fbpx
Inštitut Vita Bona - telefon: +386 41 609 888

Prispevki

Partnerski odnos med nama se je ohladil: Svetovanje za pare

/0 Komentarji/in /Napisal:

Pozdravljeni, prosim za kakšen komentar, idejo, pomoč…
S partnerjem imava dva otroka. Jaz sem že 8 leta mama, partnerski odnos med nama se je ohladil.
Med nama ni tretje osebe, nasilja, se spoštujeva in imava rada.
Med nama so nestrinjanja glede vzgoje(jaz zagovarjam sočutno, on je bil vzgojen avtoritativno in otroških izbruhov trme/jeze sploh ne razume in jih ne odobrava). Otroci so zato navezani name, prav tako se le ob meni pomirita in počutita varno.

Spolnost ni ok. Tukaj je več težav na moji strani (težko doživim orgazem), mi ni do pogostega seksa, ampak že kar nekaj časa tudi on samo še čaka, da dam pobudo jaz…

 

Če je ne dam, pač ne seksava.
Partner je zelo zaprt. Še nikoli ga nisem videla jokati. Niti ob rojstvu najinih otrok, niti ko je čisto na dnu. O čustvih ne govori. Jaz ravno obratno. Sem polna emocij in lahko o njih govorim ure in ure. Ampak ne z njim. Mislim, da emocionalno in čustveno nisva na istem nivoju.

Se sploh da kaj narediti/rešiti?
Danes mi je mož rekel, da je že nekaj časa “mrtev”, da ga ves čas samo kritiziram. To je verjetno res.

Želim se čutitit z njim (čustveno) povezano, pa ne vem, ali je to sploh možno. Menim, da je to tisto kar jaz nujno potrebujem, ne vem pa, ali mi on sploh lahko to da. Imam občutek, da ima mož znake depresije.
Razmišljava o razhodu pa mi je zaradi otrok zelo zelo hudo😞

 

_____________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna. Mi je žal, da doživljate to nepovezanost z možem.

Da se otroka pomirita pri vas je normalno, namreč mama nam aktivira parasimpatično živčevje, ki je tisto, ki nas umirja in pomirja, medtem ko oče aktivira simpatično živčevje, ki je tisto, ki aktivira. Vendar pa vas slišim.

Vsekakor raziskave kažejo, da je sočutna vzgoja najbolj primerna za optimalen razvoj otrokovih možganov.

Vaš gospod tudi verjetno ima neke emocije, vendar se je verjetno nekje, nekdaj moral naučiti le-te skriti, zato tudi pri njemu ni prostora za te izbruhe trme in jeze, kot jih imenujete pri vajinih otrocih.

Če se imata rada, se povezanost vedno da na novo obuditi, vendar pa bosta za to potrebovala pomoč tretje osebe, ki je strokovnjak.

Vabljeni tudi k nam na Vito Bono na partnersko terapijo.

Spolna intimnost se bo tudi izboljšala, ko se bosta (ponovno) čustveno povezana, kar si oba zaslužita in kot ljudje tudi vsi v resnici po tem hrepenimo, tudi če mogoče trenutno pri vašem možu izgleda kot da on po tem ne hrepeni.
Vsekakor je normalno in vam pripada kot ženski, kot partnerki in konec koncev kot človeku, da se čutite čustveno povezana s svojim partnerjem. Glede znakov depresije naj to oceni strokovnjak, so pa znaki slaba higiena spanca, nezmožnost osnovne skrbi zase, občutek, da nič nima smisla.

Od kje pa je vam znano, da je nek moški čustveno nedostopen, kot da do njega ne morete priti, se ga mogoče celo malo bojite?

Glede razhoda vesta samo vidva, ampak glede na to, da ste ta zapis začeli s tem, da se imata z možem rada, se spoštujeta, ni nasilja in ni tretje osebe, ne vem če je to smiselna odločitev.

 

Vsekakor pa bi vam za prvi korak priporočila obisk partnerske terapije.
Vse dobro,
Kaja Kocjan

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Anonimne zgodbe iz terapevtske pisarne

/0 Komentarji/in /Napisal:

V moje življenje je prišel kot komet. Čeprav je v času dvorjenja kdaj izginjal, je vedno prišel hitro nazaj in me presenetil. Obljubljal je pravo družino in varnost, vse to kar sem tako zelo pogrešala v svojem domu. A tik pred poroko sem – medtem ko sem iskala najino poročno pravljično nastanitev – našla njegov skrit svet. “MarioSlansky86” je bilo lažno ime, dopisovanja,  fotografije komentiranje žensk, tudi moških, vsega po malem. Poslala sem ga po cigarete in medtem ko sem kadila eno za drugim kričala, besnela, ga celo oklofutala.

Pet dni nisem mogla normalno jesti in življenje se je ustavilo. Vsak dan me je rotil naj ne grem, obljubljal terapijo in še več.

Ne vem zakaj nisem že takrat takoj šla na terapijo. Šla sem se le izjokat duhovniku, ki me je vprašal le, če je tudi on za krst otrok. Vseeno sem se odločila za poroko, takoj zanosila, enega za drugim in imela sva dva čudovita otroka. Kot oče je imel kak izziv, ampak res se je trudil in bil z njima več kot so drugi. Toda naju ni bilo. Spolnost nikoli ni zares prišla, ko pa je, je bila pač samo spolnost. Ko sem poslušala prijateljice, ki jim moški težijo za sex, sem si želela, da bi bila one. Mene se namreč moj mož nikoli ni dotaknil, čeprav sem se imela za privlačno, urejeno, lepo in mi je to dostikrat povedala tudi okolica. Toda jaz sem spraševala sebe, kaj delam narobe. Vmes sem se celo zaljubila drugje, ker sem tako hrepenela po opaženosti in temu občutku, da si moškemu privlačna. Dokler nisem na terapiji izvedela, da ni težava v meni. On ima spolno anoreksijo. Po ogromno letih sem ponovno odkrila njegova pisarjenja.

Vsakič obljube, redke terapije, polovično delo na sebi. 

Vse je bilo na pol. Čutila in vedela sem, da ne dela zares, ampak nisem zmogla oditi. Otroka ga obožujeta in razen spolnosti sva drug ob drugem bila odlična: skupni hobiji, skupni interesi, skupno podjetje, skupna vizija, skupne finance, skupno vse. Dokler me ni še prevaral. Večkrat, z mnogimi. Ne vem niti številke, ampak saj sploh ni več pomembno. Moje srce je zlomljeno. Morda za vedno. Ponovno sem v terapevtskem procesu, ker me vsak dan znova boli. In samo upam lahko, da bom en dan ok in ponovno zaupala moškimi, ampak končno vem, da nisem kriva in da si zaslužim več. 

 ______________________________________________________________________________________________________________________

 

 ** Dolgo časa sem živel skrito življenje in še danes težko pišem o tem. 

Moje življenje je z leti postalo ena sama laž. Nisem opazil, kako sem z vsakim novim klikom izdajal sebe. Za terapijo sem se odločil samo zato, ker je partnerka ugotovila in našla ta moj skrit svet. Ker jo imam rad in sem čutil, da jo prizadanem, sem se zaradi nje opogumil in poklical na pomoč. Bal sem se, da me bo pustila in da potem ne bo noben več želel sploh biti z mano. Bal sem se osamljenosti, čeprav sem naredil vse, da bi ona lahko šla. In imela bi pravico, da gre. Šele danes namreč počasi razumem, kaj vse moja odvisnost pomeni, koliko ljudi prizadane, koliko solz prinaša. V svoji družini sem bil vedno sam, saj so bili starši odsotni.

Do 10.leta sem otroštvo preživel z dedki in babicami in spomnim se, da sem že takrat poskušal pokukati v pornografske revije, ki sem jih našel tam.

Zelo hitro sem začel z masturbacijo… kasneje pa z online ogledi pornografije , ki je bila vsakič bolj divja in nasilna… sledila so dopisovanja, ustanovitve skupin, kjer sem vsak dan komaj čakal, da jih odprem. Vse v mojem življenju se je vrtelo okoli tega. Tudi s punco sem želel divjo spolnost, ne klasične, ampak pogosto sploh nisem užival. Pojavile so se težave z erektilno diafunkcijo, ampak samo ob njej. Ne spomnim se momenta, kdaj je vse postalo kritično, vem le, da nisem nič več delal za partnerstvo, ampak samo iskal minute zase. Vsak dan, čimveč. Streznilo me je šele to, da je punca našla vse to. To še ni pomenilo konca, le odločitev za terapijo. Še zdaj sem v procesu in vsak dan, ko zmorem ostati trezen, si zaploskam. Vem, da me čaka še veliko dela, ampak si ga tudi želim. 

