fbpx
Inštitut Vita Bona - telefon: +386 41 609 888

Prispevki

Težave pri 8 letnici: Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:
Pozdravljeni.
Sem v situaciji, v kateri ne vem, kaj več narediti in sem že sama čisto na tleh.
Doma imam 8 letnico in 3 letnika. Težave so pri 8 letnici.
V šoli poslušam, da je nezbrana, da gleda okrog pri uri pouka, da ne sledi… Vedno, ko jo doma vprašam – kaj so delali v šoli, ne ve povedati nič.

Ima slabo koncentracijo, slabo se zbere.

Na račun tega “pozabi” povedati, kaj imajo za domačo nalogo.
Tudi v šoli sošolke in učitelj pove, da je letos konfliktna, da se ne prilagodi v skupini…
Sama pove, da je ljubosumna na mlajšega bratca, to se tudi opazi v vedenju. Zmeraj išče pozornost, zmeraj pričakuje, da je po njeno.
Vem, da sem zgrešila pri vzgoji in to zelo. 🥺 Prevec sem popuščala in prenizke meje sem ji postavljala.
Ali lahko to popravim kakorkoli? Vidim problem neprilagajanja, mogoče motnje pozornost… Ne vem kaj naj naredim več, prišla sem že celo do tega, da se “zderem na njo”. 🥺🥺 kar pa seveda preko celega dneva močno obžalujem in iščem rešitve na sebi… 🥺
Prosim za nasvet, sem odprta za vse odgovore. 🙏
___________________________________________________________________________________________________________
Pozdravljena mamica.
Vaše sporočilo se bere, da res mislite, da ste vse naredili narobe/slabo. Mamica naj vam povem, da ste naredili, kot ste najboljše znali. ❤ Sedaj ste tukaj kot ste in sprašujete za nasvete, ideje, da bi nekaj spremenili.
Torej deklica je ljubosumna, zadnje čase se rada prepira in išče pozornost. Iz zapisanega se lahko sklepa, da res rabi pozornost in ker je ne dobi na način kot jo rabi, dobi jo na ”grd” način, ker njej je važno samo, da jo dobi.
Verjamem, da se z deklico ukvarjate, se z njo pogovarjate, a ji kar ni dovolj..

Premislite, kako si vzamete čas zanjo, kaj se pogovarjete? Kdo govori več, vi ali ona?

Kaj menite, se deklica počuti slišana? Si vzamete čas samo zanjo, ena na ena, brez bratca, recimo 1x na teden? Menite, da je deklica dovolj navezana na vas?
Namreč 8 let je lahko precej ”kritičnih” … Mislimo si , da so dovolj veliki in starši pogosto želimo, da so samostojni, a žal so še vedno so premajhni za to samostojnost, kot jo imamo v glavi in nujno rabijo osebo, ki jih vodi.

Rabi osebo na katero je navezana in ji sledi.

Že to, da vam pove, da je ljubosumna je super. Torej ni se zaprla in ona ve, da nekaj ne štima, ne ve pa kaj in kako naprej, zato pa takšni vedenjski vzorci.
S hčero govorita o čustvih? Kje jih čuti, kako jih čuti?
Napisali ste, da ste prišli že tako daleč, da se tudi zderete nanjo in se potem počutite slabo in se še cel dan sekirate.

Draga mama, sočutna vzgoja nikakor ni, da nikoli ne povzdignete glasu nad otrokom, niti ni, da se nenehno derete nanj, da ne bo pomote.

Sočutna vzgoja pomeni, da jo slišite, da jo skušate razumeti, tudi če to kar vam govori, ni to kar vi mislite. Sočutna vzgoja ni to, da otrok nikoli ne čuti bolečine, jeze… Sočutna vzgoja je skupek vsega premešan z razumevanjem in spoštovanjem otroka in SEBE.
Če želite biti sočutni do hčere, bodite v prvi vrsti sočutni do sebe. In če se zaradi vseh opozoril, ki ste jih dali hčeri in že petič ponavljate in zato povdignete glas, ker imate dovolj, saj ste tudi vi človek, to ne pomeni, da to ni sočutno. Ampak, po tem, da povzdignete glas se kasneje z njo pogovorite in poveste zakaj je do tega prišlo.. Da tudi vi ne zmorete, da ste tudi vi samo oseba in konec koncev ji poveste, da tudi vi grešite in če je potreba po tem se ji tudi opravičite.

Sočutje ni popolno otroštvo, ki je zavito v vato.

Meje, ja tukaj vsekakor svetujem doslednost in držanja le teh. Ker če boste hčeri pravočasno postavili meje, boste vi bolj mirni in se ne boste pogajali in 100x opozorili, posledično vas ne bo toliko x pripeljala do tega, da se zderete. In čez čas bo tudi punca vedela, da poveste samo 2x in ne več 100x.
Kaj pa če poveste 2x in ne upošteva? Ja posledica dejanja, kar pa spet ne pomeni.. Če ne boš to in to.. potem ne bo tega in tega. NE, pogojevanje ni ok!
Pomeni pa, če ne boš naredila sedaj, te bo počakalo na pozneje. Če danes ne narediš domače naloge, je bo jutri 2x toliko, ker bo za narediti, vse za nazaj… Če iz sobe ne boš odnesla smeti, boš imela sobo polno smeti….
Glede na znake, bi vas samo opozorila, da zvečer ko hčera zaspi preverite če morda spi z odprtimi usti. Namreč res mnogo stvari je povezanih s tem (omenili ste zasanjanost, motnja pozornosti…ipd, kar bi lahko bil znak) in v tem primeru bi vam čim prej svetovala, da to skušate odpraviti. Če bi rabili nasvet, me lahko kontaktirate, da vsa napotim k osebi, ki bi vam lahko svetovala.
Glede na vaša vprašanja in starost punčke bi svetovala tudi, da preberete knjigo Otroci nas potrebujejo- Gabor Mate, da boste našli ideje kako se povezati s hčerjo in hkrati, da vidite kako pomembno je na koga je otrok navezan.
Vse dobro.
Odgovor je napisala in uredila Tadeja Čulek.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu. 

