fbpx
Inštitut Vita Bona - telefon: +386 41 609 888

Prispevki

Počasno propadanje spoštovanja v odnosu: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:

Razlike med moškim v prvih letih zveze.

 

Mlada ljubezen

Vsak trenutek moški išče bližino žene.

Tudi, ko je utrujen, vedno išče njen smeh, njene besede, v rokah nežno drži njeno srce.

Žena ga začara, ko ga pogleda in se mu preda.

Ko tečejo njene solze, je žalosten z njo. Naredi vse, da ublaži njeno bolečino in jo ščiti pred vsemi, ki jo ranijo. Je njen bojevnik, junak in ga njena žalost globoko rani.

Ljubeče, jo objema, spontano boža, njegov pogled jo stalno išče. Njegove oči počivajo na njej.

Z ženo se neprestano pogovarja, ji daje komplimente, ki pridejo iz srca. Neizmerno rad jo ima.

Njegove oči in pozornost je usmerjena le njej. Zanj druge ženske postanejo nevidne in nezanimive.

Ženo objema, občuduje, se smeje z njo. Njen nasmeh ga očara in njegove oči se iskrijo, kadar jo gleda.

V družbi jo ljubeče objema, njegova duša objema njeno srce.

Ko ima le možnost svoje roke položi na njeno roko, boke, jo stisne k sebi.

Opazuje njene gibe, ko se ona smeje z otroki, ko jih objema se njegova ljubezen prepleta z njeno, ki jo nakloni njunim otrokom.

Njena nežnost ga gane in spoštljivo jo podpira ob vseh njenih odločitvah in dejanjih. Pogovarja se z njo in ji pove, kako pomembna je zanj, kako jo ljubi in da bi brez nje nikoli ne bil, kar je in bo postal ob njej in zaradi nje.

Pred vsemi kaže kako mu je pomembna in kako rad jo ima.

Njegova ljubezen je spontana, iskrena in njegovi objemi so izraz predaje njej.

Samo njej za vedno.

Večina moških po po dolgih letih zveze pa…

 

Ob ženi je, ker je pač to navada in njene bližine ne išče več.

 

Ne čuti potrebe po tem.

 

Pogovori z ženo so mu odveč.

 

Ne ve o čem naj bi se z njo sploh pogovarjal in teme pogovora so mu v breme. Pravi, da je ne razume.

 

Čeprav tega niti sam sebi ne prizna, ga ne zanima to, kar ima ona rada. Za kar se bori. On s tem nima problema, pove. Ona pa čuti kot da vsi, ki jih ima rada, ne razumejo, kaj je njej pomembno in zakaj.

 

Njen moški ji reče, da naj posluša druge. Nje ne posluša nihče več. Nikogar ne gane to, kar njo boli.

 

Njegovi odgovori na vprašanja so kratki, nezainteresirani ali pa jih sploh ni.

 

Ker ima on vedno hudo pomembne stvari in je pogovarjanje brez potrebe in mu jemlje energijo.

 

Ko njen smeh zamre, on tega niti ne opazi, ker je zoprna s tem, ker stalno od njega pričakuje pozornost. Ko postane žena žalostna, ker se njemu po “naporni službi” z njo res ne da pogovarjati, je presenečen. Kaj spet hoče? Ne gleda je več. Vse drugo naokrog je bolj zanimivo. Ona pa je tako ali tako stalno slabe volje, on se pa tako trudi zanjo.

 

Da jo ima res rad, ji nikoli več ne reče, pa saj itak ona to ve, mar ne? Ker je menda on človek, ki to pokaže. Objemi pred drugimi ljudmi so nekaj neumnega in nepotrebnega. Pa ja ne rabiš objemati pred vsemi ženske, s katero si že dolga leta. Zakaj bi jo? Saj ona menda ve, kako jo ljubiš.

 

Poboža jo, ko sta sama, ne opazi, da si ona še bolj, kot v mladih letih želi, da ji pokaže naklonjenost tudi pred drugimi. Da bi tvoji pogledi v njej videli to, kar so videli takrat, ko je bila mlada in lepa.

Moški pa stojijo ob svojih ženah, katerim so obljubili, da jih bodo vedno ljubili, kot kipi. Nepremično, nezainteresirano, brez, da bi vedeli, kaj naj sploh počnejo z njimi. Nimajo pojma kam bi z rokami. Objemov ni več.

Ne zmorejo več pogovora, iskrenega smeha, ne vidijo več v njeno srce in dušo. Moški prisiljeno igrajo vlogo, kakršno mislijo, da morajo. Pa ja ne boš kazal čustev pred vsemi.

 

Njenega veselja ni več, njene oči postanejo žalostne, njene besede redke. Moški pa se sprašuje, kaj ona sploh hoče!? Kaj ji je?

Saj ni več rosno mlada, da se tako obnaša. Komu je je po tolikih letih pomembno, da ti ljubljena oseba tudi pred vsemi kaže, da ji pomeniš vse na svetu? Zakaj bi jo stalno nekaj objemal pred vsemi, kako pa to zgleda. Saj si vendar ob njej, mar ne? Kaj še hoče od tebe?

In potem pride dan, ko se ona ne smeje več. Ko njene besede postanejo redke in zgolj odgovarjana kratko. Pa saj je le sprejela njegovo igro. Ona ostaja sama ob njem. In odhaja v svoj svet, ki je drugačen, kot ga želi in živi on.

 

Dolgo so vrata v njen svet, srce na stežaj odprta. Občasno on zaide vanj. A hitro odide spet ven.

 

Ker je ne razume, ker so v njenem svetu doma nežnost, objemi, besede, veliko besed, ki pridejo od srca. Tam je ona taka, kot je po dolgih letih pač ženska.

 

Ni več postavna in lepa, kot je bila. Njen obraz je drugačen, njene roke postarane. Njeno srce pa tako, kot je vedno bilo. Mlado, lepo, duša pa polna lepih spominov, pa žal tudi krvavečih ran.

 

Ki njega bremenijo in so zanj preveč. Zato v njen svet ne prihaja rad. In ona ostane v njem sama s svojimi pravljicami. SAMA. Ali pa nekega dne enostavno odide.

 

On pa se presenečen sprašuje ZAKAJ?

Zapisala Breda Turk

___________________________________________________________

Zelo zanimivo stvar ste se odločili opisati in to zelo podrobno. Pohvalno od vas.
Kar opisujete je naj pogostejša težava na partnerskih terapijah, ki jo rešujemo. Jaz jo opisujem kot počasno propadanje spoštovanja.

V začetku zveze smo zaljubljeni in vidimo samo najlepše ter smo na hormonskem višku in hitro spregledamo majhne napakice.

Kasneje se pa ta odnos spremeni v nekaj vsakdanjega in dostikrat pozabimo na spoštovanje in na rednem delu za odnos. Tako potem počasi in počasi propada spoštovanje v odnosu dokler ne postanemo tujci.
V to pripomore tudi, da kot posamezniki redko kdaj delamo na krepitvi naših socialnih veščin in na naši čustveni intelingenci.

Komentar so zapisali sočutni admini.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Prekinitev odnosa s starši, je to prava pot: SOS

/0 Komentarji/in /Napisal:

Spoštovani, sem odrasla ženska, 45 let.

Moja starša sta oba živa, ločena sta že od mojega 6 leta. Pogovarjati sta se začela osnovne stvari glede dostave vnukov pri mojih 34 letih, v mojem odraščanju nista spregovorila niti ene besede.

O meni nikoli nista govorila.

