fbpx
Inštitut Vita Bona - telefon: +386 41 609 888

Prispevki

Že druga ločitev: Svetovanje za pare

/0 Komentarji/in /Napisal:

Druga ločitev.

Pozdravljeni! Pri 33 letih se že drugič ločujem in to jemljem kot osebni poraz.

Čeprav sem sama vložila zahtevo za razvezo, ne morem preko tega svojega občutka, da mi že drugič ni uspelo.

Kako čez to?

Iz prvega zakona imam 2 otroka, s tem partnerjem sva skupaj 9 let in imava enega otroka. Čustev že od začetka vsaj iz moje strani ni bilo, bolj sem se podala v to vezo podala “z glavo ” in željo, da bosta moja otroka imela družino, saj je partner zelo miren.

Ta mirnost se je z leti izkazala za pasivnost oz.lenobo. sama sem bila vedno polna energije s cilji.. partner pa bi najraje tudi ob prostih dnevih presedel na cigaretu s kavo v roki.

Čez čas je še mene potlačil dol.. nobeni pogovori, nič ni pomagalo. Vse v meni je počasi umirajo, do točke ko ne čutim več nič, razen odpora.

Ne predstavljam si življenja v naprej z njim. Zadnje dva mesec so tudi vsakodnevni prepiri. On je posesiven, jaz pa potrebujem svobodo.

Bolj kot vidi, da me izgublja, bolj me želi “privezati” pa čeprav na silo. Ne najdem več enega smisla nadaljevati tako življenje. Vendar me je strah kako bom kot že drugič ločena.. nimam podpore niti staršev.

Kako bodo otroci.. Kako izbrati to moč v sebi?

 

_____________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna,
čeprav si želimo, da bi partnerski odnos trajal večno, je razhod včasih edina funkcionalna odločitev.

Razumljivo je, da čutite krivdo, sram in nemoč ob tem, ko vam tudi v drugo ni uspelo. Tukaj so tudi otroci in ob tem nam je hudo tudi za njih, ker jim ne moremo omogočiti družinskega življenja, kot bi si ga zaslužili. Ampak otroci se tudi z razhodom učijo, da ni zdravo ostajati v partnerstvu, samo zato, da “ostanemo skupaj”. Ampak da je partnerski odnos nekaj, kar nam mora povečevati občutek dostojanstva v življenju.

Če ni prave čustvene povezave in se na tem tudi ne da delati, je partnerski odnos vir bolečine in trpljenja.

Odnosi so predvsem rast. Učimo se skozi izkušnje, predvsem tiste boleče, ki nas brusijo in iz nas izvabijo pravo srčiko naše biti. Vaše izkušnje s partnerskimi odnosi so vas zagotovo naučile več o sebi in življenju, zato so to pomembne izkušnje, četudi se končajo z razhodom. Pišete, da ste drugega partnerja izbrali z glavo, ker ste želeli bolj miren odnos, mirno družinsko življenje, sedaj pa ste ugotovili, da to ni bilo čisto to. Tukaj vas povsem razumem, saj če smo razočarani v ljubezni, se ne želimo spet na polno zaljubiti, čutiti norost in navdušenje, ampak si želimo samo miru in varnosti.

Odpustite si, da ste takrat iz svoje bolečine in strahu izbrala partnerja, ki ni najbolj kompatibilen z vami, saj ste bila po prvi ločitvi očitno precej poškodovana. Takrat bi potrebovala veliko podpore in zdravljenja, sama niste zmogla delovati in izbirati drugače, naredila ste najboljše kot ste lahko.

Čeprav se vam zdi, da ste izbrala z glavo, je v resnici spet izbiralo vaše srce, ampak tokrat zlomljeno srce, ki je iskalo varnost. Na koncu je to dragocena izkušnja, ki vas je pripeljala bližje temu, da veste, kaj si pa zdaj bolj avtentično želite.

Vzamite si čas zase, za zdravljenje, za osebnostno rast, za razčiščevanje svojega razumevanja partnerskih odnosov.

 

Predelajte svoje doživljanje moških, sebe kot ženske ob moškem in samo pogumno naprej. Naj vas vaše izkušnje pripeljejo v partnerski odnos, kjer boste lahko cvetela, zaslužite si to.

 

Komentar so zapisali sočutni admini.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Inastagramu.

Kako do nežnosti, sočutja in minile v odnosu: Svetovanje za pare

/0 Komentarji/in /Napisal:

Z možem sva skupaj dolgo, imava tudi veliko družino, skupni posel, imava se zelo rada, ampak obupno fukncionirava. Kot da nama “nekaj” kar naprej nagaja, da se spričkava za vsako malenkost. Ne strinjava se skoraj nikjer. V preteklosti (skupaj sva od rane mladosti) sva doživljala skupaj tudi veliko vzponov in padcev, travm. Zadala sva si rane, ki nama nekako butajo ven pri vsakodnevnih prepirih in nesoglasjih. Tako, da na koncu sploh ni predmet prepira trenutna zadeva, ampak vsak iz svoje strani povlečeva na plan celo kopico “starih klasik”.

Zaradi tega vsega je najina komunikacija na trenutke nespoštljiva, vsekakor pa neprijazna, kar naju oba zelo, zelo moti.  

Kako in kje bi lahko to reševala, da bi spet prišla do tiste nežnosti, sočutja in miline, ki je včasih tekla med nama?

Lahko vsak zase hodiva na terapije, ni nujno da skupaj. Hudo nama je, ker je kot bi nekaj lepega metala v kanal, istočasno pa ne znava stopiti čez te rane in jih “spregledati”, jih uporabljava kot orožje v čisto nepomembnih nesoglasjih ali samo zaradi trenutne slabe volje. Hvala. 

_________________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna.

Hvala za deljenje vaše izkušnje in vašo ranljivost. Mi je žal, da imate izzive v partnerskem odnosu.

V tem zapisu se čuti veliko ene žalosti, saj se čuti vajino medsebojno ljubezen, vendar, pa je en občutek, kot da se zatikata v vedno enake bolečine. In to boli in je krivično. Pod vsemi temi težkimi čutenji pa je v resnici ena globoka žalost. In en občutek, kot da v odnosu ne moreta naprej, čeprav si oba to želita.

