fbpx
Inštitut Vita Bona - telefon: +386 41 609 888

Prispevki

Varna navezanost otroka: Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:
VARNA NAVEZANOST
Rada bi vprašala, kako lahko preverimo, če je naš otrok skozi našo vzgojo razvil varno navezanost?
Kakšni so znaki pri majhnih otrocih?
Konkretno je to otrok, star 6 let. Se to že lahko opazi pri tej starosti ali se to kaže šele kasneje v njegovih odnosih z drugimi ljudmi, ko je starejši?
S partnerjem imava velike težave v zvezi, eden od razlogov je tudi, da je bilo njegovo otroštvo zaznamovano z zapuščanjem s strani mame, pa tudi vzgoja je temeljila na strogih metodah, prepovedih (ne plezaj, ne teči, padel boš itd.) in čustveni zadržanosti.

Rezultat je žal tak, da je tudi partner čustveno nedostopen in to starejši kot je, bolj.

Naredila bi vse kar je v moji moči, da to preprečim pri svojih otrocih. Sama sem čisto nasprotje, zelo odprta in čustvena oseba sem. Hvala.
_____________________________________________________________-
Navezanost se oblikuje skozi odnos med otrokom in primarnim skrbnikom, ponavadi mamo.
Tako kot se navezanost oblikuje skozi odnos v zgodnji dobi, se tudi v odraslosti najlažje preoblikuje skozi odnos.
Najpomembnejši odnos v odraslosti je partnerski in po navadi se naš tip navezanosti kaže v partnerskem odnosu in sicer takrat, ko smo v stiski in ko pride do konflikta. Takrat opazujte sebe in svoje reakcije, občutja, misli. Tako boste najlažje vedeli kakšen stil navezanosti imate s partnerjem.
Veliko lahko naredite s tem, da začnete z delom na sebi, spreminjate svoje vzorce, razmišljanja, vedenja in pogosto se potem spremenijo tudi partnerjevi odzivi. Vendar je za partnersko zvezo neprecenljivo, če se spreminjata skupaj saj se tako najgloblja začutita in uzreta v lastni ranljivosti. Zato je partnerska terapija zelo dober način spreminjanja stila navezanosti.
Vi, pa poleg navezanosti omenjate še stil starševstva in vaš dvom, da vedno ne reagirate dovolj dobro.
Zapomnite si, da za vzpostavitev varne navezanosti ne rabite biti perfektna mama, ki vedno vse naredi po pravilih in je vedno sočutna in mirna in pozitivna. To je nečloveško.
Za varno navezanost morate biti le “dovolj dobra mama”. Predvsem pa je pomembno za varno navezanost to, da se zavedate, da ste vi tisti, ki ste odgovorni za odnos in stik z otrokom.
Torej tudi, ko se razjezite in stik prekinete (ste jezni, dvignete glas, se obrnete stran,…), morate biti vi tisti, ki se k otroku vrnete in vzpostavite stik (se mu približate, se pogovorite, se opravičute, se naprej igrate, …)
Ta odgovornost ne sme biti na otroku.
Že to, da o tem razmišljate, da berete, da poskušate svojega otroka razumeti, pomeni, da ste že dobra mama!
Komentar je napisala terapevtka Barbara Holcman.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Izčrpanost in obup mamice: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:

Izčrpanost in obup

Pozdravljeni.

Prišla sem do točke, ko je zame preveč in zato iščem mnenje, pomoč še tukaj. Sem mama trem otrokom, najmanjši je nekajmesečni dojenček, druga dva predšolska.

Včeraj sem doživela preblisk, da tako ne bo šlo več. Fizično sem izčrpana, neprespana, obroke jem stoje ali pa jih niti ne uspem pojest. Imunost mi je zelo padla, na to me opozarja herpes, afte, vnetje itd… Tukaj pa se pridružuje še psihična izčrpanost; zelo se trudim, da čez dan zadržujem solze in vso žalost in osamljenost, ampak kdaj je dovolj ena malenkost in dobesedno prekipim.

Posledično kričim na otroke, partnerja ali starše(z njimi sem v kontaktu preko telefona, ker ne živimo blizu).

Vse me moti.. Če že kdo naredi kaj namesto mene, kar se tiče otrok ali gospodinjstva, je vse narejeno polovično oz. nepravilno in posledično, moram popravljat za njimi “škodo” jaz sama in dejstvo je, da imam sama potem še več dela, kot če bi nekaj že prej naredila sama… samo primer: partnerja vprašam, če lahko malo pestuje dojenčka, da jaz medtem dam sušit perilo… Pridem čez par min mimo in dojenček je že v nahrbtniku podložen z goro blazin… ali pa prosim taščo, če lahko gre po otroka v vrtec, ko ravno ne morem in ona res samo fizično pripelje otroka domov.

Oba ali eden po navadi histerično jokata, ker se je pač zgodil po poti kakšen nesporazum in ona se s tem sploh ne ubada ali da bi poskušala kaj razrešit.. Ko pa vprašam kaj je bilo, reče vse možne različice besedne zveze ne vem in zapre vrata. Nato jaz porabim eno uro da jih potolažim in izvem kaj je bilo, po navadi kakšna malenkost.

 

In tega je ogromno in sama sem iz dneva v dan bolj razdražena, nemočna.

 

Stres ki se samo nabira in nabira. Počutim se stisnjena v kot, brez izhodno. V obupu sem, žalostna. Zjutraj se zbudim dobre volje, čeprav se na noč zbudim v povprečju 5x, popoldne še nekako gre, proti večeru mi pa zmanjkuje moči, fizične in psihične. Ne vem ali sem res preveč zahtevna ali kaj…kar se tiče vzgoje stremim k sočutnosti, otroke poskušam slišati in razumeti, vzgajam jih z zgledom…ampak zaradi vsega izgubljam stik tudi z njimi in posledica je nesodelovanje. In smo v začaranem krogu.

Načeloma veliko časa preživim sama z njimi. Name so zelo navezani in dejansko, tudi bolje funkcioniramo, ko smo sami. Vendar roko na srce, mi je zelo naporno, predvsem fizično, saj vsak otrok je svoj in vsak potrebuje mamo, da ga vidi in objame z obema rokama. S partnerjem imava tudi težave, poskušala sva jih rešiti tudi s pomočjo terapije, vendar nismo končali, ker nismo bili na isti valovni dolžini, predvsem partner in terapevtka. Tako, da sva vedno na ali greva narazen ali bova skupaj. Dejstvo je, da je tudi on pod stresom.

 

Imava se rada in razhod ne bi razrešil nič, ampak tudi tako ne gre več.

 

Oba sva izžeta od vsega in nemočna. Ne vem, res ne vem več kako naprej, prišla sem do točke, ko sem ugotovila, da tko ne morem več in da trenutno mi najbolj pomaga pogovor oz da se komu izpovem. S partnerjem se ne morem, ker mi ne more bit v oporo v situaciji ki je… Starši in prijateljice tudi nam ne uspe, skozi je kaj oz ima tudi vsak svoje težave.

Občasno se tolažim z mislijo, kako terapevtu razlagam moje oz naše probleme in za trenutek se počutim bolje.

Trenutno sem vezana na dom oz če že kam grem, gredo otroci povečini z mano. Zato si še za vsaj nekaj mesecev ne morem privoščit bit odsotna par ur od doma. Tako da kakšne terapije trenutno niso mogoče… Bi pa rada, čez ene pol leta začela s kakšno res v redu partnersko terapijo, če se bova dogovorila.

Razmišljala sem da bi šla sama tudi na regresijo oz ozdravitev notranjega otroka in tudi, da bi šla s partnerjem na postavitev družine. Vendar trenutno ne gre skozi, ne finančno, ne časovno. Kakšne masaže ali manikure, mi pa po pravici ne mikajo, ker ja tisti trenutek bi pozabila na težave, a izginile pa ne bi, tako da to ni rešitev.

Namen sem imela biti kratka, tako da se opravičujem za daljši post, pisala sem ga po presledkih od jutra. Trenutno se počutim že bolje, ko sem to dala ven iz sebe, ampak kako naprej…razmišljam, če obstaja možnost, da bi si s kakšnim kvalificiranim terapevtom spletno dopisovala oz izvajala terapije? To me nekako navdaja z upanjem…rabim nekoga, da mi prisluhne in mi je v oporo. Morda mi lahko kdo svetuje tudi za uporabo bahovih esenc mogoče, vsaj za trenutno podporo. Upam, na kako vzpodbudno besedo, na kakšno podobno izkušnjo kakšne članice oz člana, ki je dal to skozi… Hvala vam iz srca.

