fbpx
Inštitut Vita Bona - telefon: +386 41 609 888

Prispevki

Prijateljica ima razmerje z odvisnim moškim: Svetovanje

/0 Komentarji/in , /Napisal:

Kako pomagati prijateljici, ki je v  razmerju z moškim, ki je odvisen od trave, kokaina. Je tudi brez zaposlitve, preživlja se s krajami.

Imata 2 otroka, sedaj je pa spet noseča in jo ne pusti na splav.
Tudi ona živi od DSP.
Ko poplača vse položnice ji zelo malo ostane za preživetje.
Smilijo se mi otroci, ker vem da gre iz glavo skozi zid.
On se spremenil ne bo, delat ne želi.
___________________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna,
Grozna situacija, a več, kot da:

1.) Iskreno poveste prijateljici, kako je to škodljivo za otroke, da živijo v takem okolju in jo usmerite z informacijami, kako stran (varna hiša, CSD, terapija zase)

2.) Če nič ne zaleze, anonimno prijavite sum zanemarjanja/zlorabe otrok na policijo in CSD.

Vaša prijateljica je odrasla oseba, ne le nemočna žrtev takega odnosa, saj je odgovorna za otroke. Je v razmerju, kjer odnosa sploh ni – saj odvisniki niso sposobni odnosov. In če vas ne sliši v ničemer, če ni sposobna oditi ven iz takega odnosa, pomeni da ima tudi sama velike težave, saj ni priklenjena v odnos razen če je prisotno tudi nasilje v odnosu. Lahko je odvisna od odnosov…

Rešiti je ne morete – rešiti se bo morala sama. Lahko ji le poveste in ponavljate eno in isto.

Pri tem pa zaščitite sebe, svoj notranji mir.

Vem, da je težko, še posebej, ker so vpleteni otroci. Zato je se bolj pomembno, da nekdo – vi v tem primeru – ne pogledate stran, ampak ste tisti nevidni ‘advokat’ za otroke, ki bo ukrepal tudi po točki 2. če je treba. Ker morda ste edina zrela oseba, ki razume škodljivost cele situacije za otroke.

Če vam bo z vsem težko, si lahko tudi zase poiščete terapevtsko podporo, saj morda sami posrkate ogromno te škodljive dinamike in stiske nase.

Prav zato je pomembno, da imate dobre razmejitve: kaj je v vaši moči in kaj ni, kot sem opisala v točki 1.) in 2.).
Vse dobro,
Špela Adamič Malik, Vita Bona

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Bipolarna motnja: Svetovanje za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

Ne vem zakaj pišem, ker globoko v sebi vem da je razhod resitev…pa vendar. S partnerjem sva skupaj že precej let in v tem času sva izkusila tudi mnogo hudega (huda bolezen otroka, odnosi znotraj družine…). Ko sva že mislila da sva končno zaživela se je partner spremenil. Imel je izgubo ljubega člana družine, dotolkel pa ga je odnos matere do njega. Njegova mati ima namreč MOM in je vse topove obrnila na partnerja. Vse skupaj ga je potegnilo v razne odvisnosti. Pravi da je depresiven. Njegovo razpoloženje niha od evforije do hude depresije. Oba odklona zaliva z alkoholom. Tri leta se trudim razumeti, mu stati ob strani, pomagati. Njegovi padci se ponavljajo ali dvakrat na teden ali 1x na 14 dni. V zadnjem letu pa je vse to začelo vplivati name.

Pojavila se mi je depresija in misli o samomoru, zato sem si poiskala pomoč.

 

Ugotovila sem da me ta odnos ubija. Vse skupaj vpliva tudi na otroka ki imata očeta zelo rada a ju je strah ker ne vesta v kakšnem stanju bo. Zgodilo se je da sta ostala zaklenjena pred vrati ker je pijan spal in pustil ključe v vratih. Zadnje čase povzroča škodo v stanovanju (polomljena vrata, zbito steklo…). Do nas ni nasilen. V tem času je obljuba na obljubo, jok in prošnje da ne bo več…pa se spet ponovi, prej kot v 14ih dneh.

Pomoč odklanja ker jo ne rabi. Sedaj sem sprožila postopek za ločitev. Na kolenih me prosi, da mu dam še eno priložnost, jaz pa kolebam. Kako mu pomagat in obdržati zakon? Svojih obljub se ne drži in laže o popitem alkoholu. Obupana sem.

____________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna, kar opisujete, spominja na bipolarno motnjo, pridružena je še zasvojenost. Partner bi potreboval zdravniško pomoč, brez tega se v družini ne bo dalo vzpostaviti varnega vzdušja, ki ga otroci potrebujejo za zdrav psihološki razvoj.

Posledice nezdravljenja njegovih psiholoških težav so načele tudi vaše mentalno zdravje. Stiska, ki jo čutite, je zagotovo velika.

Četudi ni nasilen do vas ali otrok, je uničevanje stanovanja še vedno nasilje, ki vzbuja grozo in teror.

 

Strah, ki ga čutite ob tem, vam edini lahko pomaga pri izhodu iz tega nevarnega odnosa. Ne tlačite teh občutkov, ostanite v stiku z bolečino in strahom, saj vaju v tej situaciji lahko usmerita v pravo smer – še posebej, ker partner zavrača strokovno pomoč, ob njem potem res ni nobene varnosti. Če ni motivacije po zdravljenju, ste namreč prepuščeni na milost in nemilost njegovi bolezni.

Pri razumevanju psiholoških boleznih naših bližnjih je pomembno, da smo sposobni razmejiti bolezen od osebe. Partner kot oseba je lahko v svojem bistvu čudovit, vas ima rad in si želi družinskega življenja, ampak tukaj je še njegova bolezen, ki mu vse to onemogoča. Za to bolezen ni sam kriv, je pa odgovoren, da jo zdravi. In krivično je, ko bolezen poseže v družino, ni pa to bolezen, ki se je ne bi dalo regulirati, zato je osebna odgovornost tukaj toliko pomembna.

Vi in otroci si zaslužite varen dom, le-tega pa se ne gradi samo na medsebojni ljubezni, ampak tudi na odgovornosti, ki je partner kljub temu, da ima rad vas in otroke, ne izkazuje.

 

Zato mu lahko najbolj pomagate tako, da vztrajate pri tem, da potrebuje strokovno pomoč.
Dobro je, da ste vsaj vi poiskala pomoč zase. Če ste na terapiji, kar nadaljujte s procesom, saj boste dobila podporo in uvide, ki jih potrebujete.
Želim vam, da poskrbite zase in za otroke, zaslužite si varnost.

 

Komentar so napisali sočutni admini.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

 

 

Kako se znebiti tistega občutka po konfliktu s partnerjem: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:

Pozdravljeni. Imam problem in sicer kako se znebiti tistega bednega občutka po “konfliktu” s partnerjem.