Vsekakor si oba zaslužita en občutek sočutja in miline, kot pišete, predvsem pa neke povezanosti in dejanskega partnerstva; skupaj sva v vsem, ne pa vsak na svojem bregu.

Te rane, ki jih opisujete zelo verjetno dejansko niso nastale v vajinem odnosu, vendar pa so se samo ponovile v tem odnosu. Namreč, ko so čutenja tako intenzivna in ko ne moremo naprej je po navadi to znak, da je v naših notranjepsihičnih svetovih eno pomanjkanje razumevanja, sočutja in miline.

Notranjepsihični svet oz. nevrološki sistem pa se vsakemu posamezniku zgradi do 5. leta starosti, na podlagi odnosov, ki jih imata starša tega posameznika med seboj in ki jih ima vsak od njiju do tega otroka.

Zato se je tukaj smiselno vprašati; kje sem že tako čutil/a?

Kot, da ne morem naprej in presesti teh bolečin?

Kot ne glede na to kako rad/a imam svojega bližnjega, ne morem priti do prave povezanosti, sočutja in razumevanja?

Dobro ste že ugotovili, da bi vama pomagala terapija. Vsekakor pa glede na to, da so ti simptomi nerazumevanja, bolečine in ran v partnerskem odnosu bi bilo dejansko najbolj smiselno iti na partnersko terapijo. Vabljeni tudi k nam na Vito Bono.

Želim vam vse dobro in veliko ene nežnosti do sebe in drug do drugega.
Kaja Kocjan

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Življenje v isti hiši kakor tašča in težave: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:

Pozdravljeni.
Imam težavo in sicer z življenjem v isti hiši kakor tašča. K njemu sem se preselila pol leta nazaj in imam že sedaj veliko problemov glede skupnega bivanja.

Fanta imam zelo rada in zveze res ne bi prekinila, ampak življenje pod isto streho z njegovimi starši in bratom nama predstavlja težavo.

Živiva v zgornjem štuku, ampak je imela tašča predstavo, da bomo, preden bodo otroci, živeli skupaj, jedli skupaj, oziroma se vedno družili spodaj pri njih. Da bova hodila gor praktično samo spat. Uprla sem se ji in rekla, da rabim preživeti tudi nekaj časa skupaj s partnerjem in da si jaz predstavljam tako, da jeva zgoraj in da plačujeva za svoje stroške hrane… Ona bi nama kuhala, prala cunje, se skoz družila z nama. Jaz pa si tega ne želim. Po dolgem času in s prerekanjem, s partnerjem končno ločeno jeva, razen kadar so vikendi. Potem si vzameva čas in sva celo popoldne spodaj, da bo vsem lažje. Nato dobim na koncu stavek ob 8ih zvečer: “Ja a že gresta gor?” To mi predstavlja stres. Ker sva ji namenila čas in potem ima ona občutek, kot da ji ne posvečava dovolj pozornosti.

Če se druživa samo 15 minut, morava razlagati kaj bova delala, da že greva.

Potem hodiva čez svoja vrata in so včasih tudi njihova vrata odprta v hodniku in ko jih vidim čez vrata, pozdravim. Kadar jih ne vidim, ne pozdravim.

In potem je partnerju rekla, da si želi, da jo vedno pozdravljam. Ni mi všeč, da jih moram pozdravljati, če jih ne vidim. Seveda pozdravim, če jih vidim.. ni mi, da bi se drla.

Fant ne razume, da sem prišla k njemu živet in ne k njim.

Da niso več oni ampak midva. In skoraj vsak dan, ko pride iz službe, gre najprej čez njihov vhod in jih pozdravi in se zadrži  10- 15 minut. Starša ga prosita za pomoč- rezerviranje počitnic, popravilo računalnika. Sam je rekel, da je mami posesivna in iz odnosov sem razbrala, da je mami v družini glavna, ati nima besede… Partner pa se je postavil v vlogo očeta. Ko ima brat problem, mu v večini primerov pomaga on in ne ati. Partner je mislil, da bomo sedaj skupaj potovali in sem mu morala razložiti, da pač so to sedaj najini momenti. Moram poudariti, da sta tako tast kot tašča drugače zelo dobrega srca in vedno skočita v pomoč, če bi imela problem. Ampak mislim, da moram postaviti meje in ne vem točno kako bi se lotila, ker je res navezan na svojo družino in potem misli, da sem proti družini, ker se borim za njegov čas… Kako naj postavim meje?

 

______________________________________________________________________________________________________

 

Spoštovana anonimna,
ta situacija je precej frustrirajoča, še posebej, če je partner do vas pozoren, ljubeč in spoštljiv, moti vas pa le to, da posveča preveč energije potrebam svoje družine.

 

V globini pa to ni tako majhna stvar, saj se vi ob tem počutite samo, jezno in izgubljeno.

Občutek je tak, kot da bi se človek moral razjeziti, saj vam situacija gre precej na živce, če pa bi prišlo do tega, pa bi vas pokopala enormna krivda.

 

In tako se ob svoji družini najbrž počuti tudi partner. Meje ne zmore postaviti, ker bi se potem moral soočiti z vso to krivdo. Pa tudi z realno sliko družinske situacije, ki jo ves družinski sistem nezavedno poskuša skriti. Je pa to njegovo notranje delo, ki je nujno potrebno, če se želi čustveno osvoboditi in opolnomočiti kot odrasla, funkcionalna oseba. Le-tako osebo namreč mi v partnerstvu nujno potrebujemo, če želimo, da je naše partnerstvo zdravo.

V vprašanju sprašujete, kako naj postavite meje, ampak te meje bi v resnici moral postaviti vaš partner.

Ko pridemo živet k družini partnerja, pademo v njihovo dinamiko in se ulovimo v disfunkcionalnosti, ki jih ta družina ima. Mama, ki črpa življenjsko energijo svojega otroka, je v vašem primeru ta disfunkcionalnost. Ker pogreša povezanost s partnerjem, to praznino blaži z iskanjem bližine s svojim sinom. Sin, ki taki mami ne postavi meje, pa ne bo nikoli zares stal v svoji moči. Ne bo čutil svoje moškosti, suverenosti in fokusa v življenju. Vse to se kaže v vajinem partnerstvu, saj se ob njem kot ženska počutite, kot da zmanjka “tisto nekaj”, kar je samo vajino, je sveto in je bolj pomembno kot to, da je njegova mama zadovoljna z njim. Zaslužite si partnerja, ob katerem se počutite zavarovano in slišano.

