fbpx
Inštitut Vita Bona - telefon: +386 41 609 888

Prispevki

Zakaj se vedno zapletem v podobne odnose: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:
S partnerjem sva bila v odnosu dobro leto. Že od začetka razmerja mi je dal vedeti, da je zanj seks zelo pomemben.
Prvič, ko sem ga zavrnila, je naredil cel “halo”; da si ga ne želim, da imam drugega, da ga izkoriščam, par ur je trajalo, da se je umiril, da sva sploh lahko zaspala.
Začela sva se oddaljevati in očitkov je bilo vedno več, dokler ni en dan (pod vplivom alkohola) rekel, da je konec.
Drugi dan se tega sploh ni spomnil oz. je rekel, da ni mislil resno in da je to zato, ker nočem bit več z njim (prespat pri njemu…) in da se je zato tudi napil.
Jaz sem vzela to “resno” in končala vezo.
Ostala sva prijatelja in med tem mi je bilo v njegovi družbi lepo, postal je tudi bolj pozoren.
Zdaj pravi, da ne pije več oz. ne toliko (samo pri jedi, v družbi…) in bi rad, da greva nazaj skupaj…

Imam tudi dva otroka iz prejšnje veze, ki ga imata rada.

Tudi prejšnja veza (z očetom otrok) ni bila ravno “zdrava” in sem se v njo večkrat vrnila. Končala se je z fizičnim nasiljem.
Več let sem hodila na terapije, saj sem v otroštvu doživljala psihično, fizično in spolno nasilje, s strani mame, njenega partnerja, daljnega sorodnika…
Trenutno imam občutek kot, da sem se nekje zataknila, sploh po zadnji vezi. Prej sem bila dve leti sama in sem imela občutek, da imam stvari dokaj razčiščene in predelane.
Prosim pomoč, kako naprej…
_____________________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovani,
vaša zgodba je prav pretresljiva in ob branju se res čuti vaša stiska in obup, kot da ste brez moči. Čeprav v resnici niste in vedno lahko poskrbite zase. A verjetno se sprašujete, kaj če se bivši zares ni spremenil, in se tega zelo bojite. Prvo vprašanje, ki se postavlja, je to, kako ste sploh po razhodu (od njega in alkohola) uspeli vzdrževati odnos.
Takšne odnose je namreč priporočljivo res dokončno prekiniti. Vsak stik s preteklimi odnosi kar kliče nazaj v nevarnost. Kot da nekje spodaj leži upanje po spremembi – ampak te se same od sebe ne zgodijo nikoli.
Pravite, da ste v življenju doživljali veliko čustvenega, fizičnega in spolnega nasilja.
Ne vem, kako je pri vas, a velikokrat žrtvam zlorabe ne delujejo osnovni organski senzorji. Kaj je varno in kaj ni, kateri partner je varen, komu zaupati, s kom biti sproščen, kdo me ne bo fizično pretepel … Na tem mestu je treba vedno najprej zaščititi žrtev – torej vas!
In zdaj se sprašujemo, ali je ta partner po toliko časa kaj bolj varen …
Kot govorite sami, vam je že v preteklosti bivši lahko dajal mešane signale – alkoholiziran je trdil, da noče biti več z vami, potem pa je bil ves prijazen naslednji dan. Kar je toksično in značilno za zasvojenost! To je lahko nevarna igra!
Strah nas postane ne le ponovitve alkoholizma, ampak tudi tega, da se ne bi to kmalu sprevrglo tudi v fizično nasilje zaradi njegovega ljubosumja!
Ker ste bili prej žrtev nasilja, pa je tu še prisoten občutek, da mu lahko dostikrat odpustite in kakšne resne stvari kar pozabite …
Zato tak tip odnosa ne deluje varno.

Ponosni ste lahko nase, da ste toliko let hodili na terapije!

To je vsega priznanja vredno!
V takšnih primerih – ko je čutiti spodaj vašo soodvisnost, na drugi strani pa nezdravljeno zasvojenost – res svetujemo žrtvam zlorab, da takšnih odnosov, brez predhodnega vzajemnega zdravljenja ne začenjajo.
Vi ste res že končali odnose in tukaj se pozna vaše delo, toda kako to, da ste vzdrževali odnos in vas je zdaj zaneslo nazaj? V soodvisnosti takim povratkom rečemo recidiv, isto, kot da bi alkoholik spet kaj spil …
Če vam vaša intuicija pravi, da “tukaj nekaj ne štima”, “to ni varna igra”, “lahko se mi kaj zgodi”, “lahko me pretepe”, “lahko pretepe moje otroke”, potem res dobro razmislite, vzemite si čas, preden sploh razmišljate o zvezi z njim. Včasih je dobro preverjati situacijo več časa, več mesecev, tudi let, da res ugotoviš, da se je druga oseba spremenila, misli resno in je varna za odnos. Brez preverjanja ne gre! Gre za vašo varnost in za to, da so takšni odnosi res lahko nevarni, ker se sami od sebe NE spremenijo nikoli.
Če vam vaša telesna intuicija pravi, da on ni varen in da je bolje, da greste stran – potem ne odlašajte! Tako boste zaščitili sebe in tudi svoje otroke!

Dobro se je samo usesti, iti na sprehod in se res vprašati – ali je to človek, kateremu lahko zaupam, kateri me bo imel na dolgi rok rad, kateri me ne bo poškodoval v ljubosumju, kateri je uravnovešen, stabilen, “normalen”, odgovoren, resen, prijazen, sočuten …?

Ali čutite, da se vam laže, ko pravi, da ne pije več tako pogosto?
Kaj vam govori vaša globina?
Kaj vam pravi vaše telo?
Se lahko počutite sproščeno ob njem?
To je tako nujno vprašanje! Za vas in vašo varnost! Sploh, ker ste bili žrtev grozljivih zlorab in zanemarjenosti, še od lastne mame 🙁
 Človek bi ob teh zlorabah lahko samo bruhal in se jezil. Vaša mama, njen partner in daljni sorodnik si vsi zaslužijo ogromno let zaporne kazni, če so vas spolno in fizično zlorabljali!
Mi je prav žal, da so se vam dogajale zlorabe – nihče ne bi smel doživeti nasilja, sploh pa ne od tistih, ki bi jih morali varovati!
Če so vaši odgovori na zgornja vprašanja NE, potem nikakor ne iti ponovno v ta odnos. Saj vam intuicija pravi, da to NI varno! In je potem res dobro, da tudi ne greste v ta odnos! Kar odločno poskrbite zase, ker si to vsekakor zaslužite! Le vi lahko sami najboljše poskrbite zase! Mi pa vam ostajamo na razpolago za čustveno podporo in strokovno pomoč!
Vse dobro.
Komentar je napisal terapevt  Zmago Švajncer Vrečko.
____________________________________________________________________________________________________________________________________
Dodaten komentar:
Odločila sem se, da bova samo prijatelja, ker je res kazalo na lepo prijateljstvo. Žal pa se je obrnilo drugače, saj je on želel več, tudi če se je s prijateljstvom strinjal.
Tako se je spet napil in spet sem bila za vse kriva jaz. Povedal mi je vse možno, pisal na fb zid in tako sva prekinila tudi prijateljstvo.

Postalo me je prav strah, čeprav sem skoraj sigurna, da čez besede nebi šel.

