fbpx
Inštitut Vita Bona - telefon: +386 41 609 888

Prispevki

Kako premagati ljubosumje: Svetovanje za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

Lepo pozdravljeni vsi skupaj.

Veliko prebiram objave v tej skupini in ko jih prebiram, si mislim, s kakšnimi težavami se nekateri soočate, v primerjavi s tem so moje, vsaj na prvi pogled, zanemarljive. Rada bi se malo izpovedala, zato bo moja objava morda nekoliko daljša.

V glavnem, gre za to, da sem oseba z zelo nizko samopodobo.

To se seveda najbolj kaže v odnosu z moškimi, pa tudi drugje, a v tem primeru bi se rada osredotočila na svoj odnos s partnerjem. Skupaj sva približno deset mesecev.

Najin odnos se je začel precej na grdo, saj sem bila nekaj časa, preden sva zaživela skupaj, njegova ljubica. Partnerko je zapustil, ker sem se želela odmaknit, saj si dvojnega življenja nisem več želela (govoril mi je, da me ljubi, spal je pri njej). Nikoli ga nisem silila, da jo zapusti, celo umaknit sem se nameravala, a je potem on njej povedal. Moj partner je eden tistih glasnih, karizmatičnih moških. Lahko si predstavljate, glasen, vedno rad v centru pozornosti, ukvarja se tudi z glasbo, ker pravi, da rabi pozornost ljudi.

V bistvu tega, da je rad v središču pozornosti, nikoli ne skriva, to priznava. Takšni moški so mi bili že od nekdaj zelo privlačni.

Težava je v tem, da ima on izredno rad pozornost žensk, kar mene zelo moti.

Ljubosumna sem in ne zaupam mu.

 

Vsakič, ko se s kakšno veliko pogovarja, se z njo smeji ali mi preveč o njej govori, imam potem jaz občutek, da me ta ženska ogroža in da se bo zaljubil vanjo, tako kot se je vame, ko je še imel partnerko. Moti me, da sem tako ljubosumna in posesivna, a si preprosto ne znam pomagat. Ne morem se znebit občutka, da če je to naredil njej, bo tudi meni slej ko prej in kar živim v pričakovanju, da se bo to vsak čas zgodilo.

Za moj okus je malo preveč obseden s pozornostjo žensk, vedno jim daje komplimente, tudi vpričo mene.

Ne v smislu, da jo pogleda in po tihem reče kako je dobra, ampak to pove kar njim, pa tudi meni, ko sva doma, po navadi o določeni osebi govori še kakšna dva dni po tistem, ko se je z njo pogovarjal. Prejšnje partnerke to ni motilo, mene pa zelo moti in si ne znam pomagat.

Pred kakšnimi tremi meseci sva šla na dopust. Prvi večer sva malo popila zunaj na terasi in to mi je dalo pogum, da sem malo pogledala njegov telefon. Ne vem kaj mi je bilo, česa takega še nikoli nisem naredila nobenemu partnerju. Takrat pa mi je notranji glas govoril, naj pogledam, ker bom gotovo kaj našla. In sem res. Svoji bivši partnerki je pisal sms-e z ljubkovalnicami “fifko, muci” itd, ki jih je že prej uporabljal, ko sta še bila skupaj. Pa še na eni laži sem ga dobila tisti večer. Od takrat naprej mu še bolj ne morem več zaupat.

 

On je še danes jezen name, češ, kako sem si drznila pogledat njegov telefon.

 

Po svoje ima prav, to je njegova zasebnost, ki bi jo morala spoštovati. Ampak po drugi strani me moti to njegovo skrivanje. Kmalu po tistem sem njegov telefon še enkrat pogledala in ugotovila, da si je določene komunikacijske programe zaklenil tako, da jih lahko odpreš samo s face ID. Ne vem, kaj me je obsedlo. Rada bi ugotovila, kaj tako skriva v svojem telefonu, pa ne vem, kako naj to naredim.

Vem, da bi rada poskrbela predvsem zase, ampak že malo obupujem.

Ali je sploh mogoče, da se ozdravim ljubosumja in posesivnosti pri sebi?

Ali je v resnici sploh mogoče povsem pozdravit notranje slabe vzorce, ki so nastali v otroštvu kot posledica odsotnega očeta in mame, ki ni bila nič ljubeča? Ki je bila vedno jezna.

Pogosto se počutim osamljena, in ko sem spoznala sedanjega partnerja, je bil moj namen le ta, da bi bila dobra prijatelja, saj sva se lahko ure in ure pogovarjala po telefonu. Odkar živiva skupaj, se je najin odnos zelo poslabšal. On je pogosto slabe volje, ko pride na primer iz službe, se jezi da je lačen in tudi sicer je pogosto slabe volje. Kadar je prijazen, je z njim neizmerno lepo, kadar je zoprn, bi ga najraje vrgla ven. Non-stop se vrtiva v tem čudnem začaranem krogu, včasih se mi zdi, da ga imam zelo rada, včasih pa da ga sovražim in razmišljam samo o tem, kako bi ta odnos zaključila.

Zalotila sem se tudi, da me veliko stvari moti in da ga veliko kritiziram, tudi pred svojimi prijateljicami in svojo družino.

Ne vem, kaj se z mano dogaja, vem pa, da bi potrebovala kakšno pomoč, pa ne vem, kam naj se obrnem. Zavedam se, da tudi jaz marsičesa ne delam prav, ampak si ne znam pomagat. Kadar je partner slabe volje, mi gre tako na živce, da enostavno ne morem, da ga ne bi kritizirala, čeprav seveda vem, da to ni prav. V tem odnosu se ne počutim izpolnjena, počutim se nesrečna, a še kar vztrajam, zato ker nekako skos mislim, da je prišel v moje življenje z namenom, da mi pokaže, kaj moram pri sebi razčistit. In vedno sem mnenja, da z begom ne bom nič rešila, da bo prišel nov, podoben temu. To tudi vidim, saj je bil moj bivši zelo podoben temu partnerju.

On se še vedno veliko druži z bivšo, sicer samo pri eni športni aktivnosti, ampak mene to vseeno moti. Slišita se skoraj vsak dan, ampak vedno, ko je on v službi. Povejte mi prosim, kaj si vi mislite o vsem, kar sem zapisala. Vem, malo je zmeden zapis, tako, kot sem trenutno tudi sama. Veliko je še stvari, ki bi jih lahko zapisala, ampak bistvo sem, upam, zajela.