Če nam partner reče, da naj sprejmemo stvari take kot so, pa to ženski ne prinese nobene varnosti.

Če bi želeli raziskovati svoj čustveni svet, bi vas tukaj usmerila z vprašanjem; kako to, da ste se znašla v odnosu, kjer moški ne da varnosti?

V odnosu, kjer morate moškemu razložiti, zakaj vam ta situacija ne paše, on pa vas v tem spregleda?

Od kje vam je ta občutek že znan?

Pa tudi, kaj bi za vas pomenilo, če te varnosti od njega ne boste prejela?

Kako ste pa vi s postavljanjem mej?

Pri takih zvezah je skoraj nujna partnerska terapija, ali pa vsaj partnerjeva individualna, da bi sploh zmogel postaviti meje.

Bi pa mu priporočala tudi knjigi Po tihem zapeljani in Poročen z mamo, katerih avtor je Kenneth M Adams.

Vse dobro vam želim, Pia Jerman Družinska terapija – Vita Bona

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Partner je sebe postavil na prvo mesto: Svetovanje

/1 Comment/in /Napisal:

Pozdravljeni. Rabim nasvet in sicer….

Partner se je po več kot 20 letih zveze odločil, da bo sebe postavil na prvo mesto. To pomeni, da mu jaz in posledično tudi najini otroci nismo več pomembni.

Ta nasvet je dobil od “osebka”, ki svojih otrok sploh nima. Mu je zmešala glavo, po mojem mnenju zaradi koristi (oseba je tajnica v firmi, katere lastnik je moj partner). Glede financ in vsega tega sva se med sabo že okvirno dogovorila.

Zdaj pa rabim nasvet, kako se prebiti čez to jezo, ki jo trenutno gojim do njega.

Jezo, ker sem jaz dajala več kot 10 let vse od sebe, se trudila in delala tako kot je on hotel, nazaj pa sem dobila eno veliko nulo. Ko sem imela že vse spakirano, me je pred leti prepalamudil, da naj še vztrajava in da se bo tudi on trudil zame. Zdaj pa mu čez noč ena frklja zmeša kompas. Moja jeza je do njega precej žaljiva in priznam, da to izražam z žlehtnobo in rečem stvari še preden razmislim.

Sem bila na psihološki pomoči, ampak ena terapija ne more pomagati.

Nekaj poleg terapije moram narediti še jaz. Kakšni nasveti, prosim. Hvala

________________________________________________________________________________________________________________________

 

 

Draga anonimna. Težko je, ko se partner po dolgih letih skupnega bivanja odloči spremeniti svoje prioritete v življenju in popolnoma razumljivo je da ste jezni ob tem.

Čutite, da ne dobite tistega spoštovanja, ki bi si ga želeli in se vam je celotna stvar zelo stresna. Razumeti zakaj se je on odločil postaviti sebe na prvo mesto ni vaša naloga.

Bodite pozorni, da je zatavate v svoj domišljijski svet in si namišljate stvari, ki jih sploh ni. Kaj on dela, s kom govori, s kom se druži, kaksni so njegovi načrti. V teh mislih se hitro izgubimo in izgubimo atik z realnostjo. Glavno, da najprej ocenite kakšno je stanje; torej ali je še možnost rešiti partnersko zvezo ali ne in da naredite načrt kako naprej.

 

Glavno je, da si vzamete čas in ne hitite.

 

Po tako stresnih novicah je normalno da smo nekaj mesecev lahko v šoku in šele kasneje začnemo čutiti vsa čustva, ki se nahajajo v tem.
Pomemben poudarek je, da postaviti sebe v ospredje je druga stvar, kot zanemarjati ostale okoli sebe.

Komentar so zapisali sočutni admini.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

TERAPEVTSKA IZKUŠNJA

/0 Komentarji/in /Napisal:
TERAPEVTSKA IZKUŠNJA
_______________________________
Čudežev seveda ne delam jaz, pač pa pari, ki se odločijo za terapijo. Kljub temu, da bi najraje končali odnos, se odločijo za zadnjo potezo.
Ta teden me je presenetil par, ki je prišel skupaj prvič.
Gospa je ze bila na nekaj srečanjih in čutila je, da bo partnerja izgubila, ali pa da bi kar ona sama šla.
Tokrat je prišel tudi on. Prvi stavki so bili, da hoče takoj zaključit in da na terapijo ne bo nikoli več prišel. Pripravljen se je bil celo odpovedat svojemu otročku. Bilo je napeto, žalostno in strašljivo.

Pogovarjali smo se, kaj konkretno je njemu tako nesprejemljivo v zvezi in kje se je on odpovedal sebi.

Pri obeh temah je globoko zajokal & priznal, da nikoli ni dobil starševske ljubezni… Iskal je neomejeno svobodo, ki je v resnici nima v sebi.
Ob vsem tem solze…. partnerko je ta svoboda strašila, zanj pa je bila nesprejemljiva njena kontrola in posesivnost, ki je prestopala meje, isto kot so to počeli že drugi – njemu, ko je bil še otrok.
Jokal je on in jokala je ona.
Iz sočutja do njegovega otročka (njega, ko je bil majhen)…. prišli smo do nje, do njene kontrole in želje po tem, da pomaga njemu. Do njene majhne punčke, ki je odraščala v takšnih nepredvidljivih razmerah, da je bilo prevzemanje kontrole edino varno. In jokal je z njo tudi on.

Ugotovili smo, da sta neverjetno kompatibilna, globoko povezana v najhujših ranah in v resnici zelo sočutna.