Najbolj me skrbi prav to, da se zapletem vedno v podobne odnose in se v njih na nek način kar znajdem, kot da se nekdo drugi odloči zame, “brez svoje volje”.
Kot da na začetku odnosa nisem jaz, ampak nekdo, ki si ga tisti drugi želi in ko začnem postavljat meje, se vse poruši…
____________________________________________________________________________________________________________________________________
Draga gospa, bivši zelo težko postane zares samo prijatelj – sploh tak bivši, ki ima težave z ljubosumjem ne… (itak da je želel več).
Za pitje drugega ne morete biti nikoli odgovorni!
To njegovo vedenje nakazuje ne samo na resen problem alkoholizma, tudi na problem z regulacijo nasilja – to dvoje je tisto, za kar terapevti damo rdečo luč.
Ko pa opisujete, da ste kar neka druga oseba – jaaa, točno to!

To je značilno za tako imenovane soodvisne odnose, by the book je to čutiti v vašem opisu.

Preberite čimprej knjige Sanje Rozman, se boste našli notri!
In ne vem, na kakšni terapiji ste do zdaj bili, ampak svetujem vam terapijo izkljucno pri terapevtu, ki dela s soodvisnimi odnosi. To je zelo specificno področje namreč.
Vse dobro in kakor omenja Zmago Švajncer Vrečko, vedno dobrodošli tudi na Druzinska terapija – Vita Bona.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Podobno zgodbo najdete TUKAJ.

Ali je dovolj ljubezen enega starša: Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:
Vprašanje:
Z bivšim partnerjem imam 2 otroka. Starejšega dečka (9 let) oče prav vidno ves čas zaničuje, vidi se, da ga ne mara. Fant je v šoli zelo priden, uspešen v športu, skratka fant na katerega bi bil lahko vsak starš zelo ponosen. Vendar očetove ljubezni ne dobi. Danes mi je rekel, da je sin navadna pi*kica, ker lahko joka za vsako stvar. Fant je zelo čustven in ljubeč otrok. Prihajajoči vikend sta pri njem in otrok ima v nedeljo neko šolsko zadevo na katero si želi iti. Oče mu je včeraj rekel, da ne bo šel, ker ima za vikend že druge plane. Po koncu pogovora mi je jokal, da si želi, da ga ne bi bilo na svetu, ker se je oče nanj jezil in mu rekel s posmehljivim glasom, da mu njegove želje niso pomembne. Žalostna sem in v stiski, skrbi me v kakšnega fanta se bo deček razvil. Ali je otroku lahko dovolj ljubezen enega starša?
Naj povem, da je oče ločen že drugič in ima tudi iz prejšnjega zakona 2 otroka, da je človek z narcisistično motnjo in da žal tudi sam ni bil deležen ljubezni svojih staršev, ki so ves čas preferirali samo njegove sorejence. Še vedno je tako. Njegovih vnukov ne marajo niti njegovi starši. Ne razumem zakaj dela isto, kot so z njim počeli njegovi starši?
Kako naj otroku na najbolj primeren način pomagam, da bo vedel, da je ljubljen? Da nas je veliko drugih, ki ga obožujemo. Sama mu to povem vsak dan pa ne vem, če je to dovolj. Deček hrepeni po očetovi ljubezni.
__________________________________________________________________________________________________________________________
Pozdravljena, mamica v stiski. Vaša zgodba je res žalostna in do otrok kruta. Že meni je hudo prebrat, da ima otrok očeta, ki ga pred vami zasmehuje in ponižuje ter ne upošteva njegovih želja, kako se morajo šele počutiti vi in vaša otroka 😞 prav krivično je to do vseh.

Dejstvo je, da imate prav, da glede stikov ne morete preprečiti in ne bi bilo prav, lahko pa opolnomočite otroka, do te mere, da bo zmogel se postaviti zase, ko vas ne bo zraven.

Otroci sicer čustveno ne zmorejo biti nikoli kos staršem, lahko pa v sebi vedo, zaradi naših besed in dejanj, da niso krivi za vedenja odraslih in da se jim dogaja krivica. Če gre za šolske stvari, mislim, da lahko tukaj mirno vključite svetovalno delavko in csd s tisoč pozivi, da se oni vztrajajo glede upoštevanja otroka. Po moji vednosti lahko tudi šola da prijavo na csd, če bi otroku onemogočal obiske obšolske dejavnosti.
Narcisa žal ne morete rešiti – gre za osebnostno motnjo in potrebuje strokovno pomoč, a je sami skoraj nikoli ne poiščejo. Tukaj bi vam v teoriji se najbolj lahko pomagala morebitna aktualna partnerka, ki je statistično gledano največkrat razlog prihoda na družinsko terapijo. A pri  ločenih je to torej težje in v praksi redkokdaj možno.

Povsem logično zveni, da je odnose od doma (zanemarjenost in ponižanje, ki jih je prejel doma), prenesel tudi v partnerski in starševski odnos.

Pravzaprav to naredimo vsi, v večji ali manjši meri. Vsi v odnose prinesemo vzorce iz primarne družine. Temu se lahko izognemo le z ozaveščanjem, delom na sebi in s psihoterapijo. Da se, ampak to žal ni vaše delo, ne glede na to, kako bi si to želeli. Mene ob napisanem pomirja le to, da se grdo izraza o otroku vam, ne pa njim. Če bi zaznali kaj taksnega, bi slo za čustveno nasilje in v tem primeru je nujno ukrepati, prav tako pa so dolžni ukrepati vsi, ki bi za to vedeli, tudi šola in csd. Vaša naloga v tej situacijo je to, kar pravzaprav že počnete: ljubeče in sočutno spodbujate in izkazujete ljubezen. Otrok pa bo od vsakega vzel najboljše.
Vse dobro.
Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu. 

Iz partnerja ni nič. Kako mu dopovedati, da rabim pomoč: Svetovanje za partnerstvo

/0 Komentarji/in , /Napisal:

Vprašanje:
Pozdravljeni. S partnerjem sva skupaj 4 leta, imava 1 letnega otroka. Partner je večinoma delal na terenu in občasno prihajal domov, sedaj je našel novo službo in je več doma. A iz partnerja ni nič. Nenehno igra igrice na telefonu, playstationu in je odsoten, tudi doma ne naredi nič. Otroku se popolnoma nič ne posveča.. Denar mu je pomemben, ker v otroštvu ni imel nič.. Ko ga kličejo prijatelji, vedno izbere njih in je tam tudi celo noč.. Tudi nočno zbujanje je na meni , prav tako jutranja rutina (med vikendi). On vedno čez vikend spi do kosila, saj je mnenja, da je varstvo otroka delo za ženske. Nenehno se kregava, saj me prime taka jeza, da bi ga najraje ”nagnala”.. a v bistvu ne želim tega. Želim si nežnosti, občutek, da nekoga skrbi zate.. Kako naprej?

 

_______________________________________________________________________________________________________________

 

 

Draga gospa, hvala za iskrenost. Bom kar direktna: vajin odnos deluje izjemno izjemno soodvisen in toksičen. Razbere se, da vi čutite da se zelo razdajate, partner pa ne stori nič, hkrati pa je morda celo odvisen od igric. Ob otroku se očitno niti ne znajde, za povrh pa se misli, da je to samo vaša stvar. In ja, prav verjamem, da je s tako čudno doto vstopil v ta odnos. Tega je pravzaprav kar veliko v Sloveniji… Ampak vse to ga v nobeni meri ne razrešuje njegovih dolžnosti.

Vprašanje, ki se poraja je samo eno: zakaj vse to dovoljujete?

 

Kje je vaša jeza? Kot da pride malo na plano, ko je preveč, potem pa kar izpuhti v besnenju, nato pa je več ni in živita isto navajeno naprej… in kot da se je vaše telo že v startu počutilo varno v nekem bolj nevarnem odnosu in samo takšnega izbralo 😞 ste kdaj razmišljali zakaj?

Zakaj ste se znašli prav v takšnem odnosu in zakaj ste izbrali takšnega partnerja?
Od kje vam je to sploh domače?