 

Zgodbe je zapisala, zbrala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch. 

 

Najdete nas tudi na Facebooku.

Kako vrniti spolnost ? Svetovanje za pare

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 8 let. Pred nosečnostjo sva bila relativno spolno aktivna. Večinoma je partner predlagal, jaz pa sem sledila. Imava 15 mesečno punčko. Nosečnost je bila stresna in rizična. Zato spolnosti nisva prakticirala. Nekaj mesecev po porodu je partner več krat dal pobudo za spolnost, jaz pa nisem bila za spolnost, zato je tudi on prenehal s pobudami. S spolnostjo sem se seznanila dokaj pozno. Doma je bila spolnost tabu. Recimo, da vem, kaj si želim, le sram me je to izraziti naglas. Partner pravi, da sva cimra, da ni spontanosti, da ne vidim njegovih potreb. Kako pripeljati spolnost nazaj? Kako si spolnosti sploh želeti in jo deliti s partnerjem? Ali se da kje izmeriti libido?

 

 

Ko sem začela s prebiranjem vaše zgodbe, sem pomislila, da opisujete dokaj klasično stanje po prihodu otročka. Res veliko mladih staršev se sooča s spremembami v partnerstvu in prav konkretno tud s spremembami v spolnosti. Npr v primeru stresne nosečnosti ali pa težkega travmatičnega poroda, želja po spolnosti lahko še bolj izgine. Tudi dolga okrevanja, navadno vplivajo na padec želje po tovrstni povezanosti. Da ne omenjamo izčrpanosti, refokusa iz 2 na 3 ipd. Vse močno zaznamuje mlade starše do te mere, da jih veliko poišče pomoč prav zato. V tem ni prav nič sramotnega, je pa veliko razumljivega.

 

V naslednjem delu vašega sestavka pa sem opazila, da se soočate s tem, da ne izrazite svojih želja.

 

Od vseh mi izstopa beseda nerodno, ki nakaze na občutek sramu, ki ga omenjate. Kot da bi vas v resnici nazaj držal se najbolj ta občutek.  Sram je sicer odlična varovalka, ki varuje našo intimo. Je pa hkrati v spolnosti lahko največja ovira k temu, da jo lahko sploh začutimo. Če smo osramočeni in v krču, kaj si bo o nas mislil partner, se tudi telo ne zmore predati, sprostiti. Ta “predaja” je za ženske ključnega pomena: da se zave sebe, da lahko začuti svoje telo, kaj ji paše, kdaj se vzburi, kakšen dotik jo zbudi in, da v vse to spusti moškega. Če se v to vmešata strah in sram, je prisluhniti sebi in zaupati drugemu, res težko.

V bistvu ste kar odlično povezali stvari: če je spolnost doma bila tabuizirana (in tako posredno osramočena), če niste imeli nikogar, ki vam karkoli pojasnil, sovrstniki pa najbrž podobno, ste bili v tem čisto sami. Težko je potem v to osamljenost koga spustiti. Če ste kot zgodnja najstnica našli pornografsko videokaseto, ste bili za povrh vsega se neprimerno soočeni s spolnostjo, čeprav nenamensko (kar pa nekateri avtorji uvrščajo celo pod pojem spolne zlorabe!!).

Ne vem, kako zmedeno, osramočeno in samo ste se počutili takrat.

Kot, da so zmanjali starši, ki jih ne bi bilo sram in ne bi zmrznili, ampak vsaj kaj spregovorili. To je v današnjem času nujno in vedno vse starše spodbujam, da do 10. leta otrokove starosti direktno spregovorijo o spolnosti in spolnih odnosih. V izogib tabujem, zlorabam in sramu.

Morda pa lahko naredite eno vajo. Če pomislite na tisto mlado razvijajočo se najstnico, koliko si je želela vsaj od koga slišat, da je spolnost dobra, čudovita in ena najlepših povezanosti med dvema?

 Da je to nekaj svetega, da je njeno telo sveto in tako genialno ustvarjeno in namenjeno da zaživi na polno?

Predvsem ta del, da bi ji kdo dal dovoljenje, da je raziskovanje spolnosti med dvema nekaj najlepšega in normalnega.

In da četudi čuti zdaj še sram, je čisto ok….in da se bo sčasoma zmanjšal. Kako bi se počutila ta punca, če bi ji nekdo vse to direktno naglas povedal? Bi ji bilo kasneje kaj manj nerodno raziskovati v spolnosti?

Če se vrnem nazaj k vam, zdaj pravite, da ste šele s sedanjim partnerjem zares uživali. Spolnost pri 25ih za vas in ta svet deluje najbrž zelo pozno, če pa pomislimo na to, kdaj so npr naši možgani zares zrelejši je to ravno to leto. Tako, da je povsem ok tudi to glede let. In predvsem razumljivo, če ste bili pač sramežljivi. Najbrž pa ste želeli drugače in tudi zdaj želite drugače. To, da o tem upate razmišljati je že dober znak. Pomeni, da imate malo “poln kufer” sramu..in da ga želite razrešiti. In ja, imam dobro novico, to se na partnerskih terapijah da .

Glede libida se – libido je v resnici precej prozna stvar, veste. Nanj vplivajo tako naše predhodne spolne izkušnje, zlorabe, bolezni, starost, družbene norme in stanje doma… če damo vse to stran, ga ista oseba lahko čuti zelo močno, v drugi situaciji pa nič. Tako da se libida načeloma ne meri, ne obstaja numeričnih opcij. Navadno ga povezujejo s hormoni in moškim izmerijo testosteron, ženskam pa estrogen. Ampak hormoni so zelo spremenljiva zadeva, tako da ima moški navadno zjutraj povišanega, zvečer pa ne. Samo za občutek. Ampak vi ste že povedali, kaj je močno vplivalo na vas libido: izkušnje od doma in sram, povezan s tem. Vse to pa je razrešljivo…

 

Sram in strah razrešite tako, da se vanj vržete. Ne pomeni v smislu spolnosti, ampak samo ta del, da si drznete narediti kaj drugače, upate sebe pokazati v dobri in “slabši” luči, pokazati partnerju del, ki ga skrivate, dovoliti si narediti kaj norega. Najprej začnita s tem.

 

Ko boste začeli sprejemati tudi “nore” dele sebe, boste lažje prisluhniti svojemu telesu. Najdita intimo v malih stvareh: dotikih, poljubih, masažah…. In dajte si dovoljenje, da o tem, kar vam paše, jasno in direktno spregovorite s partnerjem. Mislim, da se bo tega samo razveselil, pa četudi bo za začetek ostalo samo pri komunikaciji.

Edino en vidik bi se opozorila: ni vam tega treba delati zaradi partnerja. To si zaslužite v prvi vrsti zaradi sebe, potem pa tudi vajin odnos. Dokler pa ne razrešite tega dela, pa je dobro če partnerju zaupate, da imata očitno drugačne dosedanje izkušnje in da naj zdrži z vašimi. Najbolj toplo pa vama svetujem partnersko terapijo, res dobrodošla – vam zaupam, da je na teh terapijah veliko težav v spolnosti in da jih veliko tudi mine. V vmesnem času pa morda naredite čim več vaj/vizualizacij, s katerimi daste dovoljenje že mlajši verziji sebe, da lahko uživa in raziskuje v spolnosti. Ko si boste dovolili to začutiti, si boste postopoma tudi dali dovoljenje, da se s partnerjem začutita v vseh željah. Pa četudi bi bile cisto nenavadne, ali pa dolgočasne, ali pa odbite, samo vase. Naj bodo, ker so vaše, in so dragocene za oba.

Srečno obema!

