fbpx
Inštitut Vita Bona - telefon: +386 41 609 888

Partnerju je samo do mojega premoženja: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:

Pozdravljene, imam vprašanje. Imam enega otroka od prej in sedaj sem rizično noseča z dvojčkoma. S partnerjem s katerim sem sedaj, sem mojo oporoko, ki sem je podedovala, napisala na njega kot darilo pogodbo. In ker je gospod moral malo počakati na dokumente (3 mesece) in ker stvari katere bi morale biti v oporoki, niso še  v celoti pri njem, imava zaradi tega – njegove besede (partnerstvo in zaupanje na nitki). Ker misli, da je to nategovanje. Najini pogovori se vrtijo samo okoli tega kdaj bo in kako ( če ne bo danes, tudi tebe ne bo več tukaj) kaj naj si mislim?

Razmišljam prav, da mu je samo do premoženja in stvari ?

Vedno mu stojim ob strani finančno in drugače. Poskušam rešiti odnos vendar samo iz ene strani ga ni mogoče. Kaj naj storim, poberem stvari in si ustvarim življenje z otroci sama ali naj probam na kakšen drug način?
Hvala za odgovore😪😪😪
_____________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna,
V zelo ranljivi situaciji ste. Dva otroka na poti in prvi od prej, vas vsi zelo rabijo, vaše telo pa rabi v teh trenutkih predvsem mir, ljubezen in zdravje, da boste vsi ok.

Slišim vas v tem, da iz njegove strani doživljate pritisk glede oporoke, kar se mi zdi precej nenavadno in hkrati grozno, da to stisko partner tako prenaša na vas. Če vas ne bi bilo – morate vi poskrbeti za njegovo finančno varnost in vas s temi stvarmi iztirja – kar se povečuje tveganje za vaše zdravje. Nenavadno pa se mi zdi zato, ker ste dodali, da mu tudi sicer finančno stojite ob strani, in da iz njegove strani nimate nobenih potrdil, le besede, od vas pa zahteva, da to uredite.

Niti približno ni fer, in vaši detektorji za alarm delujejo odlično.

Če varnosti v odnosu ni, v psihološkem in fizičnem smislu, je vsekakor na mestu, da ste zelo previdna. Zaupanje si je treba zaslužiti, še posebno, ker imate otroka, ki ni njegov – zato da zaščitite tako sebe, kot najstarejšega otroka in dva na poti.

Vi v taki situaciji rabite se toliko bolj ljubezen, varnost in podporo partnerja, nekoga, ki vas bo ščitil in vaše otroke.

Koliko se sicer najdeta?

V čem se najdeta?

Kako se odzivata en na drugega – on na vaše potrebe, vi na njegova čutenja?

Sta poizkusila terapijo?

Koliko časa že traja odnos?

Vse to je dobro ovrednotiti, ko gledate na celotno vezo in če je upanje; ter da ne gre za kakšno osebnostno motnjo pri njemu, ter da vas ne izkorišča…

Zakaj je nezaupanje na nitki?

Če se nič ne spremeni, je to odnos v katerem želite ostati?

Odnos je vredno reševati, če je le volja za to iz obeh strani. Ne poznamo gospoda in kako on doživlja situacijo – ali se zgolj boji rizične nosečnosti in ostati sam otroci – lahko je travmiran zaradi kakšne izkušnje. Ali pa se v življenju zaradi česarkoli ni znašel finančno in išče svojo stabilnost prek tega, da ta pritisk in težavo prenaša na ta način na vas.

Kar je neodgovorno in zveni kot finančno nasilje nad vami.

Vsekakor poslušajte sebe. Če niste prepričani glede premoženja, je bolje biti previden. Strah nas tu varuje pred morebitnimi zlorabami.

Za odnos sta potrebna dva, a toplo vam priporočam psihološko podporo vsaj zase, ko se soočate s tako hudimi dilemami.

Želim vam veliko moči in, da ne glede na vse, brez slabe vesti, daste sebe in svoje tri otroke na prvo mesto ♥️

Spela Adamic Malik

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Prijateljica ima razmerje z odvisnim moškim: Svetovanje

/0 Komentarji/in , /Napisal:

Kako pomagati prijateljici, ki je v  razmerju z moškim, ki je odvisen od trave, kokaina. Je tudi brez zaposlitve, preživlja se s krajami.