Da si ob nekom, ki žali, je neprijazen, neodgovoren, zraven pa upaš na spremembo, ampak se bojiš zares postaviti mejo… in to me pripelje do občutka strahu.

So do vas že doma gojili nespoštljive odnose, vi pa ste se jih kot mala punčka bali in pravzaprav takrat bili dobesedno nemočni kaj spremeniti?

Prav boleče je, kako nas takšne izkušnje lahko doživljenjsko zaznamujejo, da nam je privlačno samo to, kar je v resnici nevarno.
In tako tudi pri vas, kot da se zaradi vajinih nekih travmatičnih izkušenj iz otroštva venomer zapletata v težek odnos. Vi nenehno jezna, gospod odmaknjen, oddaljen, morda celo zasvojen. Vi nemočni, on kontrole itak noče.

Kot da oba ne zmoreta ne koraka skupaj, ne narazen.

Tisti občutek katastrofe, ko bi hkrati gasili požar, ki ga vedno znova širimo…
Vsa žaljenja in prepiri in začasni razhodi so le v igri tega, da vzdržujeta trenutno situacijo, ampak ni vama tega treba.
Iz kje imate torej občutek, da to rabite?

Da rabite ta odnos?

Zakaj ste tudi sami nespoštljivi?

Bi se tudi vaša govorica lahko spremenila, bila prijazna, a hkrati jasna in sporočilna: “takšnega vedenja ne dovolim”.

Česa se zares bojite?

V resnici ste na razpotju.

Odločiti se morate dvoje:
– ali se bosta OBA borila za ta odnos in oba poiskala strokovno pomoč
– ali pa se je vsega preveč in se bosta poslovila

Zdi se, kot da se obeh opcij bojite. Kaj se v vas zbudi, če za trenutek zaprete oči in si obe opciji predstavljate?

Obe lahko vodita do drugačnega življenja, lepšega – samo ZDAJ, ta trenutek izbirate najslabšo, tretjo možnost, kjer trpite vi in partner.

Če bo partner pripravljen kaj spremeniti in garati tudi na sebi in vaju, potem ne vidim ovir, da ne poskušata stvari rešiti – če pa te pripravljenosti ne bo, se boste morali vprašati, koliko časa ste še pripravljeni trpeti. In predvsem – kater strah vas vedno znova pripelje nazaj?

Resnica je, da niste sami in da morate ukrepati čimprej – če ne zaradi sebe, potem zaradi otoka. On je zdaj čustveno ujet med dvema ognjema in samo vi ste tisti, ki ga lahko rešite ven. Če bo partner za, skupaj z njim, če ne, boste morali začeti sami. Toda na tej poti ne boste nikoli sami, veliko organizacij vam(a) lahko pomaga.

Tako da samo pogumno, samo odločita se narediti en korak naprej❤️🙏

Komentar je uredila in napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steibuch.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in na Instagramu.

Nerazumen partner: Svetovanje za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 7 let, lani se nama je pridružil še otrok. Nosečnost sem prejokala, obnašal se je grozno. Zaradi korone, so imeli težave v službi (gostinstvo). Verjetno se sam ni znal soočiti z občutki, zato je s svojo jezo in fustracijami, pritiskal name in bil popolnoma nerazumen.  Dva krat sem odšla in se po obljubah vrnila. Partner govori, da se otrok do 3 leta nič ne spomni in je vseeno ali hodimo na sprehode ipd… A sem prepričana, da čuti, saj ko se zvečer skregava ne zaspi, tudi do polnoči. Sama imam visoko porodniško in nam finančno ni hudega. Pred kratkim sem izvedela, da ima mama raka in da ima pred seboj še 1 leto življenja. A partner mi preprečuje stike z njo in ne dovoli, da hodi k nam na obisk. Pravi da to moti naše družinsko življenje.  Jaz zavračam spolnost, saj si z njim ne predstavljam nič več, a ne upam oditi, saj nenehno omenja CSD, odvetnike..ipd  Rabim nasvet kako naprej.. Hvala. 

 

Spoštovana gospa. Hvala za vaše zaupanje! 

Iz vaših besed prav kriči stiska in samo predstavljam si kako noro težki so bili vsi tej meseci za vas. V obdobju, ko ste kot ženska šli čez tako veliko spremembo kot je materinstvo. In ko si vsaka ženska zasluži absolutno spoštovanje in čustveno podporo, ste ob partnerjevem vedenju doživljali nove in nove bolečine. Verjetno tudi ogromno razočaranj, strahu, obupa, občutka nemoči. 

Pravite, da so po rojstvu otročka njegovi izpadi jeze postali še hujši in da ste celo dvakrat odšli, ter se vrnili, ker ste mu verjeli, da bo drugače.

A žal ni bilo. V tem obdobju ste izgubili še teto in dedka, zbolela je vaša mami in tudi ob vseh teh izgubah in žalovanju je občutek, da vam partner ne nudi prave opore in razumevanja. Pravite, da ne pusti, da bi prihajala na obisk vaša družina, noče, da prespi vaša mami… 

Draga gospa, ne vem, če se zavedate, da ste, ko opisujete vašega partnerja izjemno razumevajoči in sočutni…Skušate razumeti njegove odzive in iskati vzrok v stiskah, ki jih je doživljal oz. doživlja zaradi covida. Vem, da je epidemija mnogim prinesla ogromno stisk, a to nikakor ni opravičilo za agresivno vedenje do drugih. Tudi, ko smo v stiski je izključno naša odgovornost, da poskrbimo za to, da zaradi svoje stiske ne ranimo ljudi okrog nas… (in če tega ne zmoremo sami, je naša odgovornost poiskati strokovno pomoč) Pravite, da ni nasilja, in gotovo imate v mislih fizično nasilje, a kar ste opisali: jezni izbruhi, grožnje s csd, odvetniki, to da “vas ne pusti stran, ker to zanj ni opcija”, pritiski, omejevanje stikov z družino je nasilje.

Psihično nasilje, ki je prav tako resno in boleče kot fizično.

In si ga nikakor ne zaslužite, draga gospa. In ko pravite, da zavračate spolnost in da si ne predstavljate ničesar več z njim…Ja, zelo razumljivo. Vaše telo je verjetno pričelo zelo glasno govoriti, da se ne čuti spoštovano in varno, da je bilo toliko mej v odnosu nasilno porušenih (pa čeprav ni bilo za to uporabljene fizične sile). 

Kako bi bilo draga gospa, če bi pričeli poslušati svoje telo in svoje srce in jima verjeli? Če bi namesto sočutja do partnerjevih stisk s prav takšnim sočutjem pogledali nase in svojega otročka, ki tolikokrat od izmučenosti v joku zaspita. Kaj pa vidva z otročkom potrebujeta? 

Kje se vi počutite varno in spoštovano?

Pravite, da ko ste sami, “če vas on pusti pri miru” se počutite super, sledite svojemu ritmu, lahko razmišljate še o čem drugem, si date prostor za žalovanje…Kako bi lahko poskrbeli, da bi imeli vsak dan ta čas in prostor zase? Imate morda kakšne prijateljice s katerimi se lahko dobite? Super je, če si lahko date čim več možnosti za takšne trenutke, kjer lahko pričnete raziskovati v miru katera pa je prava opcija za vas in vašega otročka. Kjer se lahko ponovno začutite, svoje potrebe in želje. In ena od želja in pristnih potreb, ki ste jih izrazili je to, da preživite čim več časa z vašo mamo. Kako bi bilo prisluhniti tej želji in ji slediti? Vaš odnos z mamo je nekaj kar vam absolutno pripada in do katerega imate vso pravico ne glede na partnerjevo mnenje o njej. 