Razlog za njuno ločitev je iz strani mame, da je oče pil, iz strani očeta, da ga je prevarala z moškim, s katerim se je kasneje tudi poročila in imela še enega otroka. Pišem vam, ker bi želela vaše mnenje kaj narediti.

Sama živim že dlje časa v drugem mestu, tako da stiki s starši v živo že dolgo niso na dnevnem nivoju.

 

Pred približno 2 letoma se je zgodila situacija, kjer se mi je odprla pandorina skrinjica in vse svoje občutke sem stresla na svojo mamo, izpovedala sem se brez, da bi varovala mamo kot sem to počela celo življenje.

Predvsem je šlo o tem, da ji zamerim, ko me ni zaščitila, da me je njen mož spolno nadlegoval. Kot odraslo me je vabil v posteljo, mama je to interpretirala kot da ima vsak svojo resnico. Od incidenta sva pretrgali vse stike.

 

“Uspešno” je skomunicirala, da so z mano vse stike prekinili vsi iz njene strani družine. Tako sestra kot bratranci in teta. Nismo se videli že 2 leti, niti se slišali. Zdaj pa mene moja dva otroka, predvsem mlajši, ki je star 4 leta, sprašuje kdo je moja mama in da bi jo rad videl. Ne vem kako naj to izpeljem.

 

Meni sami ni do stika z njo, pustimo, da živim z občutkom hrepenenja ljubezni mame, ampak tako živim že od otroštva. Mamin partner je v teh dveh letih, kar nisem v stiku z mamo in sestro, umrl, do njega nikoli nisem čutila nobenega spoštovanja, ljubezni, predvsem gnus, zato nisem šla na pogreb. Večkrat je mama igrala žrtev češ kaj ne prideš na obisk, to da je meni slabo v njeni hiši zaradi njenega partnerja, je enostavno preslišala in name zlivala krivdo, da kaka sem. Večkrat sem šla v vseh teh letih (od incidenta pred 2 letoma) čez sebe in na obisk zaradi mojih otrok.

Mož pozna vso zgodbo in od kar jo pozna ni prestopil maminega praga.

 

Tudi njegovo stališče je, da ni potrebe, da imata moja dva otroka z mojo mamo odnos. Jaz pa sem zaradi vprašanj sina zdaj zmedena. Vem, da je mama z ločitvijo z mojim očetom v sebi prekinila tudi z mano. Vem da resnica, da me je njen mož nadlegoval, boli, ter je lažje da iz mene naredi pred svojo družino tisto krivo osebo, ki ji ni mar do mame. Ampak vseeno sem zrela in marsikaj zmorem, ampak ne vem, če bi bilo boljše za moje otroke, da me kdaj vidijo v komunikaciji z mamo ali ne. Iskreno itak ne more biti, ampak ja marsikateri družinski odnosi so čudni. Hvala za vaše misli, ker se vrtim v tem ali nadaljevati kot je in kot pravi mož, ali se približati in oblikovati nazaj neke površinske odnose z maminim delom družine, kljub moji bolečini, izključno zaradi mojih otrok.

 

Otroci imajo sicer tople stike z očetovo družino in moževo družino.

 

Figur starih staršev torej niso oropani. Hvala za vsak odgovor!

___________________________________________________________________________________________________________________________

 

Pozdravljeni.

Dvakrat sem prebrala vaše sporočilo in mislim, da ste si odgovor na vaše vprašanje odgovorili že sami.

Kako močni ste, kako pogumni, da ste v prvi vrsti sebe in kasneje tudi svojo družino zavarovali. Naredili ste vse, kar ste želeli in sanjali, da naredi vaša mama, a tega ni vedela, zmogla.

Zato vas vprašam, kaj dobrega bi imeli vi in vaš otrok od tega odnosa?

Pogovorite se z otrokom. Povejte po resnici, seveda otrokovim letom primerno, da nimate stikov, ker ni spoštovanja, ker se tam ne počutite varni in da to ni odnos v katerem želite sodelovati.
Če pa boste to kadarkoli želeli spremeniti pa imate še vedno to možnost.

Glede na vaše pretekle izkušnje vam vsekakor svetujem terapijo za predelavo tavme, če je še niste obiskali.

 

Vse dobro.

 

Komentar je zapisala Tadeja Čulek,

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

4 letnica dela dramo: Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:

Imam 4 letnico, s katero zadnje čase zelo težko shajava in rabim kakšen koristen nasvet🙏

In sicer, zdi se, kot da ji nobena stvar ni prav. Glede bilo česa, ona ne bo zadovoljna in začne delat dramo in se jezit za vsako malenkost.

Na primer:
– se zmeniva, da skuhamo za večerjo pasto, izbere vrsto paste, vse ok.. ko je večerja narejena izbruhne “js nisem hotela paste, nebom jedla”
– ji prinese tata igračko tačke na patrulji (jih ima zelo rada) in ona ne pokaže najmanjšega veselja, ampak začne jokat, da ona je hotela pa enega drugega psa (pa recimo ni prej nič rekla, kupil ji je enega, ki ga še nima, pa ji ni bilo ok)
– med igro (h kateri me sama povabi) izbruhne že če npr. primem napačnega kužka, kot si je ona zamislila

Tako dramo dela za vsako stvar, nič kar naredimo ni v redu, ker ona je pa hotela nekaj drugega.

Pa ima pri veliko stvareh izbiro, jo upoštevamo za stvari, za katere mislimo, da lahko “odloča”, ampak da bi jo mogla vprašat že za vsak gib, če se gospodična strinja s tem, se mi pa zdi že preveč.
Ne zna več lepo skomunicirat, ne pove niti prej kaj želi, samo še dere se in tuli za vsako stvar. Glede tega imam vedno manj potrpljenja, res se mi ne da cel dan samo z njo pregovarjat, ji razlagat 16473838x isto in ji ugajat.
Ne vem več kako se lotiti tega, ker imam občutek da je vedno slabše (tudi moja reakcija)🤷‍♀️

 

___________________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.
Mamica tudi jaz imam doma eno takšno ”drama queen”, a je že malce večja in je to fazo že malo prerasla, hkrati pa sva se povezali, kot je treba in sedaj večino časa lepo sodelujeva.

Prav razumem vaše občutke, nekako kot, da hodite po jajcih, samo, da ne izbruhne. Je tako?

 

Torej, če ne želi paste skuhate drugo večerjo?

Dajte se ob dobrih dneh dogovorit, da je večerja to, kar se skuha, če tega ne želi jesti ima na voljo samo še kruh in namaz (oziroma vi določite, kaj to bo..) in nič drugega, da bo vedela, kaj pričakovati, ko si ne bo želela to kar si je najprej zaželela.

Napisali ste, da ima veliko izbire…

Če imajo otroci preveč izbire, to ni ok.

 

So zmedeni, ne vejo se odločiti. Ko pa se odločijo pa si kasneje hitro premislijo ker je preveč izbire in spet ni ok. Razmislite o tem.. Naj izbira med 2 oz. max med 3 igračami, jedmi… To za otroke predstavlja ene vrste varnost. In če nimajo občutka varnosti ga iščejo, tudi na način, da jokajo, vedno kaj zahtevajo…

Ko partner domov prinese igračko, ki se je ona ne razveseli, kaj storite?

Ste vi (oz. partner vidno razočarani), oziroma jo želite razvedriti in ”igrate” veselje, samo, da bo ona ok?

Ni potrebe po tem!

Povejte ji, da jo razumete, da je žalostna ker ni dobila tistega ta drugega kužka, da očka ni vedel in, da je lahko žalostna.