___________________________________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljena. Iz vašega zapisa je res čutiti obup in izčrpanost, kako močno ste dejansko ujeti v ta krog iskanja pomoči in ponovnega razočaranja.

 

Veliko ste storila že s tem, da ste si priznala, da ste izčrpana, da ne zmorete več.

 

To je po navadi eden težjih korakov. Saj si želimo ostati vsemogoče, tako kot se od nas pričakuje oziroma kot nam drugi (predvsem mediji in pričakovanja iz okolice) narekujejo. Pa vendar smo le ljudje, tudi me imamo svoje meje, limite. Kaj torej storiti?

Vse ‘alternative’ terapiji imajo seveda svoje pozitivne strani, ampak vseeno bi vam svetovala, da raje čas in denar najprej namenite za dobrega terapevta. Ne vem, če jih kdo nudi preko Skypa zato jih bom par označila pa mogoče pišite komu, verjamem, da se da vse dogovoriti glede na vašo situacijo – Alenka Lanz, Saša Golob, Druzinska terapija – Vita Bona ). Kasneje se lahko vključite v kakšne podporne skupine za mamice ali pa se dodatno podprete tudi z ostalimi pristopi, ki ste jih tudi sama omenila.

Verjamem, da sta oba s partnerjem pod stresom in da vam drugi želijo pomagati. V razmislek pa mogoče postavim še par vprašanj.

Kako bi bilo, če bi ob tem, ko prosite za pomoč, podali bolj natančna »navodila«? Npr. ko prosite taščo, da gre po otroke, ji dodajte še, da bi tudi po tem potrebovali pomoč pri pripravi kosila ali pa pri čiščenju.  Veliko stvari pade zgolj in samo na vas in vem, da je občutek, kot da se na nikogar ne morete zanesti močan. Sploh, ker imate take izkušnje. Ampak velikokrat gre tudi za enostaven nesporazum.. Ker ne znamo ali ne zmoremo vedno izraziti svojih želja, drugi pa tudi ne ve česa točno smo si želeli, ko smo ga prosili za pomoč.

 

Težko pa je tudi spustiti pričakovanja, ki jih imamo do partnerja ali drugih, sploh kadar gre za skrb otrok.

 

Velikokrat si tako same nakopljemo še več dela, kot bi ga sicer imele.

Kaj ko bi, npr. ko je dojenček pri očetu, vi zavestno ne hodila tam mimo, kjer sta onadva?

Ali pa da bi pač pustili, da je otrok podložen in da partner poskrbi zanj, kljub temu, da ne bo poskrbel zanj na način kot bi to storila vi? Vem, da je težko. Ampak tudi on je starš in v redu je, da ima vsak starš malo drugačen pogled, način, saj ima tako tudi otrok več različnih izkušenj.

In strinjam se, da te kratkotrajne rešitve (kot so manikura, ipd.), niso rešitev. Ena od rešitev pa bi bila, če bi si vsak dan vzeli nekaj časa zase.

Dogovorite se s partnerjem o tej možnosti. Da si vsak dan vzamete vsaj 10 min zase. Kasneje lahko tudi kakšen dan več, seveda. Ampak tako, za začetek.

Kaj je 10 min proti ostalim 23 uram in 50 minutam, ko ste mama?

Verjetno si lahko privoščite vsak dan biti deset minut le vi? 😊 Jaz verjamem da.

 

Ampak teh deset minut ne početi ničesar – ne pospravljati, ne gledati kje se nabira prah in zakaj spet kdo ni odnesel smeti. Ne. Ta čas je vaš.

 

V teh 10 minutah v miru poslušajte glasbo ali pa se samo uležite in zaprite oči. Kasneje, ko boste ta čas raztegnili, si privoščite kaj drugega samo za vas (branje knjige, ogled serije, sprehod, karkoli…). Mogoče se vam zdaj zdi čudno, zakaj le 10 minut?

Ker opažam, da če mamicam rečem naj si vsak dan vzamejo vsaj 30min zase se hitro zgodi, da najdejo nek razlog zakaj to pač ni mogoče. In tudi partnerji velikokrat ne podprejo ideje, če gre za daljši čas. Tako pa je lahko kratko a sladko – vsaj na začetku 😊.

Enkrat tedensko pa lahko prosite tudi koga od starih staršev ali prijateljev (ali pa najameta kakšno sočutno varuško) in si vzameta za začetek kakšno uro zase. Dojenček bo verjetno zdržal, če ne pa načrtujta zmenek, ko bo spal oz. ko ga bo varuška ali kdorkoli že, najlažje zamotila oz. poskrbela zanj. In na teh zmenkih se zavestno izogibajta pogovorom o otrocih in o stanju doma (posodi, popravilih, nakupih…). Bodita tam. Vidva. Spoznajta se. Povežita se. Mogoče bo na začetku čudno. Ampak sčasoma se vama bo odprlo in bo lažje.

Predvsem pa poskušajte znižati svoja pričakovanja.

 

Do sebe in do drugih. Bodite bolj nežni. Nič ni hudega, če kakšen dan česa ne naredite. Včasih kaj enostavno izpustite, sploh če boste čutila, da nimate energije za to. S takim odnosom do sebe, s sočutjem do sebe, boste tudi otrokom pokazali, da imate tudi vi svoje meje, da je v redu, če kdaj česa ne naredijo in da ni nič hudega, če kdaj prosijo za pomoč. Vem pa, da so to težki premiki. Zato vam res svetujem, da si poiščete terapevta/terapevtko, ki bo delovala na način, ki vam zdaj najbolj ustreza. Srečno.

 

Komentar je zapisala družinska terapevtka Saša Golob.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

POSEBNI ČAS ZA POVEZOVANJE: Svetovanje za starševstvo

/0 Komentarji/in , /Napisal:
POSEBNI ČAS ZA POVEZOVANJE
Ena izmed najbolj opogumljajočih stvari, ki jih starši lahko naredijo za svoje otroke, je da v naprej določijo termin za posebni čas za povezovanje. Tudi če že preživljate veliko časa s svojimi otroci obstaja razlika med časom, ki ga morate preživeti skupaj, časom, kjer se priložnostno skupaj zabavate in časom, ki ste ga posebej odredili za skupno druženje in povezovanje.
Otroci mlajši od dveh let potrebujejo veliko vašega časa in še niso dovolj stari, da bi razumeli odrejen posebni čas. Dokler občutijo vaše navdušenje in uživanje v skupnih aktivnostih, določen posebni čas ni potreben. Med drugim in šestim letom pa otroci potrebujejo vsaj 10 minut na dan vašega posebnega časa na katerega lahko računajo.

Če si lahko vzamete več časa, še boljše, vendar boste presenečeni kako magičnih je lahko teh 10 minut posebnega časa na dan.

Med šestim in dvanajstim letom otroci več ne potrebujejo posebnega časa vsak dan (sami presodite kdaj pridejo do te točke)… Vendar bodo verjetno računali vsaj na 30 minut na teden. Dolžina posebnega časa in s kakšnimi aktivnostmi je ta čas zapolnjen je odvisno od vsake družine. Lahko je to skupni čas preživet ob malici po prihodu iz šole ali pa ena ura vsako nedeljo popoldan. Pomembno je, da otroci točno vedo kdaj lahko računajo, da ste si vzeli čas samo za njih.
Ne pustite se prepričati, da si najstniki ne želijo posebnega časa z vami. V tem obdobju so prijatelji pomembnejši od družine, vendar, ko postajajo starejši, postaja tudi družina spet vse pomembnejša. Če vaš najstnik nima idej kako preživeti poseben čas z vami, mu nekaj aktivnosti predlagajte.
Najstniki radi jedo, zato se lahko ponudite, da boste peljali vašega najstnika na zajtrk ali kosilo. Pomembno je, da najdete takšno aktivnost, ki se je bo vaš najstnik veselil.