Pri iskanju vaše poti pa vam lahko zelo pomaga tudi Društvo za nenasilno komunikacijo, kjer izvajajo brezplačna svetovanja za osebe, ki doživljajo vse vrste nasilja– tudi psihično, ki je velikokrat tako nevidno in neoprijemljivo, in pa individualna terapija. Ogromno ljudi je, ki vam lahko pomaga in to, da ste pisali v to skupino je že prvi korak pri iskanju podpore, ki si jo zaslužite. Želim vam vse dobro! 

Komentar je zapisala družinska terapevtka Tjaša Šuštar. 

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Alkoholizem, težave z alkoholom, pomoč v stiski

Kako naj preživim razhod? Svetovanje za pare

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje: S partnerjem sva se po 15 letih razšla. Najina zveza je bila polna vzponov in padcev, tudi zaradi alkohol-a. Bivši partner je že od nekdaj rad popil kozarček alkohol-a, na koncu pa ni znal prenehati. Postavila sem mu ultimat alkohol ali družina. Alkohol je bil povod za prepire, zato sem ga odrinila vstran od sebe. Zato je imel afero s sodelavko, takrat sem spakirala in odšla.  Kako naj se čim prej poberem iz tal? Soočim z vso bolečino, predelam vse? Hvaležna bi bila vseh nasvetov.

Spoštovana anonimna, žal mi je, da se preteklo partnerstvo ni izšlo tako, kot ste si morda želeli. Soodvisni odnosi (odnosi, kjer je ena oseba zasvojena, druga pa od nje skorajda odvisna) so izjemno zavezujoči in boleči in iz njih je izjemno težko oditi, česar zunanji svet (ki ni čustveno vpleten: prijatelji in družina npr) pogosto zelo težko razume. Ampak vi ste zmogli in ste že odšli, na kar ste lahko pravzaprav zelo ponosni. Odhod iz soodvisnega odnosa je drugačen kot drugi razhodi. Navadno se zgodi v afektu, ko je še veliko besa. Ta navadno traja nekaj časa, potem pa pridejo težji občutki, morda v vašem primeru žalost in občutek izdanosti, s katerimi ni enostavno zdržati.

 

To je težko v vseh odnosih, toda v tistih, kjer je prej prisotna zasvojenost (alkohol), morda še malo težje.

 

Prav ta oblika zasvojenosti z drugim je namreč znak, da je tudi sicer težko zdržati z občutki – kot da jih je bilo lažje usmeriti v drugo osebo, kot pa vas, zato ta razhod zdaj ni le težek čas, ampak končno vaš čas: seveda čas žalovanja in čas veselja. Po takšnem odnosu pa lahko pride vmes tudi čas osamljenosti, pogrešanja in čas hrepenenja. V teh časih se boste morali spomniti na tiste trenutke, ko ste se v ex zvezi počutili slabo, ponižano, nepomembno in nevredno in ste to kar nekako zdržali, za ceno odnosa.

Podobno temo najdete tudi na tem članku – > Partner je alkoholik.

Ko bo težko, se boste spomnili na to, da ne potrebujete več samo drobtinice, ampak da si v življenju zaslužite najbolj svež, mehek kruh, ki ga lahko pravzaprav spečete kar sami. Da ste vredni vsega najlepšega, ne pa več trpljenja. Morda pot do najlepšega ne bo enostavna: zdržati praznino, jezo, osamljenost in pogrešanje ni lahko. Pa vendar, so vse to samo občutki. Lahko jih predihate (dihalne vaje), se naučite procesa čuječnosti (učenje biti v trenutku), fokusinga, meditacije in vizualizacije. Ta nov čas vam daje izbiro, da ponovno odkrijete, kdo ste vi, kaj radi počnete, katere hobije ste vmes morda zanemarili, katere športe odložili. Vsak dan lahko preberete knjige o soodvisnosti, zasvojenostih in podobno, predvsem mislim tu na Patricka Carnesa in Sanjo Rozma. Ne pozabite se ponovno povezati s prijateljicami, tistimi, ki bodo razumele vse vaše stiske in jih boste lahko poklicali kadarkoli boste to čutili. Več predlogov, kako naprej pa boste zagotovo dobili tudi v skupini.

Če bo hudo, ste vedno dobrodošli tudi k nam, na Inštitut Vita bona – Druzinska terapija – Vita Bona

Spodbujam vas, da razmislite o strokovni pomoči, le zato, da odkrijete, zakaj ste bili v tem odnosu in se zavarujete, da ne bo nikoli več tako boleče. Samo pogumno, zmorete, na zelo dobri poti ste!

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch.

 

Več o tej temi najdete tukaj ->  ODRASLI OTROCI ALKOHOLIKOV in pa ALKOHOL V DRUŽINI.

 

Težave z zaupanjem, partnersko svetovanje, neiskrenost, svetovanje za pare

Svetovanje za pare: Psihično nasilje partnerja

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje: Pozdravljeni, stara sem 23 let imam dva otroka, pričakujemo tudi tretjega. Ker imam rizično nosečnost, mi ne znese pospraviti vsega. Zato me mož zmerja, da sem nula, da sem lena in da sem slaba mama,jaz mislim, da nam mano izvaja psihično nasilje. Naj povem, da je mož cele dneve v službi . Prišlo je tako daleč, da veliko noči spi na kavču. Njegov odnos se spremni, ko imam denar. Takrat sem zlata žena, drugače me vedno žali, večkrat tudi preko telefona . Ne razumem zakaj je takšen? Zanj sem vredna takrat, ko čistim, kuham ali ko imam denar. Jaz pa si želim, da me ima rad kot ženo, vedno. Kaj naj storim?

__________________________________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna.

 

Vaše pismo je polno žalosti in bolečine. Imate dva majhna otroka in pričakujete tretjega.

Zakon in družino ste si predstavljali drugače, kot prostor, kjer se zakonca spoštujeta, si zaupata, si stojita ob strani.  Ne kot prostor, kjer se od vas pričakuje, da ob službi, dveh majhnih otrocih in nosečnosti, pospravljate, kuhate, ste ljubica in žena.

Prostor, kjer nikoli ne naredite dovolj, kjer vam nekdo ves čas govori, da niste naredili dovolj dobro, da stvari , ki jih počnete in se trudite nikoli niso ok.

Poleg konstantne kritike, ki je že sama po sebi uničevalna, pa doživljate še psihično nasilje najhujše oblike.

Poslušate zmerjanje, žaljenje in maltretiranje.

Od moža ne dobite podpore in potrditve ne kot mati, niti kot žena in ženska.Za nič od naštetega niste krivi vi in z ničemer niste povzročili takšnega obnašanja. Vaš mož je edini, ki je odgovoren za  svoje početje (psihično nasilje) in edini, ki lahko to vedenje spremeni. Vi se lahko še tako potrudite in perfektno poskrbite za otroke in hišo, če se sam ne bo odločil prenehati z nasiljem, ga vi ne morete ustaviti. Tudi njegove otroške travme in prizadetost zaradi bivše partnerke nikakor ne opravičujejo takšnega vedenja. Vi in vaši otroci si zaslužite živeti v miru, v ljubečem in varnem okolju, kjer boste sprejeti, ljubljeni in cenjeni takšni kot ste. Kjer se partnerja pogovarjata, se dogovarjata in si pomagata pri skrbi za dom in otroke. Samo takšno okolje je spodbudno za vzgojo otrok.

 

Vašemu možu boste morali postaviti mejo, saj je dinamika nasilnih odnosov po navadi takšna, da se nasilje stopnjuje, pogosto tudi v fizično nasilje.