Dvoletnik in izražanje jeze: Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:
Dvoletnik in izražanje jeze,
Pozdravljeni.
Sem v situaciji v kateri se več ne znajdem. Imam sina starega 2. leti. Za vsako stvar, ki mu je ne dovoliš začne zelo udarjati v različne predmete, ali so to tla ali rob mize…,itd.
On se udari tako močno, da tam nastane tudi modrica ali pa če mu ne preprečiš se poškoduje, da mu že teče kri. To počne velikokrat dnevno in tudi vzgojiteljica me je opozorila, da to počne tudi v vrtcu.
Poskusila sem že, da bi v tistem trenutku probala njegovo pozornost preusmeriti, ampak nikoli ne deluje. Ne želi niti v naročje, v objem. Ne vem kako naj odreagiram, da bi mu pomagala na pravo pot, opažam pa, da tako izraža svojo jezo. Počutim se slabo in se sprašujem če sem za to kriva jaz.
___________________________________________________________________________________________________
Pozdravljeni.
Povsem razumem vašo skrb in skrb vzgojiteljice. Kot ste že ugotovili vaš fantek najbrž na tak način odlaga ”jezo”, ko mu nekaj ni dovoljeno.

Pri tej starosti je to nekako ”normalno” saj se v tem obdobju pričnejo tantrumi.

To so leta, ko se otrok vedno bolj zaveda, da z vami ni eno in da lahko uveljavlja svoj jaz. Svetovala bi, da ga takrat ne preusmerjate ampak, da mu daste prostor in se umaknete.
Pomembno je tudi da od njega umaknete vse kar bi lahko poškodoval, oziroma bi ga lahko poškodovalo.
Fino bi bilo, če mu takrat, ko ni jezen pokažete, da takrat, ko bo spet čutil jezo lahko vzame v roke vzglavnik in tepe z njim ali pa naj tepe kavč, posteljo.. pokažite mu kaj vi naredite, ko ste jezni. Razmišljajte v to smer in mu na tak način pokažite kam naj usmeri jezo.
Morda to storite tudi takrat, ko vidite, da postaja jezen, da bo za vami ponovil. Ko tantrum mine pa se z njim pogovorite. Seveda njegovim letom primerno.
Kako? Preprosto povejte, da razumete, da je jezen ampak , da lahko jezo da ven tako, da recimo tepe vzglavnik, trga papir, kriči v vzglavnik.. Za njegovo starost bo to čisto dovolj, kasneje, ko bo večji pa lahko bolj poglobljeno govorita o čustvih, o tem kako hitro pride od točke nič do izburha jeze, kje čuti jezo in podobno…
In tako bo odložil svojo jezo, hkrati pa se ne bo mogel tako poškodovati.
Vse dobro.
Odgovor je zapisala Tadeja Čulek.

Kateri so po vašem mnenju najboljši načini za reševanje konfliktov s partnerjem? Sos

/0 Komentarji/in /Napisal:

Kateri so po vašem mnenju najboljši načini za reševanje konfliktov s partnerjem?

 

Reševanje konfliktov s partnerjem je pomembna veščina za zdrav odnos. 👩‍❤️‍👨

 

Pri klientih opažam naslednje:

️⃣ Komunikacija je ključna. Poskusite se s partnerjem mirno in iskreno pogovoriti o svojih občutkih in mnenjih. Poslušajte, kaj bo povedal, in ga poskušajte razumeti.

️⃣ Vzemite si odmor, če se vam zdi, da postajate preveč vznemirjeni. To vam lahko pomaga, da se pomirjeni vrnete k pogovoru.

️⃣ Poiščite skupne točke: osredotočite se na iskanje rešitev, ki bodo ustrezale obema. V odnosu sta dva.

 

️⃣ Sklepajte kompromise in iščite rešitve, ki bodo obema zadovoljive. Dobro je najti srednjo pot.

️⃣ Odpuščajte, da boste lahko šli naprej. Zamera lahko poslabša konflikte.

️⃣ Poiščite strokovno pomoč: če ugotovite, da so konflikti pretežki, poiščite pomoč terapevta. Lahko vam pomaga razviti komunikacijske veščine, prepoznati vzorce v vaših konfliktih in najti ustrezne rešitve.

Konflikt je naravni del razmerja, toda način, kako ga rešujemo, je zelo pomemben. 👫

 

S potrpežljivostjo, razumevanjem in pripravljenostjo za sodelovanje lahko rešujemo konflikte in zgradimo močnejši odnos. ❤️

 

 

 

Članek je napisal terapevt Zmago Švajncer Vrečko.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Kje je moj smisel življenja? Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:

Kje je moj smisel življenja?

Dolgo sem premišljeval, kako naj sploh začnem s pisanjem. Na žalost sem prišel do trenutka, ko ne vem več kako naj komu zaupam. Kako naj sploh najdem nekoga, ki mu lahko zaupam?
Živim v tujini. Tisoče kilometrov stran od moje družine, staršev. Živim sam. Skupaj z domačim ljubljenčkom, ki je edino živo bitje tukaj, ki mu še zaupam. Bil sem uspešem. Uspešen v karieri, poročen. Danes sem podrt, razočaran in ločen. Vse skupaj je pustilo ogromno posledic na meni. Ne morem si predstavljati, kako bom se kdaj srečen. 

Vse je šlo navzdol in zadnjih nekaj let, z izjemo nekaj mesecev, se borim sam s seboj.

 

Z depresijo, ki je vsak dan hujša. Zdravim se z zdravili, poskušam biti pozitiven, poskušam iti na zrak ampak vedno znova padem nazaj v luknjo. Bil sem v razmerju. Po ločitvi, več kot eno leto, pa se ni izlšo.