ZAKAJ JE POSEBNI ČAS VZPODBUDEN ZA OTROKA:

1. Otroci čutijo povezanost, ko lahko računajo na vnaprej določen čas z vami. Čutijo, da so vam pomembni, kar posledično zmanjša potrebo po neprimernem obnašanju, kot načinu iskanja pozornosti in občutka pomembnosti.
2. Vnaprej določen posebni čas je tudi za starše opomnik zakaj so se sploh odločili imeti otroke – da se z njimi zabavajo.
3. Ko ste zaposleni in otroci potrebujejo vašo pozornost, bodo lažje sprejeli da v tem trenutku nimate časa za njih, če boste rekli: »Oprosti srček, sedaj ne morem, vendar se res veselim najinega posebnega časa ob 4.30.«
4. Posebni čas načrtujte skupaj z otroci in naredite seznam aktivnosti, ki jih želite skupaj početi. Ko delate seznam najdite čim več aktivnosti. Pozneje pa jih razporedite glede na to katere so vam bolj ali manj všeč, za katere potrebujete denar, itn. Na primer, če kakšna aktivnost stane več denarja, jo dajte na seznam stvari za katere je treba varčevati, če katera aktivnost traja dlje kot 30 minut, jo dajte na seznam aktivnosti za takrat, ko boste določili daljši poseben čas.

Med posebnim časom za povezovanje izklopite telefon in s tem dodatno poudarite, da je to zelo poseben, neprekinjen čas, ki ga aktivno preživljate z otrokom.

Lahko pa telefon pustite prižgan in v primeru klica odgovorite nanj z besedami: »Se opravičujem, sedaj se ne morem pogovarjati. Sedaj je moj posebni čas za ______(ime otroka).« Na ta način otroku dajete jasen signal, da vam je skupni čas pomemben.
Del koncepta posebnega čas je lahko tudi del večerne rutine, čeprav naj ne zamenja večerne rutine v celoti. Tako poda avtorica primer gospe Brunner, ki je vsak večer pred spanjem svoje otroke vprašala naj podelijo najbolj žalostno in najbolj veselo stvar, ki se jim je v dnevu zgodila. Potem je sama z njimi delila svoje občutke o najbolj veselem in žalostnem dogodku dneva.
Njeni otroci so najprej uporabili priložnost, da so se pritoževali nad žalostnimi stvarmi, včasih so tudi jokali. Takrat je potrpežljivo počakala, da so se pomirili in potem jim je rekla:«Vesela sem, da deliš svoje občutke z mano. Jutri, ko boš manj razburjen, se bova spet pogovorila in morda našla kakšno rešitev za tvojo težavo. Zdaj mi pa povej o tvojem najbolj veselem dogodku danes.« Če se otrok ni mogel spomniti najsrečnejše stvari, je gospa Bruner še enkrat povedala svojo.
Ko so se otroci navadili na to novo rutino, so žalostne in slabe stvari začeli razlagati manj razburjeno. Pripravljene pa so imeli tudi ideje o rešitvah ali pa celo o tem kako se takšni težavi v prihodnosti izogniti. Kmalu so začeli uživati pri deljenju svojih veselih trenutkov bolj kot pri deljenju žalostnih.
Besedilo je izsek iz knjige Pozitivna disciplina, ki jo je napisala Jane Nelsen, ustanoviteljica načel Pozitivne discipline, prevedla in priredila ga je Barbara Holcman.
Najdete nas tudi na Facebooku.

Kako se ve spopadate z odraščanjem otrok: Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:

Živjo.

Kako se ve spopadate z odraščanjem otrok. Meni je tako hudo… Starejši otrok bo letos dopolnil 5 let, drugo leto gre v šolo. Kar stiska me pri srcu.

Šola, konec otroštva, sin odrašča. Kaj naj naredim, da mi bo lažje.?

Do lani ko je imel 4 leta se nisem obremenjevala, ampak, ko pomislim, da bo drugo leto pa že šola. Mlajša bo imela letos že 2 leti. Sprašujem se kam beži čas. Bojim se tega, ko bosta odrasla, ko me ne bosta več potrebovala, včasih jaz bolj potrebujem njiju kot onadva mene. tako strah me je njunega odraščanja..

__________________________________________________________________________________________________________________________

Odgovor:

Pozdravljena mamica.

Ja, prav imate, čas kar beži. Pravijo, da to vidiš šele ob otrocih, točno tako kot ste opisali. Verjamem, da ste precej navezani na vaša otroka in da vam občutek njune samostojnosti prebuja mnogo strahov.

 

Ravno zato je tako dragoceno, da ta čutenja ovrednotite in se z njimi soočite.

 

Predvsem pa živite tu in zdaj. To pa je včasih res težko, če vse to spremlja strah in mogoče je dobro, če ugotovite kaj vam ta strah sporoča. Največ kar lahko naredite je, da se z njim v polnosti soočite, hkrati pa vsak trenutni čas cenite in živite kot zadnji.

Poleg tega bi vas rada spomnila se na vašo vlogo.

 

Vi ste mami. To je za vedno. Nič ne obstaja, kar bi lahko izbrisalo ta odnos.

 

Svojim otrokom ste najpomembnejša, edinstvena, tako zelo njihova. Pomenite jim največ. Tudi če si predstavljate odnose čez 15 let, ki bodo zagotovo zelo drugačni, na nek način manj odvisni, pa bo vaše materinstvo ostalo svetinja, za vedno. Tudi ko bosta 50, boste vi se vedno njihova mami. S posebnim mestom. Ne glede na čas, le z drugačno vlogo. Zelo pomembno pa je, da boste tudi sebi dala možnost drugačne vloge. Mami, ki ne bo več potrebna za omogočanje samostojnosti, ampak bo otroke spustila in jim s ponosom dala tako najboljšo možno popotnico za življenje.

To je zelo pomembno in tu bi rada bila zelo jasna: pomembno je, kaj je tisti del, ki vas skrbi. Spustiti otroke je namreč nekaj najlepšega, da zasijejo v svoji unikatnosti.

Česa se tu bojite?

Pa bi me zanimalo še nekaj vprašanj, na katere ne potrebujete odgovoriti:

Kakšni so vaši občutki ob temu? Kako ste se vi poslovili od doma? Ste sploh ste? Kakšne imate odnose s svojo mamo? Nevarnost, ki namreč lahko preti, so odvisni odnosi.

Na to temo je napisanih kar nekaj knjig (najbolj poznana je morda Sanja Rozman) in vam res toplo priporočam v branje.

Sicer pa ob tem razmišljam se kako ste vi, kako sebe doživljate kot mami?

Upam, da ste lahko sočutni do sebe in si vzamete čas tudi zase in partnerja – pravijo da je ta del zelo pomemben, že vmes, še posebej pa potem, ko otroci odrastejo.

Sem vam dala se kar nekaj vprašanj, po katerih niste spraševali… največ kar vam lahko rečem je, da se poskusite soočite s svojim strahom, vzemite si čas zase in tudi svoje življenje, hkrati pa si dajte priznanje v materinstvu-da ste mami za vedno.

 

Odgovor je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

 

Najdete nas tudi na Facebooku.

 

 

HČI ZAVRAČA HRANO. KAJ NAJ STORIM? Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:
HČI ZAVRAČA HRANO. KAJ NAJ STORIM?
VPRAŠANJE: Nasa devetnajstmesečna deklica je razigrana in pridna deklica. Razen hrane z njo nimamo posebnih težav (z izjemo rahle trme, ki se pojavlja). Kar se tiče hrane je pa posebna zgodba. Zdi se mi, da njenemu prehranjevanju posvečam svoje življenje. Deklica je bila rojena prezgodaj, a ni nedonošena. Že v porodnišnici ni jedla in so jo hranili po brizgi. Doma smo ji hrano dobesedno potiskali v usta. Naj povem, da je imela grozen refluks in smo en obrok včasih ponavljali tudi 3x. Gosto hrano je sprejela, čeprav nerada. Tu pa nastane težava. Ne želi jesti nič, kar ni spasirano v neko “juho”. Nič netekočega. Zaradi najinega truda sicer pridobiva na teži. Ker sem vmes zanosila, sem sedaj na porodniški. Z obema deklicama se lahko ukvarjam, imam čas hoditi in ponujati koščke hrane. A jeseni gresta obe dekleti v vrtec. Kaj pa tedaj? Torej kako otroka prepričati, da je koščke. Prežveči že, a izpljune. Zdaj pljuva tudi že pasirano hrano. Imate kakšno idejo?
_______________________________________________________________________________________________________________________________
Draga mamica, hvala za vaše vprašanje.
Hranjenje je tema, ki marsikateremu staršu lahko povzroča skrbi in napetosti in v tem zagotovo niste sami. Opisujete, da se tudi pri vas doma veliko vrti okoli omenjene težave in da se tudi vi konkretno precej ukvarjate s prehranjevanjem. Čutiti je, da vam je mestoma kar preveč naporno in stresno.

