Prispevki
Iščem dobrega terapevta za prijatelja, ki se vdaja alkoholu: Svetovanje
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Sicer pa se mi zdi pomembno, da gospod poišče pomoč sam.
Morda se vam čisto na čustveni ravni pojavljajo enaki občutki kot takrat v družini, ko ste videli, da je nekdo imel težave zaradi alkohola, pa ste bili čisto nemočni, ker se morda ni dalo kaj zares spremeniti ali vas pa druga stran ni poslušala.
Težave z ljubosumjem: Svetovanje za partnerstvo
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)
Pozdravljeni. Imam velike težave z ljubosumjem. Partner mi ni nikoli dal prav nobenega razloga za nezaupanje ali skrb, vseeno pa je ljubosumje in globok strah pred tem, da mi zapustil, zasidran globoko v meni in močno vpliva name in najino zvezo. Vsa ta občutja se trudim brzdati, o njih razmišljati razumno, pa kar ne gre. Vse to sem mu že povedala; da imam občutek, kot da imam v mislih nek šepet, ki mi ves čas govori, da se bo zgodilo nekaj slabega, čeprav v realnosti nimam nobene podlage za to. Te misli se trudim utišati, ker ne želim svojega partnerja omejevati in mu neprestano dajati občutek, da mu ne zaupam.
On je zelo razumevajoč, tudi sam me spodbuja, da se o tem pogovarjava, vendar pa tudi s pogovorom te misli kar ne izginejo.
Včasih sem jezna brez razloga ali otožna, potem me skrbi, da ga bo to porinilo stran od mene in se vrtim v začaranem krogu. Mislim, da nimam iz preteklosti nobenih kakšnih hudih izkušenj s tem, da bi me kdo zapustil, razen enega bivšega fanta, ki mi je veliko pomenil. Ampak težave s patološkim ljubosumjem sem imela tudi že s tem bivšim. Ne vem, kako naj se tega lotim. Zdaj s partnerjem pričakujeva dojenčka in strah me je, da partnerju ne bom dajala dovolj pozornosti. Pred kratkim je dobil službo, v kateri večino časa preživi s sodelavko, pogosto sta sama in vse to je moje strahove še poglobilo in me je pogosto tako strah, da mi postane fizično slabo.
Vsakič, ko ostane malo dlje v službi, se mi po glavi vrtijo vsi možni scenariji, kaj počne s to sodelavko.
Zelo pogosto se mi sanja, da me zapusti in mu je povsem vseeno. Partner je do mene v resnici zelo zelo ljubeč, zelo me ima rad, zagotavlja mi, da ne bi nikoli storil ničesar, kar bi ogrozilo najino zvezo. Vem, da govori resnico in me ima resnično rad, pa mi te misli v glavi vseeno govorijo, da se bo zgodilo nekaj slabega in me bo zapustil. Sam je do mene zelo zaupljiv, in to mu želim vračati, ker vem, kako dobro je čutiti, da ti partner zaupa in te spoštuje. Bojim se, da je ljubosumje del mene in se ga nikoli ne bom mogla znebiti ter bom s svojim obnašanjem počasi uničila nekaj zelo lepega.
Lepo prosim za kakšne nasvete, kako se tega znebiti.
___________________________________________________________________________________________________________________________
Pozdravljeni, ljubosumje ima pogostokrat korenine v zgodnjem otroštvu, kjer je nastal občutek manjvrednosti. Dobro bi bilo, da se poglobite v iskanje vzroka in nato zdravljenje čustvene rane. Ko boste predelali izvorno rano, bodo tudi simptomi sumničenja v sedanjosti izgubili svojo intenziteto.
Borite se proti vsiljivim mislim, ki vas spravljajo v skrbi in povzročajo občutek nemoči. Zavedate se, da vam partner ne daje povoda za dvom v zvestobo, zato poleg vsega čutite verjetno še krivdo.
Morda bo malo teže odvzela razlaga zakaj se pretirano ljubosumje pojavi. Za ljubosumjem se skriva ogromen strah pred izgubo ljubljene osebe.
Če gremo še globlje, pridemo do slabe samopodobe in prepričanja, da nismo dovolj dobri in da bo partner odšel z lepšim, mlajšim, boljšim itd. kandidatom. Torej pod vso kontrolo, posesivnostjo in lažnimi očitki se skriva prestrašena, nesamozavestna in ranjena oseba. Čustvene rane, so nastale nekje v vaši preteklosti. Morda ste z opazovanjem dinamike med očetom in mamo prišli do prepričanja, da se moškim ne da zaupat? Prejšnji partner je s svojim odhodom potrdil prepričanje, ki je zapisano globoko v vas.
Čeprav razumsko veste, da vse kaže na to, da lahko zaupate, govori vaše telo drugače, ko vas zaradi strahu popade fizična slabost.
Vsak novi dokaz in prigovarjanje partnerja vam ne pomaga, ker se morate dokopati do izvora vaše rane in jo pozdraviti. Partner le sproži premike v vas in telo se spomni, da ljubljeni osebi ne smeš popolnoma zaupati, ker te prizadane in zapusti. Razmislite o svojem otroštvu in občutkih, ki so vam jih dajali starši. Raziščete lahko tudi širšo družino in vaše prednike, saj je možen prenos težkih čutenj tudi medgeneracijsko. Če ne zmorete sami, poiščite pomoč terapevta.