Nisem več med mladinci. Nekaj čez 40 jim imam. Nobenih otrok. Na žalost. Želel sem jih pa je bila ena od laži bivše žene, da je na skrivaj jemala kontracepcijo. Nisem narcisist. Daleč od tega. Za svojo partnerko bi naredil vse. Vedno. Od tega sem dobil samo razočaranje. In ‘nož v hrbet’. Ampak to je bilo. Kaj sedaj.

Kako naj se spravim k sebi?

 

dober družinski terapevt, družinski terapevt v Ljubljani, družinski terapevt v sloveniji, online terapija, nasvet za terapevte

Terapija ni pomagala. In bila je zelo draga. Poskušam sam zlesti iz te luknja. Ampak vsak dan razmišljam, kako bi si dal pištolo v usta in vse skupaj končal. Pa si ne zelim, ampak vsak dan vsaj nekajkrat pomislim, kako bi bilo lepo ne več misliti na vse to.
Spim slabo. Silim se v hrano pa čeprav mi ne paše. Da bi se družil, se res ne.

Komu naj še zaupam? Kako naj bom jutri? Ne živim več za naprej.

 

Živim za dan za dnem. Zbudim sem in komaj čakam, da zaspim ker to je se en dan, ki sem ga preživel.

 

Ljudje težko razumejo. Ne krivim drugih. Vsak ima svoje težave. Vsak doživlja svoje težave drugače. Vsak jih čuti drugače. Rad bi nazaj postal tisto kar sem bil.

Zreli odnosi, težave v partnerstvu, partnersko svetovanje in terapija

Vesel, optimističen poln načrtov. Danes nimam nič. Prazno življenje. Nikogar, ki bi mu lahko zaupal. Nikogar s katerim bi skupaj pogledal film. Nič. Kuham sam zase. Na sprehod grem sam. Ko pride vikend, ne govorim z nikomur cel vikend. Je to življenje? Težko je navzven igrati nekega ‘veselga’ fanta, ki pa v realnosti komaj preživi dan. Vsak dan težje…
Imejte se lepo. Bodite hvaležni, če imate nekoga s katerim lahko pogledate film in vam zaželi ‘lahko noč’.❤️

 

_____________________________________________________________________________________________

 

Dragi gospod, vaša pripoved zareže globoko v srce 💔. Žal mi je, da tako zelo trpite.

Malo me spominja na možnost tiste depresije, ki je po razhodih in osamljenem življenju v tujini precej pogosta.

Ste razmišljali, da bi ponovno obiskali psihiatra, da vidite glede tega kje dejansko ste?

Včasih trenutna zdravila niso dovolj in če razmišljate o smrti, ne delujejo dovolj dobro. Možno je, da bi povečali dozo, ali pa dali druga…

Če mi ne bi omenili razmišljanja o smrti, morda o tem ne bi napisala takoj, toda zdi se mi nujen čimprejšen obisk.

 

Poleg tega bi vam priporočila, da se čimprej podprete tudi naravno – v FB skupinah (naravno otroštvo in “za vsako bolezen rožca raste) lahko najdete ideje za podporo telesu.
Ko boste podprti celostno, pa je čas za terapijo.

Najdite ugodnejšo, poskusite z drugim terapevtom. Včasih se ne ujamemo z vsakim terapevtom in s tem ni popolnoma nič narobe-je pa kruto, da ste zdaj v takem stanju brez terapij. Nujno morate odkriti, zakaj se vam pojavlja ta osamljenost…

Tujina – morate tam ostati? Kako ste z druženjem, s sodelavci, s pridobivanjem novih prijateljstev, z druženjem z nasprotnim spolom?

 

V stanju depresije to seveda ne gre, toda ko se boste postavili na noge psihično, bo morda tudi druženje lažje steklo. Sicer pa je morda vseeno vredno razmisliti in narediti kaksno pavzo za daljši obisk doma, ali pa celo bolniško doma, ali pa v končni fazi tudi selitev?

To sta prvi dve misli, ki prideta na pamet. Prosim, takoj poskrbite zase. Niste sami, tukaj smo za vas. Pogumno naprej! 🙏

Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

 

Najdete nas tudi na Facebooku. 

 

Bila sem pridna punčka: Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:

Da razložim zakaj sem v tej strani “zategnjena” kot mislite nekateri in zakaj menim, da je uporaba besede pridna, škodljiva.

No kot otrok sem bila zelo pridna, v šoli nisem delala težav, doma ubogala na besedo, se lepo vedla, kimala in ugajala drugim.

Ja bila sem pridna!

Vsi so si želeli, da bi bila njihov otrok. No v sebi sem imela različna čustva, do furstracije, nezmožnoati ugajanja in pretiravanje v ugajanju, saj sem rabila ta občutek, da sem pridna, a pozabila sem nase!

V srednji šoli lahko rečem, da sem v tistem obdobju odraščanja bila depresivna iskala sem se, a se nisem našla. Seveda še danes pozabim in ugajam in se še vedno iščem.

Na tak način sem bila tudi pridna delavka, ki je brez besed delala 2leti za 200eur mesečnega plačila.

 

Bila sem pridna, vedno menjala smeno, tudi če mi drugi tega niso želeli vrniti nikoli, ko sem rabila.

 

Bila sem pridna, zalagala denar v blagajno, ki je čudežno izginjal, ko sem delala popoldan.

 

Ja bila sem vse kar so si DRUGI želeli.

A vsi drugi so pozabili , da je pomembno kar želim jaz!

 

Zato nočem pridnih otrok pač pa srečne, ki vedo da je najpomembneje, da čutijo sebe in ne ugajajo drugim, če čutijo drugače.

 

In če tudi sem zato zategnjena, ker iščem nasvet, kako babicam in dedkom dopovedati, da mi ta pretirana raba besede ni všeč, sem pač zategnjena.