Naj joka, najbrž jo tere nekaj povsem drugega in mora dati ven, ko bo dala ven, boste videli, bo ta kuža povsem ok.

Razumem vašo stisko, a najbrž tudi hčera na tak način izraža stisko.

Morda vam bo lažje, če vam napišem, da je bilo tudi pri nas nekako takole dokler nisem ugotovila, da ne rabi nošenja po rokah in to, da je vedno ”vse” po njeno. Ampak rabi točno določene meje (Npr, že to, da sem oznanila, da čez 5 minut konča z barvanjem, ker gremo k večerji…). Pogovor o tem, kaj takrat, ko je taka ”lumpa” pravzaprav rabi ( mi smo to vedenje kar poimenovali, da je tudi ona lažje vedela, kje je in kaj se ji v glavi dogaja).

Veliko smo govorili tudi o tem, da ima prav vsak človek v glavi svoj mali svet in da je zato potrebnih toliko pogovorov, navodil, da se razumemo, ker si v glavo pač ne moremo videti.

V primeru, da je pričela grdo komunicirati, sem jo kar hitro ustavila, se počepnila na njeno višino, jo pogledala v oči in jo vprašala kaj pravzaprav rabi..

Ni šlo vedno gladko, a sčasoma je pričela govoriti. Sedaj je stara 7 let in je zeeeelo boljše.

ŠE vedno rabi meje, še vedno rabi veliko bližine, pogovora in vedno začuti, ko jaz nisem ok. Takrat se največkrat tudi ”lumpa” vrne. In takrat sva s partnerejm zmenjena, da prevzame. 😉
Vse dobro.

 

Komentar je napisala Tadeja Čulek.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

HČI ZAVRAČA HRANO. KAJ NAJ STORIM? Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:
HČI ZAVRAČA HRANO. KAJ NAJ STORIM?
VPRAŠANJE: Nasa devetnajstmesečna deklica je razigrana in pridna deklica. Razen hrane z njo nimamo posebnih težav (z izjemo rahle trme, ki se pojavlja). Kar se tiče hrane je pa posebna zgodba. Zdi se mi, da njenemu prehranjevanju posvečam svoje življenje. Deklica je bila rojena prezgodaj, a ni nedonošena. Že v porodnišnici ni jedla in so jo hranili po brizgi. Doma smo ji hrano dobesedno potiskali v usta. Naj povem, da je imela grozen refluks in smo en obrok včasih ponavljali tudi 3x. Gosto hrano je sprejela, čeprav nerada. Tu pa nastane težava. Ne želi jesti nič, kar ni spasirano v neko “juho”. Nič netekočega. Zaradi najinega truda sicer pridobiva na teži. Ker sem vmes zanosila, sem sedaj na porodniški. Z obema deklicama se lahko ukvarjam, imam čas hoditi in ponujati koščke hrane. A jeseni gresta obe dekleti v vrtec. Kaj pa tedaj? Torej kako otroka prepričati, da je koščke. Prežveči že, a izpljune. Zdaj pljuva tudi že pasirano hrano. Imate kakšno idejo?
_______________________________________________________________________________________________________________________________
Draga mamica, hvala za vaše vprašanje.
Hranjenje je tema, ki marsikateremu staršu lahko povzroča skrbi in napetosti in v tem zagotovo niste sami. Opisujete, da se tudi pri vas doma veliko vrti okoli omenjene težave in da se tudi vi konkretno precej ukvarjate s prehranjevanjem. Čutiti je, da vam je mestoma kar preveč naporno in stresno.

Težave omenjate namreč že od rojstva, omenili ste porodnišnico in brizgo, potem pa omenjate že hrano.

Bi me zanimalo še kaj več, kaj je bilo v tistem ranljivem obdobju prvega pol leta, ko še nismo pri hrani – ko gre še za dojenje ali pa adoptivno mleko…
Kako je bilo vam ob dojenčici? In kdaj in na kakšen način ste začeli z uvajanjem goste hrane?
Nikakor ne gre sicer za to, da bi iskali, kaj ste morda storili narobe, so pa pomembna vprašanja. Sprašujem vas bolj po občutjih, ki so se morda v vas nabirala že kar zgodaj, če ste morda doživljali nemoč, nesposobnost ali strah že pri njenem pitju mleka.
Gotovo veste, da je v obdobju uvajanja hrane vse to, kar opisujete, povsem normalno: eni otroci sprejmejo gosto hrano takoj, pri drugih pa se je potrebno še posebej potruditi . Večina strokovnjakov vam bo na temo hranjenja namreč vedno dala dva ključna nasveta, in sicer: ne silite in počasi vztrajajte. Marsikateri strokovnjak bi vam pravzaprav tudi odpriporočal pasirano hrano, ker je za otroke zdravo, da grizejo. Ponujajte otroku čim bolj različne opcije prehranjevanja, naj izbira sam in naredite ta proces hranjenja zanimiv zanjo.
To ustreza tudi načelom sočutnega starševstva. Pri tem pa je pomembno res prisluhniti vaši hčerki in jo poskušati razumeti.

Nimajo namreč vsi otroci enakih potreb po hrani.

Krivulje rasti in rasti teže pa so načeloma lahko še večji stres za starše. Kako bi bilo za začetek za en teden prisluhniti deklici, ne dajati prevelika poudarka časovnim in drugim smernicam in videti, kakšno željo oziroma potrebo vam bo ona pokazala?
Obstaja več načinov, kako otrokom približati hrano, a sem prepričana, da ste marsikatere že preizkusili. Čeprav se mi zdi predlog, da zdržite s tem, kar vam hčerka pokaže, zaenkrat še najboljši, vam vseeno pišem nekaj načinov, kako lahko pomagate.
Za telo je ob majhnem zaužitju hrane najpomembnejša hidracija in morda ste lahko na začetek pozorni na to, da ima vedno ob sebi pripravljen kozarec vode. Tudi med obroki ji lahko ponujate “finger food”, po metodi BLW (baby led weaning), ampak na način, da sama izbira. Dopustite ji možnost, da ne izbere, ali pa da iz hrane naredi popoln nered. Če boste hrano še vedno pasirali, ji dodajte zdrave maščobe, npr. (laneno) olje in hrano, ki je bolj kalorična (avokado, banana, tofu, jogurt, jajca, korenček ipd.), če vas skrbi za njeno težo. Poskusite, da sedi v naročju, ali pa jo hranite kje drugje kot sicer, tako bo imela večji občutek povezanosti. Obrok količinsko zmanjšate, čas hranjenja pa povečajte. Poskušajte vedno jesti skupaj. V hranjenje lahko tudi vključite igro, da vzdušje malo bolj sprostite. Pomembno pa je, da ste mirni tudi vi.

A bolj kot v teh praktičnih nasvetih bi vam rada prišla naproti v stiski, ki jo doživljate, ko vaš otrok hrano izpljuva.

Ne vem, kako zelo nemočni se ob tem počutite…
Kaj naredite vi z vsem tem strahom, ko spet zapre usta ali pa izpljune vse, kar je v njih?
Ali pa vas to bolj razjezi in spravi v bes? Doživljate ob tem lastno nesposobnost, ali pa strah ob tem, kaj bo, če izgubi kak kilogram?
Čutiti je namreč, da vas ta tema tako zelo bremeni, da si predstavljam, da ste napeti prav ob vsakem obroku.
Kako bi le ne bili, ob teh krivičnih občutjih?
Hrana je namreč za mamico res pomemben dejavnik: včasih nam pomeni kar nekako takole: kolikor te nahranim = toliko ljubezni ti lahko dam. Kako kruto!
Tako da bi vam res rada rekla: mamica, niste vi krivi! Delate že tako zelo veliko in že sami opažate, da temu posvečate prevelik del vašega življenja.
Ste se kdaj vprašali, iz kje je privrela vsa ta groza, ki jo morebiti doživljate celo ob vsakem obroku?