 

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch.

odprto razmerje, varanje, prevara, težave v partnerstvu, partnerska terapija, partnersko svetovanje

Prevarala sem sebe: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:

Pozdravljeni, z možem sva skupaj od najstniških let (15let). Imava dva otroka. Vsak na svoj način sva imela težko otroštvo. Pri meni je problem, da mi niso vedeli pokazati, da me imajo radi in zato še vedno iščem nekoga, da mi to pokaže.  Že več let si želim ločitev, ker sem možu postala samoumevna. Vse to sem mu tudi predebatirala, a je hitro vse po starem. Ker si želim potrditev, sem več krat končala z drugimi moškimi  v postelji- prevare . Možu sem za prevare povedala, on mi je odpustil, sama sebi pa ne morem odpustiti. Kako naprej?

________________________________________________________________________________________________________________________-

 

Pozdravljeni.

Draga gospa, v prav težki in boleči situaciji ste se znašli. Pri prevarah je ena izmed najhujših posledica ta, da ko jih v polnosti začutimo, si težko odpustimo…. ker so tako zelo težke, tako zelo prizadanejo vpletene.

Ampak – vi v resnici že plačujete za prevare, saj noro trpite. Redkokdo, ki vara, želi živeti dvojno življenje. Slednje navadno prinese toliko bolečine, stiske, napetosti, osamitve in bolečih občutij, da je že soočenje s temi občutki “dovoljšno plačilo” za varanje.

Enkrat, verjamem, da si boste vsa vaša početja odpustili in jih videli v drugi luči, namreč procent žensk, ki s prevaro iščejo v resnici STIK s SVOJIM PARTNERJEM, ne pa z drugimi, je neverjetno visok (nimam sicer statistik, ampak govorim glede na terapevtske izkušnje).

Po opisu sodeč, ste to počeli tudi vi. Lahko ugledate ta del?

Dejstvo je, da je prevara izdaja in da boli, in da je v partnerstvu upravičen razlog razhoda. V tem oziru ste “guilty as charged”. Moramo pa pogledati olajševalne okoliščine….Lahko si priznate, da ste odgovorni, da ste (tako kot partner s čustvenim umikom) vi zapuščali ta odnos tudi fizično. Da je to težje, ker je pravi odhod. To je v polnosti vaša odgovornost – vaša bolečina. Smiselno je, da jo sprejmete in pogledate, zakaj…

Omenjate, da se ob možu niste čutili ljubljeni, ker vam tega ni izražal. To zares boli. Občutek neljubljenosti v partnerstvu priklice solze že samo ob misli nanj… če pa ste se tako počutili še dlje časa, pa je res hudo. Omenjate, da ste s partnerjem o tem večkrat debatirala. Sta prišla do kakšnih ugotovitev? Zakaj je njemu to tako težko povedati, in zakaj vi potrebujete morda to večkrat slišati? Sta razglabljala o tem, v kakšni družini je odraščal? Koliko se je on kdaj počutil ljubljenega & kolikokrat je slišal doma, izraze ljubezni? Sklepam namreč, da tega ni bilo že tam in je zato njemu vse to tako tuje – ker je del njegove bolečine.

Kako to, da nista nikoli pomislila na zunanjo strokovno pomoč?

Morava pa iti globlje, koliko ste uspeli zares vzljubiti sebe, do sedaj? Sebe kot žensko? Ste lahko sprejeli svoje telo, svoj videz, svoj karakter, vse kar vi ste? Se lahko ljubite? Ali ste vedno iskali potrditve zunaj sebe, tudi na drugih področjih morda (šola/delo/prijatelji)? Koliko globoka gre ta vaša rana…si predstavljam, da precej globoko – če ste bili pripravljeni (za ta občutek ljubljenosti) žrtvovati vase telo. Da bi se le čutilo ljubljeno. Toliko bolečine skriva ta vaša zgodba. Namesto ljubljenosti pa spet polovičarstvo, le postelja, oz spolnost.

 

Prav za izjokat vso to žalost…. in kje se je to začelo? Draga gospa, kje je bila mami, da bi povedala tej odraščajoči punčki, da je prelepa, da jo ima neskončno rada in da jo bo vedno imela?

Da je njeno telo sveto, svetinja, zaklad, tempelj….največja dragocenost in vrednost, da se ga nihče, ki ga zares ne vzljubi, ne sme niti dotakniti, kaj šele kaj več?!! Da je sicer to zloraba vašega telesa & da tega ne sme nihče.

 

In kje je bil oče, da bi tej punčki pokazal vrednost, ji dal spoštovanje, povedal kako zelo jo ima rad in da bo vedno ponosen nanjo? Da je prelepa gospodična in da bo enkrat čudovita gospa?

In kolikokrat je oče povedal mami, da jo ljubi? Ne le, da jo ima rad, da jo ljubi? Se zanjo boril…? Nenehno mi pred oči prihaja ena punčka, ki je kljub domu sama, osamljena, nesprejeta, zapuščena ,jo vidite tudi vi? Jo lahko najdete? Pojdite do nje…. ko je bila spočeta, ko je bila stara 0,1,3,5,7,10,15… skozi vsa boleča obdobja, ko je bila otroček – skupaj z njo izjokajte to vašo bolečino. Povejte ji, da je čudovita, prelepa, da bi starši to morali opaziti. Žal niso zmogli (ne vemo zakaj), ampak obljubite ji, da ji boste vi zdaj stali ob strani, za vedno. Da ji boste dali starše, ki jih ni nikoli imela, in da mala punčka ne bo več nikoli sama in neljubljena.

Ko jo boste vzljubili, bo tudi ona vas. In ko boste vi ok, boste najbrž sprejeli tudi partnerjevo rano (prepričana sem namreč, da se tudi on ne čuti ljubljenega v sebi).

Pravite, da že več let želite ločitev. Torej z njo v globini sebe vseeno nekako odlašate. Prej kot ločitev, ste sli iskat (najbrž) novo varnost, pomeni, da v resnici vam varnost veliko pomeni. In da je vaša varnost tudi bila ranjena z varajočim odhodom in iskanjem drugje… Ste kljub temu lahko ohranili prepričanje in trdnost, da boste ok? Da ste vi ok, četudi ste sam(sk)i?

… ker glede na leta odlašanja se morda ločitve malo bojite, ali pa je celo ne želite. Želja po ločitvi je pogosto znak želje po močni spremembi v odnosu. Ključno vpr za vas je ; Če bi vam nekdo obljubil, da bo mož vedno pozoren in ljubeč, bi se še vedno želeli ločiti? Če ne, potem morate razrešiti vajine umike,  se soočiti tudi s strahom osamljenosti po možni ločitvi. Včasih strah in sram omejujeta zaključke odhodov in tam je smiselno, da se vržemo v te občutke in vidimo, da če se z njimi soočimo, v resnici zmagamo. Ločeni ali poročeni.

 

Ampak pri vas imam občutek – lahko se motim – da rabita le pomoč.… v resnici partnerjem tudi pred razhodom VEDNO (razen v primeru, da vi ne bi želeli prekiniti razmerij, potem ne moremo nič) svetujem partnersko terapijo.

 

Ker sicer, saj veste, če se ne boste soočili s svojimi bolečinami (torej krivdo, neljubljenostjo, nesprejetostjo…), boste tudi v drugih odnosih zelo trpeli – ker vse nepredelane rane žal vlečemo naprej, dokler jih ne rešimo. Tega pa si ne zasluzite. Torej: prekinite vse stike z aferami čimprej, poiščita si partnersko terapijo in se potem odločajta, ali želita ostati skupaj ali ne. Še vedno imata odprte vse opcije.

Ste pa vredni najboljših možnih odnosov. Oba sta jih vredna. Zato vama res privoščim vso srečo, odpuščanje in veliko ljubezni & občutkov ljubljenosti.

Odgovor je napisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch.

 

Najdete nas tudi na Facebooku .

sočutno partnerstvo, sočutno starševstvo, sočutna vzgoja, družina, družinski odnosi, družinsko svetovanje, srečna družina

Ojdipov kompleks: Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:

Pozdravljeni. Naš 2 letnik vsak večer želi veliko telesne bližine, cel čas me boža, masira..  Mož pa mi nekako skoraj očita, da sem jaz tista, ki ne postavim meje. Jaz razmišljam in res ne vem kaj konkretno spada v predal obnašanja ojdipovega kompleksa ? Kdaj in kako omejiti ojdipov kompleks? Naj omenim, da imamo tudi 4 mesečnega dojenčka in morda je to samo njegov velik klic po pozornosti in ne ojdipov kompleks..??