Najini padci so večinoma bili ko je pil in se ni znal obnašati a to sva zelo dobro predelala. Pred kratkim pa se je to ponovilo in čeprav sva načeloma vse predelala in se pogovorila o vsem… jaz ne morem preko mojih občutkov. Zato se ga že več dni izogibam mi ni ok v njegovi družbi. Nikoli me ni udaril ali bil nasilen, vedno me je prizadel z besedami, sprašujem se kako naj si pomagam. Želim bit z njim, želim da je vse normalno.

Dogodek je minil in vse sva predelala, samo v meni nekaj ne da miru.

Ne morem se znebiti občutka da se je to ponovilo po res dolgem času.  Naj se prisilim?  Naj se pretvarjam?

____________________________________________________________________________________________________________________

 

Spoštovana anonimna,
Iz vaših besed se čuti strah, ker se je neprijetno vedenje partnerja pod vplivom alkohola ponovilo, čeprav sta se v preteklosti dogovorila, da se to mora končati. Pišete tudi, da sta v ta odnos oba veliko vlagala in je najbrž tak dogodek potem tudi šok in izguba zaupanja, pa razočaranje, ki precej boli.

Kaj pa je tisto, kar vas tukaj tako boli, da vam ne da miru? To bi lažje predelali na terapiji.

Nikakor si ne zaslužite, da bi bila kakor koli razvrednotena, pa tudi naš partnerski odnos je tukaj zato, da nam poveča občutek dostojanstva, ne da nam ga zmanjšuje. Najbrž vas je strah, če se je partner res sposoben kontrolirati in zadržati, da spet ne pride do podobne situacije. Seveda je težko kar spustiti ta strah, še posebej, če v partnerju ne čutite spremembe, v smislu, da bi se v njegovo telo naselil mir, ki bi prepričeval tovrstno vedenje.

Za varen partnerski odnos je ta mir namreč nujno potreben.

Ko pišete, da sta predelala stvari… na kakšen način sta jih predelala, kaj točno to pomeni? Ko nekaj predelamo, smo s tem namreč pomirjeni. Vi pa sedaj niste pomirjeni, torej ostaja še nekaj, kar vas pesti in želi biti videno, slišano in začuteno.

 

Z vami ni nič narobe, da čutite, kot čutite. Če bi se pretvarjala, da je vse v redu, kot pišete, bi samo ohranjala in pometla pod preprogo tesnobo, ki vas preganja. Isto tesnobo, ki jo najbrž čuti tudi partner in ga je v preteklosti vodila v iskanje utehe v alkoholu, kar se je zdaj spet ponovilo. In v tej tesnobi se vidva povežeta, njen izvor pa je ponavadi nekje v preteklosti in sta jo oba samo prinesla v ta odnos.

Da resnično prekineta to dinamiko, bi bilo treba pogledati globje, s pomočjo terapevta.

 

Pia Jerman – Družinska terapija – Vita Bona

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Iščem dobrega terapevta za prijatelja, ki se vdaja alkoholu: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:
Pozdravljeni!
Iščem predlog za dobrega terapevta za prijatelja, ki se vdaja alkoholu. Sam se (enkrat bolj, drugič manj) zaveda, da ima težave z alkoholom. Vendar hkrati priznava, da tako utaplja svoje tegobe. Zaradi težkega otroštva in poniževalnega odnosa staršev ima izjemno porušeno samopodobo. Sicer je dobričina, marljiv in zelo družaben, a navznotraj izjemno samokritičen, obremenjen in zaskrbljen. Težko izraža svoje težave, saj je vzgojen, da moški ne jamrajo, a ko se odpre, kar bruha iz njega. Od mene pogosto sliši dobre besede, a si želim, da bi mu tudi strokovnjak pomagal poiskati pravo pot samospoštovanja in vere vase, da bo začel verjet, da je vreden.
Hvala za predloge!
___________________________________________________________________________________________________________________________________
Pozdravljeni, kontakte naših terapevtov najdete TUKAJ. Sicer s to temo delamo vsi ZDT terapevti, morda več Andreja Tasič, zakonska in družinska terapija, pa tudi pri nas na Druzinska terapija – Vita Bona.
.

Sicer pa se mi zdi pomembno, da gospod poišče pomoč sam.

.
Namreč dokler boste vi urejali terapevta in morda se kaj drugega, ga lahko to drzi v tej odvisniski poziciji in še ne rabi zares poskrbeti zase – žal je pri zasvojenostih pri mnogih tako, da pomoč sami poiščejo šele takrat, ko je že prepozno in so izgubili že veliko odnosov.
Nujno ob terapevtskem zdravljenju priporočamo tudi AA skupine, ki jih najdete marsikje v Sloveniji.
Srčno upam, da se za pomoč odloči tudi gospod, ne le vi.
Srečno obema!
Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
____________________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovani,
vidi se, da vam ni lahko, saj gre za vašega prijatelja, hkrati pa pravite, da imate tudi že sami s tem izkušnje v primarni družini in res dobro veste, kako je trpeti zaradi težav z alkoholom. Dostikrat bi želeli za najbližje, da jim lahko nekako pomagamo, omilimo njihovo stisko, čutimo, da trpijo, in se potem počutimo tudi nemočne, ko zares ne želijo sprejeti naše pomoči … Včasih bi najraje kar obupali …
.

Morda se vam čisto na čustveni ravni pojavljajo enaki občutki kot takrat v družini, ko ste videli, da je nekdo imel težave zaradi alkohola, pa ste bili čisto nemočni, ker se morda ni dalo kaj zares spremeniti ali vas pa druga stran ni poslušala.

.
In zdaj se zgodba morda ponavlja … Za drugega, ki ga imamo radi, želimo le najlepše, grozljiv pa je lahko občutek, ko vidiš pred seboj človeka, ki ga imaš neizmerno rad in pred tvojimi očmi propada …
Tako kot pa je bilo že omenjeno, pa se ne da veliko narediti oziroma spremeniti, če on ne bo sprejel odgovornosti za svoje življenje in poskušal nekaj tudi spremeniti glede svojih težav z alkoholom. Na terapevtskih srečanjih, ki jih izvajam, sem tudi že doživel, da včasih ena stran postavi drugi ultimat: ali boš prenehal s pijačo ali pa grem, ker tako ne morem več živeti, ker trpiva oba zaradi tvoje odvisnosti. Seveda je to skrajni primer in morda ne velja za vas … Vendar včasih enostavno ni druge možnosti in veliko zakonov se je tudi tako uredilo. Seveda pa je pri vas tudi drugače, ker gre za vašega prijatelja.
Na strani ZDT boste našli terapevte, ki delujemo po relacijsko terapevtski metodi. Navsezadnje včasih na terapijo gredo tudi prijatelji skupaj, če ena stran potrebuje podporo druge strani, saj jo je biti sama preveč strah ali sram …
Vse dobro vam želim,
Zmago Švajncer Vrečko, zakonski in družinski terapevt stažist.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instgramu.
Podoben članek lahko preberete TUKAJ.