Otroci so kot gobe, vpijejo vsa občutja družinskega sistema, tako vzdušja med staršema in vse nepredelane vsebine staršev, ki se jih sami niti ne zavedamo.

Otroci čutijo in zelo močno doživljajo vse spremembe, ki se zgodijo v družinskem sistemu. Omenjate, da ste dobili še enega dojenčka. Za prvega otroka je to vedno velika sprememba, ne glede na to, kako majhen je še. Vem, da omenjate, da takšno stanje traja dlje časa, a možno je, da malčica še bolj pogreša stik z vami in tako preko želje po pasirani hrani (ali pa celo mleku) išče ponoven stik z mami in se sprašuje, če vam je enako pomembna kot dojenčica. Teh občutij vmes niste omenili, a morda je dobro, da jih vseeno preverite. In hčerki vedno znova potrdite, kako vam je blizu. S temi občutji ali brez vaša hči vas zelo močno čuti in je očitno zelo ekspresivna. Zato se zdi res pomembno, da se pred vsakim obrokom skušate umiriti, dati kontrolo njej in si reči stavek: ni mi tega treba. Ker res ne potrebujete taksnega stresa, le preprosto biti s hčerko, se nanjo uglasiti, ji ponuditi različne opcije in v njeni izbiri tudi zdržati.
Verjamem, da vas skrbi za vrtec, a kaj ko bi to skrb prepustili njim?
Kako bi se bilo srečati s tem, občutjem nekontrole in ga dati tja, kamor ustreza? Konec koncev se hči tudi bliža obdobju, ko bo želela vzpostaviti lastno kontrolo, občutek za lastne odločitve, za samostojnost.
Za konec bi vam priporočila še knjigo Moj otrok noče jesti (Carlos Gonzales je avtor) in upam, da boste v njej našla še več odgovorov zase.
Upam, da se boste preko vseh omenjenih idej srečali s sabo in da bodo hranjenja hčerke vsaj malo lažja!
Odgovor je napisala in uredila družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch.

TERAPEVTSKA IZKUŠNJA

/0 Komentarji/in /Napisal:
TERAPEVTSKA IZKUŠNJA
_______________________________
Čudežev seveda ne delam jaz, pač pa pari, ki se odločijo za terapijo. Kljub temu, da bi najraje končali odnos, se odločijo za zadnjo potezo.
Ta teden me je presenetil par, ki je prišel skupaj prvič.
Gospa je ze bila na nekaj srečanjih in čutila je, da bo partnerja izgubila, ali pa da bi kar ona sama šla.
Tokrat je prišel tudi on. Prvi stavki so bili, da hoče takoj zaključit in da na terapijo ne bo nikoli več prišel. Pripravljen se je bil celo odpovedat svojemu otročku. Bilo je napeto, žalostno in strašljivo.

Pogovarjali smo se, kaj konkretno je njemu tako nesprejemljivo v zvezi in kje se je on odpovedal sebi.

Pri obeh temah je globoko zajokal & priznal, da nikoli ni dobil starševske ljubezni… Iskal je neomejeno svobodo, ki je v resnici nima v sebi.
Ob vsem tem solze…. partnerko je ta svoboda strašila, zanj pa je bila nesprejemljiva njena kontrola in posesivnost, ki je prestopala meje, isto kot so to počeli že drugi – njemu, ko je bil še otrok.
Jokal je on in jokala je ona.
Iz sočutja do njegovega otročka (njega, ko je bil majhen)…. prišli smo do nje, do njene kontrole in želje po tem, da pomaga njemu. Do njene majhne punčke, ki je odraščala v takšnih nepredvidljivih razmerah, da je bilo prevzemanje kontrole edino varno. In jokal je z njo tudi on.

Ugotovili smo, da sta neverjetno kompatibilna, globoko povezana v najhujših ranah in v resnici zelo sočutna.

Priznam, na terapiji zame kot za terapevta totalno ganljiv moment in čudovita izkušnja – ko vidiš, da obrambe lahko padejo in ostane le Ljubezen. Ugotovili smo, da sta se prej prepirala zato, ker sta bila oba spregledana – spregledala sta svoje rane, vsak pri sebi in drug pri drugem. Ko sta začela celiti svoje rane, sta lahko pogledala tudi drug k drugemu. In jokala skupaj. Se odločila, da je vredno vztrajat. In prvic poskusiti predelat vzorce, ki sta jih ponavljala že v prejšnjih zvezah.
Gospoda sem na koncu vprašala, če bo še kdaj prišel (je dobil svobodo izbire, ki jo je pogrešal doma) in njegov odgovor je bil, da zdaj bi prosil za terapijo, če mu je ne bi omogočila.
Če ste v partnerski stiski in bi na momente najraje odšli in se sprašujete, ali je vse sploh smiselno…. je!
Vredno je, če sta oba za in zares pripravljena na delo. Samo vi si lahko pomagate in delate nove stvari v svojem življenju, drugače.
Če je pretežko, poiščite pomoč izkušenega terapevta.  Če si to želita oba je pred vami čudovita izkušnja.  Vredno je. ❤️
Prispevek je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Kako tastu in tašči postaviti mejo? Svetovanje za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

Pozdravljeni, potrebujem nasvet glede odnosa tasta in tašče v vlogi novopečenega dedka in babice. Da si vnuka želita sva zadnjih nekaj let poslušala ob vsaki možni priliki. Z njimi tega sicer nisva razglabljala a vendar najina pot do zanositve ni bila enostavna, medtem ko sta onadva na ta račun brez zadržkov opletala z jezikom kjerkoli. No sedaj ko imamo tega otročiča pa spet ne moremo postaviti mej.

Pomembno jima je samo, da jo imata zase.

Uspem jo samo podojit, nato mi jo poberejo iz rok in se mi izmikajo, dokler ni spet lačna. Ko se za pomiri sta takoj spet zraven in segata po njej. Neprestano gnjavita kdaj bo 3 mesece star otrok ostal pri njih in tašča sladko pripomne da bi lahko že, če je jaz ne bi dojila. Brez da bi naju kot starša sploh ozavestila, še manj pa vprašala za kakšno mnenje/dovoljenje, se med sabo odločata kaj potrebuje, jo prekladata po rokah, odneseta kamor ju je volja in seveda kritizirata naše početje in kar gospodovalno povesta da bomo od zdej delali pa po njihovo. Bolj ko se trudiva proti njunemu vsiljevanju bolj jih dobiva po glavi.

Najinih opozoril in komentarjev sploh ne upoštevata in se jim največkat samo posmehujeta.

Če se ju slučajno kaj dotakne, se pa samo užalita in trdita da sva midva nesramna, medtem ko nam želita naredit samo uslugo… 

O tej zadevi veliko razmišljam in se res trudim dobiti pravi način, saj ne želim na kakšen način sabotirati hčerkinega odnosa do starih staršev. A vseeno jima na tak način ne morem tolerirati in niti zaupati. 

Hvaležna bom kakršnegakoli mnenja in nasveta. 

____________________________________________________________

Odgovor admina: 

Pozdravljeni, spoštovana mamica! 