Aja, še nekaj bi rada dodala. Kadar je zelo nežen, takrat mu kar nekako verjamem, da me ima rad. V splošnem pa imam občutek, da z mano ni srečen. Oziroma, mislim, da v bistvu oba nisva srečna. Meni je rekla prijateljica, “vidva bi morala zdaj kar žaret od zaljubljenosti, pa ni ne duha ne sluha o tem”.

Včasih se počutim, kot da je z mano samo zato, da ima rešen stanovanjski problem, saj ga je bivša vrgla ven, ko ji je povedal za naju.

Včasih se mi pa zdi, da je vse to v moji glavi. Tudi partner pravi, da si sama delam neke črne scenarije v svoji glavi iin da to ne drži. In da ima rad samo mene, in da mu naj zaupam. Jaz mu pa ne zaupam, sploh od takrat, ko sem ga dobila na laži in ko sem odkrila, kaj si piše z bivšo.
Se opravičujem za dolg zapis, ampak potrebovala sem to, da se lahko izpovem. Toliko je še stvari, ki bi jih rada zapisala, a je zapis že zdaj zadosti dolg 🙂

__________________________________________________________________________________________________________-

Draga anonimna,
Ljubosumje je kar zakomplicirana stvar, kot ste opisali to tudi sami razumete. V partnerskem odnosu je tudi zelo pomembno spoštovanje, ki ga je potrebno vedno znova krepiti in ojačevati. Ljubosumje, ki ga vi opisujete niso samo vaše notranje rane ( kar je po navadi), temveč tudi dejanja, ki so se zgodila v vajinem odnosu. S temi dejanji nezaupanja in dopisovanja ter spogledovanja z drugimi ženskami potem počasi spoštovanje v odnosu propada.

Ko ne gojimo spoštovanja, se bodo zamera v odnosu večale in večali dokler ne pristanemo v krogu nasilja/slabega odnosa.

Kar ste opisali je trenutno točno to, da imate obupne dneve in dobre dneve in hlepite po teh dobrih dnevih in nekako pretrpite slabe. V tem primeru bi vam svetoval, da premislite zakaj bi vztrajali v odnosu? Če pa želite vztrajati, da si poiščete pomoč za zakonsko terapijo. Za nadaljevanje odnosa je izredno pomembna, da si oba želita odnos izboljšati in delati na njem.

 

Sočutni admini- Družinska terapija VitaBona.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instgramu.

Mož me nenehno nadzoruje: Svetovanje za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

Pozdravljene! Zanima me, kako sploh še lahko ukrepam…

Z možem imava dva otroka, za katera seveda v večini skrbim sama (moževa služba, večizmensko delo,…). Mož ni veliko z njima, ko pa že, pa skozi poslušam – da je kateri premalo/preveč oblečen, katero vodo jima dajem za pit (to ni mišljeno z okusom ali karkoli, ampak iz katere pipe je točena), kaj kateri je za večerjo, bog ne daj, da kateri ponoči slabše spi – avtomatsko sem kriva jaz, kaj sem jima dala za večerjo, da ju črviči😕 V glavnem če naredim tako – ni prav, če naredim drugače – spet ne. Od prvega otroka naprej slabo komunicirava, mož se je zaradi svoje službe tudi zelo spremenil in zaprl vase… Prosim za kak nasvet, preden spakiram sebe in svoje otroke in grem.

_______________________________________________________________________________________________________________________________

 

Pozdravljeni.
Ste se morda skušali pogovoriti s partnerjem? Ste mu povedali, da vam tak odnos ni ok? Ste mu povedali kaj si vi želite, potrebujete?

Zapisali ste, da se je mož spremenil po rojstvu otroka, kar je povsem “normalno”. Najverjetneje rojstvo otroka prav vsakega vsaj malce spremeni.

Vsekakor pa ta odnos, ki ga ima partner do vas ni ok in to mu morate nujno povedati. Kot ste že najverjetneje mnogo krat slišali, pogovor je odgovor. Povejte mu, da tega več ne zmorete in nočete poslušati.  Povejte, da ne veste več kaj si točno želi od vas, saj karkoli naredite ni zadovoljen in, da se tega več ne greste. Normalno, da ste povsem izčrpani in na tleh, saj nenehen ”nadzor”, kot ga opisujete psihično povsem izčrpa.

Vsa ta obnašanja, besede, izpade partnerja, ki ste opisali so njegova bolečina, ki jo ni predelal iz preteklosti in jo sedaj izraža v odnosu.

To je pa izredno krivično do vas, ker niste krivi in vseeno ste nenehno pod nadzorom iz njegove strani. Njegovo obnašanje je izraz, da je on moral najti večji nadzor, ko ni bilo varnosti v otroštvu in je bilo to takrat izredno stresno. Verjamem, da je pod velikim stresom tudi on. Ker ne more pustiti njegove strahove in bolečine v preteklosti in jih nosi sabo. 

Zdaj bi pa šla k vam..
Zakaj še partnerju niste postavili meje?
Zakaj dovolite tak odnos?
Ste biti tudi v otroštvu nenehno krivec za vse?
Morda “tiha miška”? Vprašajte se zakaj si dovolite takšen odnos in si zapišite kakšen odnos si želite. Povejte to partnerju in se opolnomočite.
Kje se skriva vaša jeza? Vaša žalost?
Svetujem tudi partnersko ali individualno terapijo.
Veliko podobnih vprašanj in odgovorov najdete tudi tukaj ;
Najdete nas na Facebooku in Instagramu

Znašla sem se v odnosu z nasilnim partnerjem in brez denarja: Svetovanje za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:
Pozdravljeni,
Znašla sem se v taki situaciji, ko več ne vem kaj narediti. S partnerjem sva skupaj 7 leto. Imava dva skupna otroka in vsak otroke iz prejšnje zveze. Težava je v tem da sem se ohladila do njega zaradi stalnega metanja iz stanovanja, razbijanja stvari v pričo otrok, njegovega bežanje od doma, Oz. umikanja stran od nas. Na začetku je bilo vse ok, zdaj pa vsak dan z težavo preživljam. On je na antidepresivih katere redno menja. Zdaj pa se ta podražitev vsega skupaj, položnice… Obupana sem, priznam tudi jaz že malo depresivna. Pred kratkim sem izgubila tudi mamo in se borim tudi s tem in ne morem preboleti njene smrti. Na socialni sem povedala kaj se dogaja doma in jih prosila za anonimno prijavo, ampak odgovor je bil, da brez partnerja ne morem tega narediti. Naj povem da stran ne morem ker ves denar dam za položnice. Kako se spopasti s tem?
.
______________________________________________________________________________________________________________________________________________________
.
Spoštovana,
hvala za vaše zaupanje in potrpežljivost za odgovor.
Čuti se, da ste na robu z močmi.
.