Zakaj se vedno zapletem v podobne odnose: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:
S partnerjem sva bila v odnosu dobro leto. Že od začetka razmerja mi je dal vedeti, da je zanj seks zelo pomemben.
Prvič, ko sem ga zavrnila, je naredil cel “halo”; da si ga ne želim, da imam drugega, da ga izkoriščam, par ur je trajalo, da se je umiril, da sva sploh lahko zaspala.
Začela sva se oddaljevati in očitkov je bilo vedno več, dokler ni en dan (pod vplivom alkohola) rekel, da je konec.
Drugi dan se tega sploh ni spomnil oz. je rekel, da ni mislil resno in da je to zato, ker nočem bit več z njim (prespat pri njemu…) in da se je zato tudi napil.
Jaz sem vzela to “resno” in končala vezo.
Ostala sva prijatelja in med tem mi je bilo v njegovi družbi lepo, postal je tudi bolj pozoren.
Zdaj pravi, da ne pije več oz. ne toliko (samo pri jedi, v družbi…) in bi rad, da greva nazaj skupaj…

Imam tudi dva otroka iz prejšnje veze, ki ga imata rada.

Tudi prejšnja veza (z očetom otrok) ni bila ravno “zdrava” in sem se v njo večkrat vrnila. Končala se je z fizičnim nasiljem.
Več let sem hodila na terapije, saj sem v otroštvu doživljala psihično, fizično in spolno nasilje, s strani mame, njenega partnerja, daljnega sorodnika…
Trenutno imam občutek kot, da sem se nekje zataknila, sploh po zadnji vezi. Prej sem bila dve leti sama in sem imela občutek, da imam stvari dokaj razčiščene in predelane.
Prosim pomoč, kako naprej…
_____________________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovani,
vaša zgodba je prav pretresljiva in ob branju se res čuti vaša stiska in obup, kot da ste brez moči. Čeprav v resnici niste in vedno lahko poskrbite zase. A verjetno se sprašujete, kaj če se bivši zares ni spremenil, in se tega zelo bojite. Prvo vprašanje, ki se postavlja, je to, kako ste sploh po razhodu (od njega in alkohola) uspeli vzdrževati odnos.
Takšne odnose je namreč priporočljivo res dokončno prekiniti. Vsak stik s preteklimi odnosi kar kliče nazaj v nevarnost. Kot da nekje spodaj leži upanje po spremembi – ampak te se same od sebe ne zgodijo nikoli.
Pravite, da ste v življenju doživljali veliko čustvenega, fizičnega in spolnega nasilja.
Ne vem, kako je pri vas, a velikokrat žrtvam zlorabe ne delujejo osnovni organski senzorji. Kaj je varno in kaj ni, kateri partner je varen, komu zaupati, s kom biti sproščen, kdo me ne bo fizično pretepel … Na tem mestu je treba vedno najprej zaščititi žrtev – torej vas!
In zdaj se sprašujemo, ali je ta partner po toliko časa kaj bolj varen …
Kot govorite sami, vam je že v preteklosti bivši lahko dajal mešane signale – alkoholiziran je trdil, da noče biti več z vami, potem pa je bil ves prijazen naslednji dan. Kar je toksično in značilno za zasvojenost! To je lahko nevarna igra!
Strah nas postane ne le ponovitve alkoholizma, ampak tudi tega, da se ne bi to kmalu sprevrglo tudi v fizično nasilje zaradi njegovega ljubosumja!
Ker ste bili prej žrtev nasilja, pa je tu še prisoten občutek, da mu lahko dostikrat odpustite in kakšne resne stvari kar pozabite …
Zato tak tip odnosa ne deluje varno.

Ponosni ste lahko nase, da ste toliko let hodili na terapije!

To je vsega priznanja vredno!
V takšnih primerih – ko je čutiti spodaj vašo soodvisnost, na drugi strani pa nezdravljeno zasvojenost – res svetujemo žrtvam zlorab, da takšnih odnosov, brez predhodnega vzajemnega zdravljenja ne začenjajo.
Vi ste res že končali odnose in tukaj se pozna vaše delo, toda kako to, da ste vzdrževali odnos in vas je zdaj zaneslo nazaj? V soodvisnosti takim povratkom rečemo recidiv, isto, kot da bi alkoholik spet kaj spil …
Če vam vaša intuicija pravi, da “tukaj nekaj ne štima”, “to ni varna igra”, “lahko se mi kaj zgodi”, “lahko me pretepe”, “lahko pretepe moje otroke”, potem res dobro razmislite, vzemite si čas, preden sploh razmišljate o zvezi z njim. Včasih je dobro preverjati situacijo več časa, več mesecev, tudi let, da res ugotoviš, da se je druga oseba spremenila, misli resno in je varna za odnos. Brez preverjanja ne gre! Gre za vašo varnost in za to, da so takšni odnosi res lahko nevarni, ker se sami od sebe NE spremenijo nikoli.
Če vam vaša telesna intuicija pravi, da on ni varen in da je bolje, da greste stran – potem ne odlašajte! Tako boste zaščitili sebe in tudi svoje otroke!

Dobro se je samo usesti, iti na sprehod in se res vprašati – ali je to človek, kateremu lahko zaupam, kateri me bo imel na dolgi rok rad, kateri me ne bo poškodoval v ljubosumju, kateri je uravnovešen, stabilen, “normalen”, odgovoren, resen, prijazen, sočuten …?

Ali čutite, da se vam laže, ko pravi, da ne pije več tako pogosto?
Kaj vam govori vaša globina?
Kaj vam pravi vaše telo?
Se lahko počutite sproščeno ob njem?
To je tako nujno vprašanje! Za vas in vašo varnost! Sploh, ker ste bili žrtev grozljivih zlorab in zanemarjenosti, še od lastne mame 🙁
 Človek bi ob teh zlorabah lahko samo bruhal in se jezil. Vaša mama, njen partner in daljni sorodnik si vsi zaslužijo ogromno let zaporne kazni, če so vas spolno in fizično zlorabljali!
Mi je prav žal, da so se vam dogajale zlorabe – nihče ne bi smel doživeti nasilja, sploh pa ne od tistih, ki bi jih morali varovati!
Če so vaši odgovori na zgornja vprašanja NE, potem nikakor ne iti ponovno v ta odnos. Saj vam intuicija pravi, da to NI varno! In je potem res dobro, da tudi ne greste v ta odnos! Kar odločno poskrbite zase, ker si to vsekakor zaslužite! Le vi lahko sami najboljše poskrbite zase! Mi pa vam ostajamo na razpolago za čustveno podporo in strokovno pomoč!
Vse dobro.
Komentar je napisal terapevt  Zmago Švajncer Vrečko.
____________________________________________________________________________________________________________________________________
Dodaten komentar:
Odločila sem se, da bova samo prijatelja, ker je res kazalo na lepo prijateljstvo. Žal pa se je obrnilo drugače, saj je on želel več, tudi če se je s prijateljstvom strinjal.
Tako se je spet napil in spet sem bila za vse kriva jaz. Povedal mi je vse možno, pisal na fb zid in tako sva prekinila tudi prijateljstvo.

