TERAPEVTSKA IZKUŠNJA
Pogovarjali smo se, kaj konkretno je njemu tako nesprejemljivo v zvezi in kje se je on odpovedal sebi.
Ugotovili smo, da sta neverjetno kompatibilna, globoko povezana v najhujših ranah in v resnici zelo sočutna.

Draga gospa. Hvala za vašo izpoved, ranljivost.
Vprašanje:
Prosim za nasvete. Bila sem v zelo težkem razmerju polnem fizičnega in psihičnega nasilja. Po kar nekaj mescih, lahko bi že rekli letih mi je en dan prekipelo in sem v efektu poklicala policijo in vse povedala, oni so seveda izdali prepoved približevanja. Nikoli nisem kritizirala partnerja ali pa se komu zaupala za težave, zato noben ni vedel kaj se v resnici dogaja.
Ker je nadaljeval sem ga najprej sama opozorila kaj mu grozi da naj preneha in se hotela lepo z njim pogovorit da je konec. Ampak si je on to razlagal drugače in ko je dojel me je v javnosti pred drugimi ljudmi močno fizično napadel, tudi grozil da me bo ubil vendar so ga mimoidoči pravočasno ustavili. Seveda so ga odpeljali v pripor od tega je že nekaj dni moja vest pa mi nabija vsaki dan bolj saj mi hodijo sem njegovi domači in prijatelji, da kaj si jaz mislim in čakam da je moja naloga da ga spravim iz pripora. Vsi ti pritiski in podživljanja so me pripeljala do samomorilnih misli saj več ne zdržim. Kako si naj pomagam, da ne pristanem na antidepresivih. Prosim vas za nasvete.
_____________________________________________________________________________________________________________________________
Pozdravljeni. S partnerjem sva oba odvisnika. Pred leti sva si našla strokovno pomoč in začela delati na sebi in svoji zasvojenosti. On je kmalu opustil pomoč in se zopet zapletel v zasvojenost. Jaz še vedno hodim na skupino in delam na sebi. Mi lahko morda kdo iz izkušenj pove, kako bi mu lahko pomagala? Pravijo, da najbolj pomagaš tako, da nič ne pomagaš in zaenkrat se tega držim. Je pa težko, saj je to moj najbližji, za katerega sem mislila, da se bova skupaj postarala. Prosim vas tudi za predlog kake dobro knjigo o zasvojenosti. Najlepša hvala.
__________________________________________________
Namreč zdravljenje zasvojenosti žal vedno vsebuje tudi padce in recidive.
Postavljanje meja lahko deluje kruto, lahko pa je največji izraz ljubezni do sebe in bližnjega.
Pozdravljeni, prosim za razsvetljenje, nasvete, predloge z vašega zornega kota. Imam hči za katero skrbim že od njenega 8.meseca starosti. Letos bo srčica napolnila 10 let. Z očetom že leta nima stikov. Oče jih ne želi, hči prav tako ne želi. 9 let sem bila samska. Letos sem pa spoznala najboljšega moškega v svojem življenju. Razumevajoč je, ljubezniv, spoštljiv, prijazen, genialen, gentelmen. Problem je v tem, da sva uro in pol vožnje oddaljena en od drugega. Tako se lahko vidiva samo za vikende. Pa še službi imava vsak v svojem kraju. Dogovorjeno imava, da en vikend preživiva sama skupaj, en vikend pa skupaj z mojim in njegovim otrokom. To je vsak; 2.vikend gre hči z mano k partnerju. Partner ima otroka starega 14 let. Tudi z njegovim otrokom se super razumeva. Moja hči je videla, da je partner zelo prijazen in dober z nama.
Izziv je v tem: hči želi kakšen vikend preživeti samo z mano. Jo razumem. Po drugi strani pa je vikend edina možnost, ko se s partnerjem lahko druživa. Sem res sebična, če ne želim vikendov žrtvovati za druženje samo s hčerko? Med tednom sva vsak dan po moji službi skupaj. Sprašujem se še to. Če 1x se odločim, da ostanem vikend doma, bo morda naslednjič, ko ne bom hotela rekla, da saj zadnjič pa sem ostala, zakaj spet ne morem? Ali pa bo spala do 12h, nato bo prijateljica pozvonila in bosta popoldan preživeli skupaj namesto, da bi se jaz z njo družila. Kaj predlagate? Hvala za vsak nasvet ❤
___________________________________________________________________________________________
Pozdravljeni, tole je za hči totalna sprememba in zagotovo je v velikem strahu, pred tem da vas izgubi. Čeprav o tem ne govori in tega ne kaže, bi bilo dobro ji ubesediti, da boste vedno tam zanjo, da boste vedno njena mami, da se to ne bo nikoli spremenilo.