Vesela pa sem, da sem prišla do spoznanja, da lahko hčeri razložim pomen te besede kot sama želim. Torej se ne bom več toliko osredotočala na druge in besedo pridna, ampak bom hčeri razložila, da beseda pridna pomeni: Sodelovanje, pomoč, lepa beseda in upoštevanje sebe in svojega telesa.

Lep dan še naprej.

_____________________________________________________________________________________________________

Hvala za ta zapis, ki tako nazorno prikaže težavo z uporabo besede pridna/priden. Mi je žal, da ste se morali tako zagovarjati, obenem sem vam pa hvaležna za pogum in ranljivost.❤

 

Dodaja terapevtka Teja Bandel Castro.

 

Najdete nas tudi na Facebooku.

DOLOČITEV NAPAČNE DIAGNOZE: Svetovanje za starševstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

DOLOČITEV NAPAČNE DIAGNOZE

 

Vprašanje:

Pozdravljeni,
Danes sem prejela psihološki izvid za 5 letnega sina, ki je bil obravnavan v psihološki ambulanti za otroke. Zelo sem negativno presenečena, saj oba z partnerjem meniva da s sinom ni nič narobe in se kot mama počutim nemočna. Naj povem, da je bil pri starosti 4 letih pregledan v razvojni ambulanti, na pobudo vzgojiteljice iz vrtca, zaradi nekoliko slabe drže. Zato sem prosila našega pediatra da izda napotnico.

Čeprav je bil sam mnenja da pri sinu ni nič narobe ampak mi je na mojo željo napotnico za razvojno ambulanto izdal.

Izvid iz razvojne ambulante glede drže, mišične moči itd. vse BP, pri pregledu pa se izrazijo motnje aktivnosti in pozornosti (tu moram dodati naslednje: otrok je dr. videl prvič, sleči se je moral do gat. Prostor ni bil primerno ogret, zahtevala je da jo gleda naravnost v oči, brez vsake sočutnosti in prijaznosti, čutila sem sinovo stisko pred nepoznano osebo in njegovo nemoč za sodelovanje zaradi tega). Na izvid je pripisala mnenje za pregled pri klinični psihologinji in izdala delovni nalog. Nato smo obiskali spec.psihično psihologinjo, napoten je bil za oceno kognitivnega razvoja.

Rezultati psihološkega testa (opravljal je test Wechslerjeva lestvica inteligentnosti za predšolske otroke, dvakrat po eno uro!) kažejo pri 4 in pol leta staremu otroku splošne intelektualne sposobnosti od povprečnega do visokega nivoja. Dobro ima razvito sposobnost analize in sinteze vidnih dražljajev, vidno zazanavnje, poznavanje besed in učno sposobnost. Primanjkljaji so izraženi na področju pozornosti, ki je kratkotrajna, nihajoča in odkrenljiva (tu se vprašam, kolikšna pa bi morala biti pri 4 letniku??). Iz poročila vrtca so razvidne nekatere posebnosti v vedenju, zlasti na področju socialne interakcije, prilagajanje novim situacijam in stvarem.

Nato smo bili napoteni k specialni pedagoginji, kjer sva bila dvakrat in je lepo sodeloval in rešil vse naloge.

DANES PA IZVID STROKOVNEGA TIMA (vsi zgoraj omenjeni, vzgojiteljica in svetovalna delavka vrtca; njegov pediater ni bil vključen): Ugotavljamo znake značilne za spektroavtistično motnjo (zlasti na področju prilagajanja, komunikacije in socialne interakcije)… Potrebna je napotitev v Ambulanto za avtizem zaradi dokončne diagnostike in nadaljne pomoči otroku.

Ne vem kako postopati naprej, ker se s tem izvidom nikakor ne strinjam. Prosim za vaša mnenja. Hvala za odgovore!

_______________________________________________________________________________________________________________

 

Pozdravljeni, vsekakor imate pravico se ne strinjati s kliničnopsihološkim izvidom in si lahko pridobite drugo mnenje.

Kar se tiče kliničnopsihološkega testiranja se rezultate posameznika vedno primerja z rezultatom splošne populacije enake starosti in se da hitro videti odstopanja. WPPSI (test, ki je bil apliciran) meri npr. tudi hitrost procesiranja, ki je ponavadi indikator za specifične učne težave in ADHD. Ni pa to nujno.

In verjemite, da klinični psihologi testirajo ogromno otrok in lahko hitro vidijo odstopanja.

Vedo tudi, da štiriletnikova pozornost ne more biti dolgotrajna, ampak vedno primerjajo enako stare otroke med sabo. Po drugi strani tudi vedo, da otrok ni nujno, da bo sodeloval pri testiranju. Za otroke z ADHD je tudi značilno, da imajo težave v socialni inteakciji, ki je ena od najbolj kompleksnih sposobnosti človeka.  Težko so pozorni na vse znake v socialni interakciji, za njih je značilna tudi počasnejša predelava informacij. Zato lahko reagirajo manj primerno, ker niso upoštevali vseh znakov ali pa bili prepočasni. Ker so težave na področju socialne interakcije značilne tudi za avtizem, potem strokovnjaki hitro narobe menijo, da ima otrok avtizem.

Menim, da dodatna diagnostika ne bo škodila, boste vsaj še spoznali svojega otroka v nekem drugem kontekstu.

Kot sem že rekla, lahko zahtevate tudi drugo mnenje (poleg tega na Pediatrični kliniki). Tudi če diagnozo dobi, to še nič ne pomeni. Za šolsko delo, ker če hočete imeti prilagoditve, morate podati vlogo na Zavod RS za šolstvo, da ga komisija usmeri kot otroka s posebnimi potrebami. Brez tega v šoli ne bodo vedeli za diagnozo niti mu ne bodo nudili prilagoditev. Pri vsakem testiranju zahtevajte, da vam obrazložijo rezultate na način, da bo vam razumljivo – to je vaša pravica! Toliko na kratko, če vas pa še kaj zanima, kar vprašajte.