 

Je pa tudi psihično nasilje izjemno hromeče in uničujoče, včasih še bolj, kjer ga dlje časa toleriramo. Obnašanje, ki ga opisujete, da vas mož zmerja in žali, potem je pa skesan, prijazen in sladek kot med, je značilno za nasilne odnose. Ta krog nasilja in potem skesanosti se sčasoma vedno pogosteje ponavlja in je izjemno nevaren. Vsakič, ko ste žrtev nasilnega izbruha, se vaša samopodoba malo skrha, ostane vam občutek, da morda pa le niste naredili vsega kar bi lahko in da se morate naslednjič bolj potruditi. Vedno bolj se vam krivi tudi občutek in percepcija tega kaj pomeni zdrav odrasel partnerski odnos in vedno bolj krivite sebe za to, ker se situacija slabša. Nasilje je spirala, ki brez ukrepanja vodi samo navzdol.

Torej, vaš mož odgovornost za svoje vedenje, nosi sam. Sedaj pa si vseeno vzemite trenutek in se poskušajte z mislimi obrniti vase. Napisali ste, da se trudite po najboljših močeh in ne veste kaj delate narobe in kaj bi še lahko naredili. Od kje vam občutek, da ste vi odgovorni za počutje druge osebe? In da, če bi se vi le bolj potrudili, bi bilo vse drugače, boljše?

Kdo vam je že dal ta občutek, da morate prav vi poskrbeti, da se bo bolje počutil?

Vam je to znano od doma? Ste morda odraščali v kaotičnem okolju, kjer so bili vsi drugi bolj pomembni od vas, vi pa popolnoma spregledani in nepomembni? Pa če ste se še tako trudili, vas niso opazili? Ste dobivali sporočila, da niste dovolj dobri, da če bi se bolj potrudili, bi vas pa lahko imeli radi? Je kdo drug prestopal vaše meje, bratje, sestre, sorodniki, sošolci, učitelji,… pa vas starši niso zaščitili, vam niso verjeli, da se vam dogaja nekaj, kar se ne bi smelo?

Imate kakšne prijatelje, družino, nekoga ki vam lahko stoji ob strani v stiski v kateri ste se znašli? Se lahko kam zatečete v primeru, da se nasilje stopnjuje? Imate dva otroka, pričakujete tretjega, to je zelo ranljivo obdobje, v katerem mama potrebuje veliko opore, ljubezni in nežnosti. Pa tudi pomoči pri negi dveh starejših otrok. Se lahko zanesete na moža, da vam bo stal ob strani skozi to obdobje? Če ne, se pogovorite s kakšno prijateljico.

 

Poiščite koga, ki vam bo pomagal in ne ostajajte sami v tem času, saj ste sedaj vi tista, ki potrebuje oporo, psihično in fizično.

 

V vas se skrivajo odgovori na vsa vprašanja in ko jih boste našli, boste ugledali sebe in svoje življenje v drugi luči. Takrat boste našli moč v sebi, da poskrbite zase in za svoje otroke. Le tako boste tudi možu dali priložnost, da odkrije, da odrasli odnosi niso sestavljeni iz prestopanja meja in nasilja, ampak na medsebojnem spoštovanju in ljubezni. Dokler mu vi dovoljujete, da z nasiljem nadaljuje, se tudi sam nima priložnosti naučiti tega.

Odnos, kot ga opisujete, potrebuje ostro postavljene meje kaj je sprejemljivo in kaj ne in ponavadi kar nekaj strokovne pomoči, dobrega partnerskega terapevta, da vsak od vaju začuti kaj vaju je pripeljalo v začaran krog v katerem sta se znašla in kako ven iz njega. Želim vam, da začutite, da si zaslužite drugačno življenje in da je to življenje za vas mogoče.

Veliko poguma in vse dobro vam želim!

Odgovor je zapisala terapevtka Barbara Holcman.

 

odprto razmerje, varanje, prevara, težave v partnerstvu, partnerska terapija, partnersko svetovanje

Prevarala sem sebe: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:

Pozdravljeni, z možem sva skupaj od najstniških let (15let). Imava dva otroka. Vsak na svoj način sva imela težko otroštvo. Pri meni je problem, da mi niso vedeli pokazati, da me imajo radi in zato še vedno iščem nekoga, da mi to pokaže.  Že več let si želim ločitev, ker sem možu postala samoumevna. Vse to sem mu tudi predebatirala, a je hitro vse po starem. Ker si želim potrditev, sem več krat končala z drugimi moškimi  v postelji- prevare . Možu sem za prevare povedala, on mi je odpustil, sama sebi pa ne morem odpustiti. Kako naprej?

________________________________________________________________________________________________________________________-

 

Pozdravljeni.

Draga gospa, v prav težki in boleči situaciji ste se znašli. Pri prevarah je ena izmed najhujših posledica ta, da ko jih v polnosti začutimo, si težko odpustimo…. ker so tako zelo težke, tako zelo prizadanejo vpletene.

Ampak – vi v resnici že plačujete za prevare, saj noro trpite. Redkokdo, ki vara, želi živeti dvojno življenje. Slednje navadno prinese toliko bolečine, stiske, napetosti, osamitve in bolečih občutij, da je že soočenje s temi občutki “dovoljšno plačilo” za varanje.

Enkrat, verjamem, da si boste vsa vaša početja odpustili in jih videli v drugi luči, namreč procent žensk, ki s prevaro iščejo v resnici STIK s SVOJIM PARTNERJEM, ne pa z drugimi, je neverjetno visok (nimam sicer statistik, ampak govorim glede na terapevtske izkušnje).

Po opisu sodeč, ste to počeli tudi vi. Lahko ugledate ta del?

Dejstvo je, da je prevara izdaja in da boli, in da je v partnerstvu upravičen razlog razhoda. V tem oziru ste “guilty as charged”. Moramo pa pogledati olajševalne okoliščine….Lahko si priznate, da ste odgovorni, da ste (tako kot partner s čustvenim umikom) vi zapuščali ta odnos tudi fizično. Da je to težje, ker je pravi odhod. To je v polnosti vaša odgovornost – vaša bolečina. Smiselno je, da jo sprejmete in pogledate, zakaj…

Omenjate, da se ob možu niste čutili ljubljeni, ker vam tega ni izražal. To zares boli. Občutek neljubljenosti v partnerstvu priklice solze že samo ob misli nanj… če pa ste se tako počutili še dlje časa, pa je res hudo. Omenjate, da ste s partnerjem o tem večkrat debatirala. Sta prišla do kakšnih ugotovitev? Zakaj je njemu to tako težko povedati, in zakaj vi potrebujete morda to večkrat slišati? Sta razglabljala o tem, v kakšni družini je odraščal? Koliko se je on kdaj počutil ljubljenega & kolikokrat je slišal doma, izraze ljubezni? Sklepam namreč, da tega ni bilo že tam in je zato njemu vse to tako tuje – ker je del njegove bolečine.

Kako to, da nista nikoli pomislila na zunanjo strokovno pomoč?

Morava pa iti globlje, koliko ste uspeli zares vzljubiti sebe, do sedaj? Sebe kot žensko? Ste lahko sprejeli svoje telo, svoj videz, svoj karakter, vse kar vi ste? Se lahko ljubite? Ali ste vedno iskali potrditve zunaj sebe, tudi na drugih področjih morda (šola/delo/prijatelji)? Koliko globoka gre ta vaša rana…si predstavljam, da precej globoko – če ste bili pripravljeni (za ta občutek ljubljenosti) žrtvovati vase telo. Da bi se le čutilo ljubljeno. Toliko bolečine skriva ta vaša zgodba. Namesto ljubljenosti pa spet polovičarstvo, le postelja, oz spolnost.

 

Prav za izjokat vso to žalost…. in kje se je to začelo? Draga gospa, kje je bila mami, da bi povedala tej odraščajoči punčki, da je prelepa, da jo ima neskončno rada in da jo bo vedno imela?