Priznam, na terapiji zame kot za terapevta totalno ganljiv moment in čudovita izkušnja – ko vidiš, da obrambe lahko padejo in ostane le Ljubezen. Ugotovili smo, da sta se prej prepirala zato, ker sta bila oba spregledana – spregledala sta svoje rane, vsak pri sebi in drug pri drugem. Ko sta začela celiti svoje rane, sta lahko pogledala tudi drug k drugemu. In jokala skupaj. Se odločila, da je vredno vztrajat. In prvic poskusiti predelat vzorce, ki sta jih ponavljala že v prejšnjih zvezah.
Gospoda sem na koncu vprašala, če bo še kdaj prišel (je dobil svobodo izbire, ki jo je pogrešal doma) in njegov odgovor je bil, da zdaj bi prosil za terapijo, če mu je ne bi omogočila.
Če ste v partnerski stiski in bi na momente najraje odšli in se sprašujete, ali je vse sploh smiselno…. je!
Vredno je, če sta oba za in zares pripravljena na delo. Samo vi si lahko pomagate in delate nove stvari v svojem življenju, drugače.
Če je pretežko, poiščite pomoč izkušenega terapevta.  Če si to želita oba je pred vami čudovita izkušnja.  Vredno je. ❤️
Prispevek je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Znašla sem se v odnosu z nasilnim partnerjem in brez denarja: Svetovanje za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:
Pozdravljeni,
Znašla sem se v taki situaciji, ko več ne vem kaj narediti. S partnerjem sva skupaj 7 leto. Imava dva skupna otroka in vsak otroke iz prejšnje zveze. Težava je v tem da sem se ohladila do njega zaradi stalnega metanja iz stanovanja, razbijanja stvari v pričo otrok, njegovega bežanje od doma, Oz. umikanja stran od nas. Na začetku je bilo vse ok, zdaj pa vsak dan z težavo preživljam. On je na antidepresivih katere redno menja. Zdaj pa se ta podražitev vsega skupaj, položnice… Obupana sem, priznam tudi jaz že malo depresivna. Pred kratkim sem izgubila tudi mamo in se borim tudi s tem in ne morem preboleti njene smrti. Na socialni sem povedala kaj se dogaja doma in jih prosila za anonimno prijavo, ampak odgovor je bil, da brez partnerja ne morem tega narediti. Naj povem da stran ne morem ker ves denar dam za položnice. Kako se spopasti s tem?
.
______________________________________________________________________________________________________________________________________________________
.
Spoštovana,
hvala za vaše zaupanje in potrpežljivost za odgovor.
Čuti se, da ste na robu z močmi.
.

Ko človek bere vaše besede, se lahko poučiti zelo nemočno, tako kot vi, hkrati pa nas lahko postane tudi strah, ko omenjate, da vaš partner razbija po hiši v pričo vaših otrok.

.
Tudi za otroke je lahko ta situacija neznosna, saj doživljajo nasilje in tesnobo. Če je vaš partner nasilen do vas in do otrok, je vsekakor to treba prijaviti na CSD, policijo …
Če se počutite čisto fizično in psihično nemočni oziroma depresivni, bi tudi vam svetoval psihiatrično farmakološko pomoč. Veliko je predsodkov glede tega, ampak seveda lahko človeka v stiski stabilizira in mu da dodatno moč, da premaga težje ovire v življenju.
Izreči vam moram tudi sožalje za vašo mater! Ob vseh stiskah vas je doletelo še to, kar je lahko zelo hudo.
Če si želite oditi od partnerja, ker se ne počutite več varno, so na voljo tudi varne hiše in drugi krizni centri. Svetoval bi vam, da pokličete tudi tja, če čutite to potrebo.
Svetoval bi vam tudi vključitev v individualno terapijo (morda skupaj s starejšimi otroki …). Obstajajo tudi cenejše terapije (Frančiškanski družinski inštitut, ŠRCD, ZPM Moste …).
.
Na terapiji običajno delamo le na tem, kako se lahko človek prebije skozi stisko in težke čase ter ohrani tisto notranjo moč, za katero je treba verjeti, da jo ima. Na terapiji terapevti nikoli ne obupamo nad osebo in ji nenehno poskušamo stati ob strani! Vabljeni ste seveda tudi k nam!
.
Vse dobro vam želim,
Zmago Švajncer Vrečko,
individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija
.
Podoben članek najdete tudi TUKAJ.
.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Kako se spopadati z dejstvom, da te partnerjeva družina ne odobrava: SOS za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:
Vprašanje:
Zanima me kako se spopadati z dejstvom, da te partnerjeva družina ne odobrava?
Skupaj sva leto in pol. Ne živiva skupaj, ampak to načrtujeva v prihodnosti. V samem odnosu nimava večjih problemov, nesoglasja rešujeva sproti, se veliko pogovarjava in sprejemava kompromise. Spoznala sva se po tem, ko sem se ločila. Iz propadlega zakona imam tudi otroke, ki jih je on sprejel za svoje. On svojih nima. Otroci so ga zelo lepo sprejeli.

Mi sami med sabo v glavnem nimamo težav in se zelo lepo razumemo.

Nastane pa je njegova družina. Do oktobra, ko sem bila večino vikendov sama, so bili otroci pri očetu. Takrat sem bila doma, odnosi so bili normalni oz. sem se počutila sprejeto in sproščeno v njihovi družbi. Ko sem dobila novo službo in sem začela delati čez vikende, je partner začel večino vikendov preživljati pri meni, pa so se začeli različni komentarji. V stilu, da je prehitro, da bi se pogovarjala o skupnem življenju, da so moji otroci prenaporni za njega, ipd. To je v zadnjem obdobju pripeljalo do tega, da sem bila izločena iz družinskih praznovanj, ker so bili otroci tisti vikend pri meni, in čez vikend celo do tega, da mu je mama rekla, da ga zelo dobro pozna in da opaža v zadnjem mesecu, da je nesrečen ob meni in da zaradi tega bolj pogosto pije. Da ga ima rada in da naj premisli o tem kar mu je povedala in da si naj najde boljšo zensko. Partner je bil šokiran in v je zmrznil. Je rekel, da ga je tako zelo prizadelo, da sploh ni bil sposoben reagirati.
Včeraj mi je to vse tudi povedal in danes sem sla k njemu, da sva bila pred službo nekaj ur skupaj, da sva skupaj predelala del tega dogajanja. Mene je v prvi vrsti prizadel ta odnos, ker tega resnično nisem pričakovala. Nikoli nisem bila nesramna do nikogar in sem jih sprejela in jih smatrala za družino.