Prav tako pa bi bilo dobro, da preverite pri psihiatru ali gre za kakšno duševno motnjo. S partnerjem se čim več pogovarjajta. Povejte mu, da boste odgovorno poskrbeli za svoje težave in če ne bo šlo drugače, poiskali pomoč. Glede na to, da je zelo razumevajoč in ljubeč, vam lahko stoji ob strani, ko boste šli skozi proces osebne rasti. Ko se pojavijo vsiljive misli imejete pripravljen načrt kako jih lahko preprečite. Morda greste na sprehod, vzamete v roke knjigo, naredite nekaj zase. Ko mine vse skupaj, lahko zapišete kako ste se počutili in kdaj ste doživljali podobno nemoč.
Bodite nežni s sabo.
Nobena velika sprememba se ne zgodi čez noč. Nosečnost lahko pripomore k čustveni občutljivosti zaradi nihanja hormonov, zato imate lahko v tem obdobju večje strahove. Priporočam vam knjigo Sanjsko rojstvo, kjer boste našli vodene meditacije, ki pomagajo pri zdravljenju preteklih bolečih odnosov.
Želim vam čim bolj mirno nosečnost in vse dobro na nadaljni poti osebne rasti.
Komentar je napisala Saša Golob.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Bila sem zlorabljena. Kako naprej: Svetovanje
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Pozdravljeni! Na Vas se obračam z mojo iskreno, iz globin duše napisano zgodbo in težavami.
Moje otroštvo je bilo težko. Ločitev, mama je našla novega partnerja. Bilo je ogromno nasilja. Agresija. Policija. Od očeta do mame. Pink ponk žogica sem bila. Doma še več agresije. Grdi, neprimerni pogledi očima. Občasno kak pok po zadnjici. Bila sem majhna punčka, nisem se znala zaščititi, vedela sem, da dotiki niso primerni. Potem se je pa zgodilo. Njegov brat me je kot 9 letno punčko zlorabil. Ne posilil, do tega ni prišlo, ker sem najprej zmrznila, potem pa ušla.
Grozni dotiki.
Moje bistvo, moje otroštvo. Šlo je. Vsi so me pustili na cedilu. Vsem sem povedala. Mami, očetu, učiteljici. Oče je mahnil z roko, vseeno mu je bilo. Mama je jokala a ostala z njim, očimov brat je še lahko hodil na obiske. K nam domov. Očim in mama sta me pretepla. Gnusila sem se sama sebi. V oš sem hotela narediti samomor, a ga nisem. Ostala sem močna. Imela sem dve majhni sestrici. Učiteljica je prijavila socialni. Z mamo in očetom smo bili poklicani tja. Očim je z grožnjami dosegel, da me je mama prisilila lagati na socialni. Pretepel me je, spet. Očim. Da sem izzivala njegovega brata. Pri devetih letih. Odraslega moškega. Oče ni trznil. Delavke na socialni so rekle, da sem iskala pozornost. Spet sem bila ponižana. Niti toliko, da bi me povprašale brez prisotnosti staršev.
Življenje teče dalje. Očimovega brata sem še kar videvala. Rane so bolele. Gnus. Jok. Gnus. Odrasla sem. Mama ostala sama, ker je očim umrl za rakom. Nisem jokala. Privoščila sem mu. V srednji šoli me je zadelo.
Bila sem zlorabljena.
Po glavi so mi šle črne misli. Preveč si zaupala. Morala bi prej oditi. Sama si šla v tisto sobo. Preko šole sem našla in šla na terapije. Pisala bi naj dnevnike. S terapevtko sva se pogovarjali. Nisem ji zaupala. Posipala je sol na rano. Da če ne bom redno hodila, je nevarnost, da sama zlorabim otroka ali več njih v odraslosti. Ker bodo rane nepredelane. Od takrat več nisem šla blizu. Leta so tekla. Sem v poznih tridesetih. Našla sem si partnerja. Ljubeč, pozoren, brez čustvene prtljage. Vse sem mu povedala. Zasovražil je mojo mamo, da me ni zaščitila. Ne pogovarjata se več. Mama joče, to je pa to. Vsaj reče tako. Meni. Ko se slišiva.
Vse to je bilo nekaj let tiho. Mirno. Rodila sem otroka. Sinkota. Čudovit otrok je. Nezahteven, majhen, nedolžen, pameten, prekrasen.
In veste kaj se je zgodilo? Stvari se vračajo. V obliki mor. Tokrat uidem.
Ampak ne uidem mislim, da moram zaščititi otroka. Kaj če mu kdo škodi, kot je meni? Paranojo je opazil partner. Pomirja me. Prinese mi čtivo. Umirjam se. Čez glavo mi brenči, da bom zaradi manjkanja na terapijah pedofilka. Gabim se sama sebi. S težavo previjam sinka. Strah me je. Kaj če kaj začutim? Postanem pošast? Ne upam ga kopati! Strah, strah. Spet preberem čtivo. Da ne šteje prva, grda misel. Nisem pošast. Strah. A sem? Je imela terapevtka prav? Spet sem si nabrala materiala. To hočem predelati. Sama. Je to sploh možno? Prosim za nasvete. Hvala.
P.S: Prebrala sem si Neme krike. Marsikje sem se našla. Kot otrok sem kazala veliko znakov, ki sem jih potem ozavestila.
__________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana gospa, hvala za vaš pogum, iskrenost in ranljivost. Vaša zgodba je zares pretresljiva…
Veliko ste že doživeli in si predstavljam, da že samo pisanje ponovno prebuja spomine in telo.