Da je njeno telo sveto, svetinja, zaklad, tempelj….največja dragocenost in vrednost, da se ga nihče, ki ga zares ne vzljubi, ne sme niti dotakniti, kaj šele kaj več?!! Da je sicer to zloraba vašega telesa & da tega ne sme nihče.

 

In kje je bil oče, da bi tej punčki pokazal vrednost, ji dal spoštovanje, povedal kako zelo jo ima rad in da bo vedno ponosen nanjo? Da je prelepa gospodična in da bo enkrat čudovita gospa?

In kolikokrat je oče povedal mami, da jo ljubi? Ne le, da jo ima rad, da jo ljubi? Se zanjo boril…? Nenehno mi pred oči prihaja ena punčka, ki je kljub domu sama, osamljena, nesprejeta, zapuščena ,jo vidite tudi vi? Jo lahko najdete? Pojdite do nje…. ko je bila spočeta, ko je bila stara 0,1,3,5,7,10,15… skozi vsa boleča obdobja, ko je bila otroček – skupaj z njo izjokajte to vašo bolečino. Povejte ji, da je čudovita, prelepa, da bi starši to morali opaziti. Žal niso zmogli (ne vemo zakaj), ampak obljubite ji, da ji boste vi zdaj stali ob strani, za vedno. Da ji boste dali starše, ki jih ni nikoli imela, in da mala punčka ne bo več nikoli sama in neljubljena.

Ko jo boste vzljubili, bo tudi ona vas. In ko boste vi ok, boste najbrž sprejeli tudi partnerjevo rano (prepričana sem namreč, da se tudi on ne čuti ljubljenega v sebi).

Pravite, da že več let želite ločitev. Torej z njo v globini sebe vseeno nekako odlašate. Prej kot ločitev, ste sli iskat (najbrž) novo varnost, pomeni, da v resnici vam varnost veliko pomeni. In da je vaša varnost tudi bila ranjena z varajočim odhodom in iskanjem drugje… Ste kljub temu lahko ohranili prepričanje in trdnost, da boste ok? Da ste vi ok, četudi ste sam(sk)i?

… ker glede na leta odlašanja se morda ločitve malo bojite, ali pa je celo ne želite. Želja po ločitvi je pogosto znak želje po močni spremembi v odnosu. Ključno vpr za vas je ; Če bi vam nekdo obljubil, da bo mož vedno pozoren in ljubeč, bi se še vedno želeli ločiti? Če ne, potem morate razrešiti vajine umike,  se soočiti tudi s strahom osamljenosti po možni ločitvi. Včasih strah in sram omejujeta zaključke odhodov in tam je smiselno, da se vržemo v te občutke in vidimo, da če se z njimi soočimo, v resnici zmagamo. Ločeni ali poročeni.

 

Ampak pri vas imam občutek – lahko se motim – da rabita le pomoč.… v resnici partnerjem tudi pred razhodom VEDNO (razen v primeru, da vi ne bi želeli prekiniti razmerij, potem ne moremo nič) svetujem partnersko terapijo.

 

Ker sicer, saj veste, če se ne boste soočili s svojimi bolečinami (torej krivdo, neljubljenostjo, nesprejetostjo…), boste tudi v drugih odnosih zelo trpeli – ker vse nepredelane rane žal vlečemo naprej, dokler jih ne rešimo. Tega pa si ne zasluzite. Torej: prekinite vse stike z aferami čimprej, poiščita si partnersko terapijo in se potem odločajta, ali želita ostati skupaj ali ne. Še vedno imata odprte vse opcije.

Ste pa vredni najboljših možnih odnosov. Oba sta jih vredna. Zato vama res privoščim vso srečo, odpuščanje in veliko ljubezni & občutkov ljubljenosti.

Odgovor je napisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch.

 

Najdete nas tudi na Facebooku .

reševanje prevare Knez Steinbuch

Konflikti v partnerstvu – varanje: Svetovanje za pare

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje: Pozdravljeni. Sem v stiski in iščem pomoč. Kaj storiti, ko sumiš, na varanje? Nikoli ga namreč ni doma in veliko popiva. Skupaj imava dva otroka, jaz pa sem v stiski. Kako naprej?

________________________________________________________________________________________________________________

 

Spoštovana anonimna, hvala za vaše zaupanje. To, kar ste v svojem daljšem vprašanju vprašali sicer ne kaže nujno na prevaro, pokaže pa na nekaj drugega: na odhod od doma, beg od družine in od sebe in tudi možno odvisnost od alkohola. Vse to so gotovo za vas zelo boleče situacije in sprašujem se, kako jih lahko zdržite.

Ste kdaj razmišljali o tem, zakaj toliko dovoljujete?

Zakaj ne postavite meje in poskrbite zase in za vajina otroka?

Ne vem, ali beseda nikoli dobesedno pomeni, da partner večino časa ni navzoč, ampak če to drži – zakaj dopuščate toliko odsotnosti?

Se morda v tem vzdušju spomnite vašega otroštva in odsotnosti koga vaših najbližjih?

Pravico imate, da postavite mejo in rečete npr: doma imava dva otroka in skrbi me zanju in zate… kaj se dogaja?

Pravico imate partnerja soočiti s svojimi občutki (pri čemer govorite “jaz stavke”) in ga vprašati, kaj se dogaja pri njemu. Vprašate ga lahko povsem sočutno: “Si v redu, kaj iščes zunaj?

Sklepam, da si v stiski, a tudi jaz sem, ko te toliko ni… želim drugačno življenje.

Bos zmogel/zmogla ostati ob meni?”

Če imate utemeljene sume in res menite, da gre za varanje, pa spregovorite tudi o tem direktno in iskreno. Ubesedite vse svoje občutke in strahove. To zahteva veliko ranljivosti in tveganja, ampak le preko ranljivosti se lahkov partnerstvu zares povezujemo. Ranljivosti, stika s sabo in podelitve se učimo na partnerski terapiji, ki jo toplo priporočam tudi v vašem primeru. Če varajoči/a želi ostati z vami, ampak se boji, lahko pričakujete tudi zanikanje, če nimate “dokazov”. Povejte ji/mu, da želite iskren pogovor in reševanje naprej.

Če boste uspeli priti v stik s svojimi strahovi in bolečino in to pokazati tudi partnerju, boste vedeli, da ste vi dali največ.

Soočiti pa se boste morali tudi z realnostjo: četudi ne gre za prevaro, imate partnerja, ki se izogiba in ima verjetno težave z alkohol. Poiščite Al-anon in se povežite z njimi za dodatno podporo. Vi se morate odločiti, ali ste pripravljeni vse to predelati, ali želite zapustiti tak odnos. Svetujem vama partnersko terapijo (zdaj so vse terapije tudi online).

 

Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

 

________________________________________________________________________________________________________

Vprašanje:  Partnerja sem že drugič soočila s seksualnimi sporočili, ki sem jih našla, ko si jih je dopisoval s sodelavko. Že prvič je dejal, da mu je žal in da ni šlo dlje od pisanja, tako kot sedaj- drugič. Sicer je sodelavka načela s pisanjem sporočil, on pa je samo sodeloval, zelo sva se sprla in nimam več zaupanja vanj. Iščem pomoč, ker sem v stiski.

 

Draga gospa, pozdravljeni. Mi je žal, da ste se znašli sredi takšnega trpljenja nesigurnosti. Nezaupanje, preverjanja, izjemno povečana stiska, strah in še bi lahko naštevali, so po prevarah izjemno značilna vzdušja.