Hvala vam za zaupanje vaše situacije, ki res ni lahka in ki je ne bi smela doživljati nobena mlada mamica.  

Situacija, ki jo opisujete je izjemno krivična do vas in vajine male hčerkice. 

V tako ranljivem obdobju kot je poporodno obdobje oz. prvo leto materinstva, ko bi morala biti edina skrb vsake mamice njen otroček in vzpostavljanje stika z njim ter skrb zase… Pravite, da se morate ukvarjati s potrebami tašče in tasta, ki sta v vsej tej situaciji v resnici najmanj pomembna. 

Idealno oz. prav bi bilo, da bi ob rojstvu otročka vsa družina in še posebej babica in dedek zmogla začutiti potrebe malega bitjeca in mlade mamice, ter sočutno ponuditi svojo pomoč. In to na način, ki bi zaščitil in poskrbel za odnos med mamico in otročkom. Za to pa je potrebna zrelost, sočutje in fleksibilnost na njihovi strani. 

V takšnem idealnem primeru bi govorili o zdravih razmejitvah, ki omogočajo komunikacijo, stik in dajanje opore, ko drugi izrazi potrebo po njej ter spoštujejo individualnost in meje drugega.

Žal vaša tašča in tast ne spoštujeta ne vaše individualnosti, ne mej, ki jih s partnerjem postavita in še manj potreb vaše hčerkice, njune vnučke.

Verjamem, da sta si želela postati babica in dedek, a kot ste opisali, že njuni pritiski in preseganje zdravih razmejitev glede vajine odločitve o otroku, kažejo na to, da težko vidita preko svojih potreb in res začutita kogarkoli drugega. 

Pravite, da vsakič, ko jima postavite mejo, odgovorita s čustveno manipulacijo (užaljenostjo, vzbujanjem krivde in občutkov neprimernosti) in sprašujem se, kaj naredite z vso jezo, ki se verjetno ob tem prebudi v vas in v vašem partnerju in ki se jo da vsaj malo začutiti v vašem pisanju. Ta jeza je zelo zdrava in je tista, ki vaju bo pripeljala do energije, ki jo potrebujeta, da bosta lahko zaščitila meje svoje družine.

Glede na to, da pravite, da od kar imate otročka SPET ne morete postaviti mej, kaže na to, da je to tema, ki vaju očitno že kar nekaj časa bremeni v odnosu z njima in na kateri bi bilo dobro delati (verjetno gre za nekaj kar vama je zelo znano že iz vajinih primarnih družin: občutek da si prezrt, neslišan, da tvoje potrebe niso pomembne in zadovoljene in da je druge potrebno vedno razumeti in se podrediti). Včasih kadar se nikakor ne zmoremo zavarovati in postaviti mej v odnosih, je priporočljiv vstop v terapevtski proces, ki pomaga pri tem, da pridemo v stik s svojo notranjo močjo in lažje poskrbimo za svoje potrebe. 

Ko bosta z vašim partnerjem začutila, da čutita prav, da nikakor nista nesramna in imata pravico do intimnosti ter, da sta vidva tista, ki v vajini družini postavljata pravila…

Bosta zmogla meje postaviti na način in z držo, ki bo na drugi strani sprejeta na drugačen način. Včasih, kadar je na drugi strani neka bolečina, ki ne dovoljuje, da bi nas osebe res začutile, lahko naša razmejitev v njih povzroči jezo, užaljenost in včasih pravi bes ter posledično manipulacije in vzbujanje krivde ali celo prekinitev stika. Vendar pa vidva nikakor nista odgovorna za občutja vaše tašče in tasta. Onadva sta odrasla in bosta morala poskrbeti za svoja čustva, ki se jima prebujajo in bosta vajino odločitev tudi preživela. 

Kdor resnično rabi zaščito je vaš odnos (simbioza) s hčerkico, ki je v prvem letu življenja tako zelo pomembna.

Dojenčki v prvih mesecih oz prvem letu ne potrebujejo ničesar drugega kot tesen stik z mamico. Dejansko, se otroci rodijo izjemno ranljivi in z nerazvitimi možgani (v primerjavi z drugimi sesalci) in potrebujejo mamico, ki jim s svojo telesno bližino uravnava ne številne telesne funkcije (npr. temperaturo, srčni utrip, dihanje) temveč hkrati prinaša občutke varnosti, pripadnosti in ljubezni.

Ob mamici, ki je tam rahločutno na razpolago za otročka se mu razvijajo njegovi možgani in sistem za uravnavanje čustev, ter se hkrati oblikujejo notranje predstave o tem ali je vreden ljubezni, ali so njegove potrebe pomembne in jih lahko izrazi.

Že v prvem letu otrok ponotranji občutek za to ali so odnosi varni, ali je v njih lepo in kakšen je ta svet, kar ga nato spremlja skozi vse življenje. Dojenček sam ne potrebuje obiskov, tega, da ga vsi po vrsti pestujejo, kaj šele tega, da bi prespal pri kom drugem, ki ni mamica (! To je kvečjemu potreba odraslega, ki ne vidi, da dojenček potrebuje mamico).

Seveda mamica potrebuje pomoč in ta je resnično dobrodošla, kadar jo ona želi, ne pa zato, ker jo na vsak način potrebuje nek drug odrasel član družine. Poleg tega mamica ob dojenju (ali hranjenju preko flaške, kadar je to izvedeno na zavesten način) ne predaja otroku le hrane, temveč tudi svojo ljubezen, varnost in to so sveti trenutki intime, ko se mamica in otroček povežeta in gradita svojo vez preko pogleda, telesnega stika s kožo, dotikov, nežnosti, glasu…

Skratka, draga mamica, vi ste nenadomestljivi in kar vaša hčerkica potrebuje ste vi.

In v luči tega je vloga očeta to, da to intimo lahko zavaruje. Lahko bi rekli, da je njegova naloga, da postane neke vrste zunanja maternica. Tako lahko poskrbi za razmejitve z zunanjim svetom, da se mamica lahko v miru posveti dojenčku, poskrbi zanj in zase. Poleg tega, da gre v vašem primeru za tasta in taščo, bi bilo dobro, da je vaš partner tisti, ki jasno postavi mejo oz. se z njimi ponovno pogovori.

In še zadnje, draga mamica, nikakor ne boste škodovali odnosu med babico in dedkom in vnukinjo.

Vez med njimi se bo pričela resnično graditi, ko bo vaša hčerkica izstopila iz te simbioze, oz. čustvene sfere, ki si jo sedaj vidve delita in ki je absolutno nujna za njen razvoj.

Poleg tega je način kako bosta babica in dedek pristopala do nje tisti odločilni faktor, ki bo vplival na to ali bo njuna vnučka rada v njuni bližini in ali se bo med njimi spletla tesna in globoka vez. Odgovornost za ta odnos je torej na strani vaše tašče in tasta.

Skratka, če povzamem, v tem trenutku so edine potrebe o katerih bi se morala pogovarjati vaša družina, potrebe vaše hčerkice. Vsi ostali so sedaj v situaciji, ko morajo poskrbeti zase in za svoje rane, ki se jim ob novi vlogi morda prebujajo (ter to naredijo v drugih varnih odraslih odnosih). Le tako bodo nato resnično lahko delovali iz sočutja in fleksibilnosti. Včasih kakšni člani tega ne zmorejo razumeti in razviti in takrat so na mestu bolj rigidne meje, s ciljem da se mamico čustveno zavaruje in se poskrbi za otročka.

To je za starše (kot odrasle otroke) vedno tudi boleče in kadar pride to tega zelo pomagajo varni odnosi v katerih o bolečini lahko spregovorite. 