Težave omenjate namreč že od rojstva, omenili ste porodnišnico in brizgo, potem pa omenjate že hrano.

Bi me zanimalo še kaj več, kaj je bilo v tistem ranljivem obdobju prvega pol leta, ko še nismo pri hrani – ko gre še za dojenje ali pa adoptivno mleko…
Kako je bilo vam ob dojenčici? In kdaj in na kakšen način ste začeli z uvajanjem goste hrane?
Nikakor ne gre sicer za to, da bi iskali, kaj ste morda storili narobe, so pa pomembna vprašanja. Sprašujem vas bolj po občutjih, ki so se morda v vas nabirala že kar zgodaj, če ste morda doživljali nemoč, nesposobnost ali strah že pri njenem pitju mleka.
Gotovo veste, da je v obdobju uvajanja hrane vse to, kar opisujete, povsem normalno: eni otroci sprejmejo gosto hrano takoj, pri drugih pa se je potrebno še posebej potruditi . Večina strokovnjakov vam bo na temo hranjenja namreč vedno dala dva ključna nasveta, in sicer: ne silite in počasi vztrajajte. Marsikateri strokovnjak bi vam pravzaprav tudi odpriporočal pasirano hrano, ker je za otroke zdravo, da grizejo. Ponujajte otroku čim bolj različne opcije prehranjevanja, naj izbira sam in naredite ta proces hranjenja zanimiv zanjo.
To ustreza tudi načelom sočutnega starševstva. Pri tem pa je pomembno res prisluhniti vaši hčerki in jo poskušati razumeti.

Nimajo namreč vsi otroci enakih potreb po hrani.

Krivulje rasti in rasti teže pa so načeloma lahko še večji stres za starše. Kako bi bilo za začetek za en teden prisluhniti deklici, ne dajati prevelika poudarka časovnim in drugim smernicam in videti, kakšno željo oziroma potrebo vam bo ona pokazala?
Obstaja več načinov, kako otrokom približati hrano, a sem prepričana, da ste marsikatere že preizkusili. Čeprav se mi zdi predlog, da zdržite s tem, kar vam hčerka pokaže, zaenkrat še najboljši, vam vseeno pišem nekaj načinov, kako lahko pomagate.
Za telo je ob majhnem zaužitju hrane najpomembnejša hidracija in morda ste lahko na začetek pozorni na to, da ima vedno ob sebi pripravljen kozarec vode. Tudi med obroki ji lahko ponujate “finger food”, po metodi BLW (baby led weaning), ampak na način, da sama izbira. Dopustite ji možnost, da ne izbere, ali pa da iz hrane naredi popoln nered. Če boste hrano še vedno pasirali, ji dodajte zdrave maščobe, npr. (laneno) olje in hrano, ki je bolj kalorična (avokado, banana, tofu, jogurt, jajca, korenček ipd.), če vas skrbi za njeno težo. Poskusite, da sedi v naročju, ali pa jo hranite kje drugje kot sicer, tako bo imela večji občutek povezanosti. Obrok količinsko zmanjšate, čas hranjenja pa povečajte. Poskušajte vedno jesti skupaj. V hranjenje lahko tudi vključite igro, da vzdušje malo bolj sprostite. Pomembno pa je, da ste mirni tudi vi.

A bolj kot v teh praktičnih nasvetih bi vam rada prišla naproti v stiski, ki jo doživljate, ko vaš otrok hrano izpljuva.

Ne vem, kako zelo nemočni se ob tem počutite…
Kaj naredite vi z vsem tem strahom, ko spet zapre usta ali pa izpljune vse, kar je v njih?
Ali pa vas to bolj razjezi in spravi v bes? Doživljate ob tem lastno nesposobnost, ali pa strah ob tem, kaj bo, če izgubi kak kilogram?
Čutiti je namreč, da vas ta tema tako zelo bremeni, da si predstavljam, da ste napeti prav ob vsakem obroku.
Kako bi le ne bili, ob teh krivičnih občutjih?
Hrana je namreč za mamico res pomemben dejavnik: včasih nam pomeni kar nekako takole: kolikor te nahranim = toliko ljubezni ti lahko dam. Kako kruto!
Tako da bi vam res rada rekla: mamica, niste vi krivi! Delate že tako zelo veliko in že sami opažate, da temu posvečate prevelik del vašega življenja.
Ste se kdaj vprašali, iz kje je privrela vsa ta groza, ki jo morebiti doživljate celo ob vsakem obroku?

Otroci so kot gobe, vpijejo vsa občutja družinskega sistema, tako vzdušja med staršema in vse nepredelane vsebine staršev, ki se jih sami niti ne zavedamo.

Otroci čutijo in zelo močno doživljajo vse spremembe, ki se zgodijo v družinskem sistemu. Omenjate, da ste dobili še enega dojenčka. Za prvega otroka je to vedno velika sprememba, ne glede na to, kako majhen je še. Vem, da omenjate, da takšno stanje traja dlje časa, a možno je, da malčica še bolj pogreša stik z vami in tako preko želje po pasirani hrani (ali pa celo mleku) išče ponoven stik z mami in se sprašuje, če vam je enako pomembna kot dojenčica. Teh občutij vmes niste omenili, a morda je dobro, da jih vseeno preverite. In hčerki vedno znova potrdite, kako vam je blizu. S temi občutji ali brez vaša hči vas zelo močno čuti in je očitno zelo ekspresivna. Zato se zdi res pomembno, da se pred vsakim obrokom skušate umiriti, dati kontrolo njej in si reči stavek: ni mi tega treba. Ker res ne potrebujete taksnega stresa, le preprosto biti s hčerko, se nanjo uglasiti, ji ponuditi različne opcije in v njeni izbiri tudi zdržati.
Verjamem, da vas skrbi za vrtec, a kaj ko bi to skrb prepustili njim?
Kako bi se bilo srečati s tem, občutjem nekontrole in ga dati tja, kamor ustreza? Konec koncev se hči tudi bliža obdobju, ko bo želela vzpostaviti lastno kontrolo, občutek za lastne odločitve, za samostojnost.
Za konec bi vam priporočila še knjigo Moj otrok noče jesti (Carlos Gonzales je avtor) in upam, da boste v njej našla še več odgovorov zase.
Upam, da se boste preko vseh omenjenih idej srečali s sabo in da bodo hranjenja hčerke vsaj malo lažja!
Odgovor je napisala in uredila družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch.

Mož me nenehno nadzoruje: Svetovanje za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

Pozdravljene! Zanima me, kako sploh še lahko ukrepam…

Z možem imava dva otroka, za katera seveda v večini skrbim sama (moževa služba, večizmensko delo,…). Mož ni veliko z njima, ko pa že, pa skozi poslušam – da je kateri premalo/preveč oblečen, katero vodo jima dajem za pit (to ni mišljeno z okusom ali karkoli, ampak iz katere pipe je točena), kaj kateri je za večerjo, bog ne daj, da kateri ponoči slabše spi – avtomatsko sem kriva jaz, kaj sem jima dala za večerjo, da ju črviči😕 V glavnem če naredim tako – ni prav, če naredim drugače – spet ne. Od prvega otroka naprej slabo komunicirava, mož se je zaradi svoje službe tudi zelo spremenil in zaprl vase… Prosim za kak nasvet, preden spakiram sebe in svoje otroke in grem.

_______________________________________________________________________________________________________________________________

 

Pozdravljeni.
Ste se morda skušali pogovoriti s partnerjem? Ste mu povedali, da vam tak odnos ni ok? Ste mu povedali kaj si vi želite, potrebujete?

Zapisali ste, da se je mož spremenil po rojstvu otroka, kar je povsem “normalno”. Najverjetneje rojstvo otroka prav vsakega vsaj malce spremeni.

Vsekakor pa ta odnos, ki ga ima partner do vas ni ok in to mu morate nujno povedati. Kot ste že najverjetneje mnogo krat slišali, pogovor je odgovor. Povejte mu, da tega več ne zmorete in nočete poslušati.  Povejte, da ne veste več kaj si točno želi od vas, saj karkoli naredite ni zadovoljen in, da se tega več ne greste. Normalno, da ste povsem izčrpani in na tleh, saj nenehen ”nadzor”, kot ga opisujete psihično povsem izčrpa.

Vsa ta obnašanja, besede, izpade partnerja, ki ste opisali so njegova bolečina, ki jo ni predelal iz preteklosti in jo sedaj izraža v odnosu.