Torej: občutki gnusa, sramu, nevrednosti so po spolnih zlorabah izjemno pogosti in v tem smislu “normalni”. Vedno pa so totalno krivični do žrtve, ki mora poleg krutosti zlorabe živeti še življenje v krutosti občutkov. Takšne stvari so kriminal in se ne bi smele dogajat nikomur. Ob vasi zgodbi mi ostaja res toliko krutosti, da ne vem, kaj je za vas bilo hujše: ali nenehno nasilje, ali odsotnost ene zdrave varne odrasle osebe, ali incest, ali dodatne zlorabe (ko nihče ne verjame), po potem se ranjen odnos s terapevtom… po svoje pa ste vse to preživeli in samo čestitam vam, da ste v resnici v marsičem šli prek stvari in ste v partnerskem odnosu rodili otročka, kljub nezaupanju in težki preteklosti… v taksnih primerih se mi res zdijo odločitve za odnose precej otežene.
V vaši zgodbi mi ostaja res ogromno krivde, kot da je z vami kaj narobe.
Čutiti je, da ste v terapevtskem procesu kot postranski produkt prejeli dodaten strah, ravno takrat, ko bi morali dobiti varnost in zaupanje, da ste vi ok.
Ampak kakorkoli že stvari v resnici so (če nekje čutite to, česar se najbolj bojite), niste pošast. Ok? Niste pošast. Niste vi.
Četudi bi vam reagiralo vaše telo na neko misel, ali obliko spolnosti, ki ni za ostale navadna, je to le (sicer res alarmanten) znak, da se oglaša zloraba. Zloraba pa niste vi. Zloraba niste vi.
Verjamem, da so v vas te stvari trenutno se prepletene in da vas zelo skrbi, da ste to vi – ampak zloraba niste vi. Gnus niste vi. Nevrednost niste vi. So se pa ti občutki npr. gnusa po krivici zasidrali tako zelo globoko v vas, da verjamem, da jih čutite kot del sebe in se jih bojite. Ampak to niste vi, vi ste veliko več.
Enkrat sem slišala od ene terapevtke en stavek, ki ga ne bom nikoli pozabila in sicer: občutek strahu je naša največja varovalka, da nečesa, kar se bojimo, ne bomo storili.
Morda vam bo moj predlog nenavaden: toda vas strah je vaša varovalka. Je vaša varnost. Dokler ga imate, je lahko zloraba se tako glasna in divja in dela marsikaj, pa vas ne more “premagati”. Dokler se bojite, da bi zlorabili lastnega otroka, ga niti slučajno ne boste. Ne vem, koliko vam je (npr na lestvici od 1-10) naporen ta strah in koliko imate zaradi njega posledic (kakšna povečana tesnoba mogoče npr?, nočne more ste omenjali…) – ampak če menite, da imate najvišje številke in da se oglaša na drugih področjih in vam škodi, potem potrebujete strokovno pomoč. Ne, ker bi bilo z vami kaj narobe (!), ampak ker je kruto živeti tako naporno življenje. Ker si ga nihče ne zasluzi…
Tako zelo mi je žal, da ste od terapije odnesli stavek, da boste vi tudi ponovili stvari. Kruto je to, da je bilo spet tako, da je bilo namesto varnosti spet nevarno (kot najprej doma, kot potem po ločitvi, kot po incestu, kot po očimovem maltretiranju, kot po maminem izdajstvu, kot po izdajstvu šole in CSDja), potem se terapevt. In joj, medtem ko to pišem, vam res verjamem, da vam je noro težko zaupati sploh v kakšno institucijo oz strokovno osebo, da bi vam pomagala.
Če vam pa niso, ko ste bili v najbolj ranljivi situaciji. To se ne bi smelo dogajati in tudi terapevti moramo biti pri zlorabah izredno pozorni na to, kako ubesedimo stvari….
Zato nočem biti še en terapevt, ki vam ponavlja travmo, ampak kot ste sami brali v knjigi – posledice zlorab so res izjemno različne in ni ga človeka, ki bi lahko tako na blef napovedal, kakšna bo vaša…. osebno vsem zlorabljenim svetujem terapijo, ampak nujno pri izkušenih terapevtih (!), torej tukaj odpadejo kakšne brezplačne opcije ali stažisti ipd, pač pa pridejo v poštev ljudje, ki imajo sočutje, izkušnje in znanje. Terapijo ne svetujem zato, ker bi mislila, da vsak zlorabljeni zlorablja naprej (ker to dejansko ne drži!), pac pa zaradi transgeneracijskega prenosa travma (vaših strahov – kaj če bodo drugi kaj storili).
Vam iskreno priznam, da imamo najbrž po vsem slišanem na terapijah tudi terapevti malo večjo odzivnost na možnost zlorab, tako da vas v tem delu zelo čutim.
In včasih rečem strankam, ki so preveč prestrašene za svoje otroke, da se mi zdi boljše tako (da je pri mamah povečan strah), kot pa da je odsotnost strahu. Skratka strahu ne vidim kot slabo stvar, dokler ne omejuje nas ali otroka. Partner se najbrž tudi ustraši (in sicer omenjenih omejitev), zato vas hitro pomirja (zelo verjetno tudi iz lastnega strahu). Ampak vse to načeloma težko ocenimo sami, zato vedno priporočam tretjo, strokovno osebo.
Zaradi manjka na terapijah ljudje ne postanejo pedofili čez noč, sploh ne, če se tega bojijo.
Zaradi manjka na terapijah ljudje trpijo. Tako kot vi omenjate: življenje v prekrutem strahu in občutku vnaprej, da je z vami nekaj narobe – to je nevzdržno. In tega trpljenja ne rabite več prenašati.
Zlorabe je že konec, mimo je… saj veste, kaj pravi Tanja RS: potres se je že zgodil, to so samo popotresni sunki.
Samo občutki so se….če ste prebrali njeno knjigo, ste že storili največ, kar se tice literature pri nas (ker je to naša najboljša literatura s področja spolnih zlorab). Če ste morda začutili avtorico, kot nekoga, ki zmore začutiti tudi vašo osebno stisko, vam jo toplo priporočam.