Ko človek bere vaše besede, se lahko poučiti zelo nemočno, tako kot vi, hkrati pa nas lahko postane tudi strah, ko omenjate, da vaš partner razbija po hiši v pričo vaših otrok.

.
Tudi za otroke je lahko ta situacija neznosna, saj doživljajo nasilje in tesnobo. Če je vaš partner nasilen do vas in do otrok, je vsekakor to treba prijaviti na CSD, policijo …
Če se počutite čisto fizično in psihično nemočni oziroma depresivni, bi tudi vam svetoval psihiatrično farmakološko pomoč. Veliko je predsodkov glede tega, ampak seveda lahko človeka v stiski stabilizira in mu da dodatno moč, da premaga težje ovire v življenju.
Izreči vam moram tudi sožalje za vašo mater! Ob vseh stiskah vas je doletelo še to, kar je lahko zelo hudo.
Če si želite oditi od partnerja, ker se ne počutite več varno, so na voljo tudi varne hiše in drugi krizni centri. Svetoval bi vam, da pokličete tudi tja, če čutite to potrebo.
Svetoval bi vam tudi vključitev v individualno terapijo (morda skupaj s starejšimi otroki …). Obstajajo tudi cenejše terapije (Frančiškanski družinski inštitut, ŠRCD, ZPM Moste …).
.
Na terapiji običajno delamo le na tem, kako se lahko človek prebije skozi stisko in težke čase ter ohrani tisto notranjo moč, za katero je treba verjeti, da jo ima. Na terapiji terapevti nikoli ne obupamo nad osebo in ji nenehno poskušamo stati ob strani! Vabljeni ste seveda tudi k nam!
.
Vse dobro vam želim,
Zmago Švajncer Vrečko,
individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija
.
Podoben članek najdete tudi TUKAJ.
.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Iščem dobrega terapevta za prijatelja, ki se vdaja alkoholu: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:
Pozdravljeni!
Iščem predlog za dobrega terapevta za prijatelja, ki se vdaja alkoholu. Sam se (enkrat bolj, drugič manj) zaveda, da ima težave z alkoholom. Vendar hkrati priznava, da tako utaplja svoje tegobe. Zaradi težkega otroštva in poniževalnega odnosa staršev ima izjemno porušeno samopodobo. Sicer je dobričina, marljiv in zelo družaben, a navznotraj izjemno samokritičen, obremenjen in zaskrbljen. Težko izraža svoje težave, saj je vzgojen, da moški ne jamrajo, a ko se odpre, kar bruha iz njega. Od mene pogosto sliši dobre besede, a si želim, da bi mu tudi strokovnjak pomagal poiskati pravo pot samospoštovanja in vere vase, da bo začel verjet, da je vreden.
Hvala za predloge!
___________________________________________________________________________________________________________________________________
Pozdravljeni, kontakte naših terapevtov najdete TUKAJ. Sicer s to temo delamo vsi ZDT terapevti, morda več Andreja Tasič, zakonska in družinska terapija, pa tudi pri nas na Druzinska terapija – Vita Bona.
.

Sicer pa se mi zdi pomembno, da gospod poišče pomoč sam.

.
Namreč dokler boste vi urejali terapevta in morda se kaj drugega, ga lahko to drzi v tej odvisniski poziciji in še ne rabi zares poskrbeti zase – žal je pri zasvojenostih pri mnogih tako, da pomoč sami poiščejo šele takrat, ko je že prepozno in so izgubili že veliko odnosov.
Nujno ob terapevtskem zdravljenju priporočamo tudi AA skupine, ki jih najdete marsikje v Sloveniji.
Srčno upam, da se za pomoč odloči tudi gospod, ne le vi.
Srečno obema!
Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
____________________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovani,
vidi se, da vam ni lahko, saj gre za vašega prijatelja, hkrati pa pravite, da imate tudi že sami s tem izkušnje v primarni družini in res dobro veste, kako je trpeti zaradi težav z alkoholom. Dostikrat bi želeli za najbližje, da jim lahko nekako pomagamo, omilimo njihovo stisko, čutimo, da trpijo, in se potem počutimo tudi nemočne, ko zares ne želijo sprejeti naše pomoči … Včasih bi najraje kar obupali …
.

Morda se vam čisto na čustveni ravni pojavljajo enaki občutki kot takrat v družini, ko ste videli, da je nekdo imel težave zaradi alkohola, pa ste bili čisto nemočni, ker se morda ni dalo kaj zares spremeniti ali vas pa druga stran ni poslušala.

.
In zdaj se zgodba morda ponavlja … Za drugega, ki ga imamo radi, želimo le najlepše, grozljiv pa je lahko občutek, ko vidiš pred seboj človeka, ki ga imaš neizmerno rad in pred tvojimi očmi propada …
Tako kot pa je bilo že omenjeno, pa se ne da veliko narediti oziroma spremeniti, če on ne bo sprejel odgovornosti za svoje življenje in poskušal nekaj tudi spremeniti glede svojih težav z alkoholom. Na terapevtskih srečanjih, ki jih izvajam, sem tudi že doživel, da včasih ena stran postavi drugi ultimat: ali boš prenehal s pijačo ali pa grem, ker tako ne morem več živeti, ker trpiva oba zaradi tvoje odvisnosti. Seveda je to skrajni primer in morda ne velja za vas … Vendar včasih enostavno ni druge možnosti in veliko zakonov se je tudi tako uredilo. Seveda pa je pri vas tudi drugače, ker gre za vašega prijatelja.
Na strani ZDT boste našli terapevte, ki delujemo po relacijsko terapevtski metodi. Navsezadnje včasih na terapijo gredo tudi prijatelji skupaj, če ena stran potrebuje podporo druge strani, saj jo je biti sama preveč strah ali sram …
Vse dobro vam želim,
Zmago Švajncer Vrečko, zakonski in družinski terapevt stažist.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instgramu.
Podoben članek lahko preberete TUKAJ.