Postalo me je prav strah, čeprav sem skoraj sigurna, da čez besede nebi šel.

Najbolj me skrbi prav to, da se zapletem vedno v podobne odnose in se v njih na nek način kar znajdem, kot da se nekdo drugi odloči zame, “brez svoje volje”.
Kot da na začetku odnosa nisem jaz, ampak nekdo, ki si ga tisti drugi želi in ko začnem postavljat meje, se vse poruši…
____________________________________________________________________________________________________________________________________
Draga gospa, bivši zelo težko postane zares samo prijatelj – sploh tak bivši, ki ima težave z ljubosumjem ne… (itak da je želel več).
Za pitje drugega ne morete biti nikoli odgovorni!
To njegovo vedenje nakazuje ne samo na resen problem alkoholizma, tudi na problem z regulacijo nasilja – to dvoje je tisto, za kar terapevti damo rdečo luč.
Ko pa opisujete, da ste kar neka druga oseba – jaaa, točno to!

To je značilno za tako imenovane soodvisne odnose, by the book je to čutiti v vašem opisu.

Preberite čimprej knjige Sanje Rozman, se boste našli notri!
In ne vem, na kakšni terapiji ste do zdaj bili, ampak svetujem vam terapijo izkljucno pri terapevtu, ki dela s soodvisnimi odnosi. To je zelo specificno področje namreč.
Vse dobro in kakor omenja Zmago Švajncer Vrečko, vedno dobrodošli tudi na Druzinska terapija – Vita Bona.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Podobno zgodbo najdete TUKAJ.

Razmišljam, da bi zapustila nasilnega moža in majhnega otroka: SOS

/0 Komentarji/in /Napisal:
Rabim pomoč, vzpodbudno besedo, karkoli ….
Z možem sva poročena 13 let, imava prekrasnega majhnega otroka. On ima svoje podjetje pri katerem nima težav oz. mu gre super, jaz sem pri njemu zaposlena. Navzven smo idealna družina, kadarkoli smo v družbi smo nasmejani, nihče nič ne posumi da kaj ni ok…..
Mož zadnje 2 leti dosti pije, a vsak večer kar nekaj (v službi nikoli ne pije, vedno ko je delovni dan končan). Včasih po gostilnah, občasno pa doma. Vendar vsakič, ko spije je spremenjen človek. Pogovarjati se ne želi oziroma vsi pogovori tečejo samo v smeri njegovega podjetja nič o nama.

Spolne odnose sva imela več kot 2 meseca nazaj, kajti po njegovo sem jaz preveč slabe volje da bi sploh želel kaj od mene.

Zadnje čase pa se je začelo po moje tudi nasilje (po njegovo ne). Ker jaz opozarjam da se izgubljava in odtujujeva in načnem temo o nama je to zanj že napad. Takrat ko on reče da moram utihniti nebi smela spregovoriti več in se samo umakniti od njega in njegovega pogleda in vsega. Če rečem karkoli nazaj začne teči proti meni, udaril me nikoli ni, me pa stiska za glavo tako da se nikjer nič ne vidi, le jaz imam potem glavobole dlje časa in ne morem obračati hitro glave. Vmes mi vedno ponavlja da jaz izvajam psihično nasilje nad njim, ker po njegovo “ne držim gobca” in da me samo tako lahko utiša.
Otrok nikoli ne vidi niti ne sliši najinih prepirov in pred otrokom, se vedno objameva in dajeva vtis kako je vse super. Ampak ko otrok spi,….takrat moram pazit na vsako besedo, premik,…. časa zase nimam, ker pravi da sem doma, da delo, ki ga opravim naredim hitro in da naj se boljše organiziram pa bom imela več časa tudi zase. Svojcev nimava, da bi lahko dala otroka v varstvo, tako da sem stalno z otrokom.

Rada ga imam, takšnega kot je ko je trezen, ne ko spije, strah me je iti, ker nimam kam, prav tako mi grozi, da mi bo odvzel otroka če pomislim da bi šla z otrokom od njega, da jaz pa grem lahko kamor želim.

Napisala sem pismo otroku, izpoved ljubezni, ker ne vem več, ali bom enkrat po nasilnem izbruhu samo odšla in se nikoli več vrnila ali ne. Vem, s tem nisem dobra mama, a ne vem več kaj narediti.
Prosim brez komentarjev naj grem, ker resnično nimam kam niti nisem za tak korak finančno sposobna.
Se vam opravičujem za dolgo objavo in se vam zahvaljujem za vsak nasvet.
____________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana,
hvala za vaše besede in se opravičujemo za pozni odgovor. Upam, da se v tem času ni zgodilo že kaj hujšega. Ob vaših besedah lahko postane človeka strah, kaj se lahko zgodi vam in vašemu otroku. Pravite, da je vaš mož pogosto v alkoholiziranem stanju, vas grabi za glavo, grozi, je psihično nasilen … Kot pravite tudi, ne morete nikamor zares iti, hkrati pa nimate tudi svojcev, ki bi vam lahko pomagali. Ob vaših besedah je mogoče čutiti veliko nemoč in obup ter ogromno tesnobe in stiske. Skrbi me, da bi se lahko fizično in psihično nasilje le stopnjevalo.
Neposredno rečeno – ste žrtev nasilja. To, da je vaš mož z vami grob, je v Sloveniji kaznivo.

Zaradi tega bi ga lahko prijavili tudi policiji, sploh če vas je strah, da bi vam lahko storil še kaj drugega.

Ste morda razmišljali tudi, da bi poklicali varno hišo ali pa žensko svetovalnico oziroma druge vire pomoči za ženske v podobnih situacijah (CSD …).
Občutek je, kot da lahko vaš mož z vami ravna kakor želi, saj ste tudi zaposleni pri njem. Potem si jemlje pravico, da mu ne smete zares očitati reči in da morate le skrbeti za otroka. Verjamem, da ste lahko obupani.
Predlagal bi vam v tem primeru, ker je prisotno tudi nasilje, da se sami udeležite individualne terapije (obstajajo tudi cenejša ali brezplačna terapevtska srečanja), kjer lahko začutite tisto osnovno moč za zaščito sebe in svojega otroka ter svojo odločno držo.
Veliko strahu je tukaj tudi za tega majhnega otroka. V očeh vidim samo še njegovo stiskanje krhke glave in lahko nas samo spreleti srh …
V skrajnem primeru se boste morali zaščititi, saj ne gre samo za vas, temveč tudi za vašega otroka.

Pravite, da razmišljate tudi, da bi oba zapustili?