Tanja Repic Slavic je specializirana za spolne zlorabe in jo vedno priporočam-predvsem kot srčno in izkušeno osebo. Ob njej pa npr tudi Saro Jerebic, Alenko Lanz, Institut Addictiva, tudi sama delam s spolnimi zlorabami.
Vem, da je na prvo žogo nora misel, da vas spet pošiljam med volkove (terapevte brez občutka)… ampak tudi volkovom lahko rečete dovolj je. Stop.
Tudi terapevtom lahko rečete v obraz: ne zaupam vam, zlorabili ste me, bojim se vas, skrbi me, da me boste izdali… ipd.
Tudi v terapevtskem prostoru lahko postavite meje (tega smo celo veseli).
Vem, da je to za vas izziv – ker doma niso bile slišane, ampak zdaj ste odrasli in vam zaupam, da boste z vsem znanjem znali poskrbeti zase.
Privoščim vam zdrav terapevtski odnos, da boste en dan sproščeni in v sebi svobodni, brez nočnih mor.
Saj veste, že tako lahko družinske rane zacelimo samo v varnih odnosih; ko gre za incest, pa sploh ne upam pomisliti, da komu ne bi predlagala terapije.
Pa se enkrat – ne ker bi bil kdorkoli pošast (!), ampak ker se mi zdi, da si vsi, še posebej zlorabljeni, zaslužijo polno in vredno življenje.
Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Iz partnerja ni nič. Kako mu dopovedati, da rabim pomoč: Svetovanje za partnerstvo
/0 Komentarji/in Ostalo, Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Vprašanje:
Pozdravljeni. S partnerjem sva skupaj 4 leta, imava 1 letnega otroka. Partner je večinoma delal na terenu in občasno prihajal domov, sedaj je našel novo službo in je več doma. A iz partnerja ni nič. Nenehno igra igrice na telefonu, playstationu in je odsoten, tudi doma ne naredi nič. Otroku se popolnoma nič ne posveča.. Denar mu je pomemben, ker v otroštvu ni imel nič.. Ko ga kličejo prijatelji, vedno izbere njih in je tam tudi celo noč.. Tudi nočno zbujanje je na meni , prav tako jutranja rutina (med vikendi). On vedno čez vikend spi do kosila, saj je mnenja, da je varstvo otroka delo za ženske. Nenehno se kregava, saj me prime taka jeza, da bi ga najraje ”nagnala”.. a v bistvu ne želim tega. Želim si nežnosti, občutek, da nekoga skrbi zate.. Kako naprej?
_______________________________________________________________________________________________________________
Draga gospa, hvala za iskrenost. Bom kar direktna: vajin odnos deluje izjemno izjemno soodvisen in toksičen. Razbere se, da vi čutite da se zelo razdajate, partner pa ne stori nič, hkrati pa je morda celo odvisen od igric. Ob otroku se očitno niti ne znajde, za povrh pa se misli, da je to samo vaša stvar. In ja, prav verjamem, da je s tako čudno doto vstopil v ta odnos. Tega je pravzaprav kar veliko v Sloveniji… Ampak vse to ga v nobeni meri ne razrešuje njegovih dolžnosti.
Vprašanje, ki se poraja je samo eno: zakaj vse to dovoljujete?
Kje je vaša jeza? Kot da pride malo na plano, ko je preveč, potem pa kar izpuhti v besnenju, nato pa je več ni in živita isto navajeno naprej… in kot da se je vaše telo že v startu počutilo varno v nekem bolj nevarnem odnosu in samo takšnega izbralo 😞 ste kdaj razmišljali zakaj?
Zakaj ste se znašli prav v takšnem odnosu in zakaj ste izbrali takšnega partnerja?
Od kje vam je to sploh domače?
Da si ob nekom, ki žali, je neprijazen, neodgovoren, zraven pa upaš na spremembo, ampak se bojiš zares postaviti mejo… in to me pripelje do občutka strahu.
So do vas že doma gojili nespoštljive odnose, vi pa ste se jih kot mala punčka bali in pravzaprav takrat bili dobesedno nemočni kaj spremeniti?
Prav boleče je, kako nas takšne izkušnje lahko doživljenjsko zaznamujejo, da nam je privlačno samo to, kar je v resnici nevarno.
In tako tudi pri vas, kot da se zaradi vajinih nekih travmatičnih izkušenj iz otroštva venomer zapletata v težek odnos. Vi nenehno jezna, gospod odmaknjen, oddaljen, morda celo zasvojen. Vi nemočni, on kontrole itak noče.
Kot da oba ne zmoreta ne koraka skupaj, ne narazen.
Tisti občutek katastrofe, ko bi hkrati gasili požar, ki ga vedno znova širimo…
Vsa žaljenja in prepiri in začasni razhodi so le v igri tega, da vzdržujeta trenutno situacijo, ampak ni vama tega treba.
Iz kje imate torej občutek, da to rabite?
Da rabite ta odnos?
Zakaj ste tudi sami nespoštljivi?
Bi se tudi vaša govorica lahko spremenila, bila prijazna, a hkrati jasna in sporočilna: “takšnega vedenja ne dovolim”.
Česa se zares bojite?
V resnici ste na razpotju.
Odločiti se morate dvoje:
– ali se bosta OBA borila za ta odnos in oba poiskala strokovno pomoč
– ali pa se je vsega preveč in se bosta poslovila
Zdi se, kot da se obeh opcij bojite. Kaj se v vas zbudi, če za trenutek zaprete oči in si obe opciji predstavljate?