Sem pa v zadnjem času čutila posesivnost njegove mame, ampak se nisem s tem obremenjevala, ker mi je sama večkrat povedala, da ona razume, da bo njen sin slej kot prej odšel od nje in da je to popolnoma življenjsko.

Da mu privošči, da je srečen.  Ne razumem kako imaš tako malo spoštovanja do svojega otroka, da mu posegaš v tako intimo kot je izbira partnerja. Da mu govoriš, da je s partnerjem nesrečen, da ga naj pusti, da si naj najde boljšo, itd. Sama tega resnično nisem vajena, ker pri nas v družini takega odnosa ni.  To se mi zdi izjemno toksično in neprimerno. Sama sebe smatram za dobro osebo in ne vidim razloga za takšno ‘intervencijo’. Nobenemu od naju ni jasno od kje je to pravzaprav prišlo. Ker vikende preživlja pri meni, ona pravzaprav sploh ne vidi kakšen odnos imava, kako se razumeva in kako mi funkcioniramo kot družina. Ona vidi njega med tednom, ko je pod stresom in slabe volje zaradi slabih odnosov v službi, ki ga zelo obremenjujejo.
Zanima me kako pravzaprav od tu naprej? Kako se spopadati z vsem tem? Boli me, da je partner zdaj razcepljen med mano in svojo družino in da imam občutek, kot da sem jaz povzročila, da mora izbrati stran. Tega položaja mu resnično ne privoščim in razen tega, da mu stojim ob strani, ne vem kaj se lahko naredim, da bi izboljšala to celotno situacijo.
_________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana,
hvala, da ste svojo bolečino delili z nami in žal nam je, da vam pozno odgovarjamo. Čuti se, da vas je ta reč zelo prizadela. Občutek je, kot da ste vi krivi, da je zdaj vaš partner ujet med vas in vaše otroke ter svojo družino, posebno pa svojo mater. Veliko občutka krivde lahko potem nosite vi, za kar sploh niste krivi.
Kot moški vam lahko povem, da je vselej na strani moškega to, ali se v polnosti odloči, da bo zaživel svoje življenje, se odločil za novo družino, za novo partnerico, za otroke …

Občutek je, kot da je on hitreje sprejel vaše otroke kot njegova mati.

 

Kot pravite, ima ona določen vpliv nanj, in po njenem pogovoru z njo vam je rekel, da ga vaši otroci preveč obremenjujejo, kar vam lahko prebudi občutek, da je tudi začel piti zaradi vas, da ga vi delate depresivnega itd., kar pravi njegova mati njemu.
Toliko nemoči in stiske je čutiti v vaših besedah, vendar kot sem rekel – vi niste krivi za to, da vaš partner pije in da je morebiti nesrečen zaradi vas. Verjetno se vaš partner počuti ujeto med vami in svojo materjo.
Na terapevtskih srečanjih dostikrat delam s takšnimi pari. Partner mora velikokrat spoznati, da je dobro zaživeti novo življenje  in kako lahko zmanjša vpliv svojih staršev nase ter začne postavljati določene meje in razmejitve svoji primarni družini.
Vi ste tisti, ki trpite zaradi tega, ker on ne zna postavljati mej svoji materi. Poleg vas pa neznansko verjetno trpijo tudi vaši otroci, ki jih je sprva sprejel, zdaj pa pravi, da ga obremenjujejo.
Ne vem, koliko občutka zavrnitve in krivde poleg vas sprejmejo tudi vaši otroci. Vendar to ni vaša odgovornost. Predlagal bi vam partnersko terapijo, če se je vaš partner pripravljen odločiti za vas in vaše otroke.
Če ne, pa bi vam vsekakor predlagal individualno terapijo, saj ste ravnokar preboleli ločitev in vam je verjetno težko potem preboleti še en razhod, še huje pa je to lahko za vaše otroke …
Vse dobro vam želim,
Zmago Švajncer Vrečko,
individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija
_____________________________________________________________________________________________________________________________

Draga gospa. Hvala za vašo izpoved, ranljivost.

Kar meni ostaja ob vsem prebranem je se to, da ste neverjetno verbalizirani, čustveno ranljivi, iskreni in odprti in predvsem – dober človek.

Zato slutim, da bosta zmogla in zmagala tudi vse te prepreke.

Če partnerja ne bi imeli na vasi strani, bi partnerju priporočila dve knjigi Po tihem zapeljani in Poročen z mamo – istega avtorja, Kenneth M Adamsa.
Vam pa Strupeni tasti in tasce (Susan Forward).
Morda vama ta literatura lahko se kje pomaga.
Sicer pa srečno, srčna gospa!
Komentar je dodala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
____________________________________________________________________________________________________________________________
Dodaten komentar:
Partner ni nikoli rekel, da so mu otroci prenaporni, ali da je nesrečen z mano. Midva se zelo veliko pogovarjava o teh stvareh. Tudi nikoli nisva hitela v to, da smo se zaceli družiti z njimi. Je minilo najprej pol leta, preden je on sploh spoznal otroke. Prej nisva imela želje in potrebe po tem, ker sva najprej želela videti ali zveza med nama pelje v skupno prihodnost ali ne. Tudi sama sem mu vedno dajala dovolj časa in prostora, da se sooči z občutki okoli tega.

Se zavedam, da je vstopiti v odnos z osebo, ki že ima otroke veliko težje in veliko bolj kompleksno, kot v odnosu brez otrok.

 

Vse skupaj smo šli postopoma in počasi. V prvi vrsti tudi zaradi otrok, ker sem želela, da je odnos do njih primeren in da se počutijo varno. On otrok ni nikoli zavračal, poskrbi za njih, jih ima rad in otroci so ob njem sproščeni. Tudi kadar mene ni zraven ni problemov. Tako da sem mu pravzaprav resnično hvaležna, ker je do otrok dober in jih je resnično sprejel za svoje. To da so prenaporni za njega mu govori njegova mama. In to, da si je ob večerih spil kakšno pivo ali dva, občasno, pa tudi ne pomeni, da ga “pije”. Na splošno gre bolj za to, da mu mama želi dirigirati življenje in mu posega v intimne odločitve.
V bistvu sva se midva v tem času odkar sem vam pisala že ogromno stvari pogovorila. On je odločen, da mnenje njegovih domačih ne spremeni ničesar med nama.