Verjamem, da so to besede, ki prihajajo iz enega velikega obupa, nemoči, žalosti in ujetosti. Če bi bili varni, si verjetno ne bi želeli zapustiti lastnega otroka, kot tega ne bi želela nobena mati.
Kot sem zapisal – pomembno je, da zaščitite sebe in svojega otroka. Situacija lahko postane bolj nevarna. Če se boste počutili absolutno nemočno, je včasih treba zavrteti številko 113. Morda pretiravam, ampak nenehno imam pred očmi stiskanje glave in agresijo …
Vse dobro vam želim,
Zmago Švajncer Vrečko,

individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija

________________________________________________________________________________________________________
Dobili ste že super odgovor, dodajam pa se to – če razmišljate o tem, da ne zmorete in da bi odšli, je dobro. Pri tem vam ni treba zapustiti otroka (?), ni se vam treba od njega poslavljati – vi ste njegova mati in če je majhen, organsko rabi vas bolj kot očeta. Če je partner nasilen in zasvojen, ni primeren za primarno skrb zanj, lahko pa ga vidi na stikih pod nadzorom.

Pred tem kako oditi, kontaktirajte DNK, ker potrebujete konkreten plan odhoda, da ne bo postalo se bolj nevarno za vaju z otrokom.

Na voljo pa imate tudi sos telefon.
Svetujem vam tudi, da ko vam partner skusa postaviti mejo “utihni”, da takrat ne nadaljujete, saj bi bilo to za vas nevarno. Pogovora z njim res ne morete izsiliti in če se on čuti napaden z besedami, očitno deluje v smer, ki je za vas nevarna. Zato se vedno zavarujte vnaprej.
Vse dobro!
Komentar je napisala družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Več podobnih člankov najdete TUKAJ.

Veliko sem sama in ga čakam, kako naprej: SOS za partnerstvo

/1 Comment/in /Napisal:
Pozdravljeni,
S partnerjem sva skupaj 13 let in imava 2 otroka (6let in 1 leto). Partner je vedno je iskal potrditev v karieri in jo v zadnjih letih tudi nekako naredil in dobil. V marsičem sva si podobna, da iščeva potrditev zunaj, ne znava postavljati mej. Sama sem hodila 2 leti na psihoterapijo in sem v svoji službi in odnosih veliko naredila glede tega in sebe. Pri partnerju pa vidim, da bo vse naredil da ugaja. Že od začetka je bilo pri njemu prisotno, da je bil v službah po cele dneve.  Njega ne moti, ker dobiva potrditve, mene pa zelo. Naj povem primer, saj se meni ne zdi več normalno in sem pred tem, da ne vem če bom še lahko tolerirala take zadeve. V torek je bil v službi od 7ih zjutraj prišel domov ob polnoči, naslednji dan od 7ih pa je prišel ponoči domov ob 1.15 zjutraj. Nimava nobenih staršev (slabi odnosi, ni stikov), tako da je takrat vse na meni, ampak bolj kot to, mene ‘vrže’ ker ga nekako čakam.

Nikoli ne vem kdaj bo prišel domov, vedno gre z nekom v avtu, saj sam tako želi in potem se ti sestanki zavlečejo, v meni pa narašča nemir, ko se zbudim, do hude jeze in ga čakam.

Moti me, da imam občutek da mu to paše. Ima pa tako službo ko je nekakšen suport podjetnikom in organizira razne delavnice, sestanke, tudi prireditve, seveda bi oni tega še več, pred korono je bilo tega ogromno, s prvim sinom sem bila večino časa sama, sedaj je malo manj, je pa še vedno povprečje cca 1x na 14 dni. 2 x so ga celo pripeljali iz urgence zaradi izčrpanosti, ko je organiziral dogodek 2 dni zaporedoma. Ima tudi takega nadrejenega, ki so vedno, ko je bilo konec, se še kar vozil okoli in so hodili po lokalih. Imam občutek, da si ne upa postaviti mej, saj je zelo napredoval, ampak tudi zato, da se nebi osramotil, ko bi rekel da gre domov k družini. Drugače je veliko z otroci, pomaga ogromno, doma naredi in to mi tudi očita. Zanima me pa tudi ali mi lahko svetujete zakaj v meni tak nemir?

Večkrat mi reče, da zakaj enostavno ne zaspim, on ne vidi problema, da ga ni in da ni izčrpan?

Nisem imela alkoholikov doma, je pa mama MOM, oče je bil pa odsoten čustveno. Večkrat sem se skušala z njim pogovoriti pa vse zanika… pravi da ni tako pogosto, sploh me ne sliši tudi sicer v odnosu. Hvala
_______________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana,
ko berem vaše besedilo, se lahko čuti vaša tesnoba in ena globoka žalost ter razočaranje nad vašim partnerjem. Rekli ste, da ste tudi na tej točki, da ne veste, če boste še lahko naprej tolerirali njegovo vedenje. Potem vam je verjetno seveda zelo hudo.
Tak občutek je, da se je morda po trinajstih letih vaš partner od vas nekoliko oddaljil ali pa da mu celo nekako ustreza, da je toliko v službi, da potem ne rabi biti toliko doma. Vaša stiska je popolnoma upravičena. Ko pravite, da vas zanj skrbi, saj ne zna postaviti mej svoji službi in da je zaradi tega bil že na urgenci. Verjetno se potem v vas lahko nabira tudi en nemir, ker vas je strah prihodnosti in ne veste, ali je šlo že vse predaleč.

Priznanje si zaslužite, da ste obiskovali terapevtska srečanja in naredili velike korake v smeri boljše prihodnosti!

Čisto normalno pa je, da ga pogrešate, ko ga toliko ni doma ob vas in vaših otrocih. Ker lahko potem čutite, da ste včasih sami za vse … Čeprav pravite, da vam tudi veliko pomaga.
Razlagate, da ga dostikrat čakate. Kolikokrat ste morda morali čakati vaše starše, mamo, ki je imela mejno osebnostno motnjo? In očeta, ki je bil čustveno odstoten, da ste dobili nek občutek ljubljenosti od njiju? Pa še tega morda ni bilo veliko, če pravite, da nimate stikov z njima zaradi slabih odnosov. To čakanje se potem lahko pri vas kar ponavlja v novih odnosih.
Seveda je težko biti mama dvema majhnima otrokoma, in to z očetom, ki ga dostikrat ni doma in lahko tudi včasih popije kak kozarec preveč. Tudi otroci lahko močno pogrešajo očeta in čutijo vaš nemir, zakaj ga toliko ni doma. Lahko se morda vsi počutite zanemarjeno.
Ni pa lepo od njega, da vas ne sliši, ko želite z njim spregovoriti o vaši stiski, in da vse zanika.

Osnova dobrega partnerskega odnosa je poslušanje, razumevanje in medsebojno spoštovanje.