Obe lahko vodita do drugačnega življenja, lepšega – samo ZDAJ, ta trenutek izbirate najslabšo, tretjo možnost, kjer trpite vi in partner.
Če bo partner pripravljen kaj spremeniti in garati tudi na sebi in vaju, potem ne vidim ovir, da ne poskušata stvari rešiti – če pa te pripravljenosti ne bo, se boste morali vprašati, koliko časa ste še pripravljeni trpeti. In predvsem – kater strah vas vedno znova pripelje nazaj?
Resnica je, da niste sami in da morate ukrepati čimprej – če ne zaradi sebe, potem zaradi otoka. On je zdaj čustveno ujet med dvema ognjema in samo vi ste tisti, ki ga lahko rešite ven. Če bo partner za, skupaj z njim, če ne, boste morali začeti sami. Toda na tej poti ne boste nikoli sami, veliko organizacij vam(a) lahko pomaga.
Tako da samo pogumno, samo odločita se narediti en korak naprej❤️🙏
Komentar je uredila in napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steibuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in na Instagramu.
Nov partnerski odnos in moja hči. Kako obdržati odnos s hčero: Svetovanje za starševstvo
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Pozdravljeni, prosim za razsvetljenje, nasvete, predloge z vašega zornega kota. Imam hči za katero skrbim že od njenega 8.meseca starosti. Letos bo srčica napolnila 10 let. Z očetom že leta nima stikov. Oče jih ne želi, hči prav tako ne želi. 9 let sem bila samska. Letos sem pa spoznala najboljšega moškega v svojem življenju. Razumevajoč je, ljubezniv, spoštljiv, prijazen, genialen, gentelmen. Problem je v tem, da sva uro in pol vožnje oddaljena en od drugega. Tako se lahko vidiva samo za vikende. Pa še službi imava vsak v svojem kraju. Dogovorjeno imava, da en vikend preživiva sama skupaj, en vikend pa skupaj z mojim in njegovim otrokom. To je vsak; 2.vikend gre hči z mano k partnerju. Partner ima otroka starega 14 let. Tudi z njegovim otrokom se super razumeva. Moja hči je videla, da je partner zelo prijazen in dober z nama.
Izziv je v tem: hči želi kakšen vikend preživeti samo z mano. Jo razumem. Po drugi strani pa je vikend edina možnost, ko se s partnerjem lahko druživa. Sem res sebična, če ne želim vikendov žrtvovati za druženje samo s hčerko? Med tednom sva vsak dan po moji službi skupaj. Sprašujem se še to. Če 1x se odločim, da ostanem vikend doma, bo morda naslednjič, ko ne bom hotela rekla, da saj zadnjič pa sem ostala, zakaj spet ne morem? Ali pa bo spala do 12h, nato bo prijateljica pozvonila in bosta popoldan preživeli skupaj namesto, da bi se jaz z njo družila. Kaj predlagate? Hvala za vsak nasvet ❤
___________________________________________________________________________________________
Pozdravljeni, tole je za hči totalna sprememba in zagotovo je v velikem strahu, pred tem da vas izgubi. Čeprav o tem ne govori in tega ne kaže, bi bilo dobro ji ubesediti, da boste vedno tam zanjo, da boste vedno njena mami, da se to ne bo nikoli spremenilo.
Predvsem je pomemben ta aspekt, da bo čutila varnost.
Seveda pa boste sčasoma zagotovo tudi s partnerjem govorila o kakšni spremembi… Če je zveza od letos, torej šele tri mesece, hčerka samo potrebuje več časa, da sprejme spremembo.
Torej boste spremembe delali počasi: ko bosta za začetek skupaj izbrali vikend, kjer ona prespi pri prijateljici ali gre z babi/varuško v kakšen park ipd ipd, skratka čas brez vas je pametno spreminjati z občutkom in s pozitivno vsebino.
Verjetno pa tudi vama s partnerjem ne bo taka razdalja ustrezala za vedno – ampak zdaj sta šele na začetku in logično, da teh pogovorov še ni.
Si pa mislim, da je težko, zdaj, ko ste zaljubljeni zaustavljat srečanja in odnos – a po drugi strani to samo daje več varnosti in počasnega spoznavanja.
Če povzamem: če boste hčerki ubesedila strah in počasi z občutkom delala spremembe, jih bo tudi ona lahko sprejela, vi pa boste še sčasoma lažje spoznavala.
Samo dajte si vsi čas in besede in vse bo ok. Prijetno spoznavanje in uživanje zaljubljenosti vam želim!
S hčerko pa samo pogumno in sočutno naprej!
Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Kako pomiriti otroka, ki sprašuje o vojni?
/1 Comment/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Ko govorimo o tem, kako otroci doživljajo vojno, se lahko srečamo z dvema nevarnostima: prva je ta, da zaradi lastne stiske ali napačne ideje o vojni sploh ne govorimo, druga pa to, da otroke preobremenimo. Izogibanje teme ali čustveno preveč naporno govorjenje otrokom delata medvedjo uslugo. Če o dogodkih ne govorimo, se otroci lahko počutijo same in bolj prestrašene. Podoben efekt pa lahko dosežemo, če naše strahove pomirjamo preko njih. Zato je vedno na prvem mestu – pri vseh travmatičnih dogodkih to, da se z dogodkom soočimo najprej sami: da ga ne minimaliziramo, racionaliziramo, si priznamo vse občutke, najdemo prostor, da jih izrazimo, reguliramo in pomirimo.
Ko smo mi v dobri koži, lažje spregovorimo tudi z otroci.