To je pa izredno krivično do vas, ker niste krivi in vseeno ste nenehno pod nadzorom iz njegove strani. Njegovo obnašanje je izraz, da je on moral najti večji nadzor, ko ni bilo varnosti v otroštvu in je bilo to takrat izredno stresno. Verjamem, da je pod velikim stresom tudi on. Ker ne more pustiti njegove strahove in bolečine v preteklosti in jih nosi sabo. 

Zdaj bi pa šla k vam..
Zakaj še partnerju niste postavili meje?
Zakaj dovolite tak odnos?
Ste biti tudi v otroštvu nenehno krivec za vse?
Morda “tiha miška”? Vprašajte se zakaj si dovolite takšen odnos in si zapišite kakšen odnos si želite. Povejte to partnerju in se opolnomočite.
Kje se skriva vaša jeza? Vaša žalost?
Svetujem tudi partnersko ali individualno terapijo.
Veliko podobnih vprašanj in odgovorov najdete tudi tukaj ;
Najdete nas na Facebooku in Instagramu

Kako naprej, ko ne uspem biti sočuten starš : Svetovanje za starše

/1 Comment/in /Napisal:
Pozdravljeni! Blizu so mi teme, ki se tu razpravljajo in rada jim sledim in kolikor je možno tudi tako živimo doma…
Ob vsem tem imam veliko krivde, ker ne zmorem biti takšna opora otroku, kot bi naj bila. Težko mi je, ko vidim, da otroku povzročam travme ko ne zmorem prav reagirati ob raznih trigerijh, težko mi je, ko je šel v vrtec pri 20m starosti, čeprav sem si vedno želela biti z otroki doma, ko so majhni, ampak sem jaz rabila “pavzo”, da svoje življenje sestavim nazaj (žal nimam nobene pomoči). V vrtcu je zelo rada in sem tega zelo vesela.

Ampak ko berem, kako je dobro da je otrok doma do 3 leta vsaj in podobno,  se z vsem strinjam, ampak jaz tega nisem zmogla.

Ko berem vaše izkušnje, se mi zdi, da ste vsi super starši. Kako vam uspeva? Se še kdo od vas srečuje z občutki krivde? Ali ima otrok vseeno travme, čeprav je šel pred 3 letom v varstvo, ker sem bila jaz kot starš preveč na dnu, da bi zanj dobro poskrbela?  Včasih mi je res težko ob vsem prebranem in sem zaradi tega še manj sproščena, ker trenutno ne zmorem dajati toliko svojem otroku.  Kako se spopadate s tem, ko ne uspete sočutno vzgajati in biti sočuten starš svojem otroku? Se mi zdi, da tisti, ki tega ne poznajo in “se ne sekirajo”, pridejo bolj sproščeno “skozi”. Hvaležna za vaša razmišljanja ❤
___________________________________________________________________________________________________
Pozdravljena mamica.
Večkrat opažam, da s(m)o mamice v sočutnih skupinah izjemno, izjemno senzibilne na krivdo in občutek sramu. Da bi morale biti najboljše mame, se potruditi veliko pa še več, da nikoli ni dovolj. Najbrž se v starševstvu odražajo vsi ti težki občutki, ki smo jih prejeli od doma. 😕
Kar hočem povedati: v skupini boste dobili veliko priporočil, itak , veliko razlag, tudi novih idej – ampak to ne pomeni, da če vi delate kaj drugače, da niste dovolj dobra mami.

Prav obratno – ena ključnih načel sočutnega starševstva je to, da smo sočutni NAJPREJ do sebe (saj veste, tudi na letalu je treba v primeru nesreče najprej masko dat sebi, šele potem otroku)❤️.

Če vam ta skupina ali pa katerakoli druga daje občutek, da niste dovolj, potem je smiselno, da občutek predihate in se pogledate v ogledalo in si priznate, da ste dobra mami.
V taksnih primerih kdaj celo rečem ok kaj če bi malo manj sledili temu, kaj družba sporoča da je ok, in malo več sebi – pa čeprav boste zato manjkrat kliknila našo skupino?
Toplo, toplo vam priporočam da tukaj najprej poskrbite zase, za svoje občutke ipd.  Ne glede na vsa priporočila in vse napotke. Nujno je, da poskrbite zase in za to, da se počutite ok.
Še več bom rekla – če je mama pod stresom, ker je otrok doma do 5.leta, potem je jasno boljše, če ga nima doma in je potem boljša mama, ko pa je otrok z njo. Vedno iščemo optimume za prav določeno situacijo – saj nismo vsi enaki, prav tako pa nismo vsi za vse.

Ene mame brez problema šolajo na domu, nekatere tega nikoli ne bi želele, tretje ne zmogle.

Vse pa so top mame. In tudi vi ste. Samo priznajte si to.
Pa odkrite iz kje toliko krivde, ki vam dela škodo💔
Srečno.
Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Ena po riti: Fizično nasilje

/0 Komentarji/in /Napisal:

Draga mamica v stiski, ki si prišla po pomoč.

 

Nasilje – kar ena po riti hitro je – vedno zbudi v nas težke občutke, predvsem zato, ker ga je večina doživela na lastni koži in zato s tem ni kar ok..
Vem, da vam obsojanje v ničemer ne pomaga, zato sem se zdaj oglasila in bi vam rada raje napisala par razlag in morda nasvetov. Upam, da bodo koristni za vas in še za koga. Vedite, da se lahko vedno obrnete name, če rabite pomoč in podporo.

Otroci začnejo razvijati zavedanje sveta in sebe postopoma.

Najprej doživljajo svet, sebe pa vidijo povezane z mami, kot eno. Prva mini separacija se zgodi tam pri 10m-1leta (lahko že prej), ko mami ne sme zapustiti sobe, ker otrok bruhne v jok. Takrat je v njem še ta ideja, da če mame ne vidi, je ni. Zato doživi separacijsko anksioznost in se joka. Kasneje, ko se otrokovi možgančki bolj razvijajo in ko razvije strukturo hipokampus, začne bolj razumevati svet okoli sebe, še bolj pa sebe. Takrat želi vse sam, pa hkrati ga jezi, ko bi kdo kaj drugače. Ker pa je tale hipokampus nekaj, kar se zori, se počasi izgrajuje, je otrok opravilno nesposoben se pomiriti sam.

Torej 2. in 3. leto otrokovega življenja je za otroka velika sprememba, a tudi velik napor: končno razumeva stvari boljše, ampak nima pa resursov za samopomiritive. Tako kot da bi imel mnogo želja, veliko občutkov, ampak ne osnovnega pojma kam z njimi. Vsakič, ko otrok ima tantrum (čemur večina reče izbruh trme), je v konkretnejši stiski in NUJNO rabi pomoč odrasle osebe – ker smo Mi edini, komur lahko zaupa. Nikogar drugega nima, da se lahko nanj obrne, da mu lahko pomaga predelati to stanje.

Če mi tukaj pademo in otroka OSRAMOTIMO (in otroka npr ponižujemo, češ kaj se dereš, grozen si, glej spet jokaš, kaj je to, daj se že pomiri, ga dajemo na time out/stolček, ali pa celo udarimo!!), bo otrok zapadal v vedno hujša vedenja, ker sam ne bo zmogel iz začaranega kroga.

Tukaj rabite nujno pomoč vi. Prav vi in partner.

Vi ste edini, ki se lahko naučite z otrokom zdržati, mu pomagate izraziti čustva in vi ga lahko pomirite… Na tej točki vam lahko pomaga knjiga Celostni razvoj otroških možganov (Daniel Siegel), ki vas tega konkretno nauči. Doborodošli tudi v skupino “Sočutno varstvo in starševstvo”, kjer se učimo teh sočutnih pristopov na konkretnih primerih. Toda v resnici bo potrebno več. Vprašati se morate, zakaj jaz težko zdržim s hčerkinimi izpadi, s tantrumi, z jokom, z jezo… ipd.

Kaj ste vi doživljali doma?

Kako so vas pomirjali vaši starši?

Če ste doma doživljali nasilje , vaše telo lahko kriči, ko sliši jok in jezo in ne zmore reagirati drugače. V takih primerih morate iti skozi proces in predelati vaše vzorce. Če si terapije ne morete plačati, nekaj terapevtskih centrov dela po znižanih ali celo brezplačnih cenah (fdi, srce, zavod iskreni), ostali pa se vedno trudimo nuditi pomoč na vse načine.
Rada bi vas spodbudila, draga mamica, da poiščete pomoč: knjige, skupina, terapije. Naredite to zase in za vašega otroka, vašo punčko, ki jo imate radi. Zaslužita si namreč imeti lep, povezujoč odnos.