Imata 2 otroka, sedaj je pa spet noseča in jo ne pusti na splav.
Tudi ona živi od DSP.
Ko poplača vse položnice ji zelo malo ostane za preživetje.
Smilijo se mi otroci, ker vem da gre iz glavo skozi zid.
On se spremenil ne bo, delat ne želi.
___________________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna,
Grozna situacija, a več, kot da:

1.) Iskreno poveste prijateljici, kako je to škodljivo za otroke, da živijo v takem okolju in jo usmerite z informacijami, kako stran (varna hiša, CSD, terapija zase)

2.) Če nič ne zaleze, anonimno prijavite sum zanemarjanja/zlorabe otrok na policijo in CSD.

Vaša prijateljica je odrasla oseba, ne le nemočna žrtev takega odnosa, saj je odgovorna za otroke. Je v razmerju, kjer odnosa sploh ni – saj odvisniki niso sposobni odnosov. In če vas ne sliši v ničemer, če ni sposobna oditi ven iz takega odnosa, pomeni da ima tudi sama velike težave, saj ni priklenjena v odnos razen če je prisotno tudi nasilje v odnosu. Lahko je odvisna od odnosov…

Rešiti je ne morete – rešiti se bo morala sama. Lahko ji le poveste in ponavljate eno in isto.

Pri tem pa zaščitite sebe, svoj notranji mir.

Vem, da je težko, še posebej, ker so vpleteni otroci. Zato je se bolj pomembno, da nekdo – vi v tem primeru – ne pogledate stran, ampak ste tisti nevidni ‘advokat’ za otroke, ki bo ukrepal tudi po točki 2. če je treba. Ker morda ste edina zrela oseba, ki razume škodljivost cele situacije za otroke.

Če vam bo z vsem težko, si lahko tudi zase poiščete terapevtsko podporo, saj morda sami posrkate ogromno te škodljive dinamike in stiske nase.

Prav zato je pomembno, da imate dobre razmejitve: kaj je v vaši moči in kaj ni, kot sem opisala v točki 1.) in 2.).
Vse dobro,
Špela Adamič Malik, Vita Bona

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Imam višjo izobrazbo, kot partner: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:

Pozdrav vsem. Imam eno težavo – imam precej višjo izobrazbo in položaj v službi kot partner. Leta nazaj, ko sem imela tudi sama bolj mladostniško razmišljanje in prioritete me to ni motilo. Z leti, ko sem tudi v službi napredovala na višje in bolj odgovorno delovno mesto in imam dnevno stik z ljudmi v mojem rangu izobrazbe in delovnih mest sem tudi sama spremenila prioritete in miselnost.

Že po načinu razmišljanja in prioritet ter v pogovoru pa tudi obnašanju sedaj opažam, kako zelo me je pričelo motit to, da partner ni ravno med razgledanimi in inteligentnimi.

Dnevno poslušam neumne debate, opravljanje kakšen je kdo in pogovor o tračih in problemih, ki to sploh niso. Jaz bi se o čem drugem pogovarjala, njemu je pa to nepomembno pa še posmehuje se in norca dela. Občutek imam da vsak dan težje shajam in se celo izogibam zapletanju v pogovor koliko lahko ker se mi s trači res ne ljubi ukvarjat.

Kako bi vi postopali? Hvala.

 

___________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna,
v obdobju mladosti se naša identiteta še oblikuje, zato je razumljivo, da so se vaši pogledi na svet in prioritete spremenili. Pišete, da zaradi te spremembe ne najdete več občutka povezanosti s partnerjem na intelektualnem nivoju. Kar prinese v odnos veliko mero frustracije, jeze in žalosti. Žalostno je, da sta se nekoč lahko razumela na več nivojih, danes pa te povezave več ni. In to bo treba izžalovati, kar je boleč proces.

Spremembe so del življenja, vsaka oseba, ki dela na svojem osebnem razvoju, se sčasoma spremeni.

Kar pa v naše življenje vedno prinese krize, v katerih se srečujemo s tem, kako živeti svoje nove vrednote v okolju, ki pa se ni spremenilo. Kmalu ugotovimo, da to seveda ne gre. Ko naši bližnji pričakujejo, da bomo še zmeraj ista oseba, kot smo bili prej, da bodo naše interakcije ostale enake… je občutek tak, kot da bi se poskušali “stlačiti” v čevlje, ki nam niso več prav.
Nihče od vaju ni kriv, da se več ne moreta razumeti. In na nek način je tudi krivično, da se tega odnosa ne da v polnosti živeti, še posebej, če vaju vežejo pristna čustva. Ampak pomembno je, da ostanemo avtentični, zvesti sebi in se ne pomanjšujemo, zato da bi ohranili odnos. Saj je namen partnerskega odnosa to, da v njem rastemo, ne samo to, da ga imamo.