Kot pravite, tega verjetno ni največ z njegove strani.
Svetoval bi vama partnersko terapijo. Ko izvajam terapije s podobnimi pari, resnično želim doseči, da partner svojo partnerko sliši in jo poskuša tudi začutiti v njeni stiski ter zares nekaj spremeni, kar bi v vašem primeru lahko pomenilo, da začne postavljati več mej svoji službi, kar bi koristilo prav tako njegovi samozavesti in psihofizičnemu zdravju. Hkrati pa, da potem preživi več časa z vami in ga ni več sram, da je več z družino, kot pravite. To bi lahko pomirilo tudi vas. Saj bi čutili, da se je partner začel v večji meri odločati za vas in vašo družino ter to postavljati pred svojo službo.
To je splošno rečeno, seveda pa se na terapijah v vsak primer res konkretno poglobimo.
Vse dobro vam želim.
Komentar je zapisal terapevt Zmago Švajncer Vrečko.
Najdete nas tudi na Facebooku in na Instagramu. 
Podoben članek najdete TUKAJ.
Alkoholizem, težave z alkoholom, pomoč v stiski

Kako naj preživim razhod? Svetovanje za pare

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje: S partnerjem sva se po 15 letih razšla. Najina zveza je bila polna vzponov in padcev, tudi zaradi alkohol-a. Bivši partner je že od nekdaj rad popil kozarček alkohol-a, na koncu pa ni znal prenehati. Postavila sem mu ultimat alkohol ali družina. Alkohol je bil povod za prepire, zato sem ga odrinila vstran od sebe. Zato je imel afero s sodelavko, takrat sem spakirala in odšla.  Kako naj se čim prej poberem iz tal? Soočim z vso bolečino, predelam vse? Hvaležna bi bila vseh nasvetov.

Spoštovana anonimna, žal mi je, da se preteklo partnerstvo ni izšlo tako, kot ste si morda želeli. Soodvisni odnosi (odnosi, kjer je ena oseba zasvojena, druga pa od nje skorajda odvisna) so izjemno zavezujoči in boleči in iz njih je izjemno težko oditi, česar zunanji svet (ki ni čustveno vpleten: prijatelji in družina npr) pogosto zelo težko razume. Ampak vi ste zmogli in ste že odšli, na kar ste lahko pravzaprav zelo ponosni. Odhod iz soodvisnega odnosa je drugačen kot drugi razhodi. Navadno se zgodi v afektu, ko je še veliko besa. Ta navadno traja nekaj časa, potem pa pridejo težji občutki, morda v vašem primeru žalost in občutek izdanosti, s katerimi ni enostavno zdržati.

 

To je težko v vseh odnosih, toda v tistih, kjer je prej prisotna zasvojenost (alkohol), morda še malo težje.

 

Prav ta oblika zasvojenosti z drugim je namreč znak, da je tudi sicer težko zdržati z občutki – kot da jih je bilo lažje usmeriti v drugo osebo, kot pa vas, zato ta razhod zdaj ni le težek čas, ampak končno vaš čas: seveda čas žalovanja in čas veselja. Po takšnem odnosu pa lahko pride vmes tudi čas osamljenosti, pogrešanja in čas hrepenenja. V teh časih se boste morali spomniti na tiste trenutke, ko ste se v ex zvezi počutili slabo, ponižano, nepomembno in nevredno in ste to kar nekako zdržali, za ceno odnosa.

Podobno temo najdete tudi na tem članku – > Partner je alkoholik.

Ko bo težko, se boste spomnili na to, da ne potrebujete več samo drobtinice, ampak da si v življenju zaslužite najbolj svež, mehek kruh, ki ga lahko pravzaprav spečete kar sami. Da ste vredni vsega najlepšega, ne pa več trpljenja. Morda pot do najlepšega ne bo enostavna: zdržati praznino, jezo, osamljenost in pogrešanje ni lahko. Pa vendar, so vse to samo občutki. Lahko jih predihate (dihalne vaje), se naučite procesa čuječnosti (učenje biti v trenutku), fokusinga, meditacije in vizualizacije. Ta nov čas vam daje izbiro, da ponovno odkrijete, kdo ste vi, kaj radi počnete, katere hobije ste vmes morda zanemarili, katere športe odložili. Vsak dan lahko preberete knjige o soodvisnosti, zasvojenostih in podobno, predvsem mislim tu na Patricka Carnesa in Sanjo Rozma. Ne pozabite se ponovno povezati s prijateljicami, tistimi, ki bodo razumele vse vaše stiske in jih boste lahko poklicali kadarkoli boste to čutili. Več predlogov, kako naprej pa boste zagotovo dobili tudi v skupini.

Če bo hudo, ste vedno dobrodošli tudi k nam, na Inštitut Vita bona – Druzinska terapija – Vita Bona

Spodbujam vas, da razmislite o strokovni pomoči, le zato, da odkrijete, zakaj ste bili v tem odnosu in se zavarujete, da ne bo nikoli več tako boleče. Samo pogumno, zmorete, na zelo dobri poti ste!

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch.

 

Več o tej temi najdete tukaj ->  ODRASLI OTROCI ALKOHOLIKOV in pa ALKOHOL V DRUŽINI.

 

Kdaj vedeti, da je konec odnosa, konec partnerstva, partnerska terapija, zakonsko svetovanje

Želim si prisotnega partnerja: Svetovanje za pare

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 3 leta in imava 2 letnega otroka. Že prej je imel težave z alkoholom, ki pa so se sčasoma umirile. Pridejo še dnevi, ko pregloboko pogleda v kozarec , kar bi še tolerirala če ne bi vse drugo bilo ”narobe”.  Cele dneve je odsoten in sem za vse sama. Tudi iz  finančnega vidika nič ne pomaga, razen če ga zelo prosim. Ko se skregava je kratek čas ok, potem pa greva v novi krog. Ljubezen se je izgubila, ampak tistega koraka naprej pa ne naredim, ker imam še vedno neko upanje, da bo prišel dan, ko bo želel več časa biti z nama. Terapije si ne želi, ker prvi, da je vse super, da sem le jaz nepotrpežljiva.  Res ne vem kako naprej?

 

Spoštovani,

iz vaše zgodbe je začutiti ogromno bolečine in občutka nemoči. Res je, da nimate vpliva na partnerjeve odločitve, lahko pa veliko naredite pri sebi. Ko boste vi začeli zdraviti svoje rane in osebnostno rasti, je verjetno, da vam bo sledil mož. V nasprotnem primeru, boste lažje sprejeli odločitev kako naprej.

Podarite si čas in poskusite fokus obrniti nase, ker z nenehnim trudom, da bi spremenili partnerja se nič ne spremeni.

Poskusili ste vse in še več. Pretirana kontrola in nadzor imajo včasih obraten učinek.

Berem, da vam je težko, ker imate občutek, da ste sami v želji po spremembi v odnosu. Partnerjev odgovor je, da je vse lepo in prav, vaše telo pa čuti bolečino. Osamljeni ste, želite se povezati, biti slišana, spoštovana, ljubljena in na prvem mestu.

Presenečeni bi bili, če bi vam povedala koliko parov se ujame v podobno zanko. Vrtijo se v začaranem krogu. Nekdo se vedno bolj umika in zapira vase, drugi pa si močno želi bližine in teče za njim. Ta igra boli in če je zraven še odvisnost, je včasih čutiti, da smo v slepi ulici. Nikjer ni izhoda, vse okrog tema in občutek strahu ter nemoči, ki vas res lahko drži ujete v takšni dinamiki leta in leta.