Želim vam vse dobro, draga mamica. Le zaupajte svojemu notranjemu občutku, ki vas bo vedno vodilo po pravi poti. Ste najboljša mamica za svojo hčerkico in obe si zaslužita mirne mesece in pristno podporo! 

 

Komentar je zapisala družinska terapevtka Tjaša Šuštar. 

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Kako pomiriti otroka, ki sprašuje o vojni?

/1 Comment/in /Napisal:

Ko govorimo o tem, kako otroci doživljajo vojno, se lahko srečamo z dvema nevarnostima: prva je ta, da zaradi lastne stiske ali napačne ideje o vojni sploh ne govorimo, druga pa to, da otroke preobremenimo. Izogibanje teme ali čustveno preveč naporno govorjenje otrokom delata medvedjo uslugo. Če o dogodkih ne govorimo, se otroci lahko počutijo same in bolj prestrašene. Podoben efekt pa lahko dosežemo, če naše strahove pomirjamo preko njih. Zato je vedno na prvem mestu – pri vseh travmatičnih dogodkih to, da se z dogodkom soočimo najprej sami: da ga ne minimaliziramo, racionaliziramo, si priznamo vse občutke, najdemo prostor, da jih izrazimo, reguliramo in pomirimo.

 

Ko smo mi v dobri koži, lažje spregovorimo tudi z otroci. 

 

Pogovor z otroci je pomemben, ker pogosto nimajo prave predstave o vojni, od nas pa vseeno absorbirajo različne občutja. Četudi smo mi mirni, se vojna vseeno dogaja, otroci pa lahko v stik z njo ne pridejo samo preko nas, ampak tudi preko drugih. Otroci morda ne razumejo dogajanja v Ukrajini, lahko pa čutijo nesigurnost, napetost in strahove. Zato je pomembno, da o teh temah nismo tiho. Glavno vodilo pri pogovorih naj bo sočutje in razumevanje, da je ta tema za otroke še težja kot za nas. Pomembno je, da je pogovor primeren starosti otroka. Z mlajšimi je dobro poenostaviti in uporabiti igro, s starejšimi pa lahko ubesedimo več. 

 

Če je pri vrtčevskih otrocih navadno dovolj že to, da v nekaj stavkih opišemo, da se nekaj dogaja, ampak da bo vse ok in da smo mi tukaj in na varnem, bo pri starejših potrebne več interakcije. Če bi že pri manjših opazili, da so vznemirjeni in da postavljajo vprašanja, ne da bi jih mi poučili… Bi jim mi skušali na preprost način odgovarjati (jasno in kratko) in pomiriti. Pomembno je, da mlajših ne izpostavljamo posnetkom vojne, saj jim lahko povzročijo še več stresa.  

Mlajši otroci svoje strahove izražajo preko igre, ki lahko v tem času postane npr. bolj agresivna. Včasih pri mlajših lahko pomaga tudi igra preko igračk (vprašate kaj igračke čutijo, otroci pa odigrajo…). Lahko pa otrokom pustimo, da narišejo svoje doživljanje… Bistveno v vseh primerih je, da jim ovrednotimo občutke (si prestrašen/jezen/žalosten/…, na koncu pa pomirimo). 

 

Za začetek je torej bistveno vse otroke opazovati in jim dati prostor, da spregovorijo. Osnovnošolske in starejše otroke je tako dobro namerno vprašati, če so kaj slišali, kaj oni menijo, da se dogaja, kako se oni počutijo v zadnjem tednu, kako oni doživljajo trenutno situacijo. Vprašanje zastavimo čim bolj odprto, da imajo možnost povedati vse, kar čutijo in ne le odgovoriti z ja ali ne. Šele ko nam otroci zaupajo svoje počutje, lahko mi odgovorimo na njihove potrebe. Pomembno je, da vemo, kaj otroci o vojni že vedo.  

 

Ko otroci spregovorijo, je pomembno, da smo do njihovega doživljanja vojne spoštljivi: jih ne prekinjamo, ne vsiljujemo svojih prepričanj, poskušamo razumeti njihova prepričanja in pustimo izraziti vse občutke, četudi z njimi morda težje zdržimo. Normalno je, da bo otroke strah, morda so tudi napeti (kar se lahko kaže v povečanem številu tantrumov, nesoglasij, agresije, ipd.) ali žalostni, kot tudi to, da teh momentov ne doživljajo tako močno. Čustva vrednotimo in jih ne obsojamo (čeprav so morda čisto drugačna od naših), saj je pomembno, da otroci čutijo našo podporo.  

 

Otroke pomirja tudi to, da kljub temu, da nekje obstaja vojna, odrasli nismo brezbrižni in da v resnici skušamo stvari rešiti in da se veliko odraslih ukvarja s tem, kako rešiti to stanje. Občutek, da ni nekaj stalnega in da delujejo stvari v smer pozitivnega, daje upanje vsem. 

Pri premagovanju občutka nemoči in tega, da nimajo kontrole, pa lahko najdemo praktične načine, kako lahko otroci pomagajo k rešitvi: narišejo sliko v podporo, skupaj s starši pošljejo sms za pomoč, oddajo denar ali oblačila ipd. Pri tem pa moramo biti pozorni na to, da otroke ne naredimo ravno za odločevalce, ampak jim le damo možnost, da premagajo občutek, da nimajo kontrole.  

 

Travmatične dogodke lahko vedno rešujemo s temi pristopi: 

– otroka opazujemo, poslušamo in tudi vprašamo (odprta vprašanja: kako ti vidiš te dogodke?) 

– otrokova doživljanja sprejmemo in ovrednotimo, zrcalimo (vidim, da čutiš nemoč) 

– ko jih ovrednotimo, pa lahko pomirimo: ubesedimo, kaj se je že spremenilo, da smo tukaj skupaj z njimi, na varnem in kaj lahko še spremenimo 

 

Travme se rešujejo tako, da jih nekdo opazi, prepozna, ovrednoti. Ker pri travmi doživljanje dogodkov ni celostno, moramo otrokom pomagati dogodke ponovno povezati v celoto. Ko otrokom damo možnost, da o tem spregovorijo, se preko govora, ustvarjanja ali igre, ustvarjajo nove povezave in cela slika, ki jih dejansko pomiri.  

 

Prispevek je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

 

Najdete nas tudi na Facebooku ali Instagramu.

Zasvojenost s pornografijo: Svetovanje za pare

/0 Komentarji/in /Napisal:

Kaj narediti, ko se pojavi zasvojenost s pornografijo?

__________________________________________________________________________________________________________________
Najprej na splošno o zasvojenosti.  Zasvojenost je vedno obramba, ki si jo oseba nezavedno ustvari, da bi se zaščitil pred čustvi, ki jih ne more prenesti in so za njega/njo preveč uničujoči. Tako poznamo kemične zasvojenosti( heroin, kokain, benzodeazepini, alkohol, itd… ) ter nekemične zasvojenosti (pornografija, igre na srečo, video igre, itd…) Pri nekemičnih zasvojenosti govorimo o psihološki odvisnosti od substance in ni nobene telesne odvisnosti. Tako tudi pri pornografija je zasvojenost samo psihološka.
Oseba, ki se zateka v pornografija v njej najde nekaj, kar ne more najti v ostalem svetu okoli njega. TO je lahko varnost( navidezna), izražanje čustev (gnus, sram) ali pa le beg v neko fantazijo. Vse to nam pove, da oseba tako išče nekaj drugega, kot le zadovoljitev svoje želje, npr. spolno potešitev.. To dejanje postane del čustvenega izražanja in neka rutina, da oseba lahko normalno deluje. Takrat govorimo o zasvojenosti.