Zaslužite si odnos, v katerem je to, kar ste videno, razumljeno in spoštovano – kjer lahko delite sebe, svoj notranji svet, partner pa se z vami v njem lahko poveže.

Pia Jerman, Družinska terapija – Vita Bona

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Partnerski odnos med nama se je ohladil: Svetovanje za pare

/0 Komentarji/in /Napisal:

Pozdravljeni, prosim za kakšen komentar, idejo, pomoč…
S partnerjem imava dva otroka. Jaz sem že 8 leta mama, partnerski odnos med nama se je ohladil.
Med nama ni tretje osebe, nasilja, se spoštujeva in imava rada.
Med nama so nestrinjanja glede vzgoje(jaz zagovarjam sočutno, on je bil vzgojen avtoritativno in otroških izbruhov trme/jeze sploh ne razume in jih ne odobrava). Otroci so zato navezani name, prav tako se le ob meni pomirita in počutita varno.

Spolnost ni ok. Tukaj je več težav na moji strani (težko doživim orgazem), mi ni do pogostega seksa, ampak že kar nekaj časa tudi on samo še čaka, da dam pobudo jaz…

 

Če je ne dam, pač ne seksava.
Partner je zelo zaprt. Še nikoli ga nisem videla jokati. Niti ob rojstvu najinih otrok, niti ko je čisto na dnu. O čustvih ne govori. Jaz ravno obratno. Sem polna emocij in lahko o njih govorim ure in ure. Ampak ne z njim. Mislim, da emocionalno in čustveno nisva na istem nivoju.

Se sploh da kaj narediti/rešiti?
Danes mi je mož rekel, da je že nekaj časa “mrtev”, da ga ves čas samo kritiziram. To je verjetno res.

Želim se čutitit z njim (čustveno) povezano, pa ne vem, ali je to sploh možno. Menim, da je to tisto kar jaz nujno potrebujem, ne vem pa, ali mi on sploh lahko to da. Imam občutek, da ima mož znake depresije.
Razmišljava o razhodu pa mi je zaradi otrok zelo zelo hudo😞

 

_____________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna. Mi je žal, da doživljate to nepovezanost z možem.

Da se otroka pomirita pri vas je normalno, namreč mama nam aktivira parasimpatično živčevje, ki je tisto, ki nas umirja in pomirja, medtem ko oče aktivira simpatično živčevje, ki je tisto, ki aktivira. Vendar pa vas slišim.

Vsekakor raziskave kažejo, da je sočutna vzgoja najbolj primerna za optimalen razvoj otrokovih možganov.

Vaš gospod tudi verjetno ima neke emocije, vendar se je verjetno nekje, nekdaj moral naučiti le-te skriti, zato tudi pri njemu ni prostora za te izbruhe trme in jeze, kot jih imenujete pri vajinih otrocih.

Če se imata rada, se povezanost vedno da na novo obuditi, vendar pa bosta za to potrebovala pomoč tretje osebe, ki je strokovnjak.

Vabljeni tudi k nam na Vito Bono na partnersko terapijo.

Spolna intimnost se bo tudi izboljšala, ko se bosta (ponovno) čustveno povezana, kar si oba zaslužita in kot ljudje tudi vsi v resnici po tem hrepenimo, tudi če mogoče trenutno pri vašem možu izgleda kot da on po tem ne hrepeni.
Vsekakor je normalno in vam pripada kot ženski, kot partnerki in konec koncev kot človeku, da se čutite čustveno povezana s svojim partnerjem. Glede znakov depresije naj to oceni strokovnjak, so pa znaki slaba higiena spanca, nezmožnost osnovne skrbi zase, občutek, da nič nima smisla.

Od kje pa je vam znano, da je nek moški čustveno nedostopen, kot da do njega ne morete priti, se ga mogoče celo malo bojite?

Glede razhoda vesta samo vidva, ampak glede na to, da ste ta zapis začeli s tem, da se imata z možem rada, se spoštujeta, ni nasilja in ni tretje osebe, ne vem če je to smiselna odločitev.

 

Vsekakor pa bi vam za prvi korak priporočila obisk partnerske terapije.
Vse dobro,
Kaja Kocjan

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Že druga ločitev: Svetovanje za pare

/0 Komentarji/in /Napisal:

Druga ločitev.

Pozdravljeni! Pri 33 letih se že drugič ločujem in to jemljem kot osebni poraz.

Čeprav sem sama vložila zahtevo za razvezo, ne morem preko tega svojega občutka, da mi že drugič ni uspelo.