 

Odgovor je napisala terapevtka Teja Bandel Castro.

 

Najdete nas tudi na Facebooku. 

Edino, kar hčerko pomiri, je udarec po riti: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:

Edino, kar hčerko pomiri, je udarec po riti.

Mamica v stiski prosi za pomoč. Njena 4 letna hči je zelo divja, po cele dneve nori, ima hude izpade trme ali tantrume in nikakor se ne znajo s tem spopasti. Edino, kar pomaga in hčerko pomiri, je udarec po riti.

Katka K. Knez Steinbuch odgovarja:

Ravno sem vam želela odgovoriti na vprašanje glede vzgoje vaše 3,5 hčerke, pa žal ni več objave. Sklepam, da ste se počutili obsojani in da komentarji niso bili najlepši. Nasilje – kar ena po riti hitro je – vedno zbudi v nas težke občutke, predvsem zato, ker ga je večina doživela na lastni koži in zato s tem ni kar ok.

Vem, da vam obsojanje v ničemer ne pomaga, zato sem se zdaj oglasila in bi vam rada raje napisala par razlag in morda nasvetov.

 

Upam, da bodo koristni za vas in še za koga. Vedite, da se lahko vedno obrnete name, tudi kar na zasebno sporočilo, če rabite pomoč in podporo.

Otroci začnejo razvijati zavedanje sveta in sebe postopoma. Najprej doživljajo svet, sebe pa vidijo povezane z mami, kot eno. Prva mini separacija se zgodi tam pri 10 m – enega leta (lahko že prej), ko mami ne sme zapustiti sobe, ker otrok bruhne v jok. Takrat je v njem še ta ideja, da če mame ne vidi, je ni. Zato doživi separacijsko anksioznost in se joka. Kasneje, ko se otrokovi možgančki bolj razvijajo in ko razvije strukturo hipokampus, začne bolj razumevati svet okoli sebe, še bolj pa sebe. Takrat želi vse sam, pa hkrati ga jezi, ko bi kdo kaj drugače. Ker pa je tale hipokampus nekaj, kar še zori, se počasi izgrajuje, je otrok opravilno nesposoben se pomiriti sam.

Torej 2. in 3. leto otrokovega življenja je za otroka velika sprememba, a tudi velik napor: končno razumeva stvari boljše, ampak nima pa resursov za samopomiritve.

 

Tako kot da bi imel mnogo želja, veliko občutkov, ampak ne osnovnega pojma, kako jih naj shendla. Vsakič, ko otrok ima tantrum (čemur večina reče izbruh trme), je v konkretnejši stiski in nujno rabi pomoč odrasle osebe – ker smo Mi edini, komur lahko zaupa. Nikogar drugega nima, da se lahko nanj obrne, da mi lahko pomaga predelati to stanje. Če mi tukaj pademo in otroka osramotimo (in otroka npr. ponižujemo, češ, kaj se dereš, kakšen pa si, lej, spet jokaš, kaj je to, daj se že pomiri, ga dajemo na time out/stolček, ali pa celo udarimo!!), bo otrok zapadal v vedno hujša vedenja, ker sam ne bo zmogel iz začaranega kroga.

Tukaj rabite nujno pomoč vi. Prav vi in partner.

 

Vi ste edini, ki se lahko naučite z otrokom zdržati, mu pomagate izraziti čustva in vi ga lahko pomirite.

 

Na tej točki vam lahko pomaga knjiga Celostni razvoj otroških možganov (Daniel Siegel), ki vas tega konkretno nauči. Dobrodošli tudi v skupino “Sočutno varstvo in starševstvo”, kjer se učimo teh sočutnih pristopov na konkretnih primerih. Toda v resnici bo potrebno več. Vprašati se morate, zakaj jaz težko zdržim s hčerkinimi izpadi, s tantrumi, z jokom, z jezo … ipd. Kaj ste vi doživljali doma? Kako so vas pomirjali vaši starši? Če ste dami doživljali doma nasilje, vaše telo lahko kriči, ko sliši jok in jezo in ne zmore reagirati drugače.

V takih primerih morate iti skozi proces in predelati vaše vzorce. Če si terapije ne morete plačati, nekaj terapevtskih centrov dela po znižanih ali celo brezplačnih cenah (FDI, ŠRCD, Zavod Iskreni), ostali pa se vedno trudimo nuditi pomoč na vse načine.

Rada bi vas spodbudila, draga mamica, da poiščete pomoč: knjige, skupina, terapije. Naredite to zase in za vašega otroka, vašo punčko, ki jo imate radi. Zaslužita si namreč imeti lep, povezujoč odnos. Samo pogumno na to pot, niste sami.❤️

 

Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

 

Najdete nas tudi na Facebooku.

Porast nasilja v družinah. Kje lahko poiščemo vzroke?

/0 Komentarji/in /Napisal:

Zakaj trenutno stanje povzroča tak porast nasilja v družinah? Kje vse lahko poiščemo vzroke?

 

Trenutne izredne razmere povzročajo veliko nakopičenih občutkov. Pandemija je prinesla kolektivno travmo, ki povzroča, da so naši plazilski možgani nenehno na preži, v pričakovanju najslabšega, v stanju pretirane vzburjenosti. Struktura v možganih, ki je odgovorna za zaznavanje strahu, amigdala, je ves čas v stanju alarma ogroženosti, zato je v istem stanju naš avtonomni živčni sistem. Ko telo preko živčevja in hipofize sprosti povečano količino hormonov, se nakopičijo težki občutki.

Telo je zgrajeno na odličen način, da se preko omenjenega mehanizma tako zavaruje.