_________________________________________________________________________________________________________

 

Pozdravljeni. Ne bi kaj veliko pisala o ojpidovem kompleksu, razen to, da je to normalen del procesa vsakogar.

Bistveno je, da razumemo, da ni panike in da postavimo sočutne meje (kadar čutimo da bi jih radi) & pa da starši ne omalovažujejo, ne sramotijo, ne postavljajo toge meje…tako teoretično odgovorjeno na hitro.

V vašem primeru pa… ja, seveda je lahko samo klic po bližini in pozornosti. Lahko pa tudi, da malo prehiteva.

Kaj pomeni to, da vas celo “prešlata”? Bom kar direktna: ste uporabili izraz, ki ga redko pripišemo otroku (se rad stiska, rad boža ipd). Če to pomeni, da se dotika vaših spolnih intimnih predelov, boste največ naredili s tem, da boste sočutno razložili, da se ob tem ne počutite prijetno.

Da ni seveda on nič kriv, ampak da je to vaše telo in da se ga dotikate ali vi ali mož.

Pravijo, da je včasih dobro, če te meje razmeji mož. A mi je ostalo v opisu tudi to, da je moža zmotila masaža. A v smislu “spet mu puščas mejo” in “spet ga bos razvadila” ali bolj “to bi moral delat jaz”? Če bi slo za ljubosumje, me zgodnejša ojdipova faza ne bi presenetila, ker bi pokazala še na kakšne moževe nerazrešene vsebine. Če ga pa zgolj skrbi, da delata kaj narobe, pa prisluhnita tej skrbi. Torej. Npr: če opažata, da fantek želi veliko telesnega stika, ga lahko oba vključita, torej tudi oče.

Če želi telesni stik z vami, mu ga dajte, kolikor vam je prijetno.

Hkrati pa nekako vedno opozarjam na ta del – ki ga realno lahko prinese tudi (pa ne enkratna, ampak ponavljajoča) masaža npr – skrb za starša. To me bolj zaskrbi, ker se v primeru ponovitve lahko razvije mogoče ena podlaga za skrb za druge. Ampak nikakor ne od enkratnega dogodka   pri tem gre bolj za vzdušje doma…

skratka:

– z možem se pogovorita kje sta, kaj on čuti

– vi poskrbite, da boste vedno čutili, koliko je vam ok (konec koncev se otrok samo tako lahko nauči postaviti mejo drugim kasneje)

– ko bosta oba vedela kje sta, lahko lažje odločata kako naprej

– ob predpostavki meja, lahko se vedno imate s fantkom bližino in čas 1:1 (ki ga najbrž zaradi 2.otroka izjemno pogreša)

– pozorni bodite na stvari kjer otrok “skrbi za starša”

– in seveda je vse to lahko “le” krik po pozornosti

– generalno gledano: bližina je ok! Bližina je nekaj najboljšega. Dokler je vsem ok. Takrat se razmeji in izkaže na drugačne načine… skratka vse bo ok

Vse dobro vam želim.

 

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

 

Najdete nas tudi na Facebooku.

 

 

 

Pornografija

/0 Komentarji/in /Napisal:

Pornografija je tema, ki v debatah sočutnega partnerstva vedno zbuja dva pola: močno naklonjenost, ali pa močne odpore. Močni odpori se pojavljajo predvsem pri ljudeh, ki so ali religiozno opredeljeni, ali pa je spolnost morda malo tabuizirana, močno podporo pa navadno izražajo ljudje, ki jo navadno sami prakticirajo, a je ob njih kdaj tudi čutiti dodatne občutke sramu in gnusa. Seveda pa tudi ta temani enoznačna in vsak ekstrem pokaže na nujnost naslavljanja težave.

Navdušeni nad pornografijo bodo navadno omenjali, kako pomaga k večji povezanosti v spolnosti in splošnem fiziološkem in psihološkem boljšem telesnem počutju (predvsem po orgazmu). Kritiki pornografije pa nakazujejo na možnost resne zasvojenosti, na možnost dolgoročnega upada spolne sle v “realnih odnosih” in na objektivizacijo telesnosti, torej zmanjšanje občutka dostojanstva in spoštovanja telesa. Kritiki tudi omenjajo možnost zlorab v pornografski industriji: tudi to, da nekdo na tak način izpostavlja telo in da nima občutka za meje: kaj je njegovo, kaj je od medijev ipd se precej pogosto povezuje s prejšnjimi nepredelanimi zlorabami, statistike spolnih zlorab med npr prostitutkami (kar je že druga stvar), pa so alarmantne. Ogled naj bi po njihovem tako spodbujal nerešenost spolnih zlorab. Navdušeni pa poudarjajo, da se je tudi ta industrija razvila do te mere, da nudi možnost varnejšega odločanja in da ni več prisile. Zagotovo pa to ne drži povsod.

Terapevti skušamo pogledati na pornografijo celostno in upoštevati vse vidike – v partnerstvu je v osnovi ključno, da si partnerja v vseh spolnih praksah zaupata: to pomeni, da si oba lahko odprto povesta, kaj jima je všeč in kaj njima ni sprejemljivo. Te meje določajo njuno vzajemno spoštljivost in težave nastanejo takrat, kadar dva v tem nimata istih pogledov. Če se v tem kljub jasnim mejam ne slišita in ne zmoreta vzpostaviti skupnih kompromisov, vedno svetujemo partnersko terapijo, da ugotovita, zakaj se kljub dogovorom ne ujameta. Pogosto naletimo tudi na različne poglede na spolnost: za nekoga je samo potešitev, za drugega pa samo tolažba in oboje lahko predstavlja resno težavo za doživljanje globlje povezane spolnosti. To nas v terapiji vrže v raziskovanje njunih tipov spolnosti. Problem je, če ima moški samo potešitveno (kar je zelo verjetno pri ogledih pronografije) in se zenska cuti kot objekt, zenska pa samo tolažilno in preko spolnosti doživlja, da je vredna. Pri obema ugotavljamo, kaj je privdelo do teh ekstremov in skušamo vzbuditi vse tri aspekte, tudi tisto globljo, povezano, da lahko sploh prideta do zdrave, globlje intime

Anonimno vprašanje: Moža sem zalotila, da je imel na telefonu slike golih žensk. Kaj bi to pomenilo, da ga ne privlačim? Ali je to  tudi prevara?

Odgovarja Teja Bandel Castro, ZDT, Inštitut Addictiva (http://www.addictiva.si/) :

“Draga anonimna, ker nimam več podatkov o vaši partnerski zvezi ter vaših čustvih ob možu, bom odgovarjala bolj na splošno na temo zasvojenosti od pornografije. Prvi problem glede izpostavljenosti pornografiji je, da moški (velja tudi obratno) dobi zelo izkrivljeno sliko o spolnosti, vse se dogaja avtomatično, brez čustev, ženska je robot, vedno srečna in zadovoljena in še bi lahko naštevala. Če je to edini in stalni vir edukacije o spolnosti, potem si lahko predstavljate, s kakšnimi predstavami in pričakovanji moški stopajo v partnerske zveze. Pravzaprav sploh ne zmorejo vzpostavljati zdravih odnosov.

Kot drugo, gledanje pornografije je lahko zasvojitveno. V možganih sproži naval določenih hormonov, ob katerih se počutimo zadovoljne, srečne. Žal je ta občutek kratkotrajen, in oseba želi te občutke doživljati vedno pogosteje. Pride do zasvojenosti, ko se toleranca za doživljanje ugodja viša, hočemo vedno več in pogosteje. Zaidemo iz pornografije, kjer sta udeleženi le dve osebi, na več oseb, na različne spolne prakse, na različne deviantnosti, živali, otroke. Res ne morete verjeti, kako hitro se lahko oseba, zasvojena s pornografijo, znajde pri gledanju pedofilije. In potem se ob partnerki iz mesa in krvi sploh ne more vzburiti, ker potrebuje veliko več in močnejših dražljajev. Zato, da sploh lahko seksajo z osebo, morajo ob tem gledati pornografijo, ali fantazirato o ne vem čem. Kakšna krivica za oba, moški sploh ni prisoten pri aktu, ženska pa je na nek način zlorabljena.