Midva se razumeva in skupaj dobro funkcioniramo kot družina in to je tisto kar šteje.

 

Odnos z mamo rešuje sam. Tudi okoli tega veliko komunicirava. On ne želi, da se jaz spreminjam, ker tukaj pravzaprav ni v meni problem, ampak je problem v maminem vtikovanju. V prvih nekaj dnevih je bil tudi sam šokiran nad njenim obnašanjem, ampak kasneje je ugotovil, da je to pravzaprav mamin vzorec. Meni, da je posesivna, ker vidi da je srečen in ker se začenja zavedati, da ga bo “izgubila”. V kratkem se namreč namerava odseliti od nje, k meni in očitno je to njen velik problem. Hkrati pa se partner zaveda, da je to problem, ki ga bo ona morala sama rešiti, ker ni njegova dolžnost, da ji on igra čustvenega partnerja. On ima svoje življenje in ga namerava živeti tako kot se njemu zdi primerno.
Sem pa tudi sama sprejela dejstvo, da se nekaterih stvari ne da spremeniti, in da to ni moja krivda ali moje breme. Ker ne sama in ne partner ne vidiva problema v mojem odnosu do njih, se sama ne bom spreminjala. Če me želijo imeti v družini me lahko sprejmejo, drugače pač ne. Mi je zelo žal, če se odločijo za slednje, ampak tudi to naju s partnerjem ne bo ločilo.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Podoben članek najdete TUKAJ.

Sem žrtev fizičnega in psihičnega nasilja, kam po pomoč: SOS

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje:

Prosim za nasvete. Bila sem v zelo težkem razmerju polnem fizičnega in psihičnega nasilja. Po kar nekaj mescih, lahko bi že rekli letih mi je en dan prekipelo in sem v efektu poklicala policijo in vse povedala, oni so seveda izdali prepoved približevanja. Nikoli nisem kritizirala partnerja ali pa se komu zaupala za težave, zato noben ni vedel kaj se v resnici dogaja.

V času prepovedi jo je večkrat prekršil in tudi bil opozorjen da bo kmalu sledil pripor.

Ker je nadaljeval sem ga najprej sama opozorila kaj mu grozi da naj preneha in se hotela lepo z njim pogovorit da je konec. Ampak si je on to razlagal drugače in ko je dojel me je v javnosti pred drugimi ljudmi močno fizično napadel, tudi grozil da me bo ubil vendar so ga mimoidoči pravočasno ustavili. Seveda so ga odpeljali v pripor od tega je že nekaj dni moja vest pa mi nabija vsaki dan bolj saj mi hodijo sem njegovi domači in prijatelji, da kaj si jaz mislim in čakam da je moja naloga da ga spravim iz pripora. Vsi ti pritiski in podživljanja so me pripeljala do samomorilnih misli saj več ne zdržim. Kako si naj pomagam, da ne pristanem na antidepresivih. Prosim vas za nasvete.

 

_____________________________________________________________________________________________________________________________

 

 

Pozdravljeni. Kar opisujete, je žal ponovno nasilje nad vami in prav je, da se zavarujete. Niste namreč krivi vi, da je gospod kjer je, ampak je v polnosti odgovoren le on sam. Povedano drugače: če on ne bi imel težav z nasiljem, se ne bi samega pripeljal tako daleč. Edino pravilno je, da ste se zavarovali.

Verjamem pa, da vam znajo njegovi znanci – za katere vprašanje, če jih ne pošilja prav on – otežiti breme.

Ampak to NI vaša krivda. To ni v ničemer vaše breme. Če gospoda ne bi prijavili, bi se zelo verjetno en dan zgodilo kriminalno dejanje, ki bi pomenilo smrt… in po drugi strani – nasilneže redkokaj zares strezni, zato je pripor nujen za njihovo osebno rast. Brez pripora je to skoraj nemogoče….
Toplo svetujem, da se čimprej povežete z DNK (Drustvo za nenasilno komunikacijo) in morda večkrat pokličete SOS telefon za ženske v nasilnih odnosih. Poleg tega se vključite v strokovno pomoč v obliki individualne terapije. Doma se okrepite z varnimi ljudmi, ki vas podpirajo in lahko držijo pokonci. Ne bodite sami, zavarujte se.
Ps.: antidepresivi niso konec sveta, bi bilo pa totalno krivično, da bi jih morali jesti zaradi nasilnega bivšega partnerja. Tako da začutite koliko več ste vredni, najdite nekje vašo jezo in poskrbite zase. To vam pripada. Vedno pa se lahko obrnete tudi na nas.
Vse dobro!
Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
_____________________________________________________________________________________
Spoštovana,
to, kar opisujete, je huda situacija. Čuti se, da se je v vsem tem času nabralo veliko tesnobe in strahu, kot da zares ni mogoče najti neke prave rešitve. Želeli ste se toplo pogovoriti z njim in vas ni slišal … Zdaj je v zaporu in na vas pritiska njegova družina … Prej ste ves ta čas bili tiho in se je v vas nabirala vsa ta stiska, saj mogoče niste želeli obremenjevati drugih ljudi, obenem pa bi to lahko vodilo celo do česa hujšega, če ne bi poklicali policije. Za to, da ste se opogumili, si morate vsekakor dati veliko priznanje. Veliko partneric se namreč ne opogumi in ostane v isti situaciji, kjer pa se nasilje nenehno stopnjuje …

Če ste nekje postavili mejo, vsekakor verjamem, da jo lahko tudi v drugih situacijah, morda z njegovo družino …