Seveda pa boste sčasoma zagotovo tudi s partnerjem govorila o kakšni spremembi… Če je zveza od letos, torej šele tri mesece, hčerka samo potrebuje več časa, da sprejme spremembo.
Torej boste spremembe delali počasi: ko bosta za začetek skupaj izbrali vikend, kjer ona prespi pri prijateljici ali gre z babi/varuško v kakšen park ipd ipd, skratka čas brez vas je pametno spreminjati z občutkom in s pozitivno vsebino.
Verjetno pa tudi vama s partnerjem ne bo taka razdalja ustrezala za vedno – ampak zdaj sta šele na začetku in logično, da teh pogovorov še ni.
Si pa mislim, da je težko, zdaj, ko ste zaljubljeni zaustavljat srečanja in odnos – a po drugi strani to samo daje več varnosti in počasnega spoznavanja.
Če povzamem: če boste hčerki ubesedila strah in počasi z občutkom delala spremembe, jih bo tudi ona lahko sprejela, vi pa boste še sčasoma lažje spoznavala.
Samo dajte si vsi čas in besede in vse bo ok. Prijetno spoznavanje in uživanje zaljubljenosti vam želim!
S hčerko pa samo pogumno in sočutno naprej!
Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Imava 7 mesečnega otroka, ki ima že od rojstva velike težave, posledično je veliko neprespanih noči/dni, veliko nekih “ukrepov”, posvečanja pozornosti, ipd. Ne vem kdaj sem spala več kot 3h v kosu. Časa zase nimam, skrb za otroka + vsa ostala hišna opravila. Mož je zaposlen, ima super službo, veliko “odmorov”, lahko delo, domov hodi na kosilo. Vedno, ko pride domov pogleda na štedilnik in v kolikor ga nič ne čaka, obrača z očmi, postane nervozen, sprašuje kaj bo on jedel, ipd.. Glede financ in ostalih zadev, vse urejam jaz, ker on “ne ve in ne zna”. Kot, da sploh ni del družine- povsem odsotni partner.
Primer za boljše razumevanje: Ko je imel rojstni dan je naredil žur, jaz sem pa bila sama z otrokom, bolan (40° vročine). Poskusila sva se že večkrat pogovorit, vendar dokler ne “znorim” moje besede ne zaležejo. Po tem, je kakšnih 14 dni v redu, potem se stvari postavijo na stare tire.
Komunikacije med nama praktično ni. Zelo hitro se užali, če mu želim kaj povedati, svetovati, če se želim pogovoriti. Če mu samo omenim besedo pogovor obrača z očmi in vedno vpraša kaj sem SPET naredil narobe (konstantno obdelujeva iste težave).
Pričakuje spolne odnose in praktično samo o tem poslušam.
Nimam več ideje kako se s tem soočat.
_____________________________________________________________________________
Draga izčrpana mamica!
Najprej čestitke za vaš dan. Ni samoumevno vse to, kar počnete in zmorete. Ko dobimo otroka, statistike pravijo, partnerske zveze padejo na kvaliteti. Obdobje po novorojenčku je eno najtežjih obdobij partnerstva. Mame intuitivno, pa čeprav na koncu z močmi, nekako že poskrbijo za otroka, za očete pa je ta del težji.
Dejansko so v minusu, kar se začetkov starševstva tiče. Zato jim je treba marsikaj povedati, ubesediti, tudi pokazati. Mamice pa morajo ob partnerju, ki zmanjka predvsem sebi dati omejitve: si najti pomoč, tako pri varstvu, kot pri hrani, tako pri gospodinjstvu.
Včasih so mame imele celo pleme ali celo vas za pomoč, v 21.stoletju v tej individualizirani družbi pa ta del prav zmanjka in vse pade na partnerja. Toda lahko najdete osnovno pomoč tudi drugje (pokličete dostavo, najdete koga za pomoč v gospodinjstvu/pri varstvu ipd), njega pa postopoma vpeljete vse bolj in bolj. Tako boste vi manj obremenjena, gospod pa bo lažje postajal aktivnejši del družine.
Če se vaš gospod dejansko ne znajde in pričakuje, kot pravite, da ste mu vi mati, bi bilo nujno, da bi ta del predelal. Če ni nikoli zmogel poskrbeti zase in za vas, bi bilo nujno, da se udeležita partnerske terapije, kjer bi razdelali tudi ta del. Če ni imel izkušnje, da poskrbi sam zase in za partnerko in je vajen, da drugi delajo vse zanj, se bo moral zdaj naučiti drugače. To je nujen pogoj, da lahko gradita partnerstvo na drugačen način.
Glede spolnih odnosov pa še to: nikoli, ampak res nikoli se vam ni treba na silo potruditi za to, da bo partner ok, če boste ob tem vi trpeli.