S pojavom spletne pornografije se je skokovito povišala možnost za zasvojenosti – je skorajda brezplačna in dostopna kjerkoli in kadarkoli. Zato je tudi vedno pogostejša oblika zasvojenosti. Za npr. alkohol in druge psihoaktivne substance potrebujemo denar, niso vedno na razpolago, do pornografije pa se lahko dokoplje že osnovnošolski otrok. Si lahko predstavljate, kakšno kaos in škodo lahko povzroči v otroških možganih.

Pomislite, zakaj vaš mož gleda pornografijo? Ali to počne, ko je napet, slabe volje, vsak dan? Ali se na ta način tolaži in sprošča? To so znaki zasvojenosti. Ali morda veste, če je kdaj doživel kakšen travmatični dogodek ali pa je imel moten odnos s svojimi starši? So bili njegovi starši npr. zasvojeni z alkoholom? Pri zasvojenosti si zdravimo občutke manjvrednosti, čustva sramu, jeze, strahu, tesnobe, občutke neustreznosti in nemoči. Prepoznate kaj takega pri možu? Tudi vas nagovarjam k razmisleku, kako to, da ste se znašla v takem odnosu. So vam te zgodbe o zasvojenosti tudi kaj znane, morda čustva?

Upam, da stanje pri vašem možu še ni tako daleč, da bi govorili o zasvojenosti. Če bi pa želeli več povedati o tej temi, ali če bi potrebovali strokovno pomoč, se nam lahko oglasite z anonimnim vprašanjem oz. komentarjem. Srečno.”

 

Delno napisala in uredila Katja Knez Steinbuch, ZDT

Kako naj se uskladiva v spolnosti? On/a bi več, meni pa ni.

/1 Comment/in , /Napisal:

Zmotna prepričanja o spolnosti in primer težave v postelji.

Težave v spolnosti so eden izmed glavnih težav v partnerstvu. Spolnost ne pomeni samo spolnih odnosov, pač pa zajema vso intimo in globino med partnerjema, zato družinski terapevti pogosto rečemo, da se v spolnosti odraža vsa dinamika čustvenega sveta partnerjev. Partnerji se  navadno za takšno terapijo odločajo zelo (pre)pozno, ko je res že hudo: v primerih že razkritih prevar ali spolne zasvojenosti, ali pa v primerih spolnih disfunkcij ali zmanjšanega libida. Težave v spolnosti lahko nosijo v sebi veliko občutkov neprimernosti, sramu, nevrednosti. Zato so pogosto tabuizirane, ljudje pa se v svojih bolečinah skrivajo in doživljajo zato še hujša občutja.

Pri velikem številu parov, ki pridejo na terapijo iz povsem drugega razloga (prevare, odtujenosti, prepiri), kmalu ugotovimo, da se tudi v
intimi pojavljajo težave. Če partnerja ne delujeta povezano, tudi v spolnosti težje zaživita. Pravijo, da naj bi čustvena povezanost bila predpogoj za žensko aktivnost. Obstajajo pa seveda tudi pari, ki prepire “rešujejo” s spolnostjo in v njej za trenutek prav zaživijo- a se po daljšem obdobju to vseeno ne pokaže kot dobra rešitev (ker trpi njuna osnovna povezanost, ki ni zgolj fiziološka) in čeravno je na začetku takšna spolnost divja in privlačna, sčasoma dobi težji predznak – če se ne podpreta tudi na drugih nivojih.

Za pare, ki se v spolnosti ne ujamejo najboljše, je pravo odrešenje, ko slišijo, da je to izjemno pogosta težava. Na funkcionalni, zgolj fizični ravni, je tudi precej razumljiva, že zaradi razlik med spoloma, ki navadno pripeljejo do različnih pričakovanj: kaj za koga npr spolni odnos sploh pomeni in kako si ga predstavlja. Stereotipno velja, da imajo v spolnosti večje potrebe moški, da vse ženske potrebujejo za spolnost ogromno časa, da ženske niso zasvojene in da moški iščejo zgolj potešitveno obliko spolnosti. V terapijah je veliko število tudi primerov, ko se s spolno zasvojenostjo srečujejo tudi ženske, ki pa jim je o tem (ravno zaradi družbenih norm) še težje spregovoriti. Težje je o tem govoriti tudi moškim, ki svoje spolne sle sploh ne začutijo v takšni globini, kot njihove partnerke. Težave v spolnosti v resnici torej ne prizanašajo nobenemu od spolov.

Pri raziskovanju težav v spolnosti pogosto naletimo na dodatne ovire, kot so na primer: prezgodnje nenaslovljene izkušnje v spolnosti, nepredelane travmatične izkušnje spolne zlorabe, nepredelani čustveni incesti s strani starša, tabuizirana spolnost v primarni družini in podobno. V takih primerih je nujna racionalna in čustvena globinska predelava težkih preteklih občutij, da klient sploh lahko začuti, kaj ga ovira v doživljanju sebe, drugega in spolnosti. Terapija, oz strokovna obravnava je v takšnih primerih nujna. Kadar so v ozadju težke zgodbe, klienti težko rečejo ne in so premočno motivirani zgolj k zadovoljitvi drugega, svojega telesa pa sploh še ne začutijo v resnici. V takšnih primerih obstaja nevarnost ponovne travmatizacije, če se partnerja res ne razgalita drug pred drugim v svojih izkušnjah, v svojih mejah in željah.

 

 

Vprašanje: Kaj narediti, ko ima partner večje spolne potrebe kot jaz? Kaj v takih primerih naredite na terapiji?

Takšne primere na terapijah vedno rešujemo večplastno. Veliko primerov je res podobnih, kot opisujete (da ima moški večje potrebe, ampak vsaj kašnih 20% tudi obratnih: ko ženska želi več kot moški). Ko nekdo pride na terapijo zaradi razloga neujemanja v spolnosti, vedno pogledamo vse nivoje. Najprej kliente vedno usmerimo še  do zdravnikov oz ostalih strokovnjakov, da preverijo, kako je z fiziološko možnostjo disfunkcij, drugih psihičnih bolezni, libida ipd. Če odkrijemo kakšno disfunkcijo, se na terapiji rešujejo stvari najprej z izžalovanjem situacije, nato pa z drugimi možnostmi reševanja (o tem več kasneje, pri omembi spolnega nivoja).

Na drugi stopnji obravnavamo par čustveno, tako individualno, kot sistemsko partnersko: ali sta čustveno povezana, se oba čutita v sebi in z drugim ok, kako delujeta kot par, a kdo skrbi za koga ipd in se to odraža v spolnosti tudi ipd? Pogosto srečamo primer, ko ženska že sicer a priori čustveno skrbi za moškega, zato tudi v spolnosti ni sproščena. V takih primerih (to so tudi primeri moških) sploh ne pride do tolikšne žželje – ker je zanje tudi spolnost samo še ena skrb, ne pa njihov uitek. Torej moramo v terapiji ugotavljati, zakaj takšna skrb in se usmerjati v to, da je spolnost užitek za oba.
Na čustvenem nivoju ugotavljamo tudi, kako je vsak v paru sam s sabo: sta oba v sebi ok? Kdaj čutita potrebo po spolnosti? Kdaj čutita potrebo po samozadovoljevanju, kdaj po pornografiji? Ali prakticirata oboje in koliko časa že? Prepoznata kdaj in za kaksno vrsto potrebe gre? Pogosto za omenjene primere velja, da se v sebi ženska ne počuti ok (privlačno niti npr), moški pa išče le fiziološko pomiritev telesa.
To nas vrže v raziskovanje njunih tipov spolnosti: a je to potešitvena, tolažitvena ali res tista globlja spolnost. Problem je, ce ima v tem primeru moski samo “potešitveno spolnost”, ženska pa se ob tem čuti kot objekt. Če ima ženska samo “tolažilno spolnost” in s tem dozivlja, da je vredna, je to nevarno tudi zanjo. Pri obema skušamo odkriti, kaj manjka in zakaj manjka in vzbuditi vse tri aspekte …da lahko sploh prideta do zdrave, globlje spolnosti.