Dostikrat imajo žrtve nasilja tudi še zmeraj rade svojega partnerja, kar je povsem v redu, ker ne moremo vplivati na svoja čustva, in če ste vi v tej situaciji, se nikakor ne rabite kriviti za to in za vsa svoja čustva, ki jih občutite … Seveda pa je zdaj v Sloveniji toliko enega nasilja in umorov, zato je res dobro, da se obrnete na vse vire pomoči, ki so le ponujeni, tako kot je že omenila terapevtka Knez Steinbuch in drugi … Morda celo varna hiša ali kaj podobnega …
Včasih žrtvam nasilja pomaga farmakološka pomoč (antidepresivi itd.), s katero se telo malo umiri, ni več toliko tesnobe in strahu, zato je mogoče lažje razmišljati in narediti racionalne odločitve, ki lahko žrtev zaščitijo pred še hujšim nasiljem. Seveda pa je bistveno, da se udeležite kakšne individualne ali skupinske terapevtske pomoči. Veliko časa ste tudi molčali in vsa ta stiska se je nabirala v vas …

Tukaj je mogoče čutiti veliko groze in mnogokrat je žrtvam nasilja lažje, če lahko eno bolečino ubesedijo in imajo nekoga ob sebi, ki jih lahko v polnosti začuti ter jim pomaga prebroditi najhujše dni, tudi če je to terapevt.

Na terapiji se namreč tudi učimo, kako zavarovati sebe in kako doseči tisto opolnomočenje, ki ga morda včasih želimo imeti, ko smo v stiku s storilci nasilja …
Vse dobro vam želim in če boste še imeli kakršno koli vprašanje, se lahko obrnete na nas.
Zmago Švajncer Vrečko,
individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija
Najdete nas tudi na Facebooku in Insagramu.
Podobne članke najdete TUKAJ.

Veliko sem sama in ga čakam, kako naprej: SOS za partnerstvo

/1 Comment/in /Napisal:
Pozdravljeni,
S partnerjem sva skupaj 13 let in imava 2 otroka (6let in 1 leto). Partner je vedno je iskal potrditev v karieri in jo v zadnjih letih tudi nekako naredil in dobil. V marsičem sva si podobna, da iščeva potrditev zunaj, ne znava postavljati mej. Sama sem hodila 2 leti na psihoterapijo in sem v svoji službi in odnosih veliko naredila glede tega in sebe. Pri partnerju pa vidim, da bo vse naredil da ugaja. Že od začetka je bilo pri njemu prisotno, da je bil v službah po cele dneve.  Njega ne moti, ker dobiva potrditve, mene pa zelo. Naj povem primer, saj se meni ne zdi več normalno in sem pred tem, da ne vem če bom še lahko tolerirala take zadeve. V torek je bil v službi od 7ih zjutraj prišel domov ob polnoči, naslednji dan od 7ih pa je prišel ponoči domov ob 1.15 zjutraj. Nimava nobenih staršev (slabi odnosi, ni stikov), tako da je takrat vse na meni, ampak bolj kot to, mene ‘vrže’ ker ga nekako čakam.

Nikoli ne vem kdaj bo prišel domov, vedno gre z nekom v avtu, saj sam tako želi in potem se ti sestanki zavlečejo, v meni pa narašča nemir, ko se zbudim, do hude jeze in ga čakam.

Moti me, da imam občutek da mu to paše. Ima pa tako službo ko je nekakšen suport podjetnikom in organizira razne delavnice, sestanke, tudi prireditve, seveda bi oni tega še več, pred korono je bilo tega ogromno, s prvim sinom sem bila večino časa sama, sedaj je malo manj, je pa še vedno povprečje cca 1x na 14 dni. 2 x so ga celo pripeljali iz urgence zaradi izčrpanosti, ko je organiziral dogodek 2 dni zaporedoma. Ima tudi takega nadrejenega, ki so vedno, ko je bilo konec, se še kar vozil okoli in so hodili po lokalih. Imam občutek, da si ne upa postaviti mej, saj je zelo napredoval, ampak tudi zato, da se nebi osramotil, ko bi rekel da gre domov k družini. Drugače je veliko z otroci, pomaga ogromno, doma naredi in to mi tudi očita. Zanima me pa tudi ali mi lahko svetujete zakaj v meni tak nemir?

Večkrat mi reče, da zakaj enostavno ne zaspim, on ne vidi problema, da ga ni in da ni izčrpan?

Nisem imela alkoholikov doma, je pa mama MOM, oče je bil pa odsoten čustveno. Večkrat sem se skušala z njim pogovoriti pa vse zanika… pravi da ni tako pogosto, sploh me ne sliši tudi sicer v odnosu. Hvala
_______________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana,
ko berem vaše besedilo, se lahko čuti vaša tesnoba in ena globoka žalost ter razočaranje nad vašim partnerjem. Rekli ste, da ste tudi na tej točki, da ne veste, če boste še lahko naprej tolerirali njegovo vedenje. Potem vam je verjetno seveda zelo hudo.
Tak občutek je, da se je morda po trinajstih letih vaš partner od vas nekoliko oddaljil ali pa da mu celo nekako ustreza, da je toliko v službi, da potem ne rabi biti toliko doma. Vaša stiska je popolnoma upravičena. Ko pravite, da vas zanj skrbi, saj ne zna postaviti mej svoji službi in da je zaradi tega bil že na urgenci. Verjetno se potem v vas lahko nabira tudi en nemir, ker vas je strah prihodnosti in ne veste, ali je šlo že vse predaleč.

Priznanje si zaslužite, da ste obiskovali terapevtska srečanja in naredili velike korake v smeri boljše prihodnosti!

Čisto normalno pa je, da ga pogrešate, ko ga toliko ni doma ob vas in vaših otrocih. Ker lahko potem čutite, da ste včasih sami za vse … Čeprav pravite, da vam tudi veliko pomaga.
Razlagate, da ga dostikrat čakate. Kolikokrat ste morda morali čakati vaše starše, mamo, ki je imela mejno osebnostno motnjo? In očeta, ki je bil čustveno odstoten, da ste dobili nek občutek ljubljenosti od njiju? Pa še tega morda ni bilo veliko, če pravite, da nimate stikov z njima zaradi slabih odnosov. To čakanje se potem lahko pri vas kar ponavlja v novih odnosih.
Seveda je težko biti mama dvema majhnima otrokoma, in to z očetom, ki ga dostikrat ni doma in lahko tudi včasih popije kak kozarec preveč. Tudi otroci lahko močno pogrešajo očeta in čutijo vaš nemir, zakaj ga toliko ni doma. Lahko se morda vsi počutite zanemarjeno.
Ni pa lepo od njega, da vas ne sliši, ko želite z njim spregovoriti o vaši stiski, in da vse zanika.