Obsedenost s socialnimi omrežji, odtujenost: Svetovanje za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:
Vprašanje: Obsedenost s socialnim omrežjem, odtujenost
Z partnerjem sva skupaj 4 leta. Zelo hitro sem bila noseča, zato imava 3 letnega sina in 3 mesece starega dojenčka. Že na začetku zveze sva imela nekaj problemov.
– sledenje ogromno golim ženskam na IG, gledanje teh žensk in lajkanje slik. Tudi nekaj dopisovanja je bilo s strani druge osebe. Pa sva se pogovorila, jasno sem povedala da me to moti. Ko sem rodila prvega sina od njega nisem imela veliko podpore. Ne finančne, niti psihične. Nobenih lepih besed, nič cartanja, vse manj pogovora, telefona pa čedalje več.
Njegov dan je izgledal tako, da je prišel odšel ob 6:00 v službo, domov prišel po npr. 12 urah dela, šel na stranišče za 30-45minut, šel na balkon, kadil in bil na telefonu. Tako je bilo iz dneva v dan, meseca v mesec. Vmes se je malo poigral z sinom, ampak daleč od tiste pristne igre, ki jo otrok potrebuje.
Moj mož ime strasten hobi in na internetu večinoma gleda te zadeve, ki se tičejo hobija.  Ampak, to je šlo čez mejo. Na telefonu preživi praktično cel dan. Tudi zvečer v postelji leži stran od mene (češ da mu odgovarja ta položaj) in ali gleda tv v tišini ali pa je na telefonu.
.

No ko sem bila noseča 37 tednov sem ga zalotila kako v kopalnici zopet gleda druge ženske, ko ga vprašam, kdo je to odgovori z nevem oz. Noče povedati.

.
Torej najini glavni problemi so:
1. Kaj naj si mislim o tem, da sem sama za oba otroka do večera, pride domov, gre na stranišče, telefon, cigaret, telefon, cigaret, telefon, cigaret? In gledanje drugih žensk po socialnih omrežjih.
Tudi jaz potrebujem pavzo, tudi jaz bi rada si eno uro odpočila.
2 Najino spolno življenje je postalo žalostno. V vse ga morem prepričati jaz, začeti jaz. Drugače lahko sploh nikoli več ne bova. Ker zgleda nima potrebe. Tudi nikoli me ne pohvali, karkoli skuham, tudi če se uredim. Morda je rekel da sem danes lepa 1x v 4 letih.
3 Sicer je zelo šparovna oseba, ampak denar raje nameni v svoj hobi, kakor da bi nas kdaj peljal na kakšen dvodnevni oddih ali pa na kakšen izlet kjer lahko ostanemo en dan. Jaz otroka poleti sama peljem na morje, žal si sama ne morem privoščiti, da otroka peljem še kam drugam..
4 Pogovor ne pomaga. Ko se hočem pogovoriti me ignorira. 10 minut mu govorim, samo v tišini posluša in ne reče popolnoma nič. To me spravi v jok in se mi zdi, da ker sem po porodu me vodi v poporodno depresijo.
Imam prevelika pričakovanja?

.

Želim si le, da zmanjša čas za telefon, se več igra z otrokom. Želim si pogovora, da preneha s skrivanjem in  gledanjem drugih žensk, ker praktično mislim, da je na Instagram profilu cel večer.

.
In kaj narediti, če tega ne morem spremeniti? Ko sem mu rekla ali Instagram ali jaz mi je dal jasno vedeti da Inastagram. Ali gre za obsedenost?
_____________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana!
Ko pišete, se čuti, da ste v veliki stiski. Počutite se brezizhodno, hkrati pa ga imate še zmeraj radi in bi neskončno radi, da se vaš partner spremeni. Seveda mora biti zelo boleče za žensko, če nenehno čuti, kako jo partner, ki bi na nek način moral biti v tisti globini intimnosti najbližja oseba, ignorira …
Počutite se lahko zanemarjeno, odvečno in ničvredno … In koliko je tukaj prisotnega nekega trpljenja, ko se človek trudi, da bi res bilo drugače, da bi partner poskrbel zate in za dva majhna otroka, on pa kar ignorira vso to situacijo …
Če vas prav razumem, ste poskušali že vse in nič ni zaleglo. V teh primerih se svetuje partnerska terapija, ampak vaš partner resnično mora biti pripravljen nekaj spremeniti. Vsekakor je težko v takšni zvezi, saj se nenehno počutiš odrinjeno in spregledano …
.

Verjamem, da se trudite po najboljših močeh biti odlična mati, hoditi na morje sami, skrbeti za otroke, vendar pa ostaja tista neka praznina, osnovno pogrešanje bližnje osebe …

.
Vaš partner mora začutiti, da ne more z vami kakorkoli ravnati. To je bistveno. Da si odločno vzamete tisti osnovni prostor zase in na neki skrajni točki tudi začnete postavljati ultimate. Verjetno so vam tako svetovali tudi drugi in verjetno boste prejeli podobne komentarje tukaj …
Kako lahko vi pridobite večjo notranjo moč in občutek vrednosti, da z vami najbližja oseba ne more kar tako ravnati?
Kako lahko vi začnete postavljati določene meje, da vas druga bližnja oseba začne postavljati na 1. mesto pred svoj hobi, instagram, stranišče, kajenje, čas zase …?
To je bistvenega pomena. Verjamem, da je v vas tista določena osnovna moč, ki le mora pogledati na dan in zahtevati od drugih ljudi osnovno spoštovanje. Bistveno je, da vi začutite v sebi, da si več ne dovolite, da z vami nekdo tako ravna.
.

V določenih primerih, ko partner ne želi na terapevtska srečanja, priporočamo tudi individualno terapijo, kjer lahko začnete pridobivati tisto osnovno notranjo moč in drugim ljudem postavljati določene meje.