Opisani procesi v možganih pa so žal povezani s slabšo kontrolo impulzov. Če občutkov ne znamo sproščati ali če so nam (tudi zaradi izolacije) odvzeti tipični načini regulacije občutkov, se lahko ti začnejo nabirati. Če temu dodamo še slabšo kontrolo impulzov, lahko razumemo, da se pojavlja več agresivnega vedenja. Za vsem tem pa se v resnici skriva strah za obstanek, za preživetje – bodisi zaradi nevarnosti virusa ali gospodarske krize bodisi zaradi teorij zarot in občutka, da nam kaj prekrivajo. Ko se strah nakopiči in ne zmoremo več regulirati občutka, se telo odzove z impulzivnim vedenjem.

 

Kako se omenjena travma odraža v izolaciji in kaj lahko naredimo, da se je “rešimo”?

Definicija travme je, da ne vemo, kaj se dogaja in da smo nemočni v danem položaju. Za povrh pa nikomur ne moremo zaupati. S pojavom pandemije smo v stanju travme, ki je popolnoma nepredvidljivo, ne vemo niti, koliko časa bo trajala izolacija, kar vzbuja občutke nemoči. Najmočnejša občutka sta nevarnost in nemoč. Otrok je travmiran, če so starši nepredvidljivi in jim zaradi tega ne more zaupati (npr. v primeru nasilja in alkohola). Podobna situacija se dogaja zdaj in na enak način vzburja naše možgane. Zato je zelo pomembno, da v trenutku, ko je ogrožena zunanja varnost, predvidljivost, najdemo notranje vire moči in strukturiramo svoj čas, si povrnemo notranjo varnost.

Zelo pomembno je, da imamo rutino in da v teh spremembah ne pozabimo na gibanje. Če telesu vzamemo gibanje, dodamo pa zgoraj omenjen občutek ogroženosti, možgani to razumejo kot naučeno nemoč in življenjsko ogroženost.

Zato je zelo pomembno, da telesu zavestno vračamo občutek nadzora nad reakcijami in si organiziramo svoj dan. Če smo disociirani in zamrznjeni, kot se dogaja v travmi, izgubimo občutek za čas in prostor, zato je pomembno, da prevzamemo kontrolo. Gre za premagovanje občutka nepredvidljivosti in nezaupanja, ki je pri travmi najbolj ranjen.

 

Katere vrste nasilja v tem času najpogosteje opažate?

Nasilje je vedno nesprejemljivo, opažamo pa od čustvenega, fizičnega in spolnega nasilja, do zanemarjenosti otrok in pa zlorab na področju otrok ločenih staršev. Že zdaj nas zelo pogosto kontaktirajo starši, kjer nekdanja partnerka ali partner kljub izolaciji obeh staršev preprečuje stike, prav tako pa ne poskrbi za stike preko spleta. To je popolnoma nesprejemljivo, saj je otrokova pravica (še posebej zdaj, ko je toliko težkih občutkov), da je povezan z obema staršema (razen v izjemah). Na nas se obrača tudi veliko žrtev psihičnega in fizičnega nasilja, predvsem v primerih, kjer je partner bil že prej zlorabljajoč. Pozorni bi morali biti predvsem na tiste že obstoječe primere, kjer upravičeno slutimo nasilje, saj bodo žrtve o tem težko naglas spregovorile. Sicer pa se morda malo manj omenja čustveno nasilje, a je tudi slednje navzoče.

Kako potem nasilneži postopajo do svojih žrtev znotraj izolacije?

Nasilneži po navadi žrtev postopoma izolirajo od okolice. V izolaciji to pomeni, da ji začnejo omejevati čas na internetu in socialnih omrežjih, zahtevajo vsa gesla in imajo nad njimi nadzor. Sčasoma jim prepovejo stike z najbližjimi tudi na spletu in jih prepričajo, da ne smejo ven. To naredijo tako, da se ali zlažejo, da je vlada že sprejela tak ukrep, ali pa povečujejo žrtvin strah pred virusom. Če je žrtev doma in odrezana tudi od spleta, je prepuščena storilcu in težko pokliče na pomoč. Za vse, ki imajo nasilne partnerje, je zato zelo pomembno, da se naučijo zavarovati in ne prekinejo stikov, najdejo način izhoda, gredo v trgovino, ali lekarno, ali pa nesejo smeti in skušajo opozoriti nase bodisi zaposlene bodisi sosede doma.

V tujini so vlade že sprejele možnost, da žrtve v lekarnah opozorijo nase prek kode, zaposleni pa jih vzamejo resno. Kaj takšnega bi bilo smiselno uvesti tudi pri nas.

 

Kako pričakujete, da bo v nadaljnje, se bo nasilje v družinah umirilo, ali ga bo le še več?

Dlje časa kot bomo v fazi nepredvidljivosti in negotovosti, več občutkov se nam lahko sproža in zato več agresije. Poleg omenjenega predloga ukrepa “kodiranja” v trgovinah in lekarnah, je dobro, da vsak skuša pomisliti na svoje sosede in pretehta svoje občutke, če je kdo morda v stiski in potrebuje pomoč. Ni slabo, če pošljemo SMS sosedom, kjer slutimo nasilje. Morda bomo prvi, ki bomo opazili nasilje in opozorili žrtev, da ni kriva in da se nasilje ne sme dogajati, saj ljubezniv odnos ni nikoli takšen. To so stavki, po katerih žrtev globoko hrepeni, ker v sebi ne verjame, da je vredna. V nasilnih odnosih gre za zelo zapletene dinamike. Prave odvisnosti od nasilja in drug od drugega, zato zahtevajo nujno in resno obravnavo. Žrtev mora spoznati, da ni nikoli kriva in da je nasilje izključno težava partnerja (oziroma partnerke).

 

Kaj lahko naredimo kot zunanji opazovalci?