 

Tako da, draga gospa, dajte si pohvalo, da ste spregovorili o svojih občutjih, da iščete pomoč in da ste spoznali, da takšen površinski odnos ni zdrav. Kaj lahko storite? Namesto moža ne morete sprejeti nobene odločitve. Vse ste že poskusili in verjetno bolj kot se jezite, mu grozite, dihate za ovratnik, bolj se on umika in živi v svojem svetu s prijatelji, kjer se počuti sprejetega.

 

Velikokrat se zgodi, da odkrijemo, da moški ni imel nobenega zgleda v primarni družini kakšna je zares vloga ljubečega partnerja in očeta. Mama pa je bila odvisna od svojega moža, ter preveč skrbna in posesivna do sina ali pa premalo, v vsakem primeru pa je ta mali deček bil zanemarjen. Globoko v sebi na nezavedni ravni je prišel do ugotovitve, da je čustveno se navezati oz. povezati zelo boleče, saj te drugi ne začuti in tako pride do izogibajočega stila navezanosti, katerega opisujete pri vašem partnerju. Pobrskajte med literaturo o stilih navezanosti, kako se vse skupaj prenaša v partnerstvo pa najbolje razlaga Sue Johnson v knjigi Močno me objemi.

Tudi vaša pretekla zgodba je pomembna. V partnerstvu vidimo priložnost za vse tisto, kar nam v primarni družini ni bilo dano. Če je deklica odraščala ob čustveno otopelem, odsotnem očetu, ki je bil po vrhu vsega še nasilen, bo v odrasli dobi imela zelo velika pričakovanja do partnerja, da zapolni to veliko praznino v njej.

Ker se ujame s podobno odsotnim partnerjem, kot je bil njen oče, je bolečina toliko večja.

Najprej je dobro, da se zavedate, v kolikor imate rane iz otroštva, da vam jih ne more zaceliti nihče drug, kot le vi sami. Na tej poti vas lahko varno vodi dober terapevt. Poskusite obrniti za začetek fokus nase, in se vprašajte od kod izvira vsa bolečina. Berite knjige, izobražujte se, pojdite na terapijo, delajte na lastni vrednosti in opazujte ali vam bo partner sledil. Včasih se nasprotna stran zamisli, ko se vse umiri in ni več tistega pritiska ter nenehnih konfliktov.

 

Glede ultimatov pa strokovnjaki za odvisnosti svetujejo, da se jih ne izreka, dokler niste res prepričani v odhod in tako rekoč s kovčki pred vrati. Kajti z vsakim ultimatom izrečenim kot prazna grožnja se vaša kredibilnost zmanjša in partner vas ne jemlje več resno.

 

Morda si res vzamete nekaj časa zase, da raziskujete svoje vzorce, prepričanja ter seveda želje in vizijo za prihodnost. Če ostati v vezi ali ne pa vam bo pokazal čas in vaš notranji glas in seveda je odvisno tudi od partnerja, če bo sprejel svoj del odgovornosti ter naredil kaj za ohranitev odnosa. Za dober odnos sta res potrebna dva, da prispeva vsak svoj del sočutja, razumevanja, podpore ter na drugi strani tudi trud za lastne spremembe, prilagajanje in predelovanje vzorcev. Obrambe ki so v otroštvu služili za preživetje, danes pa delujejo disfunkcionalno in razdiralno je treba ozavestiti, osmisliti ter jih počasi v varnem odnosu odložiti. Pred razhodom zato v večini primerov predlagam partnersko terapijo. Vse dobro vam želim.

 

Odgovor je napisala terapevtka Saša Golob.

 

Najdete nas tudi na Facebooku .

 

reševanje prevare Knez Steinbuch

Konflikti v partnerstvu – varanje: Svetovanje za pare

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje: Pozdravljeni. Sem v stiski in iščem pomoč. Kaj storiti, ko sumiš, na varanje? Nikoli ga namreč ni doma in veliko popiva. Skupaj imava dva otroka, jaz pa sem v stiski. Kako naprej?

________________________________________________________________________________________________________________

 

Spoštovana anonimna, hvala za vaše zaupanje. To, kar ste v svojem daljšem vprašanju vprašali sicer ne kaže nujno na prevaro, pokaže pa na nekaj drugega: na odhod od doma, beg od družine in od sebe in tudi možno odvisnost od alkohola. Vse to so gotovo za vas zelo boleče situacije in sprašujem se, kako jih lahko zdržite.

Ste kdaj razmišljali o tem, zakaj toliko dovoljujete?

Zakaj ne postavite meje in poskrbite zase in za vajina otroka?

Ne vem, ali beseda nikoli dobesedno pomeni, da partner večino časa ni navzoč, ampak če to drži – zakaj dopuščate toliko odsotnosti?

Se morda v tem vzdušju spomnite vašega otroštva in odsotnosti koga vaših najbližjih?

Pravico imate, da postavite mejo in rečete npr: doma imava dva otroka in skrbi me zanju in zate… kaj se dogaja?

Pravico imate partnerja soočiti s svojimi občutki (pri čemer govorite “jaz stavke”) in ga vprašati, kaj se dogaja pri njemu. Vprašate ga lahko povsem sočutno: “Si v redu, kaj iščes zunaj?

Sklepam, da si v stiski, a tudi jaz sem, ko te toliko ni… želim drugačno življenje.

Bos zmogel/zmogla ostati ob meni?”

Če imate utemeljene sume in res menite, da gre za varanje, pa spregovorite tudi o tem direktno in iskreno. Ubesedite vse svoje občutke in strahove. To zahteva veliko ranljivosti in tveganja, ampak le preko ranljivosti se lahkov partnerstvu zares povezujemo. Ranljivosti, stika s sabo in podelitve se učimo na partnerski terapiji, ki jo toplo priporočam tudi v vašem primeru. Če varajoči/a želi ostati z vami, ampak se boji, lahko pričakujete tudi zanikanje, če nimate “dokazov”. Povejte ji/mu, da želite iskren pogovor in reševanje naprej.

Če boste uspeli priti v stik s svojimi strahovi in bolečino in to pokazati tudi partnerju, boste vedeli, da ste vi dali največ.

Soočiti pa se boste morali tudi z realnostjo: četudi ne gre za prevaro, imate partnerja, ki se izogiba in ima verjetno težave z alkohol. Poiščite Al-anon in se povežite z njimi za dodatno podporo. Vi se morate odločiti, ali ste pripravljeni vse to predelati, ali želite zapustiti tak odnos. Svetujem vama partnersko terapijo (zdaj so vse terapije tudi online).

 

Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

 

________________________________________________________________________________________________________

Vprašanje:  Partnerja sem že drugič soočila s seksualnimi sporočili, ki sem jih našla, ko si jih je dopisoval s sodelavko. Že prvič je dejal, da mu je žal in da ni šlo dlje od pisanja, tako kot sedaj- drugič. Sicer je sodelavka načela s pisanjem sporočil, on pa je samo sodeloval, zelo sva se sprla in nimam več zaupanja vanj. Iščem pomoč, ker sem v stiski.