Potem pa še ta spolni nivo: kaj komu pomeni spolnost, koliko komu ustreza, a se čutita v sebi privlačna ipd, kdaj se vzburita – kaj ju vzburi, v sebi, kdaj začutita vzburjenje… vse to. Za nekoga je lahko takšna spolna povezanost ze masaža, nekdo pa potrebuje izključno vrhunec, ali pa izliv. Par, ki ježepovezan čustveno, spodbujamo, da se povežeta v razsikovanju čutnosti. In včasih se v tem lahko hitro ujameta… Težava nastane, ko se partnerja ne zmoreta prilagoditi drug drugemu in ga slišati. To navadno pomeni, da eden težko zdrži s svojimi potrebami, drugi pa ne ve, zakaj blokira. V takih primerih se brez strokovne pomoči hitro zapleteta v očitanja in osamljenost.

V partnerski terapiji pa gremo vedno v smer, da par pripeljemo blizje. Torej tistega z večjimi potrebami usmerjamo na to, da ugotovimo, ali te potrebe pokrivajo še kaj drugega (izjemno pogosto je to stres in napetost, pri obeh spolih), pri tistemu ki pa nima želje pa raziskujemo, če je res nima oz kaj to konkretno pomeni – navadno je zanje samo spolnost precej drugacna, ali pa rabijo vec čustvene pozornosti. V primerih, kot ste jih opisali, izjemno pogosto naletimo tudi na moskega ki je bil prezgodaj soočen s spolnostjo, ali pa se je več desetletij zadovoljeval zgolj z uporabo pornografije  in na žensko, kjer je bila spolnost doma tabu/zatirana, ali pa je celo doživela spolno zlorabo. To pa potem vse spremeni oz pomeni, da moramo iti najprej počasi v predelavo travmatičnih izkusenj – kar pa pomeni daljse procese. Za pare s težavami v spolnosti, so takšni procesi še napornejši, če se terapije udeležijo potem, ko se težave pojavljajo že dolgo časa. Zato vedno spodbujamo pare, da se za terapevtska srečanja odločijo ob prvem sumu različnosti v spolnosti.

 

Napisala: Katja Knez Steinbuch, zakonska družinska terapevtka

zakaj sem samska, on se je spremenil, sem varna, mu lahko zaupam?

On se je spremenil, jaz pa ne vem kako naprej.

/0 Komentarji/in /Napisal:

Pred časom sem poznala fanta, ki je bil najprej do mene zelo nespoštljiv, potem pa se je opravičil. Kljub vsemu sva ohranila stik. V tem času se je on zelo spremenil, jaz pa še vedno ne morem pozabiti njegovih napak. Uradno še nisva skupaj, ker se bojim prizadetosti, poleg tega pa imam še kup drugih vprašanj. Kaj naj storim?

 

Odgovarja: Barbara Holcman, ZDT

Draga anonimna,
Veliko stvari se vam je zgodilo v življenju. Mislim, da je prišel čas, da se nehate ukvarjati z vsemi drugimi in se osredotočite nase. Dovolite si, da predelate zlorabe iz otroštva in vse ostale krivice, ki so se vam zgodile in začutite svojo pravo vrednost. Šele takrat boste lahko zgradili pristne, ranljive odrasle odnose, ki temeljijo na medsebojnem spoštovanju in vodijo v zadovoljivo partnerstvo na vseh nivojih.

Vaše daljše pismo se bere kot neka zgodba polna dogodivščin in ljudi, vendar je glavna junakinja v njej popolnoma osamljena, izgubljena in zlorabljena. Želi si biti sprejeta, videna in ljubljena, čeprav sama ni prepričana, da je vsega tega vredna in si to zasluži. Zato naredi vse, da si to vedno znova dokazuje: naveže se na fante, ki ji ljubezni in topline ne zmorejo ponuditi, ko se vseeno kdo odloči zanjo, mu ne zmore odpustiti, pripravljena je popustiti vsem okoli sebe, da bi dobila potrditev, da jo potrebujejo in da je tako zaželena.

Kako vam zvenijo te besede, ko jih preberete? Vam je kaj poznano? Veliko pišete o drugih, iz vaše zgodbe pa veje samo eno sporočilo, kje ste v vsem tem vi, ampak resnično vi? Govorite o tem, da fantu ne morete odpustiti, da se vam zdi, da je veza z njim preveč zahtevna, da se ne zmoreta pogovarjati, da si dopisujete z drugimi,… obenem pa pišete o seksu, ki je poln ljubezni in nežnosti. To kar pišete ni mogoče. Prava povezanost v partnerstvu, ki vodi do resnično izpopolnjujoče spolnosti zahteva iskrenost, varnost, spoštovanje, upoštevanje drug drugega. In ko se znajdemo v takšnem partnerskem odnosu, nimamo več potrebe, da vse to iščemo drugje.

Omenili ste tudi otroštvo polno zlorab in veliko drugih težav s katerimi se trenutno soočate. Ker je vaše razumevanje same sebe tako močno zaznamovano z občutji nevrednosti in nesprejetosti, vam resno priporočam, da si vzamete čas in prostor in se posvetite sebi, raziskovanju sebe in razreševanju težkih vsebin, ki jih nosite s seboj. V nasprotnem primeru boste tavali od enega partnerja k drugemu, od prijatelja do prijatelja, v iskanju potrditve in razrešitve, ki je tam ne boste našli. Kot žrtev zlorab v otroštvu, je še posebej pomembno, da si najdete usposobljenega terapevta in se lotite predelave zlorab, saj boste šele takrat zmogli začutiti sebe in svoje telo v polnosti. Šele takrat boste lahko vstopali v odnose, po kakršnih hrepenite.

Želim vam veliko moči in poguma in vse dobro!

Soodvisni odnosi

Kaj so soodvisni odnosi?

/0 Komentarji/in /Napisal:

Soodvisni odnosi izhajajo iz težkih občutkov strahu in sramu. V ozadju teh je slaba samopodoba in napačno prepričanje (bolje biti z nekom kot pa sam). Ponavadi soodvisni skačejo iz veze v vezo in se nikoli ne ustavijo, ker jim je biti samski nekaj nepredstavljivega in strašljivega. V ozadju je izredno močan strah pred zapuščenostjo, osamljenostjo. Gre za eksistencialen strah, ki zanje pomeni, da če bodo samski, lahko umrejo. Pravimo, da gre za odvisnost od odnosov, ker se ob umanjkanju odnosa počutijo podobno kot tisti, ki se odvajajo od drog. Tak vzorec lahko otrok ponotranji že zelo zgodaj ob neodzivni mami, ali pa kasneje ob spremljanju nefunkcionalnega starševskega odnosa, v ozadju pa najdemo tudi nevarne stile navezanosti. Soodvisni navadno vztrajajo v disfunkcionalnih odnosih (zasvojenosti, nasilje, zlorabe, neodzivnosti …), čeprav ni nobene spremembe. Tipičen primer so žene alkoholikov, ki utopično mislijo, da bodo partnerja nekoč spremenile, ali pa se vdajo, v vlogi žrtve (bolje z njim kot sama).

Alarmantno je, ko nekdo razmišlja: “ne morem živeti brez njega, čeprav me pretepa, ima pa dobre dni, ko je nežen do mene”. Takšna oseba ne čuti svojih meja, ampak se podredi nasilnežu v imenu ljubezni, ki to ni. Soodvisnost je tudi, ko oseba ne živi svojega življenja (hobiji, prijatelji…), ampak partnerjevo (nenehno ima fokus na to, kje je, kaj počne, s kom je, kaj naj stori, da mu bo všeč, kako naj mu ustreže). Vse skupaj je pokaže na veliko notranjo praznino, želja po ljubljenosti, sprejetosti, zaželjenosti, ki jo želi nekdo od partnerja, drugi pa je ne mora zapolnit, četudi bi želel. Soodvisni se odrešijo, ko začutijo lastno praznino, najdejo njene vzroke in se z njimi soočijo. Ko se soočijo s svojimi lažnimi strahovi, srečajo hude občutke iz preteklosti (strah, žalost, sram, vzdušja prave depresije…). A navadno najdejo sebe in se osvobodijo nezdravih odnosov. V primeru soodvisnih odonosov svetujemo strokovno pomoč izkušenega zakonskega družinskega terapevta.