.
Vse dobro,
Zmago Švajncer Vrečko,
individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija
_______________________________________________________________________________________________________________________________
Dodaten komentar gospe:
Doletelo me je pa ravno tisto, kar sem predvidevala,  prebolevam poporodno depresijo in se “fajtam” sama s sabo v glavi. Spremenilo se ni nič, kakšna zakonska terapija (“a si čist nora, preveč bereš forume”.).. Trenutno sem sama v postelji, ker on vsak dan “zaspi” v drugi sobi z sinom in razmišljam kaj bom jutri počela, se pogovarjam sama s seboj in potiho jokam. Misli so temačne, upam, da najdem neko svetlo točko… 🙌 seveda zaradi otrok, ki mi res pomenita vse na svetu.
________________________________________________________________________________________________________________________________
.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
.
Podoben članek lahko preberete tudi TUKAJ.
Težave v partnerstvu, partnersko svetovanje, družinska terapija

Psihično in fizično nasilje partnerja: Svetovanje za pare

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje:  Pozdravljeni. Že moje otroštvo je bilo težko, bila sem psihično ožigosana s strani sošolcev, zaradi kilogramov. Slabo sem se učila, starša sta bila v rokah narcističnih starih staršev, kjer sta doživljala psihično in fizično nasilje, a meni sta bila vedno v oporo. A če odmislim vse to, sem bila energična, rada sem se družila, brala knjige… Ko pa sem spoznala partnerja pa je šlo vse navzdol. Psihično in fizično nasilje, ki sem mu komaj ušla.  Spoznala sem zdajšnjega partnerja in do rojstva otroka je bilo vse super. Po rojstvu otroka pa ni bilo več intime, objemov, pogovorov, jaz mislim, da sem padla v rahlo poporodno depresijo. Po zanositvi z drugim otrokom, je situacija še slabša, tudi zdajšnji partner nad menoj izvaja psihično nasilje. Zakaj so vedno isti vzorci prisotni v mojem življenju? Kaj človek naredi narobe? Najbolje bi bilo, da najprej poiščem pomoč zase? Kasneje poskusim partnersko terapijo? Ne vem kaj naj naredim, vedno sem bila zagovornica, da pogovor reši vse, ampak s takimi ljudmi ne morem, tako ne morem več. Res ne…ne vem kdo sem in kaj hočem.. 

 

  

Spoštovana anonimna, neverjetno težko vam mora biti vse to pisati in vse te rane ponovno odpirati. Kot ste opisali so bile težke razmere, travme, zasvojenosti vedno spremljevalci na vaši poti in se jih nikakor niste mogli znebiti.

Niste krivi, da ste bili rojeni v razmerah, ki so vas pahnile v zlorabe in (psihično) nasilje.

Travme in naše otroštvo nas lahko zaznamujejo tako močno, da se nam vedno ponavlja ista zgodba, isti odnosi brez da bi našli pot ven iz tega. Že to, da se zavedate in veste, da je bilo narobe je velik korak v pravilno smer. Trenutni odnos, ki ste ga opisali vam ponovno vzbuja občutke osamljenosti in zavrženosti, kar je obupno in verjamem, da celo nevzdržno. Rojstvo otroka res, da marsikdaj lahko pripomore, da se odnos med partnerji poslabša in se pojavijo dodatne težave. Vendar to ni opravičilo, da podležemo tem težavam in pustimo, da odnos propade. V zgornjem opisu ste vse odlično opisali, kako vse doživljate in kaj bi radi, kar je zelo dober začetek za delo na sebi. Prav imate, da si zaslužite več, kot je spoštljiv odnos, podporo in sprejetje iz strani partnerja. 

Kako pa sedaj naprej? V prvi vrsti se morate zavedati, da lahko spreminjate samo sebe in ste vi tudi pomembni, vašega partnerja lahko prosite, da se spremeni ampak je to njegova odločitev.

Tako bi jaz svetoval, da če partner ne želi terapije, se lahko vključite v individualno terapijo in delate na sebi.

Verjamem, da ste sposobni se rešiti iz vsega tega, poskrbeti zase, za svoje otroke in si ustvariti prijeten partnerski odnos. Tudi glede vašega zdajšnjega odnosa sem zasledil, da prihaja do groznih manipulacij iz partnerjeve strani. Daje vam občutek, da ste vi krivi, da nimate prav in vas na ta način ponižuje. To je t.i. Gaslighting. Kar je psihično nasilje in lahko preraste tudi v fizično (kar vam je tudi že grozil). Za pomoč v vašem primeru, ker je prisotno nasilje, bi vam tako svetoval naslednje organizacije: Društvo za nenasilno komunikacijo, Žensko svetovalnico, Društvo SOS telefon in Center za socialno delo (za zaščito otrok). Preko teh organizacij boste dobili podporo, za se zaščitite in potem tudi lažje delate v terapevtske proces na sebi. Najpomembnejša je vaša varnost in varnost vaših otrok. Želim vam vse dobro. 

 

Komentar je zapisal terapevt Denis Ališič.

 

Najdete nas tudi na Facebooku.

 

 

konec partnerskega odnosa, partnerski razhod, kako preživeti po koncu dolge veze, individualna terapija, pomoč v stiki

Svetovanje za pare: Strah pred partnerskimi odnosi

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje:  Ali je imeti otroke – družino – odnose, sploh kje še to trajno? Težko prenašam kreganje in ob povzdignjenem glasu me je kar groza, čutim čuden občutek- ne znam ga razložiti. Ogromno parov poznam, ki se ne razumejo in  žensk, ki so ostale same z otroci in bolj kot to opazujem bolj se sprašujem ali si sploh kaj ustvariti, ali imeti otroke, oziroma odnose? Stara sem 34 let.

 

Pozdravljeni. Ob prebiranju vašega vprašanja in razmišljanja je res čutiti en obup in morda celo naveličanost, še bolj pa prekrit strah.

In strah pred odnosi, je morda do neke mere se upravičen, ker težko najdemo garante, razen svoje odločitve, po drugi strani je pa strah pred intimo en krivičen strah, ki nas omejuje, da bi sploh preizkusili in se podali v odnose. Pogosto je slednji povezan z našimi prvimi izkušnjami odnosov, npr pri otrocih ločenih staršev ali pa otrocih nefunkcionalnih zakoncev, naj bi bil ta strah vedno povišan, pa tam kjer so kakšne zlorabe/prevare/zasvojenosti tudi. Ali pa vsakič, ko zapustimo nek odnos tudi. Zato bi vas ob tem morda vprašala, če veste, iz kje izvira vas oseben strah?

 

Glede na vašo starost ste v življenju najbrž že marsikaj doživeli, tako lepe kot težke izkušnje. V katerem odnosu ste se najbolj lahko povezali in kako se je končal? Ali ste morda že prej imeli občutke, da se težko podate v intimne odnose?