 

Draga gospa, pozdravljeni. Mi je žal, da ste se znašli sredi takšnega trpljenja nesigurnosti. Nezaupanje, preverjanja, izjemno povečana stiska, strah in še bi lahko naštevali, so po prevarah izjemno značilna vzdušja.

In kar ste opisali je zelo jasno prevara. Četudi je “”zgolj”” verbalna oblika prevare, to ne pomeni, da ne boli. Za to vrste prevare psihologija in zakonska in družinska terapija uporabljata izraz čustveno varanje. Še več, če so sporočila seksualne narave, lahko govorimo celo o možni spolni zasvojenosti. Tudi to je prevara.

Takšna prevara lahko zareže v dno duše prav tako, kot če bi se se že vse zgodilo.

In najbolj vas najbrž bolijo ta skrivanja, laganja in morebitne čustvene manipulacije. Si predstavljam, da ste zdaj ves čas na preži in prav čakate, iz katerega konca bo spet kaj priletelo. Izjemno naporno je takšno življenje in upam, da si boste našli strokovno pomoč vsaj v obliki individualne terapije. Psihoterapijo v primerih prevar vedno svetujemo, ker gre za globoke zaznamovanosti. Pari včasih mislijo, da je dobro čimprej pozabiti, ampak se jim vsi ti občutki vrnejo kot bumerang, takrat, ko si to najmanj želijo. Telo namreč nikoli ne laže.

Glede prevar sem navadno vedno optimistična (in vidim na terapijah, da se ob pripravljenosti dveh dajo reševati), ko pa se nenehno ponavljajo v rangu nekaj let, pa stvari niso enostavne.

V takih primerih NUJNO svetujem strokovno pomoč za oba, alarmantno takojšnjo pa za tistega, ki se dopisuje.

S tem dopisovanjem verjetno kanalizira neko svojo stisko, lahko pa je prešlo že v zasvojenost. Ob prevarah se namreč sproščajo enormne doze adrenalina in ostalih hormonov, zato so ljudje z več ponovitvami k temu bolj nagnjeni. Zato vam svetujem, da preverite, če gre morda za spolno zasvojenost in pošljete svojega partnerja k našim strokovnjakom (terapevtom) za te teme. Ne vemo namreč, kaj se dogaja z vašim partnerjem in kaj vse kompenzira s temi klepeti. Nujno pa je to odkriti, sicer se vama lahko žal vse hitro ponovi, kljub obžalovanju.

Zasvojenost namreč ne pozna obžalovanja, oziroma ga pozabi čez 3 sekunde, nato pa pride še enkrat večja krivda.In toksični krog nevrednosti in krivde se lahko vrti v eno. Vredni pa ste več.

V vsakem primeru pa morata kot par ugotoviti, kaj se dogaja.

Kako boste Vi spet našli svoj mir?

Kako si lahko pomagate sami?

In ta izguba kontrole, ki se vam dogaja zdajle… ste jo doživeli že kdaj prej (lahko tudi v drugačnih situacijah)? Če je odgovor ja, bo tole za vas se malo težje.

Bistveno pa je, da prevzamete kontrolo predvsem nad sabo in svojimi občutki. Logično, da je zdaj vas fokus in kontrola pri njemu (to je vedno posledica prevar), a privoščim vam, da ne bo vedno tako. Da lahko vsak prevzame kontrolo zase (on za sebe, vi pa za sebe). Da se vi odločite, kaj konkretno to za vas pomeni in kako želite vi naprej.

Si mislim, da takole na preži ne morete in nočete živeti.

Resno vprašanje v tem oziru je, ali si brez strokovne pomoči sploh upate ostati ob njemu.

In kaj bi naredili, če se stvari ponovijo…? Ste razmišljali, da prav naredite en plan zase?

Zanimivo je, da sprašujete precej, kako mu naj verjamete. Zdaj mu namreč absolutno ne morete in to je normalno. Zaupanje si mora vas partner sam zasluziti počasi nazaj. In glede tega ne rabite popuščati čez noč. Popuščate tudi, ko rečete, da je sodelavka prevzela akcijo in da je on le sledil. Ja, in kaj potem? Se vseeno je isto odgovoren.

Saj veste, moški ki je v sebi odločen, se ne bo spravljal v skušnjavo niti malo….

Kje je vaša jeza? Tista, ki se zares razjezi? Ste se doma smeli jeziti?

Tukaj namreč ni čutiti, da se. Kot da se bolj sprašujete, kako spremeniti sebe. Kot da jezo odnese strah, strah pred zapuščenostjo, osamljenostjo,….?

Tukaj pa je čutiti ogromno žalosti. A lahko verjamete, da bi bila v najslabšem primeru, če partner ne bi zmogel, z otrokom vseeno ok ? Četudi sama?

Ker se zdi, da je tale vaša jeza se nekje skrita in se zgolj skriva pod kontrolo, me zaskrbi, da je na vaši strani pa domača soodvisnost od odnosov. Poznate ta termin? Preberite kakšne knjige npr od Sanje Rozman. Če boste razmišljali o pomoči, veliko psihoterapetov izvaja online terapijo, ali pa lahko izberete naše psihoterapevte v Ljubljani – na to temo deluje naš Inštitut Vita bona, najdete pa tudi Institut Addictiva.

Tja greste lahko ali sami na terapijo, ali pa s partnerjem na partnersko terapijo.

Brez strokovne pomoči me skrbi, da se vama bodo stvari ponovile. Tega pa nikomur ne privoščim, sploh ker imata se otroka in so stvari lahko se toliko bolj boleče za vse.

Prevare nimajo zveze z ljubeznijo do drugega, prej z ljubeznijo(stisko) do sebe. Prevara je najprej prevara sebe, nespoštovanje svojega telesa. Zelo značilno je, da imajo zasvojeni radi žene, ampak ob njej ne zmorejo spolnosti. Šele ob zdravljenju pa jim postane bližina normalna, ker tudi sami nikoli niso bili deležni bližine,kot so si jo želeli- zaslužili. Kar grozno, ane? Ampak navajam, da dobite občutek, da to ne počne iz sovraštva/neljubezni. Kar pa ne spremeni dejstva, da tega ne bi smel početi in da taksna dejanja v odnosih niso sprejemljiva. Zato pa tudi priporočam strokovno pomoč (terapijo), da se prekine ta začaran krog in vsi zaživijo v odnosu, ki si ga zaslužijo.

Vas imam v mislih in srčno upam, da najdete strokovno pomoč. Da naredite plan in se odločite tudi, kako naprej, če se stvari ponovijo. Ponovitve boste najbrž težko prenašali in jih niti ne želite. Začutite sebe, vso jezo ob tem in samo sledite svojemu telesu, ki vas bo pripeljalo do varnosti. Tega občutja želim vsem trem.

 

 

Odgovarjala je družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch.

 

 

Copyright © 2016 - 2020 - Vita Bona - družinska terapija

Vita bona novice!

Ker želimo biti povezani z vami se naprej, vas vabimo, da se naročite na naše mesečne novice. Od novic se lahko kadarkoli odjavite.