Nekaj značilnosti soodvisnih odnosov:

– fizična, čustvena ali ekonomska odvisnost od partnerja,
– zlitost, simbioza, občutek, da ne morete preživeti brez drugega (če prekineva, ne obstajam; če prekineva stike, bom kar umrl/a),
– ostajanje v zvezi kljub nemogočim pogojem in opravičevanje slednjih (“saj ne zna drugače”…),
– partner soodvisnega je navadno zasvojenec, t.i. odvisni partner (alkohol, droga, igre na srečo, adrenalin,…) ali izjemno ponižujoč, ali ima psihopatolosko bolezen ali nagnjen h kontinuiranim aferam,
– pogosto se razvije tam, kjer so bile nejasne meje ze doma ob starših (postaršeni otroci, čustveni trikotniki, čustven incest ipd.),
– pretirana skrb za druge, za svet in pozabljanje lastnih potreb,
– ponavadi na terapijah pridemo do močnih občutkov krivde – ki pokrivajo občutek sramu in napačna težka prepričanja: občutek “nisem dovolj dober”, “nisem vreden”, “nisem ok”….

Sanja Rozman pravi: Soodvisnost je motnja v čustvenem in osebnostnem razvoju, ki nastane zaradi prilagoditev na odraščanje v disfunkcionalni družini in jo pogosto najdemo pri otrocih alkoholikov ali drugih zasvojenih. Zaradi neugodnih in specifičnih okoliščin (razvojna travma, zasvojenost očeta ali mame) otroci ne morejo razviti svojih potencialov, in so se prisiljeni prilagoditi sebi v škodo, da bi lahko čustveno preživeli. Kasneje v življenju se na tej podlagi lahko razvijejo kemične in nekemične zasvojenosti.  Pri soodvisnikih opažamo:
– nesposobnost ustrezno oceniti lastno vrednost in zanašanje na oceno in pohvalo drugih,
– nesposobnost začutiti in postaviti funkcionalne meje,
– neustrezno doživljanje in izražanje svoje resnice zaradi močnih projekcij, fantazije in drugih obrambnih mehanizmov,
– nezmožnost poskrbeti za svoje odrasle potrebe in želje,
– nezmožnost izkušanja realnosti in izražanja čustev na zmerni način.

Zasvojenost z odnosi je nadgradnja soodvisnosti, ne-kemična zasvojenost, ki se pokaže v odraslih odnosih so-odvisnika. Soodvisnost je kronični vir nezadovoljstva in notranje bolečine, in soodvisnik pričakuje tolažbo in olajšanje od drugih ljudi. Zaradi dolgotrajne zlorabe obrambnih mehanizmov za zmanjšanje bolečine, postane vedenje neobvladljivo, tvegano in samouničevalno, vendar zasvojeni kljub hudim posledicam z njim ne more prenehati, čeprav si za to prizadeva.

Oblike zasvojenosti z odnosi (Sanja Rozman):

1. Zasvojenost z »ljubeznijo«: za katero je značilna obsedenost z drugimi ljudmi, hlepenje po povezanosti z njimi in nerealno pričakovanje brezpogojne partnerske ljubezni, ki bo pomenila rešitev vseh težav. Pokaže se v odnosih z drugimi ljudmi, ki se močno zapletejo, saj nihče ne more trajno potešiti globokega zasvojenskega hrepenenja. Odvisniki čutijo prisilno potrebo, da bi nadzirali in spreminjali druge ljudi. Če niso v odnosu, se počutijo nepopolni in slabi.

2. Zasvojenost z romantičnimi odnosi: preokupiranost z romantično vznesenostjo in čarovnijo vedno novih zaljubljenosti

3. Zasvojenost z destruktivnimi odnosi z ljudmi, ki so škodljivi ali nevarni (nasilni, nesposobni za partnerski odnos, nezreli, kemični in nekemični odvisniki). Značilno je, da se v odraslih odnosih ponavlja navezanost na podobne osebe, kot so jih prizadele v otroštvu. Odrasli otroci iz alkoholnih družin si pogosto najdejo alkoholike ali druge odvisnike za partnerje in se z njimi ujamejo v zelo bolečo, vendar izjemno stabilno zvezo polno dramatičnih konfliktov in strastnih sprav.

4. Zasvojenost s seksualno odvisnim partnerjem je posebna oblika zasvojenosti z odnosi in nastane, ker se poskuša zasvojeni z odnosi prilagoditi partnerju, ki na seksualnem področju nima kontrole nad svojim vedenjem.

5. Seksualna anoreksija: je oblika zasvojenosti z odnosi, za katero je značilno umsko, telesno in čustveno izogibanje posameznika vsemu, kar je povezano s spolnostjo. Podobno kot pri stradanju in anoreksiji v zvezi s hrano, lahko tudi kompulzivno odrekanje na področju spolnosti posameznika navda z občutkom moči in ščiti pred bolečino. Tovrstna obsedenost postane način spoprijemanja z vsemi oblikami stresa in drugimi težavami v življenju. Tako kot druge zasvojenosti in kompulzivna vedenja ima tudi seksualna anoreksija resne posledice. Seks postane skriti sovražnik, ki ga je treba nenehno držati na varni razdalji – tudi za ceno tega, da posameznik zatre pomemben del samega sebe in se mu odreče.

Zakaj nasvet “spakiraj kufre” primeru soodvisnih ne deluje oz. je lahko škodljiv?

1. Ker če bi nekdo čutil moč, da lahko gre, ne bi prosil za pomoč

2. Ker si ta oseba navadno želi partnerskega odnosa: ne želi konec, želi pa si, da bi bil partner drugačen, spoštljiv, v redu.

3. Ker se oseba ni znašla v soodvisnem odnosu po naključju: razrešujejo svoje pretekle stiske in če samo zapustijo en tak odnos, se pojavi izjemno močno pogrešanje odnosa in strah, kako naprej. Če ne predelajo svojih ran, jih priblači oseba z enakim vzdušjem.

4. Ker tiste osebe, ki zapustijo partnerski odnos v impulzivnem vzdušju ali zaradi nasvetov drugih, hitro pridejo nazaj, tudi v nasilen odnos in doživijo se hujše nasilje.

Soodvisni potrebujejo strokovno pomoč, da se soočijo z lastnimi ranami in da se počutijo dovolj močni, da lahko poskrbijo zase. Kljub temu, da terapevtski procesi niso hitri ali lahki, soodvisni po soočenju s svojimi strahovi najdejo sebe in svoj mir.

Zapisali, zbrali in uredili: Saša Petrovič in Katja Knez Steinbuch

varanje, prevarana

Varanje. Kako naj pozabim?

/0 Komentarji/in /Napisal:

Anonimna zgodba: Varanje

V sočutno partnerstvo smo prejeli tole vprašanje:

Pozdravljeni. Danes sem zvedla da me je partner prevaral, po več letih skupne veze; imava otroka, skoraj idilično življenje. Pokličem ga na telefon, da vidim, če bo kmalu doma,….šok, oglasi se ona…pove da sta noro seksala….skoraj me je kap zadela! In mislim, da sem mela 250 pulza v tistem trenutku! Nisva se še pogovarjala o temu s partnerjem, ker ga še čakam. Nekoč davno nazaj sem to že preživela, dala skozi prebolela. Kako za vraga pa naj sedaj? Boli me, ne zmorem…zakaj se vrtim v začaranem krogu? Kako naj dam to skozi, ko pa me moj otrok sedaj najbolj potrebuje, tako zelo sta navezana. Iščem v sebi: kaj delam jaz narobe? Ne sprašujem se kaj delajo partnerji narobe…to mi je jasno….prevarajo…ampak zakaj? In še to izvem preko telefona? A smo ljudje tako bedni, da ne moremo ljudem resnice povedat v oči? Najraje bi kričala, besnela,…ampak nimam druge izbire kot to kričanje in bes zaenkrat zatlačit v sebe,…bo že prišel moj čas, ko bom lahko kričala. Kako pa lahko človek prevaro, izdajo pozabi in gre najprej?? Je to sploh možno? Hvala vam že vnaprej! Nisem obupana, ker vem da se moram se veliko iz vsega tega naučit…in prej ali slej se bom.

