo vsi enaki, prav tako pa nismo vsi za vse.

Ene mame brez problema šolajo na domu, nekatere tega nikoli ne bi želele, tretje ne zmogle.

Vse pa so top mame. In tudi vi ste. Samo priznajte si to.
Pa odkrite iz kje toliko krivde, ki vam dela škodo💔
Srečno.
Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Naj zaupam svojim občutkom ali njegovim besedam: Sos za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje:  Pozdravljeni. Sedem let bo odkar sva s partnerjem skupaj. Stara sem 43, partner dve leti starejši. Nisva kot ‘normalni’ pari, saj živiva ločeno, 40 km narazen. Na vezi sva dnevno, videvava se 1 krat med tednom in ob vikendih. Dopuste preživljala skupaj, brez izjeme. Jaz skrbim za svoje otroke, hišo, on skrbi za svoje starše in hišo na drugi strani. Kuha, pere in vse ostalo kar spada zraven, si sam. Takšno življenje mi pravzaprav v večini odgovarja, saj imam rada svoj mir. On pa tudi. Občasno pa se zgodi, da se ne vidiva po 10 dni, in takrat pri meni nastopi stiska. Začnem se spraševati, kaj je smisel takšnega razmerja. Počutim se zapuščeno, kot da nimam nikogar, ki bi mu lahko zaupala svoje skrbi, bremena. Veliko mi pomeni pogovor iz oči v oči, dotik, objem. Vse je lažje. Ko sva narazen, tega ni, in vsak dan je težji. Z vsakim stikom preko telefona izgubljam voljo, da bi se trudila za to razmerje.

Ko se spet srečava, seveda vse te misli in občutki izpuhtijo.

V veliko stvareh se ujemava, uživava skupaj. Pokaže, da me ljubi. Pove, da mu veliko pomenim, da si pa te misli moram pregnati, ker me občutki zapuščenosti varajo. Da ni tako, da je vse to v moji glavi. Ljubim ga kot še nikoli nikogar. Je moj najboljši prijatelj. Pa vendar, ti občutki nesmisla nadaljevati razmerje se mi vsake toliko časa pojavijo znova in znova. Ne morem se jih rešiti. Naj zaupam svojim občutkom? Ali naj verjamem njegovim besedam?

________________________________________________________________________________________
Pozdravljeni, draga gospa.
Ne vem, če se je v vmesnem času situacija kaj spremenila (bi se mi zdelo povsem možno), morda sta poleti uspela več časa preživeti skupaj (?), ampak takšna kot je bila, je bila za vas zagotovo zelo obremenjujoča. Povsem razumljivo bi bilo, da bi si želeli drugačen, bolj povezan odnos in vsi vaši občutki so povsem logični. Ko smo z nekom zares povezani, si želimo srečevanj tudi v živo. Vse zveze na daljavo so velik izziv, lahko za koga tudi boleče, pa tudi pogosto neklasične.

Vseeno bi se ustavila pri vašem občutku zapuščenosti… saj veste, vedno je pomembno, da takrat, ko nam partner pritisne na nek občutek, preveriti, če smo nanj morda kaj posebej reaktivni, oziroma senzibilni.

To zadnje se lahko zgodi v primeru, če smo kdaj prej res doživeli zapuščenost in nismo imeli nad tem kontrole, torej da se nič ni dalo spremeniti… Npr. če nas je kot otroka kdo zapustil, če smo odraščali ob enem staršu, če nas je morebitna ločitev staršev globoko prizadela & smo jo doživeli kot izgubo enega ali obeh staršev, če smo bili dlje časa ločeni od staršev, veliko v varstvu pri starih starših, hospitalizirani ipd ipd. Če ste doživeli karkoli podobnega, bi bilo smiselno, da najdete vašo notranjo punčko in najprej potolažite njo, ji date vašo popolno navzočnost in obljubo, da je vi ne boste nikoli zapustili. Morda boste ta nov odnos z vašim notranjem otročkom tako zelo vzljubili, da boste začutili, da jeza in žalost odpadata in se bo zapuščenost ob partnerju zmanjšala. Morda pa bo punčka v vas končno začutila, da je v polnosti vredna lepih in povezanih odnosov in da ne rabi tolerirati nič manj kot to. In da se povezanih odnosov ne rabi bati in da si lahko podeli mir tudi znotraj povezanega odnosa. Da ji pripada nekaj lepega in globokega.

Če tovrstne izkušnje morebiti nimate, pa bi vas samo spodbudila k temu, da prav nikoli ne nehate slediti svojim občutkom – ker vam nikoli ne lažejo.

Pri vašem vprašanju sicer ni nujno, da gre toliko za logiko ali-ali (ALI zaupate sebi ALI njemu), ampak za logiko in-in (lahko zaupate sebi in verjamete njemu). Še več, vas partner res lahko doživlja, da vas ljubi in da je takšna ljubezen najlepša. Je pa vprašanje, če si drzne tvegati preveriti, kaj vse ljubezen lahko ponuja – večjo bližino in globino. Lahko si celo tega želi, pa čustveno ne zmore. Omenjate namreč skrb za starše, kar lahko pomeni, da gre za s starši zvezane odnose. Ni pa nujno… Morda pa vas čez čas preseneti in bosta ugotovila, da si oba želita več in se preselila kam skupaj, ali pa bližje drug drugemu. Morda pa bosta ugotovila, da so želje različne.

Kakorkoli pa že bo, nikoli ne nehajte zaupati sebi.

Vaši občutki so sporočilni in vam sporočajo, da vam pripada več od trenutne (takratne) situacije. Samo pogumno jim zaupajte in poiščite način, da se boste ob partnerju počutili v občutkih upoštevani in vzeti resno tudi v dejanjih, ne le besedah. To vam namreč res v polnosti pripada: odnos, kjer se boste počutili ljubljeno, hoteno in želeno ❤️ Samo naprej. Če čutite, da imate težave s tem, da si prisluhnete, ali pa s tem, da postavite meje.
Vse dobro.
Odgovor je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu. 

Kako biti dober oče: Svetovanje za starševstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje: Pozdravljeni. Sem oče dveh otrok, stara sta 5 in 6 let. Zasral sem, ker sem jima pri 2 in 3 letih vse pustil, namreč jaz od otroštva nisem imel nič, razen nasilja, varanja in alkohola.. Sedaj pa imam težavo s seboj. Pozabljam stvari, hitro se razburim a mi je potem takoj žal, ne bi rad še bolj zasral. Žena mi veliko pomaga, a prosim za pomoč, nasvet..

 

__________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.
Najprej vas povabim, da se včlanite v skupino sočutno varstvo in starševstvo, kjer lahko objavite isto vprašanje in boste dobili veliko nasvetov, kako si pomagati, tudi od drugih staršev, ki se trudijo delati najboljše.
Drugače pa – glede na to, kaj ste doživeli v vašem otroštvu, je povsem logično, da se vam zdaj dogaja ta situacija. Otroci vsem nam – in res dobesedno vsem – zbudijo vse tisto, kar nosimo globoko v sebi, pa sploh ne vemo.

Torej vse, kar ste doživeli kot otrok, se vam zdaj prebuja ob vaših otrocih.

Otroci nezavedno – nenamerno! – zaznavajo te nase pretekle potlačene vsebine in nehote pritiskajo prav na naše rane.

Torej več hudega kot smo doživeli, bolj nas bodo otroci spravljali ob živce – to je takšna terapevtska evolucija družine, ki se zgodi zato, da se čustveno naporne vsebine predelajo in ne potujejo po družinskem deblu naprej na nove generacije. Otroci niso nič krivi, ker se to zgodi intuitivno, avtomatsko, vi pa tudi ne, ker odreagirate na način, kot ste ga sami spremljali v vašem otroštvu.

Nosite pa žal zato večjo nalogo in tudi večjo odgovornost, da to pri sebi spremenite.
Toda imam dobri novici – 1.v tem niste sam, vsi starši delamo enako (prenašamo svoje vsebine naprej, eni bolj, drugi manj) in 2.to se da spremeniti.

Ni lahko, ampak se da.

Nekaj lahko začnete delati že doma, sam.

Pišite dnevnik vašega počutja. Poskusite ugotoviti, na katere dneve padete ven in kaj bi lahko bil krivec. Izjemno pogosto je krivec utrujenost in celo izgorelost , npr ob koncu dneva starši načeloma generalno težje zdržijo z izzivi otrok.

Zaznavajte svoje počutje in ko bi najraje znoreli, se ugriznite v jezik in pojdite v drug prostor. Dihajte. Trebušno dihajte.

Štejte od 500 dol, odštevajte po 7. Fokusirajte se na en predmet. Ko boste tako z dihanjem pomirili telo, boste lahko dobili večji nadzor nad sabo.

Potem ko ste mirnejši, lahko zaznavate, kaj tako boli. Kaj vam sprožata vaša otroka?

Omenjate, da ste v osnovi popustljiv (tudi to je logično, če ste doživeli nasilje), zato otroci verjetno preizkušajo vaše meje. Ob tem se odrasli lahko počutijo, kot da jih zafrkavajo, ne upoštevajo, ne jemljejo resno, ne spoštujejo in podobno. Če ste sami doživeli te občutke kot otrok, da vas npr. oče ali mama nista upoštevala in spoštovala, potem je logično, da vas zdaj najbolj boli prav to.

Verjetno se v vas zbudi vas notranji otrok, vaš mali fantek, ki ob občutku nespoštovanja doživi isto osramočenost in nespoštovanje, kot jo je ob svojih starših.

In kriči, kot je morda že takrat… za vso to jezo pa se v resnici skriva ena tona žalosti.

In kako bi bilo se z njo srečati?

Si jo dovoliti izjokati, in reci fantku da je upravičeno besen, jezen, osramočen in žalosten in da ga starši ne bi smeli spravljati v takšne občutke?

Da se mu godi krivica in da je hudo, da ga se nihče do zdaj ni pomiril?

Kako bi bilo samo dovoliti si to začutiti in videti, kako bi se počutil ta fantek, če bi mu nekdo samo ubesedil to krivico, vsaj malo?

In mu obljubil, da ga bo od zdaj naprej ob stiku s temi občutki vedno zaščitil, tako da ne bo rabil ne več kričati, ne več padati ven…?
Potem bi bilo verjetno drugače…. In če boste uspeli ob vsakem izpadu ugotoviti, katera je vaša bolečina spodaj, potem boste ob otrocih korak za korakom, počasi počasi, postajali nov človek…

Kot vedno pa vam toplo svetujem vključitev v terapijo, ki vas lahko vsega tega dokaj hitro nauči in vam lahko tukaj res pomaga postati človek, kakršen si želite biti.

Samo pogumno!

Članek je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu. 

Ena po riti: Fizično nasilje

/0 Komentarji/in /Napisal:

Draga mamica v stiski, ki si prišla po pomoč.

 

Nasilje – kar ena po riti hitro je – vedno zbudi v nas težke občutke, predvsem zato, ker ga je večina doživela na lastni koži in zato s tem ni kar ok..
Vem, da vam obsojanje v ničemer ne pomaga, zato sem se zdaj oglasila in bi vam rada raje napisala par razlag in morda nasvetov. Upam, da bodo koristni za vas in še za koga. Vedite, da se lahko vedno obrnete name, če rabite pomoč in podporo.

Otroci začnejo razvijati zavedanje sveta in sebe postopoma.

Najprej doživljajo svet, sebe pa vidijo povezane z mami, kot eno. Prva mini separacija se zgodi tam pri 10m-1leta (lahko že prej), ko mami ne sme zapustiti sobe, ker otrok bruhne v jok. Takrat je v njem še ta ideja, da če mame ne vidi, je ni. Zato doživi separacijsko anksioznost in se joka. Kasneje, ko se otrokovi možgančki bolj razvijajo in ko razvije strukturo hipokampus, začne bolj razumevati svet okoli sebe, še bolj pa sebe. Takrat želi vse sam, pa hkrati ga jezi, ko bi kdo kaj drugače. Ker pa je tale hipokampus nekaj, kar se zori, se počasi izgrajuje, je otrok opravilno nesposoben se pomiriti sam.

Torej 2. in 3. leto otrokovega življenja je za otroka velika sprememba, a tudi velik napor: končno razumeva stvari boljše, ampak nima pa resursov za samopomiritive. Tako kot da bi imel mnogo želja, veliko občutkov, ampak ne osnovnega pojma kam z njimi. Vsakič, ko otrok ima tantrum (čemur večina reče izbruh trme), je v konkretnejši stiski in NUJNO rabi pomoč odrasle osebe – ker smo Mi edini, komur lahko zaupa. Nikogar drugega nima, da se lahko nanj obrne, da mu lahko pomaga predelati to stanje.

Če mi tukaj pademo in otroka OSRAMOTIMO (in otroka npr ponižujemo, češ kaj se dereš, grozen si, glej spet jokaš, kaj je to, daj se že pomiri, ga dajemo na time out/stolček, ali pa celo udarimo!!), bo otrok zapadal v vedno hujša vedenja, ker sam ne bo zmogel iz začaranega kroga.

Tukaj rabite nujno pomoč vi. Prav vi in partner.

Vi ste edini, ki se lahko naučite z otrokom zdržati, mu pomagate izraziti čustva in vi ga lahko pomirite… Na tej točki vam lahko pomaga knjiga Celostni razvoj otroških možganov (Daniel Siegel), ki vas tega konkretno nauči. Doborodošli tudi v skupino “Sočutno varstvo in starševstvo”, kjer se učimo teh sočutnih pristopov na konkretnih primerih. Toda v resnici bo potrebno več. Vprašati se morate, zakaj jaz težko zdržim s hčerkinimi izpadi, s tantrumi, z jokom, z jezo… ipd.

Kaj ste vi doživljali doma?

Kako so vas pomirjali vaši starši?

Če ste doma doživljali nasilje , vaše telo lahko kriči, ko sliši jok in jezo in ne zmore reagirati drugače. V takih primerih morate iti skozi proces in predelati vaše vzorce. Če si terapije ne morete plačati, nekaj terapevtskih centrov dela po znižanih ali celo brezplačnih cenah (fdi, srce, zavod iskreni), ostali pa se vedno trudimo nuditi pomoč na vse načine.
Rada bi vas spodbudila, draga mamica, da poiščete pomoč: knjige, skupina, terapije. Naredite to zase in za vašega otroka, vašo punčko, ki jo imate radi. Zaslužita si namreč imeti lep, povezujoč odnos.

Samo pogumno na to pot, niste sami❤️

Odgovor je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Dopisovanje in prevara: Svetovanje za pare

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje: Ženo sem že pred leti zalotil, da si dopisuje z enim fantom. Obljubila je, da ni nič, da si dopisuje z njim ,da si malce krajša dolgčas in zvezo nadaljevala. Sedaj imava dva otroka stara 8 in 4 leta. Pred kratkim, pa sem ugotovil, da si spet dopisuje z enim fantom. Prepričevala me je, da ni nič, da sem ljubosumen, da je samo dopisovanje, da se bo izbrisala iz socialnih omrežij, ker ji je dovolj mojega preverjanja. Vse sem ji verjel, nato pa ugotovil, da se je lagala. Mene je blokirala in ostala na vseh omrežjih. Z malo znanja, sem našel tudi vsa sporočila, ki so bila dokaz, da je prišlo do prevar. Priznala je, da ga je oralno zadovoljevala in kasneje še več. Sedaj pravi, da ji je žal in obljublja, da se to ne bo več ponovilo. Kako naprej? 

_________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovani gospod, zelo mi je žal, da ste se znašli v tej nočni mori, iz katere se zdi, da ni izhoda. Trenutno ste najbrž še vedno v šoku, saj tovrstna odkritja – slutnji navkljub – vedno šokirajo in dodobra pretresejo nas psihični svet.
Stanje po odkritju, je stanje premnogih  spraševanj, novih slutenj, konstantnega nemira, nemoči in žalosti. Že ena kretnja vas lahko spomni na besedo, ki ste jo prebrali in le en pogled vas lahko pripravi do tega, da bi kar odšli.

Hkrati pa bi vse najraje kar pozabili.

Samo predstavljamo si lahko, kako zelo travmatično je to obdobje za vas in žal ne obstaja lahka rešitev. Vendar ste se reševanja že lotili s soočenjem in priznanjem, da potrebujete pomoč.
Parom v situaciji vedno svetujem, da si vzamejo čas. Čas pomeni, da si daste dovoljenje, da čutite vse in da hkrati sebe zavarujete pred tem, da vas ti občutki pokopljejo. Čas pomeni tudi, da se malo oddaljite in se lažje soočite s to kruto situacijo. Čas pomeni, da najdete način, kako zdržite s temi težkimi občutki, jih predihate, izrazite, vsakič znova. To je težko, saj so občutki zdaj kot razburkano morje, ki z vso silo buta ob skale. Toda sčasoma vsaka nevihta mine – ne mine pa spomin, ne mine rana (četudi je zaceljena, lahko ostanejo vidni sivi) in ne mine dejstvo, da je situacija resna in alarmantna. Toda šele po nevihti lahko vidimo, ali smo pripravljeni ponovno tvegati ali ne…

Po opisu sodeč sklepam (kolikor lahko sklepam online), da ima vaša partnerka resen čustven zaplet, ki ga poimenujemo seksualna odvisnost.

To je sirši pojem, kot si ga morda predstavljamo in ne pomeni samo ljudi, ki so “obsedeni s seksom” – vsekakor pa pomeni, da se morajo temu primerno zdraviti. Zdravljenje je podobno zdravljenju vsake odvisnosti – spremljevalec so lahko številni recidivi, kar pomeni, da se zgodba lahko ponovi. Vem, da vas s tem pisanjem zdaj nisem prav nič pomirila in mi je žal. Ampak pravico imate vedeti, da je to zelo težek in zahteven proces, s katerim se bo morala soočiti vaša žena, če bo želela ostati del vašega življenja. Možno je tudi, da se motim in da stvari niso tako daleč, in da ima vaša žena kakšne ostale nerazrešene travme, ki jih s tem vedenjem ponovno priklice. A se vedno to pomeni precej zahteven proces, ki je pred njo. Torej ni nemogoče, je pa zelo težko in dokler se gospa ne sooči s sabo, da je to njen resen problem, je vse zaman.

Odgovornost za njeno zdravljenje je v popolnosti njena.

Vi za prevare niste krivi in v ničemer odgovorni. Četudi se nista ujela in niste zmogli vedno ubesediti njene lepote ali seksipilnosti, je dejanje prevare v polnosti njena odgovornost. Res je tudi to, da ja prevara alarm za partnerski odnos, ampak ta del se lahko rešuje šele potem, ko se čustveno predela prevara. Šele potem lahko govorita oba o tem, kaj vse tudi v odnosu ni Šlo. Ne vem, ali se zdaj tudi sprašujete, če bi lahko kaj naredili obratno, če slučajno se, bi bilo dobro, da si priznate in soočite s sabo: prevzemate veliko odgovornosti, za cel odnos.

Po opisu sodec ste skrben moški in ljubeč oče in družina vam je svetinja.

 

Včasih si najbrž takšne situacije niste nikoli predstavljali in sesula vam je življenje. Težko vam je zdržati z vsem tem in samo radi bi rešili družino. Trudili ste se po svojih močeh, a vseeno ni uspelo. Toda prevara ni vas padec, je padec vaše žene.
Družine žal ne morete rešiti samo vi. Vi lahko iz te scene le zavarujete punčki in jih pustite izven vajinih pogovorov, morebitnih prerekanj in glasnejših tonov. Največ, kar lahko naredite je, da če vas pred otroki zapopade pretežek občutek, da najdete vaš varen prostor, zase, da ga sami izrazite. Da se ne prepirate pred otroki, in da se pogovarjate o tem takrat, ko sta sama. To je izredno težko in najbrž vam vedno ne bo uspelo. Če vas bosta otroka kaj spraševala, jim lahko poveste, da imate težko obdobje, ampak da bosta uredila. Otroke odrešite skrbi za vas ali ženo. Torej največ kar lahko naredite doma je to, da otroke pomirite, s tem, ko boste vi mirni (mir pa pride po izraženem občutku). To zdaj seveda še ni mogoče, toda sčasoma bo precej lažje.

Ob vsej zgodbi ostaja občutek strahu pred ponovitvijo in pa občutek, da želite za vse poskrbeti.

Oboje je povsem logično, le neizvedljivo. Iz kje ste vajeni toliko skrbi in prevzemanja odgovornosti? Kako je bilo glede tega v vaših družinah?
In iz kje ideja, da je samo ena oseba prava?
Občutek ljubljenosti je res najlepši. Toda morda vam bo kdo napisal, da saj vas žena ne ljubi. Tega sama ne mislim, zelo verjetno vas ima zelo rada, vas ljubi, toda nujno potrebuje pomoč, zdravljenje pa je dolgotrajno in ne vedno uspešno. Ni pa nemogoče, videla sem že veliko razrešenih prevar.  Toda na vas je, da se vprašate, ali boste zmogli to pot, četudi bo malo nezaupanja vedno ostalo.
Prava oseba bo vaša žena šele takrat, če bo zmogla v polnosti poskrbeti zase, biti v polnosti iskrena z vami (vi pa zmožni slišati tudi kaj, česar ne boste želeli), sanirati nastalo situacijo in prekiniti vse vezi z njeno preteklostjo.

Vi se morate odločiti, če jo boste zmogli počakati in zdržati z negotovostjo, ki jo ta možnost ponuja.

Zelo mi je žal, ker vas glede žene nisem uspela pomiriti. Zatrdim vam le, da to težko obdobje v vsakem primeru mine. Prišel bo čas, ko boste lahko dihali, ko ne bo več težkih spominov in bolečine, ki je zdaj odprta. Lažje bo. Vsak naslednji dan bo lažji in za vas prijetnejši. Pride. In takrat boste vsi ok, ne glede na status. Le čas in predelavo občutkov potrebujete.
Nekaj terapevtov najdete v naši skupini, v Celju delujeta zakonca Jerebic (Blizina), v MB pa naša Gabrijela Šnajder.
Toplo bi vaši ženi priporočala tudi Nataso Ropret (Institut Addictiva) – za zdravljenje odvisnosti, v branje pa obema knjige Patricka Carnesa (predvsem Ne recite temu ljubezen). Verjamem, da bo potem lažje sprejemati odločitve.
Veliko čimprejšnjega miru vam želim in pogumno naprej!
Odgovorila in uredila je družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku.
Zreli odnosi, težave v partnerstvu, partnersko svetovanje in terapija

Težave v partnerskem odnosu: Svetovanje za pare

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje:  V odnosu s partnerjem, se dnevno ponavlja prepir na enako temo. Nenehno dobivam navodila kako kaj početi, kako se obnašati, kaj rečti. Počutim se, kot da to sploh nisem jaz. Ko partnerju zaupam svoje občutke, znori, ker noče da mu kontriram. Pa tudi če ne odgovorim takoj, mu ni ok. Zadeve so šle tako daleč, da bova obiskala psihologa (a se bojim, da po uvodni uri ne bo želel na naslednji obisk). Partner pravi, da ima pravico izražati jezo in živčnost. Ampak, kaj pa jaz? Nenehno sem pod njegovimi pravili in se že bojim kaj rečti. Prosim za pomoč, nasvet kaj storiti, drugače se mi bo zmešalo? Lp 

 

Spoštovana anonimna, res se trudite, da bi uredila vaš odnos s partnerjem.  Želite da, bi lahko ponovno srečno skupaj zaživela. Verjamem, da mora biti to ena velika zmeda in stres, ko se morate nenehno prilagajati in “hoditi po jajcih”. In to samo zato da bo partner vsaj nekoliko manj jezen. To kar opisujete mora biti res grozno, da ste nenehno pod “obleganjem”. Po vašem opisu, se razbere, da se res trudite, poskušate biti sočutni, razumevajoči in tolerantni do partnerja, vendar on še vedno pritiska na vas.

V tej situaciji vi niste krivi nič, težava se nahaja v partnerjevih čustvih.

To obnašanje res nima prostora v vašem odnosu in ne spada v trenutno situacijo, kar pomeni da prihaja iz preteklosti. Vsa ta obnašanja, besede, izpade partnerja, ki ste opisali so njegova bolečina, ki jo ni predelal iz preteklosti in jo sedaj izraža v odnosu. To je pa izredno krivično do vas, ker niste krivi in vseeno ste “bombandirani” iz njegove strani na tedenski ravni. Njegovo obnašanje je izraz, da je on moral najti večji nadzor, ko ni bilo varnosti v otroštvu in je bilo to takrat izredno stresno. Verjamem, da je pod velikim stresom tudi on, ko ne more pustiti njegove strahove in bolečine v preteklosti in jih vedno nosi sabo. Sprememba obnašanja, bi za njega pomenila dodatni stres, ker bo moral spustiti edino, kar zadržuje vse njegove občutke. Tako, da je bila vaša odločitev iti k strokovnjaku pravilna, ker bo treba nasloviti vsa skrita čustva, ki povzročajo potrebo po povečani varnosti.

Glede njegove želje po izražanju jeze in živčnosti se strinjam, da ima pravico jo kazati, vendar to kar on dela ni kazanje čustev, vendar čustveno nadlegovanje vas.

Kar imam v mislih je izražanje jeze, kot ste opisali, da zjutraj naglas odpre vrata in vas zbudi. To ni izražanje jeze, to je nespoštovanje. Izražanje jeze bi bilo, če bi se usedla, bi on povedal, da je jezen, mogoče glasneje govoril ampak, da bi dovolil si začutiti to jezo in bi jo lahko v pregovoru predelala. Vsak partner ima pravico izražati vse občutke, vendar na zdrav način, da se te občutki lahko predelajo in naslovijo. Ta zdrav način je preko pogovora, aktivnega izražanja (ples, slikanje, petje), da se prepozna občutke in jih oseba lahko začuti. Želim vam vse dobro in srečno, ne glede na kateri poti boste. 

 

Komentar je napisal terapevt Denis Ališič. 

 

Najdete nas tudi na Facebooku.

odnos, partnerstvo, partnerski odnos, partnersko svetovanje, partnerski nasvet, sočutno partnerstvo

Poklic družinski terapevt: Dolžnost ali zadovoljstvo?

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje: Kako zmorete opravljati poklic družinskega terapevta?

 

______________________________________________________________________________________________________________

Pridejo tedni in dnevi, ki me izrazito pretresejo…

Na terapijah, pa tudi v pogovorih z znanci, večkrat dobim vprašanje, kako je opravljati poklic družinskega terapevta. Kako zdržim. Po navadi mi najbrž kar zažarijo oči, ker res doživljam ta poklic kot mnogo več, rada ga imam, rada imam ljudi, ganejo me klienti, njihova preteklost in zdajšnje življenje. Presune me njihova želja po spremembi in do vsega tega čutim globoko spoštovanje, zato to srečevanje odnosov čutim kot mnogo več kot zgolj delo.

Na vprašanje, če nosim občutke s sabo, pogosto odgovorim, da so nas na ZDT študiju trenirali prav zato, da občutke zaznavamo, jih ubesedimo in na tak način vrnemo prejemnikom. Tega se terapevti pravzaprav učimo vsak dan, z vsakim novim klientom. Načeloma kar gre, pa vendar pridejo težki dnevi, ko izgubim vero.

Dan, kot je bil včeraj. Ko izveš za novo krivico, nesrečo, smrt ali zlorabo ali kaj drugega hudega. Takrat vse ostane z mano. Lahko ubesedimo stokrat, a spomin ostane. Nikoli zares povsem ne pozabiš besed, občutkov, in šoka. S tabo je, v polni navzočnosti. Čeprav je klient na drugem koncu sveta, si ti z njim. Prenosu občutkov, se v ranljivih odnosih, težko izognemo, tudi če bi želeli in morda že malo pozabiš, a potem po letih na IG vidiš staro fotografijo mame in hčerke in to priklice vse nazaj.

 

Pridejo dnevi, ko izgubim vero. Priznam. Pridejo dnevi, ko se sprašujem, zakaj je svet tako krut. Zakaj je toliko krivic, toliko nepojasnjenega, zakaj mora obstajati prenos travme čez toliko generacij, zakaj nedolžni trpijo. In ja, tudi v meni takrat vse kriči in vse boli. In v bolečini smo vsi enaki, tudi terapevti.