Kako pa sedaj ven iz vsega tega?

Glavno je, da si zapomnite, da zasvojenost s pornografijo ne nastane, ker je oseba spolno nepotešena ali ker mu/ji partner ni več atraktiven. Partner lahko čuti gnus, zavračanje in se počuti grdega/grdo, ko se razkrije zasvojenost. Kar je tudi normalna reakcija, ker so vsa ta čustva skrita notri v tej zasvojenosti. Ampak še globje so pa drugi razlogi, isto ali celo dosti bolj boleči.
Priti ven iz te zasvojenosti pomeni, da se moramo boriti s sramom in gnusom, ker ga je polno v tem. Zato je tudi tako težko to priznati, začeti delati na tem in izpostaviti. V terapiji mora biti terapevt pozoren, da se ne obeša pretirano na ta smer, ker se lahko zgodi, da se oseba ponovno zablokira, ker so čustva premočna. Sploh pa vemo, da je sram tisto čustvo, ki vse ostalo zablokira in omogoči čutenje samo sramu.
Prvi korak je zavedanje, da se nam to dogaja in iskanje pomoči, da počasi začnemo prihajati ven iz tega. Zamenjati moramo to zasvojenost z drugim varnim krajem. Jasno je, da bo prihajalo do povečane anksioznosti in stresa, ker se bo oseba soočala s čustvi, ki so bila prekrita ves ta čas. Glavno je, da takrat ne poseže po zasvojenosti, ampak da zdrži s temi čustvi in stopi na novo pot.
Komentar ja zapisal terapevt Denis Ališič.
Najdete nas tudi na Facebooku.

Dopisovanje in prevara: Svetovanje za pare

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje: Ženo sem že pred leti zalotil, da si dopisuje z enim fantom. Obljubila je, da ni nič, da si dopisuje z njim ,da si malce krajša dolgčas in zvezo nadaljevala. Sedaj imava dva otroka stara 8 in 4 leta. Pred kratkim, pa sem ugotovil, da si spet dopisuje z enim fantom. Prepričevala me je, da ni nič, da sem ljubosumen, da je samo dopisovanje, da se bo izbrisala iz socialnih omrežij, ker ji je dovolj mojega preverjanja. Vse sem ji verjel, nato pa ugotovil, da se je lagala. Mene je blokirala in ostala na vseh omrežjih. Z malo znanja, sem našel tudi vsa sporočila, ki so bila dokaz, da je prišlo do prevar. Priznala je, da ga je oralno zadovoljevala in kasneje še več. Sedaj pravi, da ji je žal in obljublja, da se to ne bo več ponovilo. Kako naprej? 

_________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovani gospod, zelo mi je žal, da ste se znašli v tej nočni mori, iz katere se zdi, da ni izhoda. Trenutno ste najbrž še vedno v šoku, saj tovrstna odkritja – slutnji navkljub – vedno šokirajo in dodobra pretresejo nas psihični svet.
Stanje po odkritju, je stanje premnogih  spraševanj, novih slutenj, konstantnega nemira, nemoči in žalosti. Že ena kretnja vas lahko spomni na besedo, ki ste jo prebrali in le en pogled vas lahko pripravi do tega, da bi kar odšli.

Hkrati pa bi vse najraje kar pozabili.

Samo predstavljamo si lahko, kako zelo travmatično je to obdobje za vas in žal ne obstaja lahka rešitev. Vendar ste se reševanja že lotili s soočenjem in priznanjem, da potrebujete pomoč.
Parom v situaciji vedno svetujem, da si vzamejo čas. Čas pomeni, da si daste dovoljenje, da čutite vse in da hkrati sebe zavarujete pred tem, da vas ti občutki pokopljejo. Čas pomeni tudi, da se malo oddaljite in se lažje soočite s to kruto situacijo. Čas pomeni, da najdete način, kako zdržite s temi težkimi občutki, jih predihate, izrazite, vsakič znova. To je težko, saj so občutki zdaj kot razburkano morje, ki z vso silo buta ob skale. Toda sčasoma vsaka nevihta mine – ne mine pa spomin, ne mine rana (četudi je zaceljena, lahko ostanejo vidni sivi) in ne mine dejstvo, da je situacija resna in alarmantna. Toda šele po nevihti lahko vidimo, ali smo pripravljeni ponovno tvegati ali ne…

Po opisu sodeč sklepam (kolikor lahko sklepam online), da ima vaša partnerka resen čustven zaplet, ki ga poimenujemo seksualna odvisnost.

To je sirši pojem, kot si ga morda predstavljamo in ne pomeni samo ljudi, ki so “obsedeni s seksom” – vsekakor pa pomeni, da se morajo temu primerno zdraviti. Zdravljenje je podobno zdravljenju vsake odvisnosti – spremljevalec so lahko številni recidivi, kar pomeni, da se zgodba lahko ponovi. Vem, da vas s tem pisanjem zdaj nisem prav nič pomirila in mi je žal. Ampak pravico imate vedeti, da je to zelo težek in zahteven proces, s katerim se bo morala soočiti vaša žena, če bo želela ostati del vašega življenja. Možno je tudi, da se motim in da stvari niso tako daleč, in da ima vaša žena kakšne ostale nerazrešene travme, ki jih s tem vedenjem ponovno priklice. A se vedno to pomeni precej zahteven proces, ki je pred njo. Torej ni nemogoče, je pa zelo težko in dokler se gospa ne sooči s sabo, da je to njen resen problem, je vse zaman.

Odgovornost za njeno zdravljenje je v popolnosti njena.

Vi za prevare niste krivi in v ničemer odgovorni. Četudi se nista ujela in niste zmogli vedno ubesediti njene lepote ali seksipilnosti, je dejanje prevare v polnosti njena odgovornost. Res je tudi to, da ja prevara alarm za partnerski odnos, ampak ta del se lahko rešuje šele potem, ko se čustveno predela prevara. Šele potem lahko govorita oba o tem, kaj vse tudi v odnosu ni Šlo. Ne vem, ali se zdaj tudi sprašujete, če bi lahko kaj naredili obratno, če slučajno se, bi bilo dobro, da si priznate in soočite s sabo: prevzemate veliko odgovornosti, za cel odnos.

Po opisu sodec ste skrben moški in ljubeč oče in družina vam je svetinja.

 

Včasih si najbrž takšne situacije niste nikoli predstavljali in sesula vam je življenje. Težko vam je zdržati z vsem tem in samo radi bi rešili družino. Trudili ste se po svojih močeh, a vseeno ni uspelo. Toda prevara ni vas padec, je padec vaše žene.
Družine žal ne morete rešiti samo vi. Vi lahko iz te scene le zavarujete punčki in jih pustite izven vajinih pogovorov, morebitnih prerekanj in glasnejših tonov. Največ, kar lahko naredite je, da če vas pred otroki zapopade pretežek občutek, da najdete vaš varen prostor, zase, da ga sami izrazite. Da se ne prepirate pred otroki, in da se pogovarjate o tem takrat, ko sta sama. To je izredno težko in najbrž vam vedno ne bo uspelo. Če vas bosta otroka kaj spraševala, jim lahko poveste, da imate težko obdobje, ampak da bosta uredila. Otroke odrešite skrbi za vas ali ženo. Torej največ kar lahko naredite doma je to, da otroke pomirite, s tem, ko boste vi mirni (mir pa pride po izraženem občutku). To zdaj seveda še ni mogoče, toda sčasoma bo precej lažje.