 

Ob tem kar pišete o kreganju in glasnem glasu, pa bi se posebej ustavila. Tole ni čisto navadno. Oziroma vsekakor ima korenine v preteklosti. Težko na pamet govorim kakšne, a na terapiji bi vas vsekakor povprašala o tem, kaj za vas pomeni kreg…? kaj točno se zgodi z vašim telesom? Kako je bilo pri vas doma, sta starša težave reševala z burnimi kregi ali pa mogoče tako, da sploh nista in sta stvari raje pometla pod preprogo? Kako sicer reagirate, ko pridete v konflikt?

Si predstavljam, da če je vas strah pred konfliktom, da vam je v odnosih res težko in da vas ti ogrožajo. Zato vam toplo priporočam, da odkrijete kam ti občutki v resnici pašejo, se z njimi soočite in morda nekoč počasi, počasi tudi tvegate. Če ne boste zmogli, ste dobrodošli na terapijo, kjer velikokrat vidim uspešno premagan strah pred odnosi. Vse dobro!

 

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

 

____________________________________________________________________________________________________________________________

 

 

Pozdravljeni.

Po vaših besedah si mislim dvoje, da imate težavno preteklost s partnerji (ali pa težave v primarni družini)  ali pa napačno predstavo o partnerskih odnosih (romantični filmi) ?  Katja je zelo lepo zapisala komentar zgoraj, jaz pa se bom vašega vprašanja dotaknila iz druge perspektive.

 

Partnerstvo je seveda veliko krat težko. Pride do različnih mnenj, raznih debat, prilagajanja pa tudi do kreganja. V partnerskem odnosu pa je lahko tudi zelo lepo, ampak večinoma tak partnerski odnos zahteva  veliko dela na odnosu, veliko kompromisov, zaupanja, tudi odrekanja. Tak odnos ni tak sam od sebe. Veste, ni vse tako kot izgleda na zunaj in nikakor ni tako kot to izgleda v romantičnem filmu. Oziroma na samem začetku, še morda ja, kasneje pa nikakor.

 

V partnerstvu sta dve osebi, obe sta  s svojimi ranami in to večinoma pomeni veliko dela na sebi in prav tako pa tudi na partnerskem odnosu.

 

Sama izhajam iz naporne prve resne zveze, ki je terjala svoj davek in zahtevala od mene veliko dela na sebi, prav tako je dolgo trajalo, da sem se navadila, da drama ni enako – izkazovanje ljubezeni. Nato sem precej hitro našla drugega partnerja, s katerim še danes rasteva skupaj. Nikakor ni vedno idilično in super, ampak spremenila sva drug drugega in v odnosu zelo zrasla kot partnerja , pa tudi kot posameznika. Spoznala sem, da ni potrebno, kreganje  na smrt, tako da sta že oba v solzah, da se počutiš kot da je partnerju mar zate. Lahko preživljaš najbolj dolgočasen večer pa se vseeno počutiš varno in ljubljeno. Ja, dobri partnerji obstajajo. Žal pa je včasih zato da jih spoznaš potrebno zamenjat svojo okolico, tudi prijatelje. Predvsem pa svojo miselnost in energijo.

 

Ker pa se vzorci veliko krat nezavedno ponavljano, še en krat poudarjam, da je smiselno, da takrat zamenjate okolico, prijatelje in med tem delate na sebi s se opolnomočite in spremenite tudi miselnost- vzorce. Skratka stopite ven iz svojih okvirjev.  Takrat verjamem, da boste spoznali drugačne ljudi, partnerje in tudi družine. Videli boste, da obstaja tudi lepi, močni obnosi,  polni spoštovanja in ljubezni. Za katere morate vedeti, da so plod trdnega dela.

 

Zdi se mi pomembno, da se opolnomočite na čustveni ravni in takrat verjamem, da se vam bodo začele dogajati spremembe.

 

Če je za vas ta tema resnično zelo težka in obremenjujoča, bi vam vsekakor priporočala terapevta, da vam pomaga predelati vaše stare rane, da boste lahko zaživeli s polnimi pljuči. Vse dobro vam želim.

Odgovor je zapisala Tadeja Čulek.

 

Najdete nas tudi na Facebooku.

Predrzna neposredna zloraba: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje: S svojo deklico sem stala pred zdravstvenim domom, ko je mimo pripeljal temen avto in izstopil je neznan moški, ki je mojo deklico nagovoril na zopern, poželjiv pogled, usmerjen samo moji punčki. Jaz sem od šoka deklico prijela in odstranila, in ji kasneje ponovno povedala, da z neznanci ne sme govoriti, ker so to lahko hudobni ljudje. Razmišljam o prijavi, saj so postali tako predrzni, da jih ne moti niti prisotnost staršev.  Sem v šoku in stiski, sem sploh dobro reagirala? Je bila to neposredna zloraba?

______________________________________________________________________________________________________________

 

Pozdravljeni.

Vaša reakcija je bila ok: deklico ste odstranili in ji povedali da obstajajo tudi nevarni ljudje, gospodu pa postavili mejo. Vse to je v resnici najpomembnejše. Tako da si lahko daste pohvalo, za izjemno dobro odzivnost.

Glede prijav pa takole – nočem vas prestrašiti, ampak ŽAL je potrebno zlorabe dokazati (torej imeti priče), plus dokazati, da je v ozadju res spolni namen.

Kar je pa pri takih navzven nedolžnih (zlorabah) stavkih skoraj nemogoče. In pri nas še vedno takih zlorab ,ne jemljejo dovolj resno. Žal govorim realno, ker delam veliko s spolnimi zlorabami. Ampak jaz vse spodbujam vseeno k prijavam, včasih – kjer je namen res expliciten –da  naredijo vsaj zaznamek in vse to šteje na dolgi rok. Torej, če imate regirstrsko in znamko avta, lahko se vedno oddate prijavo, da sta doživeli  zlorabo. Vas spodbujam.

Mi pa vseeno ostaja vaša senzibilnost na (spolne) zlorabe. Ste zlorabo sami doživeli, oz imeli kakšno izkušnjo? Bi po občutku upala ugibati, da morda ja. Če drži, tudi vam priporočam terapijo – zaradi generacijskega prenosa travm priporočam vsem mamam s taksno izkušnjo, individualno terapijo-da se te stvari ne prenašajo v kakršnikoli obliki naprej, da otroci niso “valentni” na zlorabe…

Sicer pa dobro, da ste se oglasili – o pedofiliji se govori se premalo. Vama s hčerko želim vse dobro in varno se naprej.

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch.

 

Najdete nas trudi na Facebooku.