Pogovor z otroci je pomemben, ker pogosto nimajo prave predstave o vojni, od nas pa vseeno absorbirajo različne občutja. Četudi smo mi mirni, se vojna vseeno dogaja, otroci pa lahko v stik z njo ne pridejo samo preko nas, ampak tudi preko drugih. Otroci morda ne razumejo dogajanja v Ukrajini, lahko pa čutijo nesigurnost, napetost in strahove. Zato je pomembno, da o teh temah nismo tiho. Glavno vodilo pri pogovorih naj bo sočutje in razumevanje, da je ta tema za otroke še težja kot za nas. Pomembno je, da je pogovor primeren starosti otroka. Z mlajšimi je dobro poenostaviti in uporabiti igro, s starejšimi pa lahko ubesedimo več.
Če je pri vrtčevskih otrocih navadno dovolj že to, da v nekaj stavkih opišemo, da se nekaj dogaja, ampak da bo vse ok in da smo mi tukaj in na varnem, bo pri starejših potrebne več interakcije. Če bi že pri manjših opazili, da so vznemirjeni in da postavljajo vprašanja, ne da bi jih mi poučili… Bi jim mi skušali na preprost način odgovarjati (jasno in kratko) in pomiriti. Pomembno je, da mlajših ne izpostavljamo posnetkom vojne, saj jim lahko povzročijo še več stresa.
Mlajši otroci svoje strahove izražajo preko igre, ki lahko v tem času postane npr. bolj agresivna. Včasih pri mlajših lahko pomaga tudi igra preko igračk (vprašate kaj igračke čutijo, otroci pa odigrajo…). Lahko pa otrokom pustimo, da narišejo svoje doživljanje… Bistveno v vseh primerih je, da jim ovrednotimo občutke (si prestrašen/jezen/žalosten/…, na koncu pa pomirimo).
Za začetek je torej bistveno vse otroke opazovati in jim dati prostor, da spregovorijo. Osnovnošolske in starejše otroke je tako dobro namerno vprašati, če so kaj slišali, kaj oni menijo, da se dogaja, kako se oni počutijo v zadnjem tednu, kako oni doživljajo trenutno situacijo. Vprašanje zastavimo čim bolj odprto, da imajo možnost povedati vse, kar čutijo in ne le odgovoriti z ja ali ne. Šele ko nam otroci zaupajo svoje počutje, lahko mi odgovorimo na njihove potrebe. Pomembno je, da vemo, kaj otroci o vojni že vedo.
Ko otroci spregovorijo, je pomembno, da smo do njihovega doživljanja vojne spoštljivi: jih ne prekinjamo, ne vsiljujemo svojih prepričanj, poskušamo razumeti njihova prepričanja in pustimo izraziti vse občutke, četudi z njimi morda težje zdržimo. Normalno je, da bo otroke strah, morda so tudi napeti (kar se lahko kaže v povečanem številu tantrumov, nesoglasij, agresije, ipd.) ali žalostni, kot tudi to, da teh momentov ne doživljajo tako močno. Čustva vrednotimo in jih ne obsojamo (čeprav so morda čisto drugačna od naših), saj je pomembno, da otroci čutijo našo podporo.
Otroke pomirja tudi to, da kljub temu, da nekje obstaja vojna, odrasli nismo brezbrižni in da v resnici skušamo stvari rešiti in da se veliko odraslih ukvarja s tem, kako rešiti to stanje. Občutek, da ni nekaj stalnega in da delujejo stvari v smer pozitivnega, daje upanje vsem.
Pri premagovanju občutka nemoči in tega, da nimajo kontrole, pa lahko najdemo praktične načine, kako lahko otroci pomagajo k rešitvi: narišejo sliko v podporo, skupaj s starši pošljejo sms za pomoč, oddajo denar ali oblačila ipd. Pri tem pa moramo biti pozorni na to, da otroke ne naredimo ravno za odločevalce, ampak jim le damo možnost, da premagajo občutek, da nimajo kontrole.
Travmatične dogodke lahko vedno rešujemo s temi pristopi:
– otroka opazujemo, poslušamo in tudi vprašamo (odprta vprašanja: kako ti vidiš te dogodke?)
– otrokova doživljanja sprejmemo in ovrednotimo, zrcalimo (vidim, da čutiš nemoč)
– ko jih ovrednotimo, pa lahko pomirimo: ubesedimo, kaj se je že spremenilo, da smo tukaj skupaj z njimi, na varnem in kaj lahko še spremenimo
Travme se rešujejo tako, da jih nekdo opazi, prepozna, ovrednoti. Ker pri travmi doživljanje dogodkov ni celostno, moramo otrokom pomagati dogodke ponovno povezati v celoto. Ko otrokom damo možnost, da o tem spregovorijo, se preko govora, ustvarjanja ali igre, ustvarjajo nove povezave in cela slika, ki jih dejansko pomiri.
Prispevek je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku ali Instagramu.
Svetovanje za pare: Strah pred partnerskimi odnosi
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Vprašanje: Ali je imeti otroke – družino – odnose, sploh kje še to trajno? Težko prenašam kreganje in ob povzdignjenem glasu me je kar groza, čutim čuden občutek- ne znam ga razložiti. Ogromno parov poznam, ki se ne razumejo in žensk, ki so ostale same z otroci in bolj kot to opazujem bolj se sprašujem ali si sploh kaj ustvariti, ali imeti otroke, oziroma odnose? Stara sem 34 let.
Pozdravljeni. Ob prebiranju vašega vprašanja in razmišljanja je res čutiti en obup in morda celo naveličanost, še bolj pa prekrit strah.