Osnova dobrega partnerskega odnosa je poslušanje, razumevanje in medsebojno spoštovanje.

Kot pravite, tega verjetno ni največ z njegove strani.
Svetoval bi vama partnersko terapijo. Ko izvajam terapije s podobnimi pari, resnično želim doseči, da partner svojo partnerko sliši in jo poskuša tudi začutiti v njeni stiski ter zares nekaj spremeni, kar bi v vašem primeru lahko pomenilo, da začne postavljati več mej svoji službi, kar bi koristilo prav tako njegovi samozavesti in psihofizičnemu zdravju. Hkrati pa, da potem preživi več časa z vami in ga ni več sram, da je več z družino, kot pravite. To bi lahko pomirilo tudi vas. Saj bi čutili, da se je partner začel v večji meri odločati za vas in vašo družino ter to postavljati pred svojo službo.
To je splošno rečeno, seveda pa se na terapijah v vsak primer res konkretno poglobimo.
Vse dobro vam želim.
Komentar je zapisal terapevt Zmago Švajncer Vrečko.
Najdete nas tudi na Facebooku in na Instagramu. 
Podoben članek najdete TUKAJ.

Potrebujem pomoč: Kako naj premagam zasvojenost?

/0 Komentarji/in /Napisal:

Ali mu lahko pomagam premagati zasvojenost?

 

Pozdravljeni. S partnerjem sva oba odvisnika. Pred leti sva si našla strokovno pomoč in začela delati na sebi in svoji zasvojenosti. On je kmalu opustil pomoč in se zopet zapletel v zasvojenost. Jaz še vedno hodim na skupino in delam na sebi. Mi lahko morda kdo iz izkušenj pove, kako bi mu lahko pomagala? Pravijo, da najbolj pomagaš tako, da nič ne pomagaš in zaenkrat se tega držim. Je pa težko, saj je to moj najbližji, za katerega sem mislila, da se bova skupaj postarala. Prosim vas tudi za predlog kake dobro knjigo o zasvojenosti.  Najlepša hvala.

__________________________________________________

 

 

Draga gospa,
sploh si ne predstavljam bolečine, v kateri ste se znašli ob recidivu partnerja. Morda celo doživljate krivdo, ker je vam uspelo, njemu pa ne morete pomagati. Preveva vas občutek nemoči in sprašujete se, kaj lahko naredite vi, da se ta nočna mora čimprej konča. Verjetno ste vsa ta leta upali in pričakovali, da bosta ravno preko boja proti skupnem sovražniku (zasvojenosti) še močnejša in zmogla ta odnos peljati skupaj naprej, na globljem nivoju. In takšen vzajemen boj verjetno res poveže bolj kot kaj drugega. A žal se pri zasvojenostih mnogokrat te sanje ustavijo.
Namreč zdravljenje zasvojenosti žal vedno vsebuje tudi padce in recidive.
Ne vem, za katero zasvojenost gre, ampak za alkohol pogosto preberemo, da le malo ljudi zmore okrevanje in to v poprečju nekje šele po štirih padcih. Kar kruta statistika, ampak verjetno žal realna. Zasvojenosti so težke in marsikdo ne zmore. Temu strahu zdaj gledate v oči tudi vi in se sprašujete, ali lahko kaj naredite… Omenjate, da pravijo, da jih je treba pustiti in ena logika bo zagotovo tudi na tem: ljudje morajo sami odkriti, kaj želijo. Poleg tega pa pri zasvojenosti velja tudi to, da hitreje ko trčimo ob dno, hitreje pridemo nazaj. In morda to prepuščanje vajeti partnerju hitreje privede do tega, da sam vendarle poskrbi zase in ponovno najde strokovno pomoč.
Drugi pa bi izbrali ultimat in postavili pogoje, da lahko nadaljujejo odnos po padcu zaupanja. Toda zdaj ste na potezi vi. Vi boste morali ugotoviti, kje ste, zakaj vse to dopuščate in koliko tega sploh še zmorete nositi. Morda vam je vzdušje zelo domače in zaradi lastne izkušnje čutite, da ne smete kar iti, ali pa postaviti meje na trdo. Toda v resnici jih lahko. Če bojo stvari šle še naprej izven kontrole, imate vso pravico, da precenite, ali to še zmorete spremljati. In pravzaprav morate zaradi lastne izkušnje in lastne občutljivosti na recidiv tukaj še toliko bolj poskrbeti zase, da ne bi ponovno oba pristala v istem stanju. Vi veste, kaj to pomeni, ko spet popusti kontrola in alkohol obvladuje telo, namesto obratno. Vi veste, kako je pomembno, da ste trdni, neomajni, vztrajni in pokončni. Ravno zaradi lastne izkušnje, kjer ste uspeli vse to preseči, veste, da se morate nujno zavarovati tudi vi sami.

Postavljanje meja lahko deluje kruto, lahko pa je največji izraz ljubezni do sebe in bližnjega.

Morda pa bi ravno ta meja bila pomemben faktor za drugo stran. A v resnici je razplet popolnoma v rokah partnerja in verjetno je kruto tudi to, kako nimate kontrole nad njim in kako ga vi ne morete spodbuditi, še manj pa spremeniti. Čisto zares ste nemočni, saj se spremeni lahko le gospod sam. Zato priporočam, da si najdete dodatno podporo, morda obiščete se al-anon, berete knjige od Sanje Rozman in predvsem čimprej poskrbite zase. Upam pa da v skupini dobite se kak praktičen nasvet in izkušnje, ki bi vam morda koristile. Vse dobro in le pogumno prisluhnite sebi!
Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Copyright © 2016 - 2020 - Vita Bona - družinska terapija

Vita bona novice!

Ker želimo biti povezani z vami se naprej, vas vabimo, da se naročite na naše mesečne novice. Od novic se lahko kadarkoli odjavite.