Kako čez to?

Iz prvega zakona imam 2 otroka, s tem partnerjem sva skupaj 9 let in imava enega otroka. Čustev že od začetka vsaj iz moje strani ni bilo, bolj sem se podala v to vezo podala “z glavo ” in željo, da bosta moja otroka imela družino, saj je partner zelo miren.

Ta mirnost se je z leti izkazala za pasivnost oz.lenobo. sama sem bila vedno polna energije s cilji.. partner pa bi najraje tudi ob prostih dnevih presedel na cigaretu s kavo v roki.

Čez čas je še mene potlačil dol.. nobeni pogovori, nič ni pomagalo. Vse v meni je počasi umirajo, do točke ko ne čutim več nič, razen odpora.

Ne predstavljam si življenja v naprej z njim. Zadnje dva mesec so tudi vsakodnevni prepiri. On je posesiven, jaz pa potrebujem svobodo.

Bolj kot vidi, da me izgublja, bolj me želi “privezati” pa čeprav na silo. Ne najdem več enega smisla nadaljevati tako življenje. Vendar me je strah kako bom kot že drugič ločena.. nimam podpore niti staršev.

Kako bodo otroci.. Kako izbrati to moč v sebi?

 

_____________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna,
čeprav si želimo, da bi partnerski odnos trajal večno, je razhod včasih edina funkcionalna odločitev.

Razumljivo je, da čutite krivdo, sram in nemoč ob tem, ko vam tudi v drugo ni uspelo. Tukaj so tudi otroci in ob tem nam je hudo tudi za njih, ker jim ne moremo omogočiti družinskega življenja, kot bi si ga zaslužili. Ampak otroci se tudi z razhodom učijo, da ni zdravo ostajati v partnerstvu, samo zato, da “ostanemo skupaj”. Ampak da je partnerski odnos nekaj, kar nam mora povečevati občutek dostojanstva v življenju.

Če ni prave čustvene povezave in se na tem tudi ne da delati, je partnerski odnos vir bolečine in trpljenja.

Odnosi so predvsem rast. Učimo se skozi izkušnje, predvsem tiste boleče, ki nas brusijo in iz nas izvabijo pravo srčiko naše biti. Vaše izkušnje s partnerskimi odnosi so vas zagotovo naučile več o sebi in življenju, zato so to pomembne izkušnje, četudi se končajo z razhodom. Pišete, da ste drugega partnerja izbrali z glavo, ker ste želeli bolj miren odnos, mirno družinsko življenje, sedaj pa ste ugotovili, da to ni bilo čisto to. Tukaj vas povsem razumem, saj če smo razočarani v ljubezni, se ne želimo spet na polno zaljubiti, čutiti norost in navdušenje, ampak si želimo samo miru in varnosti.

Odpustite si, da ste takrat iz svoje bolečine in strahu izbrala partnerja, ki ni najbolj kompatibilen z vami, saj ste bila po prvi ločitvi očitno precej poškodovana. Takrat bi potrebovala veliko podpore in zdravljenja, sama niste zmogla delovati in izbirati drugače, naredila ste najboljše kot ste lahko.

Čeprav se vam zdi, da ste izbrala z glavo, je v resnici spet izbiralo vaše srce, ampak tokrat zlomljeno srce, ki je iskalo varnost. Na koncu je to dragocena izkušnja, ki vas je pripeljala bližje temu, da veste, kaj si pa zdaj bolj avtentično želite.

Vzamite si čas zase, za zdravljenje, za osebnostno rast, za razčiščevanje svojega razumevanja partnerskih odnosov.

 

Predelajte svoje doživljanje moških, sebe kot ženske ob moškem in samo pogumno naprej. Naj vas vaše izkušnje pripeljejo v partnerski odnos, kjer boste lahko cvetela, zaslužite si to.

 

Komentar so zapisali sočutni admini.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Inastagramu.

Bipolarna motnja: Svetovanje za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

Ne vem zakaj pišem, ker globoko v sebi vem da je razhod resitev…pa vendar. S partnerjem sva skupaj že precej let in v tem času sva izkusila tudi mnogo hudega (huda bolezen otroka, odnosi znotraj družine…). Ko sva že mislila da sva končno zaživela se je partner spremenil. Imel je izgubo ljubega člana družine, dotolkel pa ga je odnos matere do njega. Njegova mati ima namreč MOM in je vse topove obrnila na partnerja. Vse skupaj ga je potegnilo v razne odvisnosti. Pravi da je depresiven. Njegovo razpoloženje niha od evforije do hude depresije. Oba odklona zaliva z alkoholom. Tri leta se trudim razumeti, mu stati ob strani, pomagati. Njegovi padci se ponavljajo ali dvakrat na teden ali 1x na 14 dni. V zadnjem letu pa je vse to začelo vplivati name.