In kar ste opisali je zelo jasno prevara. Četudi je “”zgolj”” verbalna oblika prevare, to ne pomeni, da ne boli. Za to vrste prevare psihologija in zakonska in družinska terapija uporabljata izraz čustveno varanje. Še več, če so sporočila seksualne narave, lahko govorimo celo o možni spolni zasvojenosti. Tudi to je prevara.

Takšna prevara lahko zareže v dno duše prav tako, kot če bi se se že vse zgodilo.

In najbolj vas najbrž bolijo ta skrivanja, laganja in morebitne čustvene manipulacije. Si predstavljam, da ste zdaj ves čas na preži in prav čakate, iz katerega konca bo spet kaj priletelo. Izjemno naporno je takšno življenje in upam, da si boste našli strokovno pomoč vsaj v obliki individualne terapije. Psihoterapijo v primerih prevar vedno svetujemo, ker gre za globoke zaznamovanosti. Pari včasih mislijo, da je dobro čimprej pozabiti, ampak se jim vsi ti občutki vrnejo kot bumerang, takrat, ko si to najmanj želijo. Telo namreč nikoli ne laže.

Glede prevar sem navadno vedno optimistična (in vidim na terapijah, da se ob pripravljenosti dveh dajo reševati), ko pa se nenehno ponavljajo v rangu nekaj let, pa stvari niso enostavne.

V takih primerih NUJNO svetujem strokovno pomoč za oba, alarmantno takojšnjo pa za tistega, ki se dopisuje.

S tem dopisovanjem verjetno kanalizira neko svojo stisko, lahko pa je prešlo že v zasvojenost. Ob prevarah se namreč sproščajo enormne doze adrenalina in ostalih hormonov, zato so ljudje z več ponovitvami k temu bolj nagnjeni. Zato vam svetujem, da preverite, če gre morda za spolno zasvojenost in pošljete svojega partnerja k našim strokovnjakom (terapevtom) za te teme. Ne vemo namreč, kaj se dogaja z vašim partnerjem in kaj vse kompenzira s temi klepeti. Nujno pa je to odkriti, sicer se vama lahko žal vse hitro ponovi, kljub obžalovanju.

Zasvojenost namreč ne pozna obžalovanja, oziroma ga pozabi čez 3 sekunde, nato pa pride še enkrat večja krivda.In toksični krog nevrednosti in krivde se lahko vrti v eno. Vredni pa ste več.

V vsakem primeru pa morata kot par ugotoviti, kaj se dogaja.

Kako boste Vi spet našli svoj mir?

Kako si lahko pomagate sami?

In ta izguba kontrole, ki se vam dogaja zdajle… ste jo doživeli že kdaj prej (lahko tudi v drugačnih situacijah)? Če je odgovor ja, bo tole za vas se malo težje.

Bistveno pa je, da prevzamete kontrolo predvsem nad sabo in svojimi občutki. Logično, da je zdaj vas fokus in kontrola pri njemu (to je vedno posledica prevar), a privoščim vam, da ne bo vedno tako. Da lahko vsak prevzame kontrolo zase (on za sebe, vi pa za sebe). Da se vi odločite, kaj konkretno to za vas pomeni in kako želite vi naprej.

Si mislim, da takole na preži ne morete in nočete živeti.

Resno vprašanje v tem oziru je, ali si brez strokovne pomoči sploh upate ostati ob njemu.

In kaj bi naredili, če se stvari ponovijo…? Ste razmišljali, da prav naredite en plan zase?

Zanimivo je, da sprašujete precej, kako mu naj verjamete. Zdaj mu namreč absolutno ne morete in to je normalno. Zaupanje si mora vas partner sam zasluziti počasi nazaj. In glede tega ne rabite popuščati čez noč. Popuščate tudi, ko rečete, da je sodelavka prevzela akcijo in da je on le sledil. Ja, in kaj potem? Se vseeno je isto odgovoren.

Saj veste, moški ki je v sebi odločen, se ne bo spravljal v skušnjavo niti malo….

Kje je vaša jeza? Tista, ki se zares razjezi? Ste se doma smeli jeziti?

Tukaj namreč ni čutiti, da se. Kot da se bolj sprašujete, kako spremeniti sebe. Kot da jezo odnese strah, strah pred zapuščenostjo, osamljenostjo,….?

Tukaj pa je čutiti ogromno žalosti. A lahko verjamete, da bi bila v najslabšem primeru, če partner ne bi zmogel, z otrokom vseeno ok ? Četudi sama?

Ker se zdi, da je tale vaša jeza se nekje skrita in se zgolj skriva pod kontrolo, me zaskrbi, da je na vaši strani pa domača soodvisnost od odnosov. Poznate ta termin? Preberite kakšne knjige npr od Sanje Rozman. Če boste razmišljali o pomoči, veliko psihoterapetov izvaja online terapijo, ali pa lahko izberete naše psihoterapevte v Ljubljani – na to temo deluje naš Inštitut Vita bona, najdete pa tudi Institut Addictiva.

Tja greste lahko ali sami na terapijo, ali pa s partnerjem na partnersko terapijo.

Brez strokovne pomoči me skrbi, da se vama bodo stvari ponovile. Tega pa nikomur ne privoščim, sploh ker imata se otroka in so stvari lahko se toliko bolj boleče za vse.

Prevare nimajo zveze z ljubeznijo do drugega, prej z ljubeznijo(stisko) do sebe. Prevara je najprej prevara sebe, nespoštovanje svojega telesa. Zelo značilno je, da imajo zasvojeni radi žene, ampak ob njej ne zmorejo spolnosti. Šele ob zdravljenju pa jim postane bližina normalna, ker tudi sami nikoli niso bili deležni bližine,kot so si jo želeli- zaslužili. Kar grozno, ane? Ampak navajam, da dobite občutek, da to ne počne iz sovraštva/neljubezni. Kar pa ne spremeni dejstva, da tega ne bi smel početi in da taksna dejanja v odnosih niso sprejemljiva. Zato pa tudi priporočam strokovno pomoč (terapijo), da se prekine ta začaran krog in vsi zaživijo v odnosu, ki si ga zaslužijo.

Vas imam v mislih in srčno upam, da najdete strokovno pomoč. Da naredite plan in se odločite tudi, kako naprej, če se stvari ponovijo. Ponovitve boste najbrž težko prenašali in jih niti ne želite. Začutite sebe, vso jezo ob tem in samo sledite svojemu telesu, ki vas bo pripeljalo do varnosti. Tega občutja želim vsem trem.

 

 

Odgovarjala je družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch.

 

 

Strategije za premagovanje KORONA-stresa – 2.del

/0 Komentarji/in /Napisal:
Nadaljujemo z opisi strategij in vaj, ki nam lahko lažje pomagajo prebroditi trenutni stres glede Koronavirusa.

1. Verjemite, da ljubezen močnejša od strahu

Težave z zdravjem pogosto zbudijo strah, ki je nad vsemi strahovi: strah pred smrtjo. Kadar smo soočeni z opomniki našega kratkega življenja, se ljudje premočno fokusirajo na vsak najmanjši znak bolezni. Tako se lahko vznemirimo že, če vidimo nekoga od daleč kihniti – oglasi se namreč naš notranji globinski strah, pred tem da bi se okužili in potencialno umrli. Zato je naše telo v nekem stanju hiper-opazovanja, pretirane senzorne pozornosti, ki je v resnici zelo izčrpujoča za vse, predvsem vse tiste, ki so hipersenzitivni.