Šele potem pa s partnerjem začeti ponovno povezovati, da se boste lahko spet odprla temu – in dobesedno, da bo telo spet odprto zanj. Zdaj verjetno blokira, ali pa greste vi čez sebe. Ni vam tega treba in to – po mojih terapevtskih izkušnjah – prinaša samo globoke zamere. Tega morda on še ne razume, ker moški delujejo drugače kot ženske, ampak je nekaj, kar bi mu na terapiji zagotovo povedali. Zato kar pogumno pri odločitvi za takšno terapijo!
Želim vam poguma pri iskanju pomoči (bodisi glede hrane/gospodinjstva/varstva/…), prav tako poguma pri postavljanju meja in poslušanju svojega telesa. Vse dobro!
Odgovor je zapisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Draga mamica v stiski, ki si prišla po pomoč.
Nasilje – kar ena po riti hitro je – vedno zbudi v nas težke občutke, predvsem zato, ker ga je večina doživela na lastni koži in zato s tem ni kar ok..
Vem, da vam obsojanje v ničemer ne pomaga, zato sem se zdaj oglasila in bi vam rada raje napisala par razlag in morda nasvetov. Upam, da bodo koristni za vas in še za koga. Vedite, da se lahko vedno obrnete name, če rabite pomoč in podporo.
Najprej doživljajo svet, sebe pa vidijo povezane z mami, kot eno. Prva mini separacija se zgodi tam pri 10m-1leta (lahko že prej), ko mami ne sme zapustiti sobe, ker otrok bruhne v jok. Takrat je v njem še ta ideja, da če mame ne vidi, je ni. Zato doživi separacijsko anksioznost in se joka. Kasneje, ko se otrokovi možgančki bolj razvijajo in ko razvije strukturo hipokampus, začne bolj razumevati svet okoli sebe, še bolj pa sebe. Takrat želi vse sam, pa hkrati ga jezi, ko bi kdo kaj drugače. Ker pa je tale hipokampus nekaj, kar se zori, se počasi izgrajuje, je otrok opravilno nesposoben se pomiriti sam.
Torej 2. in 3. leto otrokovega življenja je za otroka velika sprememba, a tudi velik napor: končno razumeva stvari boljše, ampak nima pa resursov za samopomiritive. Tako kot da bi imel mnogo želja, veliko občutkov, ampak ne osnovnega pojma kam z njimi. Vsakič, ko otrok ima tantrum (čemur večina reče izbruh trme), je v konkretnejši stiski in NUJNO rabi pomoč odrasle osebe – ker smo Mi edini, komur lahko zaupa. Nikogar drugega nima, da se lahko nanj obrne, da mu lahko pomaga predelati to stanje.
Če mi tukaj pademo in otroka OSRAMOTIMO (in otroka npr ponižujemo, češ kaj se dereš, grozen si, glej spet jokaš, kaj je to, daj se že pomiri, ga dajemo na time out/stolček, ali pa celo udarimo!!), bo otrok zapadal v vedno hujša vedenja, ker sam ne bo zmogel iz začaranega kroga.
Vi ste edini, ki se lahko naučite z otrokom zdržati, mu pomagate izraziti čustva in vi ga lahko pomirite… Na tej točki vam lahko pomaga knjiga Celostni razvoj otroških možganov (Daniel Siegel), ki vas tega konkretno nauči. Doborodošli tudi v skupino “Sočutno varstvo in starševstvo”, kjer se učimo teh sočutnih pristopov na konkretnih primerih. Toda v resnici bo potrebno več. Vprašati se morate, zakaj jaz težko zdržim s hčerkinimi izpadi, s tantrumi, z jokom, z jezo… ipd.
Kaj ste vi doživljali doma?
Kako so vas pomirjali vaši starši?
Če ste doma doživljali nasilje , vaše telo lahko kriči, ko sliši jok in jezo in ne zmore reagirati drugače. V takih primerih morate iti skozi proces in predelati vaše vzorce. Če si terapije ne morete plačati, nekaj terapevtskih centrov dela po znižanih ali celo brezplačnih cenah (fdi, srce, zavod iskreni), ostali pa se vedno trudimo nuditi pomoč na vse načine.
Rada bi vas spodbudila, draga mamica, da poiščete pomoč: knjige, skupina, terapije. Naredite to zase in za vašega otroka, vašo punčko, ki jo imate radi. Zaslužita si namreč imeti lep, povezujoč odnos.
Samo pogumno na to pot, niste sami❤️
Odgovor je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Inštitut Vita bona, zavod za družinsko terapijo
Orehovo 6
8290 Sevnica
telefon: +386 41 609 888
mail:
Ker želimo biti povezani z vami se naprej, vas vabimo, da se naročite na naše mesečne novice. Od novic se lahko kadarkoli odjavite.