Pojavila se mi je depresija in misli o samomoru, zato sem si poiskala pomoč.

 

Ugotovila sem da me ta odnos ubija. Vse skupaj vpliva tudi na otroka ki imata očeta zelo rada a ju je strah ker ne vesta v kakšnem stanju bo. Zgodilo se je da sta ostala zaklenjena pred vrati ker je pijan spal in pustil ključe v vratih. Zadnje čase povzroča škodo v stanovanju (polomljena vrata, zbito steklo…). Do nas ni nasilen. V tem času je obljuba na obljubo, jok in prošnje da ne bo več…pa se spet ponovi, prej kot v 14ih dneh.

Pomoč odklanja ker jo ne rabi. Sedaj sem sprožila postopek za ločitev. Na kolenih me prosi, da mu dam še eno priložnost, jaz pa kolebam. Kako mu pomagat in obdržati zakon? Svojih obljub se ne drži in laže o popitem alkoholu. Obupana sem.

____________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna, kar opisujete, spominja na bipolarno motnjo, pridružena je še zasvojenost. Partner bi potreboval zdravniško pomoč, brez tega se v družini ne bo dalo vzpostaviti varnega vzdušja, ki ga otroci potrebujejo za zdrav psihološki razvoj.

Posledice nezdravljenja njegovih psiholoških težav so načele tudi vaše mentalno zdravje. Stiska, ki jo čutite, je zagotovo velika.

Četudi ni nasilen do vas ali otrok, je uničevanje stanovanja še vedno nasilje, ki vzbuja grozo in teror.

 

Strah, ki ga čutite ob tem, vam edini lahko pomaga pri izhodu iz tega nevarnega odnosa. Ne tlačite teh občutkov, ostanite v stiku z bolečino in strahom, saj vaju v tej situaciji lahko usmerita v pravo smer – še posebej, ker partner zavrača strokovno pomoč, ob njem potem res ni nobene varnosti. Če ni motivacije po zdravljenju, ste namreč prepuščeni na milost in nemilost njegovi bolezni.

Pri razumevanju psiholoških boleznih naših bližnjih je pomembno, da smo sposobni razmejiti bolezen od osebe. Partner kot oseba je lahko v svojem bistvu čudovit, vas ima rad in si želi družinskega življenja, ampak tukaj je še njegova bolezen, ki mu vse to onemogoča. Za to bolezen ni sam kriv, je pa odgovoren, da jo zdravi. In krivično je, ko bolezen poseže v družino, ni pa to bolezen, ki se je ne bi dalo regulirati, zato je osebna odgovornost tukaj toliko pomembna.

Vi in otroci si zaslužite varen dom, le-tega pa se ne gradi samo na medsebojni ljubezni, ampak tudi na odgovornosti, ki je partner kljub temu, da ima rad vas in otroke, ne izkazuje.

 

Zato mu lahko najbolj pomagate tako, da vztrajate pri tem, da potrebuje strokovno pomoč.
Dobro je, da ste vsaj vi poiskala pomoč zase. Če ste na terapiji, kar nadaljujte s procesom, saj boste dobila podporo in uvide, ki jih potrebujete.
Želim vam, da poskrbite zase in za otroke, zaslužite si varnost.

 

Komentar so napisali sočutni admini.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

 

 

Odhod iz soodvisnega odnosa: Svetovanje za pare

/0 Komentarji/in /Napisal:

Znašla sem se v življenjski situaciji, zaradi katere mi je zelo težko in se mi zdi, da ne zmorem sama …

V zvezi sva bila 17 let, imava dve čudoviti hčerki. Partner je izvajal psihično in čustveno nasilje, do fizičnega ni prišlo. Zadnje leto sva začela hoditi na partnersko svetovanje, hkrati pa tudi vsak zase na individualne terapije. Iz omar so popadali okostnjaki, odpirali smo boleče hude rane pri obeh. Razvijala, spreminjala sva odnos, napredovala sva. Vsak zase in oba skupaj.