Samo pogumno na to pot, niste sami❤️

Odgovor je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Korona, COVID-19, kako preživeti korono

Korona: pandemija nasilja, napetosti in stisk otrok

/0 Komentarji/in , /Napisal:

Korona je ogromno družin postavila v brezizhoden položaj, o čemer smo govorili in objavili na socialnih omrežjih in na Portalu Plus, v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje. Objavljene so bile predvsem stiske ljudi, ki so se znašli v finančni stiski. Pandemija ni s sabo prinesla »le« zdravstvenih težav, pač pa je vplivala na gospodarski, ekonomski in čustven položaj ljudi. Izolacija zaradi korona virusa povzroča, da so žrtve nasilja še pod večjim nadzorom, kateremu ne morejo uiti. Zato moramo nujno najti nove načine, s katerimi jim lahko pomagamo. Strokovno svetovanje anonimnim nudimo v Facebook skupini sočutno partnerstvo (SOS za partnerske odnose).

Stiske ljudi so v teh trenutkih postale še bolj opazne in bolj intenzivne. Družinski terapevti opažamo tiste stiske, ki so navzven morda skrite, ampak zato nič manjše. Ker so te stiske skrite, ponujamo pomoč anonimnim tudi preko socialnega omrežja Facebook v skupini sočutno partnerstvo  (več spodaj). Osebno sem v teh tednih pri svojem delu žal zaznala:

– Porast samodestruktivnega vedenja in poskusa samomorov
– Porast družinskega nasilja (tako čustvenega, kot fizičnega)
– Preobremenjenost staršev, ki delajo od doma in hkrati učijo otroke
– Porast zlorabe otrok, ko gre za izvajanje stikov pri deljenjem skrbništvu ločenih staršev

Zakaj v Sloveniji inštitucije ne zaznajo večjega števila prijav nasilja?

Vse zgoraj naštete situacije so grozne, toda najbolj nas skrbi za vse tiste, katerih življenja in dostojanstva so trenutno ogrožena še bolj kot običajno. V tujini zaznavajo ogromen porast nasilja, nekateri mediji poročajo tudi o 30% dvigu družinskega nasilja. Pri nas še ne. Nasilni svojo partnerko ali svojega partnerja postopoma ločujejo od okolice in stikov z najbližjimi, v izolaciji to pomeni, da žrtvi začnejo omejevati dostop do telefona, čas na internetu in socialnih omrežjih, zahtevajo vsa gesla in imajo nad njimi nadzor. Vse to bi pojasnilo, zakaj v Sloveniji uradne oblasti naj ne bi še zaznavale porasta nasilja, kljub temu, da ga strokovnjaki v praksi že vidimo. Poleg tega ima veliko ljudi porušeno zaupanje v državne institucije in težko zaupa avtoriteti, kar je lahko dodaten razlog, zakaj se žrtve ne obračajo nanje.

Toda veliko je novih telefonskih linij, kjer lahko žrtve pokličejo na pomoč, vendar je klicev relativno »malo« tudi zato, ker žrtve nasilja težko govorijo, če so pod nadzorom nasilnega. Zato je morda v teh trenutkih smiselno razmišljati o rešitvah, ki so zdaj lažje, torej ponuditi možnost podpore na internetu in na socialnih omrežjih. Skupaj z ekipo terapevtov, ki vodimo sočutne SOS Facebook skupine že prejemamo nove anonimne prošnje za pomoč, vezane na tematiko korone. Toda vse to je le kapljica v morje, saj je nasilje tako kruta in široka tema, ki bi v izolaciji potrebovala še konkretnejše in globlje intervencije.

V Sloveniji še nimamo hitrih intervencij, prilagojenih situaciji.

Spodaj je zapisanih le nekaj nujnih idej, kako bi lahko vlada hitro ukrepala glede nasilja v času izolacije zaradi korona virusa. Nekatere od idej so povsem brezplačne in vredne razmisleka.

1. Povabiti vse organizacije in posameznike, ki v praksi delajo z nasiljem k iskanju idej. Le skupno, neizključujoče delovanje različnih profilov, ki delajo z nasiljem, bi lahko prineslo nove in inovativne rešitve

2. Organizirati nacionalno kampanjo boja proti nasilju:
javna/medijska promocija, online dogodki, objava intervjujev na to temo – mediji in podjetja vabljeni kot sponzorji, znane osebnosti – promotorji kampanje, dodatne organizacije…

3. Uporabiti že obstoječe kanale – aplikacije, kot so VIBER in mobilne operaterje – pošlji sporočilo: spodbudo k prijavi in končanju nasilja (podobno kot je vlada že naredila za “ostani doma”).

4. Uvesti šifrirane kode in krizne točke, kjer lahko žrtve prijavijo nasilje, zaposleni pa ga preko šifre prepoznajo; predvsem bi preko šifre lahko reševali stanje v lekarni, trgovini, ali pekarni. Ta sistem v tujini že uporabljajo. Torej ko žrtev pride v lekarno, izreče šifro, npr “maska19” in zaposleni prijavijo nasilje policiji, ali pa to stori žrtev sama. V izolaciji bi bila takšna intervencija nujna zato, ker je žrtev redkokdaj sama.

5. Angažirati se na socialnih omrežjih, le nekaj influencerjev je potrebnih, da podprejo idejo boja proti nasilju. Uporabiti že uveljavljene večje skupine za strokovno pomoč.

Nasilje poteka prikrito.

Težava nasilja v trenutnih časih je torej v tem, da žrtve težje zaupajo komu, kaj se dogaja. Izolacija jih lahko pripelje še v večjo izoliranost, če jim storilec omejuje izhode. Ker je žrtve nasilja izredno težko prepoznati, sosedi pa še vedno iz sramu prej pogledajo stran, kot pa dajo prijavo, je nujno razmišljati o novih pristopih trenutne situacije. To, kar je sicer morda vsaj malo delovalo, v teh trenutkih ni dovolj.

Nasilneži namreč sčasoma prepovejo stike z najbližjimi tudi na spletu in prepričajo žrtve, da ne smejo ven. To naredijo tako, da se ali zlažejo, da je vlada že sprejela tak ukrep, ali pa povečujejo
žrtvin strah pred virusom. Žrtve poskušajo prepričati morda celo v to, da so namestitve v varnih hišah ali materinskih domovih že prepolne, kar nikakor ne drži. Če je žrtev doma in odrezana tudi od spleta, je prepuščena storilcu in težko pokliče na pomoč. Za vse, ki imajo nasilne partnerje, je zato zelo pomembno, da se naučijo zavarovati in ne prekinejo stikov z okolico, najdejo način izhoda, gredo v trgovino, ali lekarno, ali pa vsaj nesejo smeti in skušajo opozoriti nase, zaposlene, ali pa sosede doma. V tujini so vlade že sprejele možnost, da žrtve v lekarnah opozorijo nase prek kode, zaposleni pa jih vzamejo resno. Kaj takšnega bi bilo smiselno uvesti tudi pri nas, kot omenjamo že zgoraj.

Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti poudarjajo, da namestitveni programi (materinski domovi, varne hiše, bivalne skupnosti, stanovanjske skupnosti, zavetišča) delujejo nespremenjeno, vendar ob doslednem upoštevanju navodil NIJZ in drugih inštitucij. Pri prvem sprejemu stranke v namestitveni program strokovni delavci in delavke v individualnem razgovoru opravijo razgovor o zdravstvenem stanju in njihovem počutju ter v primeru podanega suma postopajo skladno z navodili NIJZ in MZ. Na ministrstvu poudarjajo, da so nasilje v družini in vse neodložljive naloge po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini v navodilih za izvajalce socialno varstvenih dejavnosti opredelili kot nujen primer. To pomeni, da tudi sredi pandemije Centri za socialno delo delajo nemoteno in ko je to potrebno, še vedno tudi preko osebnih obiskov s strankami opravljajo javna pooblastila in druge naloge, kjer je potrebno zaščititi posameznika.

Nasilje

Čustvene težave so se ob ukrepih povečale, kar se zelo odraža pri deljenih skrbništvih.