In strah pred odnosi, je morda do neke mere se upravičen, ker težko najdemo garante, razen svoje odločitve, po drugi strani je pa strah pred intimo en krivičen strah, ki nas omejuje, da bi sploh preizkusili in se podali v odnose. Pogosto je slednji povezan z našimi prvimi izkušnjami odnosov, npr pri otrocih ločenih staršev ali pa otrocih nefunkcionalnih zakoncev, naj bi bil ta strah vedno povišan, pa tam kjer so kakšne zlorabe/prevare/zasvojenosti tudi. Ali pa vsakič, ko zapustimo nek odnos tudi. Zato bi vas ob tem morda vprašala, če veste, iz kje izvira vas oseben strah?
Glede na vašo starost ste v življenju najbrž že marsikaj doživeli, tako lepe kot težke izkušnje. V katerem odnosu ste se najbolj lahko povezali in kako se je končal? Ali ste morda že prej imeli občutke, da se težko podate v intimne odnose?
Ob tem kar pišete o kreganju in glasnem glasu, pa bi se posebej ustavila. Tole ni čisto navadno. Oziroma vsekakor ima korenine v preteklosti. Težko na pamet govorim kakšne, a na terapiji bi vas vsekakor povprašala o tem, kaj za vas pomeni kreg…? kaj točno se zgodi z vašim telesom? Kako je bilo pri vas doma, sta starša težave reševala z burnimi kregi ali pa mogoče tako, da sploh nista in sta stvari raje pometla pod preprogo? Kako sicer reagirate, ko pridete v konflikt?
Si predstavljam, da če je vas strah pred konfliktom, da vam je v odnosih res težko in da vas ti ogrožajo. Zato vam toplo priporočam, da odkrijete kam ti občutki v resnici pašejo, se z njimi soočite in morda nekoč počasi, počasi tudi tvegate. Če ne boste zmogli, ste dobrodošli na terapijo, kjer velikokrat vidim uspešno premagan strah pred odnosi. Vse dobro!
Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
____________________________________________________________________________________________________________________________
Pozdravljeni.
Po vaših besedah si mislim dvoje, da imate težavno preteklost s partnerji (ali pa težave v primarni družini) ali pa napačno predstavo o partnerskih odnosih (romantični filmi) ? Katja je zelo lepo zapisala komentar zgoraj, jaz pa se bom vašega vprašanja dotaknila iz druge perspektive.
Partnerstvo je seveda veliko krat težko. Pride do različnih mnenj, raznih debat, prilagajanja pa tudi do kreganja. V partnerskem odnosu pa je lahko tudi zelo lepo, ampak večinoma tak partnerski odnos zahteva veliko dela na odnosu, veliko kompromisov, zaupanja, tudi odrekanja. Tak odnos ni tak sam od sebe. Veste, ni vse tako kot izgleda na zunaj in nikakor ni tako kot to izgleda v romantičnem filmu. Oziroma na samem začetku, še morda ja, kasneje pa nikakor.
V partnerstvu sta dve osebi, obe sta s svojimi ranami in to večinoma pomeni veliko dela na sebi in prav tako pa tudi na partnerskem odnosu.
Sama izhajam iz naporne prve resne zveze, ki je terjala svoj davek in zahtevala od mene veliko dela na sebi, prav tako je dolgo trajalo, da sem se navadila, da drama ni enako – izkazovanje ljubezeni. Nato sem precej hitro našla drugega partnerja, s katerim še danes rasteva skupaj. Nikakor ni vedno idilično in super, ampak spremenila sva drug drugega in v odnosu zelo zrasla kot partnerja , pa tudi kot posameznika. Spoznala sem, da ni potrebno, kreganje na smrt, tako da sta že oba v solzah, da se počutiš kot da je partnerju mar zate. Lahko preživljaš najbolj dolgočasen večer pa se vseeno počutiš varno in ljubljeno. Ja, dobri partnerji obstajajo. Žal pa je včasih zato da jih spoznaš potrebno zamenjat svojo okolico, tudi prijatelje. Predvsem pa svojo miselnost in energijo.
Ker pa se vzorci veliko krat nezavedno ponavljano, še en krat poudarjam, da je smiselno, da takrat zamenjate okolico, prijatelje in med tem delate na sebi s se opolnomočite in spremenite tudi miselnost- vzorce. Skratka stopite ven iz svojih okvirjev. Takrat verjamem, da boste spoznali drugačne ljudi, partnerje in tudi družine. Videli boste, da obstaja tudi lepi, močni obnosi, polni spoštovanja in ljubezni. Za katere morate vedeti, da so plod trdnega dela.
Zdi se mi pomembno, da se opolnomočite na čustveni ravni in takrat verjamem, da se vam bodo začele dogajati spremembe.
Če je za vas ta tema resnično zelo težka in obremenjujoča, bi vam vsekakor priporočala terapevta, da vam pomaga predelati vaše stare rane, da boste lahko zaživeli s polnimi pljuči. Vse dobro vam želim.
Odgovor je zapisala Tadeja Čulek.
Najdete nas tudi na Facebooku.
Želim si prisotnega partnerja: Svetovanje za pare
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 3 leta in imava 2 letnega otroka. Že prej je imel težave z alkoholom, ki pa so se sčasoma umirile. Pridejo še dnevi, ko pregloboko pogleda v kozarec , kar bi še tolerirala če ne bi vse drugo bilo ”narobe”. Cele dneve je odsoten in sem za vse sama. Tudi iz finančnega vidika nič ne pomaga, razen če ga zelo prosim. Ko se skregava je kratek čas ok, potem pa greva v novi krog. Ljubezen se je izgubila, ampak tistega koraka naprej pa ne naredim, ker imam še vedno neko upanje, da bo prišel dan, ko bo želel več časa biti z nama. Terapije si ne želi, ker prvi, da je vse super, da sem le jaz nepotrpežljiva. Res ne vem kako naprej?