Partner ima dobro samorefleksijo. Zaveda se svojih dejanj, začel jih je nadzorovati, v primerjavi s preteklostjo jih ima precej pod nadzorom. A brez izpadov še ni šlo. Skozi terapije in mojo rast sem sama tudi zelo napredovala. Dobila vpogled v situacijo, spoznavam sebe, svoje meje, svoja pričakovanja in zahteve. Stopnja tolerance do njegovih izpadov je pri meni postala nič. Že večkrat sem v obupu in stiski iz položaja žrtve odšla, želela sem razhod. A sem se vedno vrnila. Ko je nazadnje poknilo, sem v čisti odločenosti prepričanju, da vem, kaj delam, spakirala kovčke in odšla.

V prepričanju, da za vedno. Da se več ne grem, da nočem tako živeti, da odhajam in stopam v novo življenje.

Dva tedna zdaj živimo ločeno. V tem času je najin odnos nihal od očitkov, groženj, sponašanj, do joka, prošenj, obljub in moledovanj. Dejansko sem odšla na polovici najine poti. V resnici sva trdo delala, napredovala, gradilo boljši odnos … Znašla sem se v občutkih, ki jim nisem kos. Kognitivno vem, da bi morala oditi, vztrajati, ostati trdna, a se bojim, da ne bom ostala trdna. To me mede. Strah me je. Ko sem odšla, sem občutila moč, olajšanje, razrešitev … Zdaj te občutke izpodrivajo krivda, vest, pogrešanje, ljubezen. Partner je tudi zelo ljubeč, skrben, takšen, da nam je skupaj lepo. Imava veliko skupnih interesov. A kod prevlada njegova temna plat, je grozno … Rada bi nasvet, kako naprej, kako ravnati, kako se spopadati s tem bojem v sebi.

_________________________________________________________________________________________________________________________________

 

 

Pozdravljeni, dobili ste že veliko odličnih komentarjev in upam, da so vam pomagali pri trdnosti vase odločitve.

Morate vedeti, da je odhod iz soodvisnega odnosa nekaj NAJTEŽJEGA na svetu – zato tudi toliko časa traja.

Zato ženske spakirajo stokrat, in 99x pridejo nazaj. Kaj se namreč zgodi?

Po navadi odidejo v afektu, ko je vsega preveč in zaradi npr. občutkov jeze zmorejo reci adijo. A je potem kmalu ko se afekt pomiri, tam prostor za druge občutke: sram, krivda, žalost, strah pred osamljenostjo, pogrešanje nekoga – ki izgleda kot pogrešanje bivšega.

Cel spekter čutenj se pojavi. In težko je, najbolj peklensko težko je zdržati ta del in ne iti nazaj.

Ampak povem vam, da boste po tem, ko boste zdržali prvo rundo, močnejši. Ko bo prišla druga runda – in prišla bo – bo že malo lažje. A še vedno težko.

Tako da je tole pravzaprav en konkreten boj, včasih s samim sabo.

Opremite se z dobrimi prijateljicami, berite dobro literaturo – priporočam Sanjo Rozman – in delajte korak po korak.

Če tokrat se ne bo šlo, si ne očitajte. Vse bo ok. Vas čas prihaja. Če ne danes, če ne tokrat, pa naslednjič. Morda pa celo z njim – če bo kdaj spremenil sebe popolnoma – kdo ve.

Ampak držim pesti, da boste čimprej ok sama v sebi.

Vse ostalo bo prišlo🙏Srečno!

 

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Otrok, pijača in droge: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:

Živijo.

Moja prijateljica je alkoholik in jemlje droge že skoraj celo življenje. Nekaj časa je bila ok. Cca 10 let. Sedaj pa ima otroka starega 7 let in je ponovno začela pit in se drogirat.

Težko obdrži službo, nima izpita za avto… Otrok ji je nekje na zadnjem mestu, čeprav se trudi in zgleda kot, da ji je na prvem, samo, ko je trezna….

Laže sebi in drugim. Hodi na zdravljenja in spet nazaj na staro pot.
Kaj takemu človeku pomaga, da se zave, da otrok trpi?
Taki mami ne moreš dat nekaj za brat, da se bo zamislila.
A obstaja sploh kakšna varianta, da bo kdaj bolje?

Jst mam občutek, da bo ostala nekje na cesti kot klošar, ali pa bo umrla.

Je drugače zelo prijazna oseba, ampak se nima rada. Tako da, tudi drugih ne zna imet.
Otrok ima tudi očeta, ki je zelo skrben in se trudi kolikor se lahko.

______________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna,
si predstavljam, koliko nemoči morate čutiti ob tem, ko gledate svojo prijateljico kako se uničuje. Opisano vedenje je precej samodestruktivno.

Sprašujem se, če se vsaj da z njo govoriti o tem, kaj jo tako boli, da posega po substancah?