Partner je alkoholik, na pomoč. Svetovanje za pare

/0 Komentarji/in , /Napisal:

Vprašanje:  S partnerjem sva skupaj 3 leta, imava 20 mesečnega otroka. Ugotovila, sem, da je alkoholik. Rada bi da odide vstran, a noče, nima kam. Ko je otrok dopoldan doma , ga čuva partner. Kar mi sploh ni všeč, a drugega varstva ni. Otrok je noro naporen. Joka, cvili, se dere, ne pomaga če sem prijazna, niti če sem bolj groba. Prosim, potrebujem pomoč, ne vem kako naprej.

 

_________________________________________________________________________________________

 

Spoštovani,

hvala za vaš zapis. Zares ste se znašli v situaciji, ki za vas je potisnila v stisko. Brez denarja, izčrpani in brez podpore partnerja (za katerega ni jasno, ali odnos še imata) in staršev je zagotovo obremenjujoče.

Vidim, da ste pisali že lansko leto in ne le, da se situacija v enem letu ni spremenila, postala je še bolj boleča. Vaš zapis je žal pokazatelj tega, da se brez resnih od-ločitev težko kaj spremeni. Ne vem, če se boste zares morali ločiti od partnerja, pa tudi morda od staršev (ki jih tokrat ne omenjate toliko), pa vendar se zdi to nujno vsaj začasno, da bi lahko poskrbeli zase.

 

Trenutno se zdi, da ste se v nenehni skrbi za druge ljudi preizčrpali in da vam telo sporoča, da ne more več. Kaj če bi ga poslušali?

 

Kaj če bi si verjeli, da je partner toksičen in mama ni mama, ki bi bila tam za vas?

Če bi verjeli, tudi globoko v sebi, da je problem v njima in ne v vas, bi najbrž lažje naredili kakšne korake. Zato še enkrat – niste vi krivi za njuna vedenja, ste pa zdaj odgovorni, da zavarujete sebe in nujno (!) tudi otroka.

Puščati otroka v varstvu alkoholiku ,je namreč zloraba otroka. Ne želim, da se počutite slabo, ali krivo, ampak da čimprej razmislite, kje je možna pomoč/ rešitev. Otrok ob takšnem očetu brez nadzora ne sme biti več, niti en dan. Če nimate druge možnosti, razmislite o materinskem domu in kriznem centru, ali pa o pravni pomoči, kjer bi vas usmerili kako naprej – če ne želite več živeti s partnerjem.

Vsekakor v takem stanju ne bi smel ostajati doma in čuvati otroka.

In kje ste vi? Si takšnega partnerja sploh še želite? Kjer boste pregorevali in za vas ne bo prostora niti toliko, da se spočijete? Ste tudi od svoje primerne družine vajeni, da morate potrpeti karkoli, in sploh ni pomembno kako se počutite ? Ste vajeni biti v ozadju in upati, da vas opazijo?  In koliko časa boste še upali, da vaša mama postane mama in zaupa v vas? Kruto namreč je, da to enim nikoli ne uspe. Kaj lahko naredite zase? Zakaj ne upate začeti iskati nove službe, ki bi pomenila, da boste več z otrokom? Ko boste finančno bolj stabilni, bi bilo lažje vzdrževati stik z otrokom in ga ne puščati nikomur.

 

In a veste kaj? Morda se bo otrok tudi takrat končno malo lažje pomiril, ko ne bo več živel v takšnem stresu.

 

To ne pomeni, da ne bo več upora in tantrumov (ti so pri starosti vašega otroka pravzaprav dobri in ok), ampak vi boste bolj mirni,sočutni in se lažje odzivali nanj! Vam predlagam v ogled še en posnetek o trmi: TUKAJ (v branje pa Celostni razvoj otroskih mozganov, Daniel Siegel) in pa toplo svetujem, da čimprej poskrbite zase, vedite, da si zaslužite najboljše. Začnite z branjem knjig Sanje Rozman, to je lahko vaš prvi korak.  Priporočam pa vam tudi terapijo , da se boste lažje opolnomočili in da boste predelali vzorce, ki vas držijo nazaj.

Samo naprej! Zmorete!

 

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

 

Večletna nezvestoba – varanje: Svetovanje za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 11 let. Že več krat sem ga zalotila, da me vara. Z eno žensko, me je varal cela 4 leta. Bil je kak dan tišine, a vse sem oprostila, saj ko sva bila skupaj, sva se imela zelo lepo in upala, da bo boljše. Spet sem našla ljubezensko sporočilo ene ženske na njegovem telefonu. Zakaj moški varajo? V stiski sem, ne vem kaj storiti?

_____________________________________________________________________________________________________________________

Odgovor

Hvala za vašo iskrenost. Morda je prišel vaš čas, da si dovolite biti povsem iskreni sami s sabo, da razmislite, kaj točno dobite v odnosu, kaj vam je sprejemljivo in kaj ne. Predvsem pa , zakaj je temu tako in zakaj sprejemate, npr. varanje.

V zameno za katere občutke?  Ko boste vedeli odgovore, boste lahko ukrepali in ne dovoljevali več taksnega vedenja.

Zelo žal mi je, da se soočate s taksno izkušnjo.

Verjamem, da vam prebuja veliko vprašanj, dvomov in občutkov razočaranja, stiske,  žalosti in obupa. Ne vem, če bodo odgovori odnesli te občutke, upam pa, da vam bodo komentarji pomagali k temu, da razmislite, zakaj ste v taki kruti situaciji.

Varanje nima “spola” (zakaj nekateri moški varajo), varajo tudi ženske. Nekatere raziskave pravijo, da celo več. Razlogi za varanje so izjemno različni – navadno gre za lasten občutek praznine, manjka, lahko celo anksioznosti in pogrešanja adrenalina. Velikokrat gre za pravo spolno zasvojenost. Takrat varanje vsebuje še patološko laganje, skrivanje in ogromno občutkov adrenalina, nemoči, hkrati pa sramu in pravega gnusa.

Koliko tega sramu in gnusa ostaja vam? Ko ga vaš partner ne vidi, ne razdela in ne naredi nič, razen ponavlja grozljive varajoče situacije. Čutiti je tudi vas obup ,stisko, razočaranje in predstavljam si, da vas te novice vedno prav podrejo, izčrpajo in razžalostijo. Varanje je tako boleče, kot da bi nam nekdo razparal celo telo. Toliko bolečine, se lahko vedno znova prebudi.