Ob vsej zgodbi ostaja občutek strahu pred ponovitvijo in pa občutek, da želite za vse poskrbeti.

Oboje je povsem logično, le neizvedljivo. Iz kje ste vajeni toliko skrbi in prevzemanja odgovornosti? Kako je bilo glede tega v vaših družinah?
In iz kje ideja, da je samo ena oseba prava?
Občutek ljubljenosti je res najlepši. Toda morda vam bo kdo napisal, da saj vas žena ne ljubi. Tega sama ne mislim, zelo verjetno vas ima zelo rada, vas ljubi, toda nujno potrebuje pomoč, zdravljenje pa je dolgotrajno in ne vedno uspešno. Ni pa nemogoče, videla sem že veliko razrešenih prevar.  Toda na vas je, da se vprašate, ali boste zmogli to pot, četudi bo malo nezaupanja vedno ostalo.
Prava oseba bo vaša žena šele takrat, če bo zmogla v polnosti poskrbeti zase, biti v polnosti iskrena z vami (vi pa zmožni slišati tudi kaj, česar ne boste želeli), sanirati nastalo situacijo in prekiniti vse vezi z njeno preteklostjo.

Vi se morate odločiti, če jo boste zmogli počakati in zdržati z negotovostjo, ki jo ta možnost ponuja.

Zelo mi je žal, ker vas glede žene nisem uspela pomiriti. Zatrdim vam le, da to težko obdobje v vsakem primeru mine. Prišel bo čas, ko boste lahko dihali, ko ne bo več težkih spominov in bolečine, ki je zdaj odprta. Lažje bo. Vsak naslednji dan bo lažji in za vas prijetnejši. Pride. In takrat boste vsi ok, ne glede na status. Le čas in predelavo občutkov potrebujete.
Nekaj terapevtov najdete v naši skupini, v Celju delujeta zakonca Jerebic (Blizina), v MB pa naša Gabrijela Šnajder.
Toplo bi vaši ženi priporočala tudi Nataso Ropret (Institut Addictiva) – za zdravljenje odvisnosti, v branje pa obema knjige Patricka Carnesa (predvsem Ne recite temu ljubezen). Verjamem, da bo potem lažje sprejemati odločitve.
Veliko čimprejšnjega miru vam želim in pogumno naprej!
Odgovorila in uredila je družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku.
Odnosi v družini, odnosi s starimi starši, družinsko svetovanje, družinska terapija

Svetovanje za pare: Psihično nasilje starih staršev

/1 Comment/in /Napisal:

Vprašanje:  S partnerjem sva par 10 let, imava 2 otroka.  Živimo s tastom in taščo. Ona dva sta pijavki, dobesedno strupena starša. Iz službe domov prihajam s težavo, s cmokom v grlu, bolečinami v želodcu. Nabira se že nekaj let, sedaj pa ne zmorem več, občutim anksioznost. Karkoli s partnerjem rečeva, sta užaljena, do otrok sta posesivna. Skratka psihično nasilje, strupenih staršev. Otroka ju imata rada, ker jima vse ustrežeta in ko vidim kako ”slinasta” sta do otrok, sem do njiju nesramna. In to me ubija. Mož cel čas dela, da bi lahko šli čim prej od tukaj. Ne zmoreva več tega psihičnega nasilja. Občutek imam, da so to zadnji  meseci pred živčnim zlomom. Prosim za pomoč v stiski, ki bo učinkovita in mi ne bo vzela celega premnoženja.

_________________________________________________________________________________________________________________________________

 

Spoštovana gospa, iz vaše zgodbe je čutiti toliko teže, ki jo nosite leta in leta, da je res občutek, da se ne da več tega prenašati.

Kot da se sesedate pod vso težo manipulativnega odnosa s strani partnerjevih strupenih staršev.

Vse skupaj vas razjeda in tukaj bi vas vprašala, kje je vaša jeza. Tista pristna, zdrava jeza, da rečete dovolj je tega in začnete aktivno iskati rešitve za situacijo v kateri ste trenutno. Živeti z nekom v isti hiši, ki ne spoštuje vaših mej, vas kot osebe, partnerke in mame, ter izvaja psihično nasilje, je veliko večji čustveni davek, kot denarno plačilo za najemnino ali kredit. Razmislite o tem in dajte svoj notranji mir na tehtnico s prenašanjem vsega (tudi psihično nasilje) kor ste opisali. Mislim, da odločitev ne bo težka, vendar je vprašanje zakaj do zdaj tega še niste zmogli. Kaj vas drži v tisti hiši? Pa če za trenutek odmislimo denar, kaj vas resnično veže tako močno, da ne zmorete postaviti jasnih meja, z odhodom če ne gre drugače?

Ste imeli v otroštvu možnost izraziti svoje mnenje, so vam prisluhnili in vas slišali? Ali pa ste morali vsako odločitev drugih brezkompromisno sprejeti? Kakšna je vaša samopodoba? Čutite, da ste pomembni, si zaslužite spoštljive, varne in ljubeče odnose ali globoko v sebi ne verjamete, da vam to pripada? Začnite raziskovati svoje notranje bolečine, nato pa se skušajte povezati s partnerjem. Ali vas zmore začutiti v veliki stiski zaradi nezdravih odnosov, s strani njegovih staršev. Mislim, da vas tukaj lahko razume in podpre, saj omenjate, da je tudi sam izmučen in utrujen od vsega čustvenega pritiska in napetega ozračja v hiši. Poskusita si poiskati čas, ko bosta sama, umirjena in ne preutrujena, da se pogovorita kaj se da narediti. Pomoč v stiski, ki jo iščete lahko dobite v partnerski terapiji, obstajajo tudi brezplačne. Vendar če vaš partner ne verjame, bo težko sodeloval.

 

Mogoče mu predstavite vsebino knjige Strupeni starši in Potihem zapeljani, da bo dojel kakšne so posledice in možno je, se bo potem lažje odločil za terapevtsko pomoč.

 

Morda bo videl motivacijo v vajinih otrocih, da naredita nekaj in presežeta generacijsko prenašanje škodljivih vzorcev. Bistveno je, da se začutita v vsej preutrujenosti, izčrpanosti in ranjenosti, se povežeta in skupaj poiščeta rešitev. Da delujeta kot zaveznika, ne pa da vaju vsiljivo obnašanje tašče in tasta spravlja v konflikte, odtujenost in osamljenost. Draga gospa, poiščite v sebi moč in zdravo jezo za spremembe, ki so nujne, da ne zbolite od vsega napora. Dodala bi še, da vaše telo čuti prav, ko vam sporoča, da tako več ne gre. Ne morete se pretvarjati, da se nič ne dogaja, zato nasvet čez eno uho notri in drugo ven tukaj ni na mestu. Tista nasmejana, pozitivna in vesela oseba je še vedno v vas, le skrita je pod vsem tovorom, ki ga nosite na svojih ramenih. Prišla bo spet na plan, ko boste zmogli postaviti meje, ter končno zaživeli bolj umirjeno, sproščeno in predvsem varno. Želim vam veliko notranje moči in predvsem, da postavite sebe na prvo mesto. Srečno!

 

Komentar je zapisala terapevtka Saša Petrovič.

Copyright © 2016 - 2020 - Vita Bona - družinska terapija

Vita bona novice!

Ker želimo biti povezani z vami se naprej, vas vabimo, da se naročite na naše mesečne novice. Od novic se lahko kadarkoli odjavite.