Slednje pomeni, da je ministrstvo ohranilo posluh za najnujnejše primere. Večje težave pa imamo v Sloveniji zaradi odloka o začasni prepovedi gibanja izven svoje občine. Slednje povzroča kar nekaj skrbi, pogrešanja, osamljenosti in težav naslednjim skupinam:
– sestavljenim družinam,
– partnerjem, ki ne živijo skupaj
– otrokom, katerih starši niso v partnerski zvezi in si delijo skrbništvo

Najbolj ranljiva skupina so zagotovo otroci, ki so zavoljo odloka prikrajšani za stike z obema staršema. Zdravje je vsekakor največja dobrobit otroka, prav tako pa je dobrobit otroka dostopnost do obeh staršev. V tem oziru naj bi se oba starša potrudila za omogočene nemotene stike preko interneta, čimvečkrat, lahko celo večkrat kot sicer. Starši, kjer sta oba zares v izolaciji zaradi korona virusa, lahko izvajajo stike tudi v živo, tako kot so jih prej. Težava nastane, ko naletimo na starše, kjer eden ni v izolaciji, ali pa če otrok predstavlja ranljivo skupino. Veliko staršev se je uspelo dogovoriti, a vendar se pojavlja vse več pritožb, ki kažejo, da povsod žal ni konsenza. Pričakovati konsenz v starševstvu je težko že v primerih poročenih, v primeru razvezanih, ki pa tega že prej niso zmogli, pa to lahko vodi v še mnogo večje težave. S tovrstnmi težavami se morajo zdaj krivično srečevati ljudje, ki so že tako šli skozi veliko stisk, težkega odnosa in ponekje tudi težkega razhoda, zdaj pa se od njih pričakuje veliko sodelovanja.

Pri otrocih ločenih staršev lahko prihaja do zlorab, ministrstva pa zgolj pozivajo k razumu.

Toda po poročanju ministrstva za pravosodje lahko sklepamo, da prejemajo vse več prijav zlorab. Takole so zapisali že prejšnji mesec: V tem težkem obdobju smo seznanjeni tudi s problemi izvajanja stikov, kot so določeni v sodni odločbi, pri čemer se že sprožajo postopki pred sodišči s predlogi za izdajo začasnih odredb, s katerimi eden od staršev zahteva prepoved izvajanja stikov z otrokom zaradi nevarnosti okužbe, ali pa zahteva izdajo začasne odredbe o stikih, ker mu drugi starš ne dovoli stika iz tega istega razloga. Apeliramo na starše, da so v svojih postopanjih razumni in odgovorni, da ne ogrožajo koristi svojih otrok iz takšnih in drugačnih razlogov. V kolikor ni mogoče zagotavljati oziroma izvajati stikov zaradi nevarnosti širjenja korona virusa predlagamo, da se za zagotovitev stika, ki je namenjen ohranjanju odnosa z drugim staršem, poslužujejo tehnologije, telefonov, morebitnih videokonferenc. Na Ministrstvu za pravosodje smo bili v preteklih dneh seznanjeni tudi z odzivom Vrhovnega sodišča, s katerim Višja in Okrožna sodišča seznanja, da je pri odločanju o stikih v teh težkih časih treba pretehtati, kar je otroku najbolj v korist, pri čemer se upošteva tudi trenutno stanje. Pozivamo torej k razumnosti, saj ste starši tisti, ki ste prvi zadolženi za zaščito koristi vaših otrok.
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti se strinja in dodaja: Tudi v izrednih okoliščinah velja, da je potrebno spoštovati pravnomočne sodne in upravne odločitve. Pri izvrševanju pravnomočnih sodnih odločb, ki urejajo stike otroka s tistim od staršev, ki mu otrok ni dodeljen v varstvo in vzgojo, pa apeliramo na starše, da se v tem izjemno kriznem obdobju obnašajo razumsko, upoštevajo odrejene in priporočene ukrepe za preprečevanje širjenja virusne okužbe, varovanja zdravja in življenja ljudi in imajo pri tem pred očmi prvenstveno varstvo koristi svojih otrok.

Starši z deljenim skrbništvom so pred odgovornostjo, da se odločajo kar sami.

Obe ministrstvi pravzaprav pozivata starše, ki so se razšli, najverjetneje zato, ker že v zvezi niso zmogli poiskati konsenza k temu, naj ga najdejo zdaj in razmišljajo razumsko. Priporočila torej dovoljujejo veliko različnih interpretacij, slednje pa lahko vodijo do zlorab. Tudi v tokratnem primeru se lahko najslabše konča za otroke, ki ostanejo v boju med staršema, ki se zaradi lastnih stisk ne zmoreta dogovoriti kako naprej. Tovrstno pričakovanje je za marsikoga precenjeno in zelo krivično. Ravno ločeni starši so že šli skozi ves pekel neslišanosti, birokracije in različnih pogledov na starševstvo, se naj bi zdaj poenotili v mnenjih in postali razumni. Toda v realnosti je to precej težko, če srečamo mamo, ki se boji korona virusa, že ko odpre vrata, ali pa če srečamo očeta, ki se ne drži pravil karantene in se veliko druži ne le v službi, pač pa tudi po njej. Oba sta v sebi polna strahu, prva se boji zdravstvenih težav, drugi pa gospodarske krize. Tretji pa morda teorij zarot. In če se srečajo starši s tako različnimi pogledi, težko sami od sebe ohranjajo trezno in razumno presojo. Obstajajo pa tudi starši, ki še niso zmogli predelati razhoda in bodo stike onemogočali zaradi preteklih nerazrešenih stisk, ki jih bodo vračali bivšem partnerjem. Toda tudi to najbolj zaznamuje otroke.

Težko je pričakovati razumevanje tam, kjer ga marsikje v osnovi ni bilo. Ločeni starši so že tako naredili velik korak v življenju s tem, da so odšli iz odnosa, kjer je bilo nasilje, zasvojenost, prehuda odtujenost, ali nepripravljenost za delo. Če imajo na drugi strani partnerja, za katerega sumijo, da je še vedno zasvojen ali nasilen, stiki pa še vedno potekajo nemoteno, jih bodo v času izolacije poskušali prekiniti. Ker verjamejo, da je tako najboljše za otroke. Najboljše bi v teh primerih bilo, da so stiki vodeni izključno pod nadzorom, a če tega do zdaj niso dosegli, bodo zelo verjetno iz upravičenega strahu stike poskušali omejevati. V resnici pa bi bilo nujno svoje sume zaupati pravosodju in CSD, kjer bi lahko prišlo do konkretnih sprememb.

Težava pri stikih zahteva dodatno pozornost

Obstajata torej najmanj tri logične razlage, zakaj imajo starši z deljenim skrbništvom v teh časih lahko povečane težave. Na ministrstvih  bi se morali zavedati, da je ravno ta situacija lahko dodatno jabolko spora, saj lahko prinaša nove zlorabe in občutke krivice. Sploh v primeru, če otrok več časa preživi s staršem, ki ni v izolaciji, pa ga vseeno ne želi peljat na stik k bivšem partnerju, ki je v izolaciji. Če en starš omejuje stike otrokoma z drugim, sam pa ne živi v izolaciji, gre za nekaj drugega kot izključno dobrobit otroka. Možne so zlorabe otroka za preprečevanje stika, ali pa to, da se eden od staršev ne boji korona virusa, pač pa boji bivšega partnerja. V takem primeru spodbujamo starše, da najdejo strokovno pomoč, tretjo osebo, ki bi lahko prepoznala strahove in stiske partnerja, ki preprečuje stike.

Ministrstvo za delo, družino, socialne razmere in enake možnosti dodaja: če do dogovora med starši ne pride in se stik določen s pravnomočno sodno odločbo ne izvede, ima upravičenec do stikov možnost pri pristojnem sodišču predlagati izvršbo. V kolikor drugi starš ocenjuje, da stiki trenutno niso v korist otroku, pa lahko na pristojnem sodišču vloži zahtevo za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere se stiki začasno ne bi izvrševali. Ampak ravno odredbe in izvršbe so tiste, ki še povečujejo jezo in oddaljenost med bivšima partnerjema, ki se že v osnovi ne moreta dogovoriti. V takšnih primerih zato raje kot poseg v odredbe in kaznovanje predlagamo najprej pogovor in dogovor – tam, kjer je to možno. Kjer pogovor ni možen, pa svetovanje – mediacijo tretje osebe, ki bi lahko določila takšno pot, ki bi bila najboljša za otroka in starša. Šele če tudi to ne bi bilo uspešno, se naj odločajo za izvršbe ali začasne odredbe.

Nekaj smiselnih razmislekov lahko starši z deljenim skrbništvom najdete tudi na tej strani.

Kje je rešitev za otroke v času korona virusa?

Če se starši odločijo za prekinitev stikov v živo, naj omogočijo elektronske stike še bolj pogosto, kot jih je bil otrok vajen. V trenutkih izolacije zagotovo potrebuje še več podpore obeh staršev. Starša se naj dogovorita, kako bodo stike v živo lahko nadomestili – in naredita konkreten terminski plan. Jasno je, da nič ne more nadomestiti objema v živo, od obeh staršev in nekateri otroci so v času izolacije zaradi korona virusa poleg manjka vrstnikov prikrajšani še za manjko enega od staršev. Smiselno je zato razmišljati o tem, kako jim vseeno ponuditi čim več topline, prijaznosti, navzočnosti in stika, čeprav na drugačne načine.

 

Če ste v stiski, ne oklevajte in pokličite brezplačno pomoč tukaj: ZDAJ
Brezplačna telefonska pomoč je možna tudi na Inštitutu Vita bona in pri naših sodelavcih.

Če ne morete poklicati na pomoč, se včlanite v naše sočutne SOS Facebook skupine, kjer lahko vprašanje oddate anonimno:

SOS Korona – svetovalnica (strah, tesnoba, panika)

Sočutno partnerstvo (SOS za partnerske odnose)

Sočutno varstvo in starševstvo (SOS za starše in strokovne delavce).

Prispevek napisala: družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch

Vseslovensko izobraževanje SVO: prijave

/2 komentarja/in , , /Napisal:

Zakaj bi se odločil/a za izobraževanje?

Dostopno: brezplačno za vse, ki jih zanima tematika sočutne pedagogike, vsi paketi pa izjemno ugodni!
Koristno: paketi prilagojeni težavam v praksi in točkovanju za napredovanja
Praktično: v obliki webinarjev, ki si jih lahko ogledate v živo ali kasneje, ko imate čas
Strokovno: aktivno sodeluje več kot 25 strokovnjakov, dobite pa še mnogo več.

 

Kako to, da so cene tako ugodne?

Trika ni, le želimo si, da tole izobraževanje SVO doseže čimveč ljudi, da bi lažje razumeli sebe in otroke in lažje reševali težke situacije ter tako bili v stroki in doma manj obremenjeni. Zato je izobraževanje oblikovano tako, da je primerno za čisto vse: pediatre, doule, razvojne psihologe, terapevte, vzgojitelje, pedagoge, socialne delavce, učitelje, varuške in varuhe, starše, ter vse, ki jih ta tema zanima.

 

Kdaj poteka in koliko časa mi vzame?

Srečanje v živo: 20. 2. 2019 , 19.00, SMC Rakovnik (Ljubljana) ALI
 na FB live (Skupina: sočutno varstvo) v živo, posnetek bo dostopen tudi kasneje do konca izobraževanja. Po osebnem srečanju se bomo srečevali na spletu (vsak teden), datumi bodo še določeni – toda vaš ogled seminarjev in oddaja refleksij so možni tudi kasneje, v času izobraževanja. Prednost izobraževanja je, da si ga časovno povsem prilagodite! Dolžino izobraževanja izberete glede na Vaše želje in potrebe.

 

Katere so glavne nove raziskave in praktične teme, ki jih boste pojasnili?

Težko zajamemo v par stavkov, a vseeno nekaj:

  • zakaj se otroci tako derejo in trmajo? Kaj se dogaja v njihovih možganih?
  • zakaj mi gre lahko lasten otrok tako na živce? Kaj se dogaja v mojih možganih?
  • zakaj ne zdržim ko me v skupini ne poslušajo? Kaj lahko storim?
  • kako reševati težke primere, ko ni dialoga nikjer?
  • kako se pomirim, ko je težko?

 

Kaj vse pridobim z izobraževanjem?

Celotno visoko strokovno izobraževanje (3.stopnja, veliki paket, 25+ ur):
– poslušali in spraševali boste lahko več kot 25 strokovnjakov (terapevti, vzgojitelji, doule in svetovalke, mame in blogerke, podjetnice in podjetniki), specializiranih z različnih področjih
– na voljo 25 predavanj – 25 webinarjev IN večje število terapevtskih, osebnih, poglobljenih delavnic, na voljo za ogled kadar VI želite
– osebno podporo v obliki terapevtskega svetovanja v zaprti FB skupini (celo leto), kontinuirano svetovanje v času izobraževanja
– članki, blogi in odgovori strokovnjakov, dostopni vsakomur neomejeno
– delovni učbenik povzetkov
– refleksije, debate in osebne odgovore na vsa vaša vprašanja – možnost supervizije (!)
– podpora vseh ostalih udeležencev FB skupine
– povabilo na brezplačno šolo za starše, ki jo vodi sicer dddr Gostečnik s sodelavci
– možnost pridobitve točk (1.5 ali več!) za napredovanja
– potrdila o izobraževanju, možnost naziva in certifikata “sočutni vrtec” – enoletni vpis v našo bazo sočutnih vrtcev Slovenije, omembe in priporočila na spletnih omrežjih sočutnega varstva.

 

Kdo vse predava in o čem?

Anja Oman: skrb zase, stres, izgorelost
Janja Urbančič: meje, avtentičnost, možgani, nagrada in kazen, trma
Tina Jereb: prepoznati otroka v stresu, čuječnost
Dejana Dejanovič:  Celostni razvoj otroških možganov, zrcaljenje, kaznovanje
Katja Knez Steinbuch: sočutno uvajanje otrok, stik s sabo
Andreja Poljanec: postavljanje meja, razvoj možganov in govora,
Saša Petrovič: navezanost pri otrocih in odraslih v odnosih
Aleksandra Brlan: dojenje in čas uvajanja otrok v varstvo
Petra Paver Urek: kako prizemljiti otroka, praktične vaje
Helena Grmek: spanje dojenčkov in malčkov
Apolonija Zupan: sočutno materinstvo in skrb zase
Klavdija Slapar: prepoznavanje zlorab in praktične rešitve
Karmen Okorn: sočutno v praksi v vrtcu 1 – kako delovati s starši
Manca Sever Žumer:  sočutno v praksi vrtcu 2 – kako najti stik med vzg in staršem
Barbara Holcman: kako reševati konflikte otrok v vrtcih in šolah
Teja Bandel Castro: sočutno z otroci s posebnimi potrebami, uporaba humorja
Lucija Hrovat: grajenje navezanosti med otrokom in vzgojiteljico
Romana Colic: sočutno z mladostniki, postavljanje razmejitev
Janez Vidmar: sočutje in starševstvo pri moških
Ana Oberstar: Sočutno v praksi v vrtcu: kako pomiriti sebe
Mateja de Laat: Sočutno v praksi: kako ostati sočuten v razredu in srednjih šolah
Alenka Lanz: kako pomagati otrokom po ločitvi
Špelca S Morojna: prepoznavanje potreb mladostnika, kako premagati kaos v skupini (metoda FEEL)
Robert Ličen: Sočutno vodenje mladostnikov, pomembnost vodje
Denis Ališič:  Risanke, igrice, ekrani: negativen in pozitiven vpliv

Christian Gostečnik: šola za starše (najstniki), v dogovoru: Željko Čurić: Kako vzgojiti samorilca?

 

Kakšne so cene?

Cene so ugodne : (early bird, do 18.2.)
– Osnovni paket = brezplačno
– mali paket : študenti/brezposelni 80 eur, strokovni delavci in ostali 150 eur
– veliki paket: študenti/brezposelni 150 eur, strokovni delavci in ostali 250 eur

Plačila po 18.2.:
– mali paket: študenti/brezposelni 120 eur, strokovni delavci in ostali 200 eur
– veliki paket: študenti/brezposelni 200 eur, strokovni delavci 350 eur

 

cenik

*VISOK POPUST ZA KOLEKTIVE – več kot 4 osebe (do 18.2. možnost kar DO 50%popusta):
ob prijavi 5-8 sodelavcev, plačate le ceno za 4. Za vsake 4 prijave, lahko brezplačno pripeljete dodatne 4 udeležence. Za več kot 16 udeleženih ŠE dodatni popusti!
Kolektivi se lahko združujejo iz različnih vrtcev.

Možnost nakupa le posamičnega webinarja, cena je 22 eur (točkuje pa se za 1h).

 

 

Kje dobim vse info?

na ,

www.socutno-varstvo.si,

041 609 888

Copyright © 2016 - 2020 - Vita Bona - družinska terapija

Vita bona novice!

Ker želimo biti povezani z vami se naprej, vas vabimo, da se naročite na naše mesečne novice. Od novic se lahko kadarkoli odjavite.