 

In kako to, da ste jo pripravljeni se naprej sprejemati? Čutiti je, kot da je vaše telo preživelo že toliko teh vojn, ko se najbrž v sebi bojujete kaj storiti in kako preživeti. V resnici je odgovor: NI VAM TEGA TREBA. Ne potrebujete varanja v življenju. Niti ne rabite ga odpuščati, če ga ne zmorete. Nikakor, namreč niste vi odgovorni in krivi za njegovo varanje. Ste pa odgovorni za svoje občutke in to, da jih zavarujete. Le vi sami imate to moč, da pri sebi nekaj spremenite.

 

Tudi v terapijah spodbujamo le reševanje primerov varanja, kjer se to zgodi na krajši rok, morda celo samo enkrat, ali pa kjer sta res oba partnerja pripravljena kaj spremeniti. Predvsem varajoči partner mora vstopiti v proces zdravljenja, pri spolni odvisnosti pa je nujno zdravljenje slednje. A v primerih kontinuiranega varanja tudi terapevti povemo klientom, da ste svobodni v odločitvi kaj storiti in da taksne terapije (tudi partnerske) navadno niso uspešne. Predvsem zato, ker se druga oseba ni pripravljena, ali pa se ne zmore spremeniti… partnerske terapije, kjer varajoči partner ne prekine vseh kontaktov, ne izvajamo.

Najbrž boste tudi med komentarji v skupini (TUKAJ)  zaznali veliko jeze in ogorčenja.

To se lahko zgodi v primerih, ko komentatorji posrkajo vašo jezo. In morda je ta trenutek čas, da res razmislite, kje je vaša jeza….in zakaj ste pristali tu?

Zakaj se bojite konfliktov, prepirov? (To sklepam, ko pravite, da je samo par dni tišine in potem stvari minejo…)

Kakšno vzdušje ste imeli glede tega doma?

So bili starši velikokrat v prepirih, ali pa ste že tam spremljali, kako je “boljše, če si tiho”?

Iz kje toliko strahu?

Kje je vaša jeza, da bi rekla partnerju: “Lej, imam te rada, ampak tole je preveč?”

Česa se pri tem bojite?

Njegovih reakcij ali lastnih občutkov?

In kako se počutite, kadar ste sami?

Občutek je, kot da se bojite zapustiti zvezo… da se morda bojite biti sami.

Ampak vi že ste najbolj sami, ravno ob gospodu. Če ne zmorete prekiniti takšnega odnosa, se morate vsaj zavarovati in nujno postaviti meje. Najbrž se boste morali prej srečati z lastnimi strahovi in občutji (strah pred samoto, strah pred prizadetostjo, strah pred praznino, strah pred občutkom nevrednosti…?) in najti tisto punčko, ki jo je nekdo nekoč uspel prepričati, da ni vredna. Pa je!

Ko boste našli svojega notranjega otročka, ga pomirili, objeli & dali tej punčki nežnost, vrednost, občutek da se sme jeziti, da je lahko ona, da se lahko pogleda v ogledalo in enkrat zažari… in se tudi skrega, razjezi, postavi mejo, ali pa celo gre.

Da je lahko ona, sama, v dvoje, kakorkoli že – dostojanstvena, čudovita, in v predanem, varnem odnosu. In da lahko naglas to zahteva, ali pa gre. In da je oboje ok. Vi boste ok. Samo najdite to malo punčko in ji dajte dovoljenje za jezo. Vredno je.

Toplo vam svetujem tudi individualno terapijo in branje literature o soodvisnih odnosih. Zmorete. Samo naprej!

 

Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

 

____________________________________________________________________________________________________________

 

Če si vašo zgodbo predstavljate na platnu, kot film in ga ustavite v trenutku, ko izveste za afero.

Kako se počutite? Boli, da bi lahko jokali več dni skupaj, kajne?

Telo vam sporoča, da vas partner ne ceni, ne spoštuje in vas vedno znova rani. Zakaj je tako, bi moral sam ugotoviti s poglobljenim delom na sebi.

Vaša naloga je, da pri sebi ugotovite zakaj vse skupaj dovoljujete.

Kakšne so vaše izkušnje z moškimi v preteklosti in kakšna prepričanja imate o nasprotnem spolu? Kje je vaša lastna vrednost in kaj se je zgodilo majhni deklici, da dovoli vedno znova ponižanja? Veliko vprašanj, veliko dela na sebi.

Zmorete.

Odgovor je zapisala terapevtka Saša Golob

 

Podvprašanje:

Res je težka situacija. Odgovori so mi dali vedeti, naj ga zapustim. Nekaj krat sem ga že poskusila zapustiti, a mi je obljubljal vse najboljše. Verjetno ga je sram , pred drugimi pokazati nezvestobo. Hkrati pa me nekaj vleče nazaj, želim mu pomagati. In bojim se, da dobim enakega partnerja. Obiskala bom strokovno pomoč, saj, če ga zapustim niti v novo zvezo ne bom upala.

 

Odgovor:  Vsekakor se strinjamo, da je najboljše, da poiščete strokovno pomoč. Namreč potrebno je prekiniti ta začarani krog v katerem ste se znašli.

Stiska bo lahko velika, saj boste prekinili nekaj let trajajoč vzorec, ki ste ga bili vajeni (morda tudi iz primerne družine).

Zato ker boste v povsem novi situaciji, se bo telo odzvalo s stisko, ki pa jo je najboljše zaupati, predelali s terapevtom in tako boste tudi spremenili vrednote, načela in sprejeli novo drugačnost, kot jo poznate in ste je vajeni sedaj.

 

Morate priti do spoznanja, da ste sama sebi lahko dovolj.  In morate se naučiti sprejeti, da ste vredna ljubezni, razumevanja, spoštovanja, sočutja in iskrenega odnosa. Vredni ste, vsega najboljšega. 

 

Želimo, da boste speljali stvari tako, da bodo dobre za vas. Vsekakor pa svetujemo, da pred odhodom v nov partnerski odnos predelate vaše rane in si postavite meje, ki se jih dosledno držite.  In ne pozabiti, za vsakim dežjem posije sonce. Vse dobro na vaši poti.

Srečno.

 

Copyright © 2016 - 2020 - Vita Bona - družinska terapija

Vita bona novice!

Ker želimo biti povezani z vami se naprej, vas vabimo, da se naročite na naše mesečne novice. Od novic se lahko kadarkoli odjavite.