Spoštovana gospa, mi je žal, da ste se znašli v takem šoku in to na tak način. Izvedeti za  prevaro nikoli ni lahko in ni načina, ki bi sploh bil primeren. Težko ugibamo prek interneta, kaj se je v realnosti zgodilo in težko napovemo karkoli, ker še niste partnerja srečali v živo – da ne bi komu delali krivice. Boste tudi sami več realnih informacij morda dobili od njega potem. Vsekakor pa je tole – pa naj bo res ali ne -zelo boleče, kruto in normalno je, da si postavljat kup vprašanj. In normalno je, da si ne predstavljate, kako bi sploh šli naprej in normalno je, če čutite, da ne zmorete. Ste namreč v stanju šoka in telo potrebuje nekaj časa, da sploh vse procesira.

 

Če je vse kar ste izvedeli res, pokaže to na gnus in sram partnerja, poleg tega pa še dodatno na zasmehovanje in ponižanje. In prav en boleč prezir, kot da bi vas namensko želel prizadeti. Kot da bi v sebi nosil tono prezira do žensk, oziroma celo do vas. Ne vem, s čim se je on že kdaj čutil toliko spregledanega in ponižanega, da je zdaj to projiciral v vas. Ampak je in bolečino nosite zdaj vi. Kam vas to vrže? Razbrati je, da bi želeli razumeti zakaj (kar je normalno, da se v stanju šoka sprašujete), ampak lahkega odgovora na to ni. Ni namreč razloga, zakaj bi nekdo, ki ni v sebi nekje močno ranjen, sploh varal. In ne vemo, zakaj je o tem tako težko spregovoriti, najbrž pa sta sram in strah čutenji, ki onemogočata iskrenost.

Iz psihoterapevtske prakse močno opažam, da je zelo drugače, če vara ženska ali moški. Žensko varanje je navadno nezavedno izražen zadnji krik poskusa reševanja prvotne zveze, s čimer prebuja v resnici partnerja, da bi jo končno opazil. Ali pa celo išče izhod v sili, ker prvotna zveza zanjo ni funkcionalna in odnosa ne zmore končati sama. Zelo je pogosto pri t.i. »odvisnih odnosih«, ali pa pri ženskah z nepredelano izkušnjo spolne zlorabe. Pri varanju se soodvisna ženska zaljubi in na tak način lažje zapusti predhodni odnos. Moški pa preko varanja poleg čisto organske zadovoljitve drugje išče dodatno potrditev, nekaj kar mu manjka, občutek, da je oboževan, opažen, sprejet… Vsi pa z varanjem v drugih iščejo dodatno vznemirjenje, adrenalin, prebujanje, del sebe, ki ga brez drugega ne zmorejo najti. Varanje vedno izhaja iz lastne praznine in adrenalin, ki se ob temu sproža, je kot anestetik, ki zgolj iluzorno trenutno reši težka občutja. Dodatni hormoni, npr. dopamin, na dolgi rok zahtevajo čedalje večje doze in zato se lahko v kontinuiranih procesih varanja srečamo s pojmom zasvojenosti s spolnostjo, ali pa odvisnosti od odnosov, kjer je pomoč psihoterapevta nujna. Ta organska potreba po hormonih, ki je prava skrita zasvojenost, ki lahko nastane kot posledica travmatičnih izkušenj, pojasni zakaj se prevara zgodi tudi v primerih, ko ljudje čutijo, da so navzven srečni.

Težko rečemo, kaj konkretno je bil razlog vašega partnerja in ta odgovor nosi le on. Bi se zmogli z njim soočiti? Če čutite, da zmorete slišati, ali pa da to celo potrebujete, boste to lahko izvedeli le preko direktnega pogovora. Si predstavljam, da bi lahko postavili na tisoče vprašanj, da bi le kakšen odgovor omilil to bolečino zamenjanosti, zavrženosti in nepomembnosti. Še hujše je to, da so vam ti občutki dobro poznani in domači.

S čim pa vi to omogočate? Za prevaro je vedno odgovoren tisti, ki jo naredi in te odgovornosti nikakor ne more nositi prevarani. Torej: niste krivi. Je pa zaskrbljujoče, da se že takoj sprašujete, kako oprostiti, ne pa toliko, kako poskrbeti zase. Ker spominja na vzdušje odvisnih odnosov, vam v branje priporočam tovrstno literaturo (npr. Sanja Rozman). Prevare se v dolgotrajnih procesih da odpustiti, nikoli pa pozabiti. Odpuščanje pa vedno pomeni od-pustiti: pustiti vsem občutkom prosto pot, pustiti jih od sebe, dati jih iz sebe. Naslednja stopnja je, da začnete odkrivati vse občutke, ki jih prevara v resnici prekriva. Prevara je vedno zgolj zunanji pokazatelj večjih, globljih težav, ki jih eden, ali pa celo oba od partnerjev ne zmoreta med sabo skomunicirati. Je zadnji – v veliko primerov pa prepozni – alarmantni znak, da je potrebno nekaj drastično spremeniti. A se najbrž tudi vi sprašujete, zakaj niste tega izvedeli prej in na drugačen način. Ne vemo, iz kje so gospodu poznani tabuji, prikrivanja, izdajstva in krivice. V relacijski družinski terapiji pri prevarah vedno preverimo tudi družinsko ozadje, iz kje so ljudem poznana ta težka, boleča vzdušja prikrivanja in precej pogosto odkrijemo, npr., da se jim je kot otrokom veliko prikrivalo.

 

Ker omenjate, da ste prevaro že doživeli, čustveno pa ne povsem predelali, imate s tem avtomatično v sebi možnost, da se spet ponovi. Vsako telo namreč hrepeni po razrešitvi težkih čutenj in si nezavedno prikliče težke vzorce, kar samo od sebe. Z namenom, da bi se končno razrešili, preden bi bilo prepozno. Nosite morda izkušnjo prevare že od doma, je varal kdo od staršev? Se je kaj skrivalo? Je bil kdo od staršev zasvojen? Vse to so vprašanja, ki so za vas relevantna, da pridete v stik s svojo preteklostjo in možnimi »nastavki« za prevaro. Ampak za prevaro nikakor nikoli ne morate biti odgovorni vi. To je odgovornost tistega, ki jo stori. Izključna odgovornost tistega, ki prevara – pa če bi bili vi še tako “slaba” zena, če se lahko tako izrazim. In tudi osnova za nadaljevanje odnosa po prevari je to, da tisti, ki vara 100% sprejme odgovornost za svoje dejanje in ne išče opravičil drugje. Ko se varajoči sooči s svojim dejanjem in sprejme odgovornost zase, potem šele lahko spregovorita o vzrokih za prevaro. To pomeni da se mora tisti, ki vara soočiti s svojim sramom, gnusom, ponižanjem, praznino ipd, prevarani pa prečutiti strah, jezo, gnus, izdajstvo in nezaupanje. Ko bosta zdržala vsak s svojimi občutki, bosta šele lahko prišla do vzrokov in morda začela reševati odnos; ki pa ga tudi pred prevaro očitno nista zmogla. Zato toplo priporočam obisk dobrega zakonskega družinskega terapevta, oz partnersko terapijo. V terapiji, vidim, da se da – če NE gre za kontinuirane prevare, če se varajoči odloči da si najde resno pomoč in razišče svoje lastne vzorce in če sta pripravljena oba zelo garati, dolgotrajno garati in veliko težkega prečutiti. Marsikdo tudi ne zmore, ker so procesi dolgi, naporni in krivični. To ni znak poraza, je le znak, da je prehudo.

Trenutno ste v stanju soka. Jutri boste vedeli več. Telo bo prišlo k sebi. In počasi počasi bo prišla še večja jeza, morda celo močan bes, pa sram, prezir, gnus in mogoče celo sovraštvo. Pustite si čutiti, karkoli bo že prišlo. Najdite varne prostore in ljudi, kjer lahko čutite, karkoli želite. Takšne, ki vas bodo razumeli in ne spodbujali k ničemur (ne k temu da ostanete, ne k temu, da greste!), le slišali in bili z vami. In bili z vami razumevajoči in sočutni. Vsekakor je zdaj čas za vas. Da zadihate in prečutite in zdržite z občutki tesnobe, ki jo prinaša ta duševna stiska prevare. Potem pa boste videli kako naprej. Pogumni ste in tega poguma vam želim pri soočenju z vašimi občutki še naprej.

Copyright © 2016 - 2020 - Vita Bona - družinska terapija

Vita bona novice!

Ker želimo biti povezani z vami se naprej, vas vabimo, da se naročite na naše mesečne novice. Od novic se lahko kadarkoli odjavite.