Spoštovani,
iz vaše zgodbe je začutiti ogromno bolečine in občutka nemoči. Res je, da nimate vpliva na partnerjeve odločitve, lahko pa veliko naredite pri sebi. Ko boste vi začeli zdraviti svoje rane in osebnostno rasti, je verjetno, da vam bo sledil mož. V nasprotnem primeru, boste lažje sprejeli odločitev kako naprej.
Podarite si čas in poskusite fokus obrniti nase, ker z nenehnim trudom, da bi spremenili partnerja se nič ne spremeni.
Poskusili ste vse in še več. Pretirana kontrola in nadzor imajo včasih obraten učinek.
Berem, da vam je težko, ker imate občutek, da ste sami v želji po spremembi v odnosu. Partnerjev odgovor je, da je vse lepo in prav, vaše telo pa čuti bolečino. Osamljeni ste, želite se povezati, biti slišana, spoštovana, ljubljena in na prvem mestu.
Presenečeni bi bili, če bi vam povedala koliko parov se ujame v podobno zanko. Vrtijo se v začaranem krogu. Nekdo se vedno bolj umika in zapira vase, drugi pa si močno želi bližine in teče za njim. Ta igra boli in če je zraven še odvisnost, je včasih čutiti, da smo v slepi ulici. Nikjer ni izhoda, vse okrog tema in občutek strahu ter nemoči, ki vas res lahko drži ujete v takšni dinamiki leta in leta.
Tako da, draga gospa, dajte si pohvalo, da ste spregovorili o svojih občutjih, da iščete pomoč in da ste spoznali, da takšen površinski odnos ni zdrav. Kaj lahko storite? Namesto moža ne morete sprejeti nobene odločitve. Vse ste že poskusili in verjetno bolj kot se jezite, mu grozite, dihate za ovratnik, bolj se on umika in živi v svojem svetu s prijatelji, kjer se počuti sprejetega.
Velikokrat se zgodi, da odkrijemo, da moški ni imel nobenega zgleda v primarni družini kakšna je zares vloga ljubečega partnerja in očeta. Mama pa je bila odvisna od svojega moža, ter preveč skrbna in posesivna do sina ali pa premalo, v vsakem primeru pa je ta mali deček bil zanemarjen. Globoko v sebi na nezavedni ravni je prišel do ugotovitve, da je čustveno se navezati oz. povezati zelo boleče, saj te drugi ne začuti in tako pride do izogibajočega stila navezanosti, katerega opisujete pri vašem partnerju. Pobrskajte med literaturo o stilih navezanosti, kako se vse skupaj prenaša v partnerstvo pa najbolje razlaga Sue Johnson v knjigi Močno me objemi.
Tudi vaša pretekla zgodba je pomembna. V partnerstvu vidimo priložnost za vse tisto, kar nam v primarni družini ni bilo dano. Če je deklica odraščala ob čustveno otopelem, odsotnem očetu, ki je bil po vrhu vsega še nasilen, bo v odrasli dobi imela zelo velika pričakovanja do partnerja, da zapolni to veliko praznino v njej.
Ker se ujame s podobno odsotnim partnerjem, kot je bil njen oče, je bolečina toliko večja.
Najprej je dobro, da se zavedate, v kolikor imate rane iz otroštva, da vam jih ne more zaceliti nihče drug, kot le vi sami. Na tej poti vas lahko varno vodi dober terapevt. Poskusite obrniti za začetek fokus nase, in se vprašajte od kod izvira vsa bolečina. Berite knjige, izobražujte se, pojdite na terapijo, delajte na lastni vrednosti in opazujte ali vam bo partner sledil. Včasih se nasprotna stran zamisli, ko se vse umiri in ni več tistega pritiska ter nenehnih konfliktov.
Glede ultimatov pa strokovnjaki za odvisnosti svetujejo, da se jih ne izreka, dokler niste res prepričani v odhod in tako rekoč s kovčki pred vrati. Kajti z vsakim ultimatom izrečenim kot prazna grožnja se vaša kredibilnost zmanjša in partner vas ne jemlje več resno.
Morda si res vzamete nekaj časa zase, da raziskujete svoje vzorce, prepričanja ter seveda želje in vizijo za prihodnost. Če ostati v vezi ali ne pa vam bo pokazal čas in vaš notranji glas in seveda je odvisno tudi od partnerja, če bo sprejel svoj del odgovornosti ter naredil kaj za ohranitev odnosa. Za dober odnos sta res potrebna dva, da prispeva vsak svoj del sočutja, razumevanja, podpore ter na drugi strani tudi trud za lastne spremembe, prilagajanje in predelovanje vzorcev. Obrambe ki so v otroštvu služili za preživetje, danes pa delujejo disfunkcionalno in razdiralno je treba ozavestiti, osmisliti ter jih počasi v varnem odnosu odložiti. Pred razhodom zato v večini primerov predlagam partnersko terapijo. Vse dobro vam želim.
Odgovor je napisala terapevtka Saša Golob.
Najdete nas tudi na Facebooku .
Zakaj me mama obsoja? Ali je obupala nad mano?: Svetovanje za družine
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Vprašanje: Posvojena sem. Bioloških staršev ne poznam, krušni starši so mi iz materialnega vidika vedno omogočili lepo otroštvo. Uspešno sem končala šolo, faks, se poročila in uresničila se mi je največja želja – postala sem mama. Edina siva pika v mojem življenju je, da nikakor ne dobim službe. Če jo že, je to za kