fbpx
Inštitut Vita Bona - telefon: +386 41 609 888

Prispevki

Veliko sem sama in ga čakam, kako naprej: SOS za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:
Pozdravljeni,
S partnerjem sva skupaj 13 let in imava 2 otroka (6let in 1 leto). Partner je vedno je iskal potrditev v karieri in jo v zadnjih letih tudi nekako naredil in dobil. V marsičem sva si podobna, da iščeva potrditev zunaj, ne znava postavljati mej. Sama sem hodila 2 leti na psihoterapijo in sem v svoji službi in odnosih veliko naredila glede tega in sebe. Pri partnerju pa vidim, da bo vse naredil da ugaja. Že od začetka je bilo pri njemu prisotno, da je bil v službah po cele dneve.  Njega ne moti, ker dobiva potrditve, mene pa zelo. Naj povem primer, saj se meni ne zdi več normalno in sem pred tem, da ne vem če bom še lahko tolerirala take zadeve. V torek je bil v službi od 7ih zjutraj prišel domov ob polnoči, naslednji dan od 7ih pa je prišel ponoči domov ob 1.15 zjutraj. Nimava nobenih staršev (slabi odnosi, ni stikov), tako da je takrat vse na meni, ampak bolj kot to, mene ‘vrže’ ker ga nekako čakam.

Nikoli ne vem kdaj bo prišel domov, vedno gre z nekom v avtu, saj sam tako želi in potem se ti sestanki zavlečejo, v meni pa narašča nemir, ko se zbudim, do hude jeze in ga čakam.

Moti me, da imam občutek da mu to paše. Ima pa tako službo ko je nekakšen suport podjetnikom in organizira razne delavnice, sestanke, tudi prireditve, seveda bi oni tega še več, pred korono je bilo tega ogromno, s prvim sinom sem bila večino časa sama, sedaj je malo manj, je pa še vedno povprečje cca 1x na 14 dni. 2 x so ga celo pripeljali iz urgence zaradi izčrpanosti, ko je organiziral dogodek 2 dni zaporedoma. Ima tudi takega nadrejenega, ki so vedno, ko je bilo konec, se še kar vozil okoli in so hodili po lokalih. Imam občutek, da si ne upa postaviti mej, saj je zelo napredoval, ampak tudi zato, da se nebi osramotil, ko bi rekel da gre domov k družini. Drugače je veliko z otroci, pomaga ogromno, doma naredi in to mi tudi očita. Zanima me pa tudi ali mi lahko svetujete zakaj v meni tak nemir?

Večkrat mi reče, da zakaj enostavno ne zaspim, on ne vidi problema, da ga ni in da ni izčrpan?

Nisem imela alkoholikov doma, je pa mama MOM, oče je bil pa odsoten čustveno. Večkrat sem se skušala z njim pogovoriti pa vse zanika… pravi da ni tako pogosto, sploh me ne sliši tudi sicer v odnosu. Hvala
_______________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana,
ko berem vaše besedilo, se lahko čuti vaša tesnoba in ena globoka žalost ter razočaranje nad vašim partnerjem. Rekli ste, da ste tudi na tej točki, da ne veste, če boste še lahko naprej tolerirali njegovo vedenje. Potem vam je verjetno seveda zelo hudo.
Tak občutek je, da se je morda po trinajstih letih vaš partner od vas nekoliko oddaljil ali pa da mu celo nekako ustreza, da je toliko v službi, da potem ne rabi biti toliko doma. Vaša stiska je popolnoma upravičena. Ko pravite, da vas zanj skrbi, saj ne zna postaviti mej svoji službi in da je zaradi tega bil že na urgenci. Verjetno se potem v vas lahko nabira tudi en nemir, ker vas je strah prihodnosti in ne veste, ali je šlo že vse predaleč.

Priznanje si zaslužite, da ste obiskovali terapevtska srečanja in naredili velike korake v smeri boljše prihodnosti!

Čisto normalno pa je, da ga pogrešate, ko ga toliko ni doma ob vas in vaših otrocih. Ker lahko potem čutite, da ste včasih sami za vse … Čeprav pravite, da vam tudi veliko pomaga.
Razlagate, da ga dostikrat čakate. Kolikokrat ste morda morali čakati vaše starše, mamo, ki je imela mejno osebnostno motnjo? In očeta, ki je bil čustveno odstoten, da ste dobili nek občutek ljubljenosti od njiju? Pa še tega morda ni bilo veliko, če pravite, da nimate stikov z njima zaradi slabih odnosov. To čakanje se potem lahko pri vas kar ponavlja v novih odnosih.
Seveda je težko biti mama dvema majhnima otrokoma, in to z očetom, ki ga dostikrat ni doma in lahko tudi včasih popije kak kozarec preveč. Tudi otroci lahko močno pogrešajo očeta in čutijo vaš nemir, zakaj ga toliko ni doma. Lahko se morda vsi počutite zanemarjeno.
Ni pa lepo od njega, da vas ne sliši, ko želite z njim spregovoriti o vaši stiski, in da vse zanika.

Osnova dobrega partnerskega odnosa je poslušanje, razumevanje in medsebojno spoštovanje.

Kot pravite, tega verjetno ni največ z njegove strani.
Svetoval bi vama partnersko terapijo. Ko izvajam terapije s podobnimi pari, resnično želim doseči, da partner svojo partnerko sliši in jo poskuša tudi začutiti v njeni stiski ter zares nekaj spremeni, kar bi v vašem primeru lahko pomenilo, da začne postavljati več mej svoji službi, kar bi koristilo prav tako njegovi samozavesti in psihofizičnemu zdravju. Hkrati pa, da potem preživi več časa z vami in ga ni več sram, da je več z družino, kot pravite. To bi lahko pomirilo tudi vas. Saj bi čutili, da se je partner začel v večji meri odločati za vas in vašo družino ter to postavljati pred svojo službo.
To je splošno rečeno, seveda pa se na terapijah v vsak primer res konkretno poglobimo.
Vse dobro vam želim.
Komentar je zapisal terapevt Zmago Švajncer Vrečko.
Najdete nas tudi na Facebooku in na Instagramu. 
Podoben članek najdete TUKAJ.

Kako komunicirati s partnerjem: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje: Pozdravljeni. Zanima me kako bi se naučila, da se ne bi zapirala vase in bi se lahko sproščeno pogovarjala? Zaradi moje nekomunikacije trpi najino skupno življenje.
Hvala za pomoč..

_____________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana gospa, hvala za vaše vprašanje, saj bo odgovor pomagal marsikomu.

Veliko ste storila, da ste ozavestila svojo težavo in iščete pomoč. Kar pogumno naprej po poti osebne rasti.
Zapiranje vase je obrambni mehanizem, ki ste ga prevzeli nekje v preteklosti. Ljudje smo socialna bitja, različni karakterno, vendar vsi se rodimo s potrebo po navezanosti in iskanju stika s svojimi bližnjimi.
Težava nastane takrat, ko na drugi strani oseba, ki naj bi bila varna in ljubeča, ne zmore sočutja, nežnosti in tople čustvene odzivnosti.

Starši, predvsem mama je tukaj v prvem letu zelo pomembna, saj takrat otrok prevzema stil navezanosti. Če otrok v zgodnjem obdobju ne dobi potrditve, sprejetosti in občutka varnosti ter ljubezni in je celo deležen nasilja, ponotranji prepričanje ‘Zaupati in se čustveno povezati z bližnjim ni varno.’ Tako prevzame različne obrambne mehanizme, ki mu takrat omogočajo preživetje (zapiranje vase je značilno za izogibajoč stil navezanosti), kasneje v odrasli dobi pa mu preprečujejo stkati ljubečo, intimno partnersko vezo. Verjetno ste naleteli na podobno težavo tudi vi.

Naj vas na tem mestu pomirim, da nič ni izgubljeno.

Dr. Sue Johnson govori o t.i. prigarani varni navezanosti, ki jo je mogoče z delom na sebi pridobiti. Partner vam je lahko v veliko pomoč. Preberite knjigo Močno me objemi, kjer so zapisane tudi vaje, ki krepijo pripadnost, ter povezanost med partnerjema.
Če se vam zdi, da sami ne zmorete, priporočam dobrega terapevta, ki vas bo vodil skozi spoznavanje osebnih ran in celjenje le teh. Sama na terapijah velikokrat vidim, kako pomembno je zaupanje, ki ga posameznik postopoma dobi ob terapevtu, kar mu počasi pomaga preseči globoko prepričanje, da so drugi ljudje nevarni.
Tako kot lahko v odnosu pridobimo najhujše čustvene rane, jih lahko tudi v varnem odnosu pozdravimo. Poglejte si seznam priporočene literature na vrhu skupine in začnite raziskovati od kje prihaja ta potreba, da se zaprete pred svetom in drugimi.
Vse dobro vam želim.

Komentar je napisala terapevtka Saša Golob.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Obupan samski moški: Svetovanje za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje: Pozdravljeni. Pišem vam iz obupa. Trenutno sem samski. S sodelavko sva flirtala, po 14 dneh pa je prvič prespala pri meni. Takrat je ona bila v zvezi, z njim ima tudi dva otroka. Njen partner ni vedel zame dokler ni zanosila. Zelo sva bila vesela, on pa je pritiskal nanjo in naredila je splav. Kar ji zamerim za vedno. Od takrat ji več ne zaupam, sem tudi noro ljubosumen, tudi ostale stvari so se kopičile, z njim ni vedela nehati biti v stiku.. Junija smo se vselili skupaj, takrat sem znorel, jo poniževal in udaril. Zdaj sva ločena, jaz imam prepoved približevanja, a jaz bi stvari rad popravil, da lahko ponovno začnema. Enostavno vidim, da tudi ona marsikaj čuti do mene, enako tudi jaz do nje. Naj povem, da je to moja druga veza.. prva je trajala 2 meseva, sedaj pa tale, ostalo sem bil samski.. Prosim za nasvete kako ozdraviti ljubosumje, ker nimam izkušenj in ne želim več biti samski.

 

________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni,
opisujete izredno težke stvari, ki niso rešljive čez noč.
Govorimo o fizičnem nasilju, ki je celo sankcionirano – kar pomeni, da so bile meje ne le malo prestopane, ampak tako močno, da se je vaša bivša/zdajšnja(?) morala zavarovati pred vami. Tak odnos ne bo nikoli več čisto enak, ker je ranjen globinsko. In tudi ona bo težko zaupala vam. Kar ne pomeni, da to ni razrešljivo, ampak…
Moj odgovor vam ne bo všeč. Ampak vseeno.

Najprej morate preboleti ta odnos. Se posloviti in nato delati na sebi.

Če nista narazen, ne mislim končati – ampak delati na samostojnosti – ker je čutiti, da ste trenutno se v fazi “prilepljenosti nanjo”.
Ta odnos Ni BIL (še?) ljubezen, ampak močan močan adrenalin in strast, ki pride z njim. To je zaljubljenost in zagledanost.

Seveda to ni samoumevno, ampak je pa v vsakem odnosu zelo zelo kratkotrajno. Mine v roku 3m do cca 2h let, če je pa zraven se ljubosumje in nasilje pa se tak adrenalin lahko vzdržuje še dlje.
Ampak taksni odnosi NISO ok. Niso varni, niti niso zares odnosi.
Odnos je odločitev, je mir, je zaupanje. Seveda bi bilo potencialno možno tudi iz prevare narediti nov odnos in to ni redko – toda tisti, ki prevara nujno rabi terapijo, da to razreši. Če so tam še otroci in kot omenjate nerazrešene stvari, potem je logično, da ni moglo biti drugače, kot da vas je strah.

Moje vprašanje vam je: zakaj vam je bila privlačna le nedostopna ženska? Ste sicer kdaj bili v nekem zavezujočem in strastnem odnosu?
Zakaj toliko strahu pred prevaro? (Malo je logično, ker sta tako začela in pri vseh parih, ki tako začnejo, je tam mnogo strahu…).

Kje je vaša zdrava jeza – ne agresija, ampak jeza ki bi si rekla, ok če gre z drugim, je črta?

Kaj vam je tako odvzelo lastno dostojanstvo in ponos, da se raje spravljate v nasilje in bolestno ljubosumje?
In se ključno: ste sami doživljali kdaj nasilje, da ste bili sposobni dvigniti roko nad žensko?

Kdo je vam odvzel vašo vrednost in občutek, da ste zelo ok?

Svetujem vam, da čimprej pokličete DNK- društvo za nenasilno komunikacijo in se prijavite na posvete pri njih.

Pri nas pa ste vedno dobrodošli na terapijo – Družinska terapija – Vita Bona, če pa ne izberete nas, pa vsekakor nekoga izkušenega, kot je npr Christian Gostecnik ai Tomaz Erzar, npr.
Ampak vas moram vnaprej razočarati: terapija vam bo še bolj natočila “čistega vina” in vas soočala s samim sabo. Kar je sicer nujno, ker sicer se vam lahko nasilje in bolesten strah kaj hitro ponovijo, če ne tukaj, pa v drugi zvezi.

Dodajam se to, da je iz razpisa res čutiti, da vam je hudo – a me skrbi, da se oglaša vas strah pred osamljenostjo – zato je bistveno, da najprej razrešite tega. Potem pa naprej, če ste z gospo še skupaj, nujno po individualni terapiji(ki jo toplo svetujem njej nič manj kot vam!), morda pride prostor za partnersko terapijo. Srečno.

 

Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Bila sem zlorabljena. Kako naprej: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:

Pozdravljeni! Na Vas se obračam z mojo iskreno, iz globin duše napisano zgodbo in težavami.
Moje otroštvo je bilo težko. Ločitev, mama je našla novega partnerja. Bilo je ogromno nasilja. Agresija. Policija. Od očeta do mame. Pink ponk žogica sem bila. Doma še več agresije. Grdi, neprimerni pogledi očima. Občasno kak pok po zadnjici. Bila sem majhna punčka, nisem se znala zaščititi, vedela sem, da dotiki niso primerni. Potem se je pa zgodilo. Njegov brat me je kot 9 letno punčko zlorabil. Ne posilil, do tega ni prišlo, ker sem najprej zmrznila, potem pa ušla.

Grozni dotiki.

Moje bistvo, moje otroštvo. Šlo je. Vsi so me pustili na cedilu. Vsem sem povedala. Mami, očetu, učiteljici. Oče je mahnil z roko, vseeno mu je bilo. Mama je jokala a ostala z njim, očimov brat je še lahko hodil na obiske. K nam domov. Očim in mama sta me pretepla. Gnusila sem se sama sebi. V oš sem hotela narediti samomor, a ga nisem. Ostala sem močna. Imela sem dve majhni sestrici. Učiteljica je prijavila socialni. Z mamo in očetom smo bili poklicani tja. Očim je z grožnjami dosegel, da me je mama prisilila lagati na socialni. Pretepel me je, spet. Očim. Da sem izzivala njegovega brata. Pri devetih letih. Odraslega moškega. Oče ni trznil. Delavke na socialni so rekle, da sem iskala pozornost. Spet sem bila ponižana. Niti toliko, da bi me povprašale brez prisotnosti staršev.
Življenje teče dalje. Očimovega brata sem še kar videvala. Rane so bolele. Gnus. Jok. Gnus. Odrasla sem. Mama ostala sama, ker je očim umrl za rakom. Nisem jokala. Privoščila sem mu. V srednji šoli me je zadelo.

Bila sem zlorabljena.

Po glavi so mi šle črne misli. Preveč si zaupala. Morala bi prej oditi. Sama si šla v tisto sobo. Preko šole sem našla in šla na terapije. Pisala bi naj dnevnike. S terapevtko sva se pogovarjali. Nisem ji zaupala. Posipala je sol na rano. Da če ne bom redno hodila, je nevarnost, da sama zlorabim otroka ali več njih v odraslosti. Ker bodo rane nepredelane. Od takrat več nisem šla blizu. Leta so tekla. Sem v poznih tridesetih. Našla sem si partnerja. Ljubeč, pozoren, brez čustvene prtljage. Vse sem mu povedala. Zasovražil je mojo mamo, da me ni zaščitila. Ne pogovarjata se več. Mama joče, to je pa to. Vsaj reče tako. Meni. Ko se slišiva.
Vse to je bilo nekaj let tiho. Mirno. Rodila sem otroka. Sinkota. Čudovit otrok je. Nezahteven, majhen, nedolžen, pameten, prekrasen.

In veste kaj se je zgodilo? Stvari se vračajo. V obliki mor. Tokrat uidem.

Ampak ne uidem mislim, da moram zaščititi otroka. Kaj če mu kdo škodi, kot je meni? Paranojo je opazil partner. Pomirja me. Prinese mi čtivo. Umirjam se. Čez glavo mi brenči, da bom zaradi manjkanja na terapijah pedofilka. Gabim se sama sebi. S težavo previjam sinka. Strah me je. Kaj če kaj začutim? Postanem pošast? Ne upam ga kopati! Strah, strah. Spet preberem čtivo. Da ne šteje prva, grda misel. Nisem pošast. Strah. A sem? Je imela terapevtka prav? Spet sem si nabrala materiala. To hočem predelati. Sama. Je to sploh možno? Prosim za nasvete. Hvala.
P.S: Prebrala sem si Neme krike. Marsikje sem se našla. Kot otrok sem kazala veliko znakov, ki sem jih potem ozavestila.

__________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana gospa, hvala za vaš pogum, iskrenost in ranljivost. Vaša zgodba je zares pretresljiva…
Veliko ste že doživeli in si predstavljam, da že samo pisanje ponovno prebuja spomine in telo.

Torej: občutki gnusa, sramu, nevrednosti so po spolnih zlorabah izjemno pogosti in v tem smislu “normalni”. Vedno pa so totalno krivični do žrtve, ki mora poleg krutosti zlorabe živeti še življenje v krutosti občutkov. Takšne stvari so kriminal in se ne bi smele dogajat nikomur. Ob vasi zgodbi mi ostaja res toliko krutosti, da ne vem, kaj je za vas bilo hujše: ali nenehno nasilje, ali odsotnost ene zdrave varne odrasle osebe, ali incest, ali dodatne zlorabe (ko nihče ne verjame), po potem se ranjen odnos s terapevtom… po svoje pa ste vse to preživeli in samo čestitam vam, da ste v resnici v marsičem šli prek stvari in ste v partnerskem odnosu rodili otročka, kljub nezaupanju in težki preteklosti… v taksnih primerih se mi res zdijo odločitve za odnose precej otežene.

V vaši zgodbi mi ostaja res ogromno krivde, kot da je z vami kaj narobe.

Čutiti je, da ste v terapevtskem procesu kot postranski produkt prejeli dodaten strah, ravno takrat, ko bi morali dobiti varnost in zaupanje, da ste vi ok.

Ampak kakorkoli že stvari v resnici so (če nekje čutite to, česar se najbolj bojite), niste pošast. Ok? Niste pošast. Niste vi.

Četudi bi vam reagiralo vaše telo na neko misel, ali obliko spolnosti, ki ni za ostale navadna, je to le (sicer res alarmanten) znak, da se oglaša zloraba. Zloraba pa niste vi. Zloraba niste vi.

Verjamem, da so v vas te stvari trenutno se prepletene in da vas zelo skrbi, da ste to vi – ampak zloraba niste vi. Gnus niste vi. Nevrednost niste vi. So se pa ti občutki npr. gnusa po krivici zasidrali tako zelo globoko v vas, da verjamem, da jih čutite kot del sebe in se jih bojite. Ampak to niste vi, vi ste veliko več.

Enkrat sem slišala od ene terapevtke en stavek, ki ga ne bom nikoli pozabila in sicer: občutek strahu je naša največja varovalka, da nečesa, kar se bojimo, ne bomo storili.

 

Morda vam bo moj predlog nenavaden: toda vas strah je vaša varovalka. Je vaša varnost. Dokler ga imate, je lahko zloraba se tako glasna in divja in dela marsikaj, pa vas ne more “premagati”. Dokler se bojite, da bi zlorabili lastnega otroka, ga niti slučajno ne boste. Ne vem, koliko vam je (npr na lestvici od 1-10) naporen ta strah in koliko imate zaradi njega posledic (kakšna povečana tesnoba mogoče npr?, nočne more ste omenjali…) – ampak če menite, da imate najvišje številke in da se oglaša na drugih področjih in vam škodi, potem potrebujete strokovno pomoč. Ne, ker bi bilo z vami kaj narobe (!), ampak ker je kruto živeti tako naporno življenje. Ker si ga nihče ne zasluzi…

Tako zelo mi je žal, da ste od terapije odnesli stavek, da boste vi tudi ponovili stvari. Kruto je to, da je bilo spet tako, da je bilo namesto varnosti spet nevarno (kot najprej doma, kot potem po ločitvi, kot po incestu, kot po očimovem maltretiranju, kot po maminem izdajstvu, kot po izdajstvu šole in CSDja), potem se terapevt. In joj, medtem ko to pišem, vam res verjamem, da vam je noro težko zaupati sploh v kakšno institucijo oz strokovno osebo, da bi vam pomagala.

Če vam pa niso, ko ste bili v najbolj ranljivi situaciji. To se ne bi smelo dogajati in tudi terapevti moramo biti pri zlorabah izredno pozorni na to, kako ubesedimo stvari….

Zato nočem biti še en terapevt, ki vam ponavlja travmo, ampak kot ste sami brali v knjigi – posledice zlorab so res izjemno različne in ni ga človeka, ki bi lahko tako na blef napovedal, kakšna bo vaša…. osebno vsem zlorabljenim svetujem terapijo, ampak nujno pri izkušenih terapevtih (!), torej tukaj odpadejo kakšne brezplačne opcije ali stažisti ipd, pač pa pridejo v poštev ljudje, ki imajo sočutje, izkušnje in znanje. Terapijo ne svetujem zato, ker bi mislila, da vsak zlorabljeni zlorablja naprej (ker to dejansko ne drži!), pac pa zaradi transgeneracijskega prenosa travma (vaših strahov – kaj če bodo drugi kaj storili).

Vam iskreno priznam, da imamo najbrž po vsem slišanem na terapijah tudi terapevti malo večjo odzivnost na možnost zlorab, tako da vas v tem delu zelo čutim.

In včasih rečem strankam, ki so preveč prestrašene za svoje otroke, da se mi zdi boljše tako (da je pri mamah povečan strah), kot pa da je odsotnost strahu. Skratka strahu ne vidim kot slabo stvar, dokler ne omejuje nas ali otroka. Partner se najbrž tudi ustraši (in sicer omenjenih omejitev), zato vas hitro pomirja (zelo verjetno tudi iz lastnega strahu). Ampak vse to načeloma težko ocenimo sami, zato vedno priporočam tretjo, strokovno osebo.

Zaradi manjka na terapijah ljudje ne postanejo pedofili čez noč, sploh ne, če se tega bojijo.

Zaradi manjka na terapijah ljudje trpijo. Tako kot vi omenjate: življenje v prekrutem strahu in občutku vnaprej, da je z vami nekaj narobe – to je nevzdržno. In tega trpljenja ne rabite več prenašati.

Zlorabe je že konec, mimo je… saj veste, kaj pravi Tanja RS: potres se je že zgodil, to so samo popotresni sunki.

Samo občutki so se….če ste prebrali njeno knjigo, ste že storili največ, kar se tice literature pri nas (ker je to naša najboljša literatura s področja spolnih zlorab). Če ste morda začutili avtorico, kot nekoga, ki zmore začutiti tudi vašo osebno stisko, vam jo toplo priporočam.

Tanja Repic Slavic je specializirana za spolne zlorabe in jo vedno priporočam-predvsem kot srčno in izkušeno osebo. Ob njej pa npr tudi Saro Jerebic, Alenko Lanz, Institut Addictiva, tudi sama delam s spolnimi zlorabami.

Vem, da je na prvo žogo nora misel, da vas spet pošiljam med volkove (terapevte brez občutka)… ampak tudi volkovom lahko rečete dovolj je. Stop.

Tudi terapevtom lahko rečete v obraz: ne zaupam vam, zlorabili ste me, bojim se vas, skrbi me, da me boste izdali… ipd.

Tudi v terapevtskem prostoru lahko postavite meje (tega smo celo veseli).

Vem, da je to za vas izziv – ker doma niso bile slišane, ampak zdaj ste odrasli in vam zaupam, da boste z vsem znanjem znali poskrbeti zase.
Privoščim vam zdrav terapevtski odnos, da boste en dan sproščeni in v sebi svobodni, brez nočnih mor.

Saj veste, že tako lahko družinske rane zacelimo samo v varnih odnosih; ko gre za incest, pa sploh ne upam pomisliti, da komu ne bi predlagala terapije.

Pa se enkrat – ne ker bi bil kdorkoli pošast (!), ampak ker se mi zdi, da si vsi, še posebej zlorabljeni, zaslužijo polno in vredno življenje.

 

Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Partner in moja primarna družina: Svetovanje za pare

/0 Komentarji/in /Napisal:

S partnerjem sva skupaj 7 let, imava 3 letnega otroka in odločil se je, da naju zapusti, ker ne prenese moje primerna družine. Zelo ga imam rada, a sem naveličana konfliktov med njim, ter mojo družino. Pred časom sva obiskovala tudi partnersko terapijo,a ni bilo nič boljše. Njegova odločitev me boli,ampak osredotočila se bom nase in osebno rast. Prosim za nasvete kako poskrbeti zase, da mi bo lažje med tem stresnim obdobjem.

 

 

Odgovor:

Pozdravljeni, tole deluje zelo boleč odnos. V oči sta mi padla dva stavka, pardon trije:

1.) partner ni sprejel družine kot vašega “paketa”

Morda bom napisala nekaj, kar ne bo všečno, ampak primarna družina, nikoli ne bi smela biti paket, ki je za vedno zvezan z nami. Če so tukaj težave, je za razmisliti o tem, kje ste tudi vi glede razmejitve z lastno družino.

To ne pomeni, da vaš partner nima težav – ampak njega žal ni na tej strani. Primarna družina je vaša družina in nikakor ni paket, k vaši novo nastali družini.

 

2) pišete o tem, da vas “nikoli ni izbral”

Ta stavek tako hudo boli, da verjamem, da ne morete kar ostati tam in upati v nedogled. Občutek neizbranosti je eden najhujših občutkov v partnerstvu. Pa vseeno deluje kot del vašega paketa. Veste kaj mislim?

Vase čustvene prtljage iz primarne družine, kot da je iz tam že prej prišla ta spregledanost, neizbranost, neuzrtost, nezaželjenost. Lahko se motim in je to samo občutek ob vašem pisanju, ne vem, bi pa k razmišljanju o tem spodbudila predvsem vas.

Vprašajte pa se sami pri sebi ali ste vi izbrali partnerja, kot prvo izbiro?

 

3) “povedal da naju zapušča”

Blazno pa bi me zanimalo, v kakem kontekstu vas je partner obvestil, da vas zapušča. Morda po kakem svežem prepiru s tastom npr? Ali pa z vami? Če ja, umirita konje in se pogovorita v mirnem tonu. Če misli resno, se vseeno se iskreno pogovarjajta o tem, kako naprej. Če ste iz odnosa že sli, upam, da ste našli primerno terapijo – možnosti imate, da kontaktirate tudi nas. Dobrodošli.

Četudi ste že ostali sami in se je s tem aktualizirala rana neizbranosti, vedite, da si izbranost zaslužite. Pojdite do svojega notranjega otroka, potolažite svojo punčko in ji dajte ljubezen. Si jo zasluzi v polnosti!

 

Odgovor je podala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch

odnos, partnerstvo, partnerski odnos, partnersko svetovanje, partnerski nasvet, sočutno partnerstvo

Poklic družinski terapevt: Dolžnost ali zadovoljstvo?

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje: Kako zmorete opravljati poklic družinskega terapevta?

 

______________________________________________________________________________________________________________

Pridejo tedni in dnevi, ki me izrazito pretresejo…

Na terapijah, pa tudi v pogovorih z znanci, večkrat dobim vprašanje, kako je opravljati poklic družinskega terapevta. Kako zdržim. Po navadi mi najbrž kar zažarijo oči, ker res doživljam ta poklic kot mnogo več, rada ga imam, rada imam ljudi, ganejo me klienti, njihova preteklost in zdajšnje življenje. Presune me njihova želja po spremembi in do vsega tega čutim globoko spoštovanje, zato to srečevanje odnosov čutim kot mnogo več kot zgolj delo.

Na vprašanje, če nosim občutke s sabo, pogosto odgovorim, da so nas na ZDT študiju trenirali prav zato, da občutke zaznavamo, jih ubesedimo in na tak način vrnemo prejemnikom. Tega se terapevti pravzaprav učimo vsak dan, z vsakim novim klientom. Načeloma kar gre, pa vendar pridejo težki dnevi, ko izgubim vero.

Dan, kot je bil včeraj. Ko izveš za novo krivico, nesrečo, smrt ali zlorabo ali kaj drugega hudega. Takrat vse ostane z mano. Lahko ubesedimo stokrat, a spomin ostane. Nikoli zares povsem ne pozabiš besed, občutkov, in šoka. S tabo je, v polni navzočnosti. Čeprav je klient na drugem koncu sveta, si ti z njim. Prenosu občutkov, se v ranljivih odnosih, težko izognemo, tudi če bi želeli in morda že malo pozabiš, a potem po letih na IG vidiš staro fotografijo mame in hčerke in to priklice vse nazaj.

 

Pridejo dnevi, ko izgubim vero. Priznam. Pridejo dnevi, ko se sprašujem, zakaj je svet tako krut. Zakaj je toliko krivic, toliko nepojasnjenega, zakaj mora obstajati prenos travme čez toliko generacij, zakaj nedolžni trpijo. In ja, tudi v meni takrat vse kriči in vse boli. In v bolečini smo vsi enaki, tudi terapevti.

 

Ta trenutek, ko tole morda še vedno berete bi izkoristila za prošnjo. Da skupaj z mano mislite na vse, ki se jim dogaja krivica. Močno verjamem, da že to pomaga. In da lahko pokličemo Ljubezen čez vso temo, za katero se pogosto zdi, da je že požrla svet. Ampak saj veste, na koncu ostanejo vera, upanje in Ljubezen. In najmočnejša od njih je ravno Ljubezen.

Z Ljubeznijo, ta post posvečam Tebi, ki trpiš.

 

Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Stenbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

strah

Strategije za premagovanje KORONA-stresa – 1.del

/0 Komentarji/in /Napisal:

Z višanjem števila obolelih za Koronavirusom se večajo občutki strahu, tesnobe, morda nekje tudi panike in paničnih napadov. Kljub temu, da je strah povsem normalen odgovor na ogroženost, daljši občutki povišanega strahu zmanjšajo možnost pozitivnih odzivov. Najhuje je za ljudi, ki že od prej trpijo zaradi anksioznosti ali drugih motenj. Naslednji predlogi, ki temeljijo na znanstveni podlagi, vam lahko pomagajo pri soočenju s strahovi.

V naslednjih točkah bodo opisani pripomočki, kako si lahko postopoma, skozi redno prakticiranje čustvenih vaj pomagate k umirjenost. Omenjene vaje ne nadomeščajo strokovne pomoči, zato v primeru tesnobe ali paničnih napadov poiščite pomoč družinskega terapevta.

 

1. Priznajte si vaše občutke – spoznajte paradoks anksioznosti

Anksioznost narašča proporcionalno z željo po tem, da se je znebimo: bolj kot jo hočemo ukiniti in ignorirati, bolj jo čutimo. Proti čemur se bojujemo in upiramo, vztraja, tako naj bi rekel ze Carl Gustav Jung. Paradoks anksioznosti je v tem, da več kot je zmoremo prepoznati, ubesediti in prečutiti, bolj jo zmanjšamo. Boj proti anksioznosti se kaže na najrazličnejše načine. Ljudje se znajdejo sredi zanikanja, posploševanja, minimaliziranja in izogibanja in ostalimi obrambnimi mehanizmi. Skušajo se zamotiti s (prekomernim) pitjem, hranjenjem (prenajedanjem) ali povečanim spremljanjem TV, interneta, oz predvsem socialnih omrežij. Menijo, da na ta način uspešno pomirjajo svoje strahove, ampak jih po raziskavah sodeč v resnici povečujejo. Vsako izogibanje ima namreč negativne posledice.

Namesto takšnega izogibajočega vedenja naredite raje takšno VAJO samoregulacije: pustite svojim anksioznim mislim, občutkom in fizičnim senzacijam, da pridejo na plano, da so, da vas prelijejo. Poskusite sprejeti, da je anksioznost del trenutne človeške izkušnje. Ko se pojavi nov val Koronavirus anksioznosti, ga samo opazujte in ga izkušajte. Zapišite si vse, kar vam pride na misel, vsa občutja, ki vas prežemajo, vse fizične reakcije. Ne obsojajte se, ker čutite strah. Strah je v takšnih situacijah normalen. Samo pustite si ga čutiti. Če delate to vajo s partnerjem, drug drugemu povejte kaj čutite in se pri tem ne obsojajte in ne svetujte. Uprite se želji, da bi pobegnili, ali pomirjali strahove prehitro, predvsem pa ne z obsesivno kompulzivnim spremljanjem novic. Ravno direktno soočenje z anksioznostjo, vam bo paradoksalno prineslo zmanjšanje strahu.

 

2. Prakticirajte toleranco do sprememb

Nepredvidvljivost in nižja toleranca do sprememb, dela ljudi bolj anksiozne. Študija narejena med pandemijo virusa H1N1, virusa prašičje gripe, leta 2009, je pokazala, da so anksioznost močneje doživljali tisti, ki so težje sprejemali spremembe. Višjo stopnjo anksioznosti med pandemijo imajo torej tisti, ki težko spustijo kontrolo, imajo pretirano kontrolo sebe ali drugih in se težje soočajo z občutki nemoči. V takšnem primeru je dobro narediti plan, kako biti pozoren na občutke nemoči in nekontrole, ter jih zavestno počasi spuščati. Navadno imajo takšni občutki globlje vzroke v nezavednem, v naših dosedanjih težkih izkušnjah. Povečano senzibilnost na občutja nemoči imajo še posebej tisti, ki so v življenju doživeli veliko ne planiranih situacij, ki so bile zanje (življenjsko) ogrožujoče. Nekateri razvijejo takšno vedenje zaradi zunanjih zgledov primarne družine (Kar Janezek vidi, to Janezek zna). Če teh občutkov niso nikoli predelovali, se lahko znajdejo v kompulzivnem ponavljanju naučenega. Možgani v obeh primerih skušajo prelisičiti telo, da če bodo prevzemali veliko (preveč) kontrole, da bodo varni. Toda pretirana skrb lahko povzroči nasprotne učinke. Zato je za tovrstne težje predelave dobro poiskati strokovno pomoč.

V vsakdanu pa bi bilo smiselno učenje, kako se počasi in zavestno fokusirati na to, da posameznik spušča te načine vedenja. Namen VAJE je v tem, da se poskušate postopoma, počasi srečati z nepredvidljivostjo vsakega dne. To naredite tako, da sprostite določena vedenja. Začnite počasi: na primer, ne pokličite prijatelja takoj, ko nekaj preberete. Pojdite sami na zrak, brez dežnika, ne da bi prej preverili vreme. Če boste počasi gradili »mišico nepredvidljivosti«, boste sčasoma bolj pogumno reducirali število obiskov interneta in socialnih omrežij.

 

3. Ne podcenjujte človeške odpornosti

Mnogo ljudi se vnaprej sprašuje, kako bodo reagirali, če virus pride v njihovo mesto, kraj, šolo, na delovno mesto… Skrbi jih, kako se bodo soočali z občutki, ki bodo nastali v samoizolaciji, kako bodo zdržali v karanteni in kaj se bo zgodilo z njihovim finančnim stanjem. Vse to so pravzaprav razumljiva spraševanja. Ampak človeški um je sposoben predstavljati si res najhujši možni scenarij.
Ljudje imajo pogosto veliko vsiljivih misli, kjer raziskujejo možne slabe scenarije.Raziskave so dokazale, da so ljudje težijo k pretiravanju v katastrofalnih pričakvanj in k podcenjevanju dobrih načinov soočanja. Slovenci smo v tem dobri, ker smo še iz vojne naučeni, da moramo vedno pričakovati najhujše in nikomur zaupati, le poskrbeti zase. Zato so nam katastrofalna pričakovanja zelo blizu, sploh v takšnih situacijah. Ampak raziskave so pokazale, da ljudje težijo k temu, da vnaprej pretiravajo o tem, kako močno jih bo nek negativni dogodek zaznamoval in da pogosto podcenjujejo odpornost ljudi na težke situacije.

V VAJI si lahko vzamete čas, da se spomnite vaših prejšnjih preizkušenj v življenju, ko ste se spraševali, ali zmorete. Za zgled lahko vzamete na primer diplomski zagovor, testna vožnja za izpit za avto, porod in podobne situacije. Spomnite se svojih občutkov pred težko situacijo in vaš današnji pogled na to. Priznajte si, da ste zmogli več, kot ste tisti hip pričakovali od sebe. Bodite pozorni tudi na vse male dogodke, kjer v vsakdanu zmorete več, kot mislite. Vsa občutja in primere si prav zapišite na list in ga obesite na vidno mesto, vam v opomin, da zmorete več, kot trenutno mislite.

koronavirus

Koronavirus: 5 razlogov, zakaj smo lahko mirni in kako mir ohranimo

/1 Comment/in /Napisal:

Koronavirus je v razmahu in vse v Sloveniji se trenutno vrti okoli tega. Veliko ljudi je v strahu, zato bi radi opozorili na nekatere racionalne razloge, ki nam lahko pomagajo, da razumemo trenuten pojav.

 

1. Gre za prehodno stanje

Ljudje imajo občutek, da kar ne bo konca, trgovine se praznijo, ljudje se sprašujejo kakšna bo prihodnost, zato je to stanje podobno fenomenu vojne, ko ljudje v strahu pričakujejo najhujše možno. Toda v resnici vojne ni in v resnici ta čas virusa ne bo trajal večno. Veliko virusov se je v preteklosti že obvladalo.

2. Okužbe lahko odkrijemo in vemo, kaj povzroča bolezen

Znanstveniki so že odkrili, kaj povzroča obolenje in sicer mutirani virus sarsa, covid 19. S pomočjo testa ga danes lahko zanesljivo ugotovijo. Novih raziskav pa je vsak dan samo še več. Tudi pri nas so bila testiranja v porastu in odkrili so, koliko je število obolelih

3. S primernimi ukrepi lahko virus zajezimo

Mnogo akcij že spodbuja samoizolacijo in vso možno razkuževanje. Oboje lahko bistveno pripomore k manjšem širjenju virusa med nami, predvsem med ranljivejšimi skupinami. Če v vsakdanjiku pozabljamo, kako je skrb za zdravje pomembna, je to ključni moment, da poskrbimo za svoj imunski sistem.

4. V tej katastrofi nismo sami

Vse države v Evropi naj bi že imele okužene, viša pa se tudi število držav v svetu. Gre za pandemijo, ki bo vse države povezala v istih občutkih. Cel svet si želi razrešitve situacije in na čustvenem nivoju bo to prineslo veliko sprememb. Ta karantena in zaustavitev dogajanja bo vse prisilila k večji čuječnosti in stiku s tem trenutkom.

5. Človeštvo je v preteklosti že šlo skozi pandemije

Čeprav je za nas ta panedmija prva, je v resnici človeštvo mnogo pandemij že preživelo. Takrat so imeli manj infromacij, ki bi ljudi spravljale v stisko, zato pa so se več spraševali in iskali pomoč v naravi in izboljšanju imunskega sistema. Zdravstvo se je skozi leta samo še bolj razvilo, zato je nudenje pomoči bolj kvalitetno kot včasih.

 

To je pet razlogov, ki jih lahko vedno preberete, če bi se znašli v stiski. Ponujajo odgovor na to, da nekaj kontrole vendarle imamo in da smo kot človeštvo preživeli že marsikaj, tudi hujšega, na kar v trenutkih tesnobe hitro pozabimo.  Mir je v trenutkih še posebej dragocen, ker se po internetu širi veliko napačnih prepričanj.

 

Pa brez panike!

Na socialnih omrežjih pogosto preberemo stavek “Ne delaj panike“. Gre za kontraproduktiven stavek, saj tistega ki je v strahu, ne bo v ničemer pomiril. Beseda panika pa pomeni precej več kot njegov strah ali njegova tesnoba.  Označiti ljudi za paničarje pomeni pripisati jim več strahu, kot ga občutijo, jih obsoditi in nevedete dati dovoljenje, da ga čutijo še več. V teh trenutkih pa je smiselno iskati mir. Do miru ne pridemo s stavkom “daj se umiri“, ampak z vprašanji česa se bojijo in racionalnimi razmejitvami. S tem mislim predvsem na to, da s sogovornikom sočutno ugotavljamo, kaj od njihovih prepričanj drži, kaj pa je morda irracionalen strah. Če ste tisti, ki strahu močno ne čutite, boste ravno vi lahko prva opora sogovorniku, ki je v stiski. V teh trenutkih je bistveno, da kot skupnost ne nehamo iskati ravnovesja med odrezanim strahom (ignoranco) in tesnobo (strahom).

 

Če panika pride zares

Tudi beseda panika pogosto ni na mestu – 1. ker je terminološko neustrezna, 2. ker dela krivico vsem tistim, ki čutijo “zgolj” strah. Strahu namreč ne zmanjšamo tako, da ga prepovemo, temveč, da se naučimo z njim živeti. Toda če imate občutek, da vas v prsih stiska, istočasno pa vam razbija srce, čutite mravljince in/ali vročino po telesu, ter se morda potite in imate občutek, da boste doživeli živčni zlom, ali kar na mestu umrli, ne gre za novi virus, ampak panični napad. Do paničnega napada pride, kadar se močno poveča preplavljajoč občutek nemoči, ujetosti in močnega strahu. V resnici gre za fiziološki odziv, ko telo zaradi namišljene ali realne nevarnosti sproži veliko adrenalina. Gre za to, da telo na tak način izrazi pretirane občutke. Panični napad sam po sebi niti ni nevaren. Če bi kdo res čutil povečano tesnobo in paniko, v obliki paničnega napada, lahko vedno pokliče strokovno pomoč, družinskega terapevta. Vse več psihoterapevtov bo v teh dneh na voljo preko skypa, prav tako mi.

 

Kako si pomagati sam?

Če čutite, da imate povečane strahove, jih je dobro vsak dan izražati in “dati ven iz telesa”. Ko strahove izgovorimo, postanejo manjši. Tudi telesna aktivnost močno poveča tvorbo pozitivnih hormonov. Tako imenovani hormoni sreče (oksitocin, endorfini ipd) se  tvorijo v zdravih, sproščenih odnosih. V tem smislu je dobrodošel tudi humor (četudi je glede na okoliščine črn). Osredotočajte svoje misli na pozitivno in iščite načine, kako si polepšati dneve. Četudi zgolj v svetlejših in toplejših barvah. Predvsem pa se večkrat na dan ustavite in zadihajte. Dihanje namreč sprošča napetosti.

K sproščanju telesnih napetosti mnogo pripomore čuječnost in ostale dihalne tehnike, vizualizacije in meditacije. Te tehnike nam lahko pomagajo, da začutimo sebe in zmanjšamo porast negativnih misli. Za vas smo pripravili brezplačne webinarje, preko katerih lahko raziskujete svoje strahove in najdete vaš način samopomirjanja: Korona in tesnoba (kako se pomiriti)

V naslednjih dneh boste poleg posnetkov lahko spremljali še več videov in napotkov, kako se srečati s strahom. Toplo dobrodošli.

 

Napisala: Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka

 

patološko laganje

Patološko laganje: kako živeti z lažnivcem?

/0 Komentarji/in /Napisal:

Življenje z lažnivcem ni lahko. Lažnivci se ne zavedajo laži in včasih že sami sebi verjamejo, da govorijo resnico. Največja težava nastane, ko zanje laganje postane normalen vzorec vedenja. Navadno ločimo kompulzivne in patološke lažnivce. Kompulzivni pretiravajo in olepšajo stvari, ker želijo sebe prikazati v boljši luči. Patološki lažnivci pa občutijo potrebo, da se tako obnašajo, toda ne iz sebičnih motivov, temveč zato, da bi pritegnili pozornost drugih.

 

Znaki patološkega lažnivca:

• posebna govorica telesa: dolgotrajni očesni stik ali negotova gestikulacija. Lahko tudi beganje z očmi, grizenje ustnic, oblizovanje; dotikanje z rokami na točno določen del telesa med laganjem (npr.nos), prekrivanje ust, opletanje z rokami…
• lažnivec zgodbo nenehno spreminja in dodaja različne podrobnosti, neverjetne detajle
• lažnivec ni dosleden pri predstavitvi dogodkov in dejstev
• lažnivec zavlačuje z odgovorom
• lažnivec pretirava in olepšuje, sebe prikazuje v najlepši luči
• če je avtor laži odkrit, se ali zaščiti ali postane agresiven: odgovornost pogosto prenese na drugega in sebe prikaže kot žrtev
• lažnivec zanika laži in jo prizna le v izjemnih razmerah, ne zaveda pa se resnosti svoje težav
• lažnivec se prilagaja osebi, ki potrebuje korist in pomanjkanje osebnega mnenja;
• lažnivec nima občutka empatije
• pogosto izgubi svoje najbližje, ker ga ulovijo na laži
• poleg laganja je navadno prisotna še kakšna motnja

 

V partnerski zvezi se lažnivci ne zmorejo držati dogovorov

Lažnivci dajejo lažne obljube, zanikajo svojo vpletenost in lažejo do konca. Lahko so agresivni, impulzivni, posesivni oziroma bolestno ljubosumni. Pogosto izgubijo najbližje prijatelje in partnerje. Sebe pa vedno prikažejo kot nekoga, ki svojega partnerja obožuje in bi zanj naredil vse, a v realnosti je to daleč od resnice – saj se ne zmore še soočiti s sabo.
Življenje v takšni partnerski zvezi je izjemno naporno, ker partner nikoli ne ve, kakšna je resnica. V resnici se negotovega počuti tudi partner, ki laže, zato si ta občutja vztrajno podajata. Partnerke, ki ne zmorejo zapustiti odnosa, se z njimi povežejo v soodvisne odnose in jih rešujejo in zanje iščejo oblike psihosocialne pomoči. Toda za resne spremembe ni garancij, nujna pa je psihoterapevtska pomoč, oz. dolgoročna pomoč družinskega terapevta.

Vzroki za laganje

Lažnivec ima posebno vrsto osebnosti ali posebno duševno stanje, ki ga spodbuja k temu. To stanje se v človeku ne pojavlja nikjer, ampak je zakoreninjeno v nekaterih globokih psiholoških problemih ali poškodbah. Najpogosteje je to vedenje povezano z nizko samozavestjo ali izkušnjami otrok. Pogosto iščejo vzroke za laganje zakoreninjeni v otroštvu. Otroci sicer vedno lažejo zato, da bi s tem opozorili nase. Pogosto gre za otroke staršev, ki zmorejo nuditi veliko fizične skrbi in materialne podpore, ne zmorejo pa pokazati ljubezni in se uglašeno odzivati na otrokove čustvene potrebe. Nekateri starši otroka postavijo v središče svojega življenja in zanemarijo svojega in partnerski odnos. V takem primeru ga pogosto hvalijo, primerjajo, morda celo spodbujajo k tekmovanju. Tudi ta otrok pogreša pristno čustveno bližino starša in lahko razvije mehanizem laganja, da bi opozoril nase. Laganje lahko v odraslosti še nadgradi. Odraslo oseba, ki trpi zaradi te motnje, odlikuje mentalna nezrelost, zato ne more predvideti posledic svoje domišljije. Pomembno vlogo pri razvoju motnje ima seveda tudi dedna predispozicija osebe.

 

So vsega krivi možgani?

Primarni vzrok patološkega laganja ostaja neznan, vendar tesno povezan z nepravilnim delovanjem centralno živčnega sistema. Raziskave so namreč pokazale, da obstajajo določene možganske strukture, ki se pri patološkem laganju spremenjene. Med laganjem je zmanjšanja aktivnost v jedru hipotalamusa in prefrontalnega korteksa. Pri patoloških lažeh se v prefrontalnem korteksu zmanjša volumen nevronov (siva snov) in poveča volumen živčnih vlaken (bela snov) v primerjavi z normo. Ugotovljeno je bilo, da imajo patološki lažnivci v prefrontalnem korteksu več bele snovi, ki jim omogoča to kognitivno sposobnost laganja. Tako struktura prefrontalnega korteksa vpliva na dovzetnost osebe, da govori neresnice. Zdi se, da so možgani moških bolj programirani za te spremembe, zato je večina patoloških lažnivcev moških.

 

Laganje je simptom motnje

Patološko laganje je resna težava, bilo je diagnosticirano kot motnja (v DSM III – Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, third edition). Trenutno pa ga znanstveniki še vedno raziskujejo, toda opažajo, da je patološko laganje prisotno kot delni simptom pri ostalih motnjah:
• Osebnostne motnje (histrionična, narcisoidna (NOM) in mejna osebnost (borderline, MOM))
• Razvojni in antisocialni patološke motnje (psihopati, sociopati,…)
• Odvisnosti (alkohol, droga)
• Agresivnost
Patološki lažnivci lahko pri poligrafskem testiranju pokažejo normalen odziv krivde. Možen pa je tudi odziv brez čustev, ki je značilen za psihopate. Kazniva dejanja, povezana s patološkimi lažnivci, vključujejo ponarejanja, tatvine in razne goljufije. Ljudje z antisocialno motnjo lažejo za svojo dobrobit, predvsem vezano na denar, spolnost in moč, patološke laži pa so bolj notranje. Klienti z MOM se ukvarjajo s svojimi občutji zapuščenosti in osamljenosti, lažnivci pa so sami sebi dovolj. Klienti z NOM pa se imajo za popolne in so neempatični do drugih, lažnivci pa lažejo, ker se jim zdi, da njihovo življenje ni dovolj zanimivo.

 

Kako pomagati patološkim lažnivcem?

• ker se ne zavedajo težave in ne želijo pomoči, se z njimi ne razpravlja
• najlažje se odločijo za pomoč po naročilu sodišča ali večji osebni izgubi (partnerke, kariere, …)
• zdravljenje je dolgotrajno
• mnenja o tem, ali se lahko oseba izboljša, se med psihologi razlikujejo. Po eni strani je to resnično, če človek sam uresniči destruktivnost svojega vedenja in se želi spremeniti, po drugi strani pa je to nemogoče, ker strukture možganov ni mogoče spremeniti. Terapije so zato dolgotrajne.
Lažnivca je najlažje prepoznati, če ga prisilite v opise najmanjših podrobnosti, saj se bodo s tem zmedli in bodo vse težje nadzorovali svojo izmišljeno zgodbo in njen potek. In če to ne deluje, naj vam zgodbo ponovijo od zadaj naprej. Na takšen način se bo porušila še tako zelo skrbno načrtovana zgodba. Ko se zgodba poruši, je čas za resen pogovor.

 

Kaj narediti, če smo ujeti v partnerskem odnosu s patološkim lažnivcem?

Najpomembnejše se je soočiti s tem, da laži niso resnica. Partner si bo to zelo težko priznal in morda ne bo nikoli pripravljen na soočenje sam s sabo, zato se nikoli ne bo spremenil. Če vam to ne ustreza, boste morali povedati, da ste ob iskanju pomoči pripravljeni stati ob strani, ali pa se umakniti. Če lažnivec ne prepozna težave, je izhod edina rešitev. Pri tem tudi vam priporočamo strokovno pomoč, saj laži vedno boleče vplivajo na vse.

 

Napisala in uredila: Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka

Sočutno partnerstvo Steinbuch

Sočutno partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

Drage članice in dragi člani skupine sočutno partnerstvo, toplo dobrodošli!

Odprli ste spletno stran Inštituta Vita bona, kjer lahko najdete terapevtsko pomoč. Eno izmed oblik pomoči nudimo s sodelavci in psihoterapevti (družinski terapevti) v FaceBook skupini sočutno partnerstvo. To je skupina, ki temelji na osnovnih načelih rahločutnih pristopov. Osnovni namen skupine je, da se tega sočutja učimo skupaj in tudi na tak način osebnostno rastemo.
Sočutni pristopi se začnejo že s sočutnim starševstvom. Sočutno starševstvo temelji na uglaševanju starša na otrokove potrebe, na postavljanju varnih razmejitev in na poznavanju razvoja otrok.

V partnerstvu sočutno pomeni, da smo sočutni do sebe in do partnerja. Zato najprej vedno iščemo vzroke situacije našega odnosa v nas samih in tudi v družinskih odnosih z našimi starši. Ko se zavemo (ozavestimo, prečutimo,..) vzrokov svojih občutkov, lahko gradimo bolj zdrave odnose. Sočutno partnerstvo temelji na prenosu vzorcev skozi generacije in na prenosu projekcij, ki si jih dajemo drug drugemu. Varen odnos v SP pomeni, da zmoremo sprejeti odgovornost zase, se zavedati svojih ran, jih deliti z drugim in se tudi na ta nacin povezovati.

V skupini za boljše vzdušje in lažje učenje deluje več administratorjev. Samo FB skupina kljub delujočim strokovnjakom NE NADOMEŠČA strokovne pomoči. Več info o tem malo nižje.
Skupina je namenjena partnerskim temam, kjer iščemo vedno najboljšo možno rešitev in se skušamo zavedati, da smo v konkretnih odnosih z razlogom, zato instant nasveti (npr samo “odidi”) niso dobrodošli. Prav tako niso zaželjeni nasveti, ki spodbujajo, da za ceno odnosa ljudje pozabijo nase. Nobena skrajnosti ni dobra, zato iščemo in rešujemo raje razloge situacije.

Želimo, da ste v vaših komentarjih do vseh članov spoštljivi in sočutni. Ko svetujete anonimnim, se vedno postavite v kožo tistega, ki piše vprašanje in ga poskusite res začutiti v njegovi/njeni stiski. Dobrodošla so tudi vasa iskrena osebna doživljanja partnerskih odnosov. Če vas vprašanje čustveno pretrese, ugotovite najprej pri sebi zakaj je tako, predihajte in šele nato komentirajte. Če vas mika, da bi svetovali, raje postavite vprašanja.

Glavni NAMEN skupine je skupno učenje sočutne komunikacije in ne izmenjava mnenj. Predpogoj članstva je (tudi) pripravljenost učiti se novih načinov.
Nujno pa si preberite še pravila skupine.

***

Vaša ANONIMNA VPRAŠANJA pošiljate na FB kontakt Sočutni Admini – tam smo dejavni vsi mi. Vprašanja lahko objavite na zidu tudi sami, javno – če niso preosebne narave. Če pa so vprašanja vezana direktno na vašega partnerja/otroke, pa zaradi intime, varnih razmejitev in odprte narave FB želimo, da vprašanje postavite anonimno (da ne izpostavite svojih partnerjev brez njihove vednosti). Hvala za razumevanje.

EKIPA Sočutnega partnerstva:
Naši odlični administratorji – moderatorji so: Janez Vidmar,
Apolonija Zupan,
Ivica Kobovc,
Klavdija Slapar
Denis Ališič,
Ana Oberstar,
Natali Prusnik in pa
Špela Adamič, Majda Kuhelj & Praznik Tina!

V skupini imate na voljo tudi več strokovnih moderatork – psihoterapevtk, ki so sicer sodelovale že prej, nekateri pa na novo. Z veseljem vam predstavljam našo ekipo:
Saša Golob, Teja Bandel Castro, Barbara Holcman, Romana Čolić, Brigita Chuuya in Gabrijela Šnajder. In moja malenkost, Katja Knez Steinbuch. Vse smo vam na voljo in v skupini z namenom, da postane skupina še bolj varna in strokovna. Na voljo pa so vam tudi izven skupine, saj vse delujemo kot psihoterapevti.

Če iščete možnost ugodnejše psihoterapije, se obrnite name (lahko preko ZS ali na www.druzinska-terapija.com). *Brezplačne terapije* nudimo parom v hujši finančni stiski, in v odvisnih odnosih – zaradi raziskave doktorske disertacije. Vse terapije pa so za člane skupine sočutno partnerstvo in sočutno starševstvo ugodnejše. Več info na 041609888 ali zs na Druzinska terapija – Vita Bona.
Brezplačne terapije nudijo tudi na ŠRCD, Svetovalnici Moste-Fužine, ugodnejše pa stažisti na FDI.

 

🆘🆘🆘🆘🆘🆘🆘🆘🆘🆘🆘
Če čutite, da ste zares v STISKI, OGROŽENI ALI SAMOMORILNI,
Preverite tole: https://www.psih-klinika.si/koristne…/klic-v-dusevni-stiski/
In nujno takoj pokličite na pomoč!

 

Pokličete lahko tudi:
-Telefon Samarijan (116 123)
– Sos telefon za ženske in otroke (080 11 55)
– DRUŠTVO ZA NENASILNO KOMUNIKACIJO (031 770 120)
– VARNA HIŠA (031 736 726)

 

Skupina ni nadomestilo za strokovno terapevtsko, še manj pa za psihiatrično pomoč, lahko pa v njej najdete oporo in sočutje in kar nekaj dobrih strokovnjakov, ali pa samo nove ideje in usmeritve. V skupini imate objavljeno tudi literaturo za osebno rast. Za vse primere psihopatologije svetujemo čimprejšnji obisk terapevta in psihiatra(!) hkrati. V skupini se lahko obrnete na psihiatrinjo Danielo Fiket Klarić.

Vse člane obvescamo tudi, da smo dolžni kontinuirana nasilja in samomorilnosti ipd reševati, prijavljati– zato bomo vedno preverili kakšno je stanje, pomagali poiskati vire pomoči (preverili suport doma) ipd.
Dodajamo se, da če anonimni ne zmorejo koraka naprej, še vedno pa pišejo v skupino, bomo razumeli takšna pisanja kot klic na pomoč in tudi mi oddali prijave naprej Policiji in ustreznim organom.

 

V upanju, da skupina zaživi, vas spodbujam, da še naprej pošiljate (anonimna) vprašanja, objavljate svoja mnenja in dvome, zanimive prispevke in tudi dobre izkušnje. Anonimna vprašanja vedno oblikujte tako (sploh kadar pišete o drugih), da zaščitite lastno in partnerjevo identiteto – da vas ne morejo prepoznati. Anonimna vprašanja so sicer skrita, a so javno objavljena v skupini ali na spletu Inštituta Vita bona.

Skupina je bila sprva ustanovljena kot del sočutnih skupin, pod okriljem Janje Urbančič in skupine sočutno starševstvo. V izogib oteženi komunikaciji tudi v tej skupini postavljamo podobna pravila kot v skupini sočutno starševstvo in sicer..

****
PRAVILA SKUPINE:

1.) V skupino so dobrodošli vsi. Zato je dodanjanje novih članov dobrodošlo! Predpogoj delovanja v skupini je poznavanje pravil skupine. V primeru nesočutne komunikacije in kršitve pravil sledijo ukrepi:
manjše kršitve – izbris komentarjev & 1. opozorilo,
2. opozorilo in izklop možnosti komentiranja,
3.večja kršitev (izpostavljanje skupine/kršenje anonimnosti): takojšen izbris.

2.) Izpostavljanje, norčevanje in obrekovanje skupine Sočutno partnerstvo, predvsem poimensko omenjanje ljudi iz skupine Sočutno partnerstvo po drugih skupinah na FB ali kjerkoli drugje je nesprejemljivo,nedopustno in je groba kršitev pravil skupine. PREDPOGOJ za članstvo v skupini Sočutno partnerstvo je stroga diskretnost! V nasprotnem primeru bomo zaradi varovanja zaupnih podatkov ukrepali tako, da bo brez opozorila sledil izbris iz nase skupine.

3.) komentarji so zaželjeni, s predpogojen, da so res socutni. Fokusirajte se na pomoč anonimnim, ne ostalim v zgodbi…bere vas anonimna oseba, ne partner/ka.

4.) Če ne veste, kaj pomeni “sočutno partnerstvo”, postavljajte vprašanja adminom, ne dajajte pa nasvetov! Če ne veste, kako biti sočutni, poglejte komentiranje adminov.

5.) Če čutite bes/nepojasneno jezo, vedno vprasajte SEBE zakaj je temu tako, predihajte, sele potem ubesedite svoje občutke (preden delite nasvete!) – pomirite sebe, da lahko druge.

6.) V komentarjih uporabljajte spoštljivo in pozitivno komunikacijo (brez negativnih OMG, WTF, ???, !!!, …), brez krivdanja, sarkazmov In cinizmov, nenavadnih namigovanj ali neprimernih vulgarnih opazk.

7.) Komentarji, ki bodo žaljivi ali ne bodo v skladu s Sočutnim partnerstvom bodo izbrisani, avtor bo med komentarji opozorjen.

8.) Člani, ki bodo (namensko) kršili pravila, bodo po 1x opozorilu izbrisani. Člani, ki imajo težave s sprejemanjem pravil, bodo izbrisani.

9.) Če ne poznate sočutne rešitve ali ne zmorete sočutnega odziva, NE komentirajte. (Komentarji kako ste vi ukrepali niso zaželeni, če niso v skladu z načeli Sočutnega partnerstva.)

10.) Če niste prepričani, ali je Vaša rešitev v skladu s Sočutnim partnerstvom ali ne, to zapišite, zastavite vprašanje in ne podajajte trditev.

11.) Preden zastavite (anonimno) vprašanje, preverite z lupo, če morda na takšen način najdete odgovore na Vaša vprašanja.

12.) Če se bodo v kakšni pereči temi, v kratkem času zvrstili neprimerni komentarji, bo tema zaprta za komentiranje.

13.) Svoje izkusnje zaupajte javno, toliko kolikor vam je ok. Pisanje “več na zs” ni zaželjeno, ker ne vemo, ali ponujate osebno zgodbo ali kakšno nestrokovno svetovanje.

14.) V skupini spodbujamo strokovno preverjeno pomoč, vse ostale alternative pa so lahko zgolj dodatek. Predvsem v primeru psihopatologije oziroma vprašanj psihiatrije.

15.) Kakršnokoli oglaševanje je brez predhodnega dogovora prepovedano. Če imate tovrstne želje, se obrnite name.

V upanju, da ste uspeli prebrati do konca, želim vsem adminom in vsem članom prijetno sodelovanje, vse pa še enkrat spodbujam, da čimbolj uporabimo skupino za skupno rast, vseh nas.
Voditeljica skupine Sočutno partnerstvo,
Katja Knez Steinbuch

Copyright © 2016 - 2020 - Vita Bona - družinska terapija

Vita bona novice!

Ker želimo biti povezani z vami se naprej, vas vabimo, da se naročite na naše mesečne novice. Od novic se lahko kadarkoli odjavite.