Če smo z žrtvijo v odnosu, ji lahko s pomočjo društev, ki delujejo na področju manjšanja nasilja (DNK, SOS) pomagamo sestaviti varnostni načrt, ji pomagamo pri selitvi. Varnostni načrt je v nasilnih odnosih bistvenega pomena, da se nasilje ne konča v črni kroniki. V Ameriki obstajajo brezplačni programi (Change a life training programme), kjer se lahko vsak prijavi in usposobi za pomoč v primeru družinskega nasilja.

Žrtev pa se mora naučiti poskrbeti zase, se v primeru nasilja zavarovati, poiskati izhod, ali pa vsaj zavarovati svoje telo, predvsem glavo. Predvsem pa naj ohranijo vsaj eno aktivnost izven doma (sprehod ali trgovina). Vse to je za nekoga samoumevno, toda za žrtve nasilja ni.

V nekaterih državah razmišljajo, da bi prepovedali prodajo alkohola in s tem pomagali pri ustavitvi nasilja. Se vam zdi to smiseln ukrep?

Neka omejitev alkohola je smiselna, ampak nasilnež ne udari samo zato, ker je alkoholiziran, ampak zato, ker je “trigiran”. To pomeni, da zaradi zunanjega sprožilca ne zmore uravnavati notranjih impulzov. Alkohol lahko vse to res poslabša, ampak ni pa glavni krivec. Če alkoholiku odvzamemo alkohol, mu s tem še povečamo njegove občutke, ki jih alkohol prekriva. Pogosto gre za globoke občutke nemoči, potlačene jeze in žalosti, ki se lahko razvije v pravo depresijo. Pri prisilnem odvzemu alkohola bi potem odvisnim morali nuditi še dodatno terapevtsko pomoč za soočanje z občutki, saj alkoholiki tega že v optimalnih pogojih ne znajo.

Kakšne so možne rešitve, kaj lahko naredi žrtev?

V odnosu do partnerja ne more rešiti popolnoma nič, ker nasilnež izbruhne ne glede na dejanja drugega. Partnerstvo lahko rešujejo morda šele potem, ko nasilni sprevidi, da potrebuje pomoč. Torej četudi bi žrtev “hodila po jajcih”, bi bila še vedno tepena. Žrtev lahko le poskrbi zase (in predvsem za njune otroke), da preživi in se zavaruje. Žrtve imajo na voljo veliko oblik brezplačne online pomoči. Nekatere so objavljene tudi na straneh NIJZ, prav tako pa so podaljšali ure za telefonske pogovore na SOS telefonu in Društvu za nenasilno komunikacijo. Na socialnih omrežjih sodelujemo družinski terapevti v skupini sočutno partnerstvo (SOS za partnerske odnose). Žrtvam lahko pomaga le spoznanje, da niso krive in da je nasilje problem izključno nasilnega. Pot do takšnih uvidov je dolga, a vredna – saj si vsi zaslužimo varne, lepe, čuječe odnose, kjer se počutimo varni, ovrednoteni in sprejeti.

 

Družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

 

Najdete nas tudi na Facebooku.

“Vzgojitelji in učitelji so preobremenjeni, nihče jih ne sliši”

/0 Komentarji/in , /Napisal:

Vprašanja in odgovori družinske terapevtke Katje K. Knez Steinbuch.

 

Zakaj menite, da bi šola morala biti otrokom prijazna, če gre pa le za vzgojno ustanovo, katere glavni cilj je izobraževanje?

Strinjam se, da je šola vzgojna ustanova, ki izobražuje. Toda šola je še veliko več: v njej so učitelji, so učenci, so drugi zaposleni. Šola so torej v prvi vrsti ljudje, ljudje z razumom in čustvi. Včasih niso poznali drugačnih pristopov kot le podajanje informacij in zato je razumljivo, da so poudarjali le razum. Še par desetletij nazaj niti strokovnjaki niso imeli pojma o otroških možganih. Zdaj pa vendarle vemo, da nismo le skupek razuma, ampak da je čustvena inteligenca enako pomembna kot vse ostale. Mi pa v učnih načrtih ta del še vedno ignoriramo.

Zakaj se to dogaja, česa nas je strah?

Resna težava je v tem, da se ljudje sprememb na splošno bojimo in zaradi strahu ohranjamo status quo. Isto se dogaja na ministrstvih, tudi na ministrstvu za šolstvo – spremembe se dogajajo prepočasi, sistemi so zastareli in v marsičem neprijazni do zaposlenih v vrtcih ali šolah. V terapevtskem delu se srečujem ravno s to populacijo strokovnih delavcev, ki so zaradi okostenelih pravil povsem izmučeni in na robu izgorelosti, v šolskem sistemu pa povsem spregledani, saj štejejo le rezultati.

Katja Knez Steinbuch

Je to posledica današnjega časa, kako je bilo nekoč?

Včasih je bilo tega manj, ker tudi ni bilo takšnih pričakovanj. Pričakovanja sicer res lahko vedno pomenijo tudi napredek, strokovne delavce pa postavijo v situacijo, ko so primorani poskrbeti zase.

Na kom leži odgovornost za izboljšanje stanja?

Ministrstvo za šolstvo se sicer marsičesa že zaveda in v primeru vrtcev na papirju dopušča nižje normative (npr. več zaposlenih), ampak to predaja v odgovornost občinam. Tam pa se vse ustavi, saj občine praviloma tarnajo, da ne dobijo dovolj finančnih sredstev.

Za denar gre torej?

V glavnem res. Če vprašate vzgojiteljice, česa si najbolj želijo na delovnem mestu, vam vse odgovorijo isto: nižje normative in daljšo sočasnost – sočasnost je beseda, ki je vsaki vzgojiteljici še kako domača. Ampak za to zaenkrat ni posluha. V praksi to pomeni, da ustvarjamo sisteme, kjer zaposleni trpijo zaradi pomanjkanja denarja – kjer morajo vzgojiteljice ob hitrih uvajanjih otrok v vrtec poskrbeti za 14 jokajočih otrok. Si predstavljate, kako čustveno naporno je to, poslušati jok neprenehoma več ur, rok za tolažbo pa ni dovolj?