Kot prijatelji smo lahko rama, na katero se drugi nasloni, kaj več od tega pa ne moremo, saj kot odrasle osebe nosimo odgovornost vsak zase.

Če se vam prijateljica odpre, se lahko počuti vsaj videno in razumljeno v svoji bolečini, kar je že veliko.

Pomembno pa je, da se zavedate, da bi ona potrebovala ogromno podpore (tudi strokovne), da bi se uspela postaviti na noge.
Boli tudi, ko gledate njenega otroka, nedolžno bitje, ki trpi zaradi maminega vedenja.

Sprašujete, kako ji pomagati, da se zave, da otrok trpi… tukaj bi izpostavila, da gospa s svojo zasvojenostjo beži od svoje bolečine, zato tudi otrokove bolečine ne zmore začutiti. Njen prvi odnos je s substancami in otroka zato ne vidi. Ne, da noče, ampak preprosto ne zmore.

Otroke ščiti CSD, v kolikor gre tukaj za ogrožanje in zanemarjanje otroka, lahko zadevo prijavite. To je smiselno predvsem zato, da se prijateljica zave, da gre zares in da njeno vedenje ni sprejemljivo.

Psihološke posledice za otroka zasvojenega starša so namreč lahko hude. Verjamem, da odločitev za ta korak ni enostavna, saj je ne bi želela izgubiti, ampak glede na to, da vas je strah tudi za njo, bi bilo morda smiselno, da se vključijo tudi strokovne službe, saj zgleda, da sama trenutno resnično ne zmore.

Komentar je zapisala psihoterapevtka Pia Jerman.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Partner je strupen do otrok: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:

S partnerjem imava dokaj dober odnos, je pozoren, ljubeč, lahko se pogovarjava, si zaupava.

Čisto druga zgodba je do otrok, se sicer vključuje v vse dejavnosti in pomaga, a je pri tem večkrat nepotrpežljiv, ciničen, strupen, venomer opozarja na napake, ne zna vzpostaviti pravega stika. Otroka mu ne zaupata, se ga tudi bojita, niso povezani.

Sama sem v veliki stiski.

Sam pravi, da se vsega zaveda, a ni nič drugače.

Jaz se počutim, da ne zaščitim svojih otrok, če kaj govorim pred njim ni prav, potem se tudi midva začneva kregat. Ima pa on te vzorce iz primarne družine.

Samo zato sem razmišljala, da prekinem to zvezo. Ali je katera imela podobno izkušnjo? Je sploh možno, da je drugače, kako?

___________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna.

Hvala za vaše vprašanje in ranljivost. Mi je žal, da gledate nesočutnost vašega partnerja do vajinih otrok.

Tukaj se čuti kot da je bil ta partner, ko je bil majhen fantek venomer kritiziran in so od njega ves čas pričakovali neko popolnost in se ni mogel sprostiti. Otroka se verjetno bojita te kritike in tega, da nikoli nič ne bosta naredila prav, kar je normalno.

Hočem povedati, da če ima do njiju tak odnos, je normalno, da se tako počutita, seveda pa ni fer do njiju, saj si zaslužita ljubeče starše h katerim gresta lahko po oporo. In enega očeta, ki je sproščen in k jima aktivira simpatični živčni sistem – da je aktiven, ju spodbuja, verjame v njiju in njune sposobnosti ipd.

 

Normalno je tudi, da ste vi v stiski, saj si seveda želite videti in predvsem čutiti povezano družino kar si zaslužite kot ženska, kot mama in vsekakor si to tudi zaslužite vsi kot družina.

Partnerja boste težko spremenili, imate pa vso pravico postaviti mejo v smislu, da ne dovolite, da tako govori z otroci.

Vendar pa, to se dela ko sta sama, ga potegnete na stran, v drugo sobo, postavite mejo in ga tudi vprašate kaj čuti, ker se v njemu verjetno zbudijo neki triggerji pri otrocih, da sploh postane tak.
Definitivno bi bilo smiselno, da gresta na partnersko terapijo ali pa da gre partner vsaj na svojo. Namreč tako kot ste že dobro ocenili, to njegovo obnašanje ni od zdaj, ne gre se za to, da ne bi imel rad svojih otrok. V njem se prebudi neka rana iz otroštva in ker je (verjetno) ni zavesten, se potem to pokaže pri otrocih.

Bi bilo pa tudi smiselno za vas, da se vprašate kako pa to, da ste vi s takim moškim?

Kaj pa vam ‘daje’ to, v smislu kaj je vam domačega v tej dinamiki?

Želim vam vse dobro in vabljeni na terapijo tudi k nam na Vito Bono.