V VAJI si vzemite čas za dihanja in se fokusirajte na to, kaj je vaš življenjski namen, smisel in pozitivni vir vašega bivanja – naj bo to duhovno ali v smislu odnosov. Dihajte občutek, da ima vaše življenje lep smisel tudi v teh časih. Osredotočite se na nekaj pomembnega, morda na nekaj, s čimer ste odlašali dlje časa in prevzemite odgovornost za to, kako živite svoje življenje. Fokusirajte se na to, kako vse težke stvari odlagate in se pomirjate sami s sabo. Dihajte in mislite na stavek, da ne glede na to, kaj prinese prihodnost, lahko čutite vse občutke, tudi mir. Osredotočite se na občutja svetovne povezanosti z vsemi ljudmi, ki jih je ta trenutek strah. Poleg svojega lastnega smisla začutite tudi skupnost, ki vas podpira in čuti isto.

 

2. Ne padite v povečevanje grožnje

Koronavirus je nevaren, s 3,5% smrtnostjo. To pomeni, da moramo vsi resno jemati navodila glede samoizolacije in razkuževanja. Dobro pa se je tudi zavedati, da ljudje radi pretiravamo, ko gre za grožnje, ki so nam nepoznane (v primerjavi s tistimi, ki so nam že domače), kot na primer gripa ali kakšne nesreče. Nenehno soočanje z mediji nam lahko poveča občutke nevarnosti, kar posledično pomeni več strahu.

V tej VAJI zavestno napišite načrt, koliko časa imate namen slediti novicam o virusu. Če zmorete, poskušajte omejiti spremljanje informaciji na pol ure na dan. Določite si urnik, kdaj točno boste spremljali novice. Če še niste, si na telefonih izklopite sprotna obvestila, ki jih prejemate s strani socialnih omrežij in drugih platform. Vi prevzemite kontrolo nad tem, kdaj in koliko časa namenite novicam in spletu.

 

3. Okrepite skrb zase

Med tem časom, ko vlada korona-strah, je dobro slediti strategijam za zmanjšanje anksioznosti. Spite dovolj časa, redno se ukvarjajte s športom (vadbo), jejte zdravo hrano, prakticirajte čuječnost, pojdite sami v naravo in raziskujte različne tehnike sproščanja. Poskrbite tudi za vsakodnevno sproščenost in humor. Poskrbite za to, da se vaše telo počuti dobro, ustvarjajte z njim, plešite, naredite si kopeli in podobno. Ohranite internetne stike z ljudmi.

Z doslednim rednim prakticiranjem vsega omenjenega boste izboljšali vaš imunski sistem in vaše sprotno počutje. Če vam vse to še vedno ne bi pomagalo, vam svetujemo, da pokličete strokovno pomoč.

Strupeni starši

Strupeni starši: tašča in tast

/1 Comment/in /Napisal:

Vprašanje: Sem obupana, žalostna, jezna. Potrebujem pomoč, nasvet, spodbudo. Življenje se mi sesuva kot hišica iz lego kock. Navzven zgleda vse super, navznoter pa … Z možem imava 2 otročka, pomenita mi vse na tem svetu. A kaj, ko jima ne nudim to, kar bi jima morala.  Pod nami živita tašča in tast. Že 10 let. Onadva sta pijavki. Dobesedno strupeni starši. Iz službe domov prihajam s težavo, cmokom v grlu, bolečinami v želodcu. Nabira se že nekaj let, sedaj pa je moj koš poln. Ne morem več. Potrebujem (strokovno) pomoč.

Odgovarja: Saša Petrovič. ZDT

Spoštovani, veliko bolečine je v vaši zgodbi in telo vam kaže, da so potrebne spremembe. Pomoč, ki jo iščete, lahko dobite na terapiji. Obstajajo tudi brezplačne ali delno sofinancirane oblike pomoči. Iščite rešitve in moč v sebi, da spremenite trenutno situacijo, ki je za vas nevzdržna.

Strupeni starši – veliko večji čustveni davek, kot denarno plačilo za najemnino

Draga gospa, iz vaše zgodbe je čutiti toliko teže, ki jo nosite leta in leta, da je res občutek, da se ne da več tega prenašati. Kot da se sesedate pod vso težo manipulativnega odnosa s strani partnerjevih staršev. Vse skupaj vas razjeda in tukaj bi vas vprašala, kje je vaša jeza. Tista pristna, zdrava jeza, da rečete dovolj je tega in začnete aktivno iskati rešitve za situacijo v kateri ste trenutno. Živeti z nekom v isti hiši, ki ne spoštuje vaših mej, vas kot osebe, partnerke in mame, ter izvaja psihično nasilje, je veliko večji čustveni davek, kot denarno plačilo za najemnino ali kredit. Razmislite o tem in dajte svoj notranji mir na tehtnico s prenašanjem vsega kar ste opisali. Mislim, da odločitev ne bo težka, vendar je vprašanje zakaj do zdaj tega še niste zmogli.

Kaj vas drži v tisti hiši? Pa če za trenutek odmislimo denar, kaj vas resnično veže tako močno, da ne zmorete postaviti jasnih meja, z odhodom če ne gre drugače? Ste imeli v otroštvu možnost izraziti svoje mnenje, so vam prisluhnili in vas slišali? Ali pa ste morali vsako odločitev drugih brezkompromisno sprejeti? Kakšna je vaša samopodoba? Čutite, da ste pomembni, si zasužite spoštljive, varne in ljubeče odnose ali globoko v sebi ne verjamete, da vam to pripada?

Strupeni starši – pogovorite se s partnerjem in mu predstavite težavo, ko bosta sama, umirjena in ne preutrujena, da poiščeta rešitev

Začnite raziskovati svoje notranje bolečine, nato pa se skušajte povezati s partnerjem. Ali vas zmore začutiti v veliki stiski zaradi nezdravih odnosov s strani njegovih staršev. Mislim, da vas tukaj lahko razume in podpre, saj omenjate, da je tudi sam izmučen in utrujen od vsega čustvenega pritiska in napetega ozračja v hiši. Poskusita si poiskati čas, ko bosta sama, umirjena in ne preutrujena, da se pogovorita, kaj se da narediti. Pomoč, ki jo iščete, lahko dobite v partnerski terapiji, obstajajo tudi brezplačne. Vendar če vaš partner ne verjame, bo težko sodeloval. Mogoče mu predstavite vsebino knjige Strupeni starši in Po tihem zapeljani, da bo dojel kakšne so posledice in možno je, se bo potem lažje odločil za terapevtsko pomoč. Morda bo videl motivacijo v vajinih otrocih, da naredita nekaj in presežeta generacijsko prenašanje škodljivih vzorcev.

Postavite sebe in svojo družino na prvo mesto!

Bistveno je, da se začutita v vsej preutrujenosti, izčrpanosti in ranjenosti, se povežeta in skupaj poiščeta rešitev. Da delujeta kot zaveznika, ne pa da vaju vsiljivo obnašanje tašče in tasta spravlja v konflikte, odtujenost in osamljenost. Draga gospa, poiščite v sebi moč in zdravo jezo za spremembe, ki so nujne, da ne zbolite od vsega napora. Dodala bi še, da vaše telo čuti prav, ko vam sporoča, da tako več ne gre. Ne morete se pretvarjati, da se nič ne dogaja, zato nasvet čez eno uho notri in drugo ven tukaj ni na mestu. Tista nasmejana, pozitivna in vesela oseba je še vedno v vas, le skrita je pod vsem tovorom, ki ga nosite na svojih ramenih. Prišla bo spet na plan, ko boste zmogli postaviti meje, ter končno zaživeli bolj umirjeno, sproščeno in predvsem varno. Želim vam veliko notranje moči in predvsem, da postavite sebe na prvo mesto. Srečno!

 

Copyright © 2016 - 2020 - Vita Bona - družinska terapija

Vita bona novice!

Ker želimo biti povezani z vami se naprej, vas vabimo, da se naročite na naše mesečne novice. Od novic se lahko kadarkoli odjavite.