 

Ta trenutek, ko tole morda še vedno berete bi izkoristila za prošnjo. Da skupaj z mano mislite na vse, ki se jim dogaja krivica. Močno verjamem, da že to pomaga. In da lahko pokličemo Ljubezen čez vso temo, za katero se pogosto zdi, da je že požrla svet. Ampak saj veste, na koncu ostanejo vera, upanje in Ljubezen. In najmočnejša od njih je ravno Ljubezen.

Z Ljubeznijo, ta post posvečam Tebi, ki trpiš.

 

Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Stenbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

Posesivna tašča – prestopanje meja: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje: S partnerjem živiva pri njegovih starših, v mansardi. Imava 18 mesečnega otroka in po rojstvu otroka, je tašča postala posesivna. Cel čas se vtikuje in hodi v stanovanje, ko otrok zajoka. Do težav pride, ko z otrokom kam grem, češ da ga ne vidita. Z mojim partnerjem se tast in tašča kregata, da sem lena (meni ne rečeta nič) , a jaz za vse kuham, perem.. Ona cele dneve zunaj dela, tudi tast mora, ker ona komandira. In če ne delaš cele dneve kot ona, si najslabši. Jaz bi se najrajši odselila, a partner noče, ker je preveč vložil v hišo. Pogovor ne pomaga, zdaj se je to že tretjič zgodilo in tega ne bom več prenašala, da vedno hočeta imeti glavno besedo. Kako naprej?

___________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana. Situacija, ki jo opisujete je resnično krivična za vas in vašo mlado družino. To, da se v svojem domu ne morete sprostiti in ste ves čas na preži, da ne bi bili kritizirani s strani tašče, ki kot pravite že vse od rojstva otroka prestopa meje, mora biti izjemno izčrpajoče. In samo predstavljam si koliko bolečine in jeze, se je v tem času v vas nabralo.

 

Verjamem, da če se to dogaja že leto in pol, čutite, da ne zmorete več in da bi najraje odšli.

 

Pravite, da vaš partner zavrača selitev, se pa sprašujem ali lahko z njim iskreno spregovorite o vaših občutkih in potrebah. On kot njun sin, je namreč tisti, ki mora staršema postaviti mejo. Žal ni v vajini moči, da taščo in tasta s pogovorom v kaj prepričata, kar pa lahko storita je to, da vidva s partnerjem naredita načrt kako bosta zaščitila meje svoje družine (določila kdaj kdo prihaja na obiske, kako se najavi…)

Bivanje različnih generacij pod isto streho in z istim vhodom nikakor ni lahka situacija in zahteva ogromno energije in konstantnosti pri ohranjanju razmejitev, ki pa so nujne!

Hkrati pa je vredno tudi premisliti ali sobivanje ne prinaša morda tako velikih stisk, da tega ni vredno.

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

 

________________________________________________________________________________________________________________

 

Spoštovana, vaš partner je tisti, ki lahko ustavi neprimerne komentarje in prestopanje meja, a za to mora tudi sam najprej začutiti zdravo jezo ob tem kar se dogaja. Da pa bo mejo lahko resnično postavil z energijo, ki bo ‘prepričala’ in pri njej vztrajal, pa bo moral začutiti najprej kako krivično je, da njegova mama in oče ne zmoreta izraziti spoštovanja vam – njegovi izbranki…in da pravzaprav s tem tudi njega ne spoštujeta.

 

Če sta starša že v njegovem otroštvu in mladosti bila brez razmejitev, nesenzitivna za njegove potrebe in čustva, se lahko zgodi, da bo težko prišel do zdrave jeze, ki bi mu pomagala postaviti mejo.

 

V tem primeru bi vama priporočila terapijo. Želim vam vse dobro in predvsem, da poiščeta način kako poskrbeti za vajino mlado družinico, vajino duševno zdravje in partnerski odnos. Vse to namreč trpi, kadar so razmejitve med dvema generacijame porušene.

Odgovor je podala terapevtka Tjaša Šuštar.

 

Najdete nas tudi na Facebooku.

Copyright © 2016 - 2020 - Vita Bona - družinska terapija

Vita bona novice!

Ker želimo biti povezani z vami se naprej, vas vabimo, da se naročite na naše mesečne novice. Od novic se lahko kadarkoli odjavite.