 

Ali obstaja kakšna rešitev?

To bi lahko rešili vsaj s prostovoljnim delom in medgeneracijskimi programi. Seveda tudi s posluhom za zaposlene: da bi jih slišali v tem, da potrebujejo dodatno pomoč in temu vendarle namenili več finančnih sredstev. Naši vrtci so sicer glede na tujino odlični, ampak obstaja še veliko manevrskega prostora za izboljšave.

Zaposleni so torej spregledani?

V veliki meri so in razlike med plačilnimi razredi v vrtcih so prevelike. Resna težava je tudi v tem, da se v praksi ne upošteva razvoja znanosti. Ali ga strokovnjaki na ministrstvih ne spremljajo, ali pa ga slabo podajajo v prakso šol in vrtcev. Včasih se zdi, kot da novosti v Slovenijo prihajajo z 20 letno zamudo in programi, ki jih posredno financira tudi ministrstvo za šolstvo poučujejo zastarele tehnike, kot so npr. time out in jih še vedno podajajo kot noviteto, medtem ko jih drugje že desetletja ne uporabljajo več.

SVO ima veliko število kvalitetnih predavateljev

Kaj pa formalna dodiplomska izobraževanja, tam je drugače?

Študenti pogosto potarnajo, da se na pedagoški fakulteti o razvoju možganov in kaj to pomeni v vrtčevski praksi še vedno ne učijo dovolj. Ko pridejo na naša izobraževanja, to znanje kar posrkajo vase.

Študenti pedagoške imajo torej voljo do učenja?

Absolutno jo imajo, seveda pa ne vsi. Kar je sicer pričakovano. Od zunaj pa bi rekla, da marsikatera tovrstna težava izvira iz tega, ker si ne upamo zvišati pogojev za vpis na fakultete, predvsem na tiste smeri, ki zahtevajo delo z ljudmi, z najbolj ranljivimi skupinami (otroci in bolniki). Zato se velikokrat pohecam, da bi na medicinsko, pedagoško in filozofsko fakulteto dodala obvezne vsebine za osebno rast.

V čem pa so vaša izobraževanja drugačna?

Kvalitetnih izobraževanj je pri nas veliko, SVO je specifično v tem, da smo res pridobili veliko število kvalitetnih predavateljev, ki sledijo novim raziskavam, pa tudi sami izhajajo iz prakse. Del izobraževanj pa je tudi brezplačnih, ker si res želimo, da bi dosegli čimvečje število udeleženih. Več informacij pa si lahko preberete tudi na spletu.

 

Katja K. Knez Steinbuch

 

Najdete nas tudi na Facebooku.

 

 

 

Imam depresijo: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:
Pozdravljeni,
Imam depresijo in sem popolnoma brez energije, brez volje, brez interesov, pravih prijateljev, službe… Imam sina in hčerko. Sin (7-let) je danes dal žebelj njegovi sestri (5-let) na hrbet in je šel s kladivom blizu, zato, ker mu je nagajala in mu ni pustila, da se igra . Rekel mi je, da drugače je ni mislil udariti, le prestrašiti, da bi šla stran. Drugače je sin prijazen, miren, nagajiv,.. otrok pač. Sem v šoku in strah me je, kaj se dogaja, kam to pelje…
Sprašujem se, kaj vse sem zafurala… Vem, da delam napake in se bojim, da sin že tudi potrebuje psihologa ali nekaj.
Na pomoč.
_______________________________________________________________________________
Draga gospa, pozdravljeni.

Depresija je žal kruta bolezen, ki nam vzame energijo, voljo, interese in moč.

Kar opisujete glede sebe, je žal pogosto in pričakovano 😞 zato vam toplo svetujem zdravljenje depresije – ste že udeleženi v psihiatrično in psihoterapevtsko obravnavo)?
Ne vem, ker niste omenili, zato vseeno dopišem. Kadar je prehudo, vam predpišejo antidepresive in če AD niso pravi in zato ne primejo, vztraja to obdobje brez energije in brez moči dalje. Pravi ad morajo pomagati.
Terapija pa vam lahko pomaga odkriti, zakaj je prislo do te bolezni in vam jo pomaga obvladati celo do te mere, da je nekoč življenje spet lepo in morda celo brez AD.

Najprej morate poskrbeti zase, da boste lahko za druge ❤️ zdaj ne morete, ker se vam dogaja krivice depresije.

Lahko pa je drugače, samo odločiti se morate.❤️
Zdaj pa k situaciji z otročkoma… si predstavljam, da vam je sla v sekundi vsa kri v glavo in da niste vedeli, kaj točno narediti in gotovo ni to kar nekaj. Je en klic po biti opazen, slišan in zelo upoštevan. Gotovo potrebuje NOVE strategije, kako postaviti mejo, kako zahtevati stvari zase – da ne gre predaleč…
Ampak, da boste lahko prišli tako daleč, da ga boste lahko to naučili, boste morali najprej, ekspresno poskrbeti zase. Ne bo čez noč (ad primejo v 2-3tednih cca), ostalo pa je proces. Ampak ko boste imeli energijo, boste lažje sebe in sina učili novih strategij.
Če vas skrbi za sina, gresta seveda lahko na pogovor – ampak mislim, da morate najprej poskrbeti zase in vam bo lažji tudi ta del s sinom. Samo pogumno naprej.
Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in  in Istagramu.
Copyright © 2016 - 2020 - Vita Bona - družinska terapija

Vita bona novice!

Ker želimo biti povezani z vami se naprej, vas vabimo, da se naročite na naše mesečne novice. Od novic se lahko kadarkoli odjavite.