 

Komentar je napisala psihoterapevtka Kaja Kocjan.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Razmišljam, da mu je samo do premoženja: Svetovanje za pare

/0 Komentarji/in /Napisal:

Pozdravljene, imam vprašanje kako in kaj saj sem izgubljena.

Imam enega otroka od prej in sedaj sem noseča z dvojčkoma. Trenutno 5 mesecev in imam probleme v nosečnosti, sem rizično noseča.

Na partnerjem s katerim sem sedaj, sem napisala mojo oporoko, ki sem je podedovala. In ker je gospod moral malo počakati na dokumente (3 mesece) in ker stvari za katere bi moral še dobiti v oporoki, niso v celoti pri njem, imava zaradi tega, njegove besede: partnerstvo na nitki in zaupanje. Ker misli da je to nategovanje. Najini pogovori se vrtijo samo okoli tega premoženja.  Kdaj bo in kako? Rekel je, če ne bo danes, tudi tebe ne bo več tukaj.

Kaj naj si mislim?

Razmišljam, da mu je samo do premoženja in stvari.

Vedno mu stojim ob strani finančno in drugače. Poskušam rešiti odnos, vendar samo iz ene strani to ni mogoče.

Kaj naj storim? Poberem stvari in si ustvarim življenje z otroci sama ali naj probam še na kakšen način. Hvala za odgovore.

________________________________________________

 

Draga anonimna.

V zelo ranljivi situaciji ste. Dva otroka na poti in prvi od prej, vas vsi zelo rabijo, vase telo pa rabi v teh trenutkih predvsem mir, ljubezen in zdravje, da boste vsi ok.

Slišim vas v tem, da iz njegove strani doživljate pritisk glede oporoke, kar se mi zdi precej nenavadno in hkrati grozno, da to stisko partner tako prenaša na vas (če vas ne bi bilo – morate vi poskrbeti za njegovo finančno varnost in vas s temi stvarmi iztirja – kar se povečuje tveganje za vase zdravje).

Nenavadno pa se mi zdi zato, ker ste dodali, da mu tudi sicer finančno stojite ob strani, in da iz njegove strani nimate nobenih potrdil, le besede, od vas pa zahteva, da to uredite.

Niti približno ni fer, in vaši detektorji za alarm delujejo odlično. Če varnosti v odnosu ni, v psihološkem in fizičnem smislu, je vsekakor na mestu, da ste zelo previdna.

Zaupanje si je treba zaslužiti, še posebno, ker imate otroka, ki ni njegov – zato da zaščitite tako sebe, kot najstarejšega otroka in dva na poti. Vi v taki situaciji rabite se toliko bolj ljubezen, varnost in podporo partnerja, nekoga, ki vas bo ščitil in vaše otroke.

Koliko se sicer najdeta?

V čem se najdeta?

Kako se odzivata en na drugega – on na vase potrebe, vi na njegova čutenja?

Sta poizkusila terapijo?

Koliko časa že traja odnos?

Vse to je dobro ovrednotiti, ko gledate na celotno vezo in če je upanje; ter da ne gre za kakšno osebnostno motnjo pri njemu, ter da vas ne izkorišča…

Zakaj je nezaupanje na nitki?

Če se nič ne spremeni, je to odnos v katerem želite ostati?

Odnos je vredno reševati, če je le volja za to iz obeh strani.

Ne poznamo gospoda in kako on doživlja situacijo – ali se zgolj boji rizične nosečnosti in ostati sam otroci – lahko je travmiran zaradi kakšne izkušnje. Ali pa se v življenju zaradi česarkoli ni znašel finančno in išče svojo stabilnost prek tega, da ta pritisk in težavo prenaša na ta način na vas. Kar je neodgovorno in zveni kot finančno nasilje nad vami.

Vsekakor poslušajte sebe: če niste prepričani glede premoženja, je bolje biti previden. Strah nas tu varuje pred morebitnimi zlorabami.

Za odnos sta potrebna dva, a toplo vam priporočam psihološko podporo vsaj zase, ko se soočate s tako hudimi dilemami.

Želim vam veliko moči in, da ne glede na vse, brez slabe vesti, daste sebe in svoje tri otroke na prvo mesto ♥️

 

Komentar je zapisala psihoterapevtka Spela Adamič Malik.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Copyright © 2016 - 2020 - Vita Bona - družinska terapija

Vita bona novice!

Ker želimo biti povezani z vami se naprej, vas vabimo, da se naročite na naše mesečne novice. Od novic se lahko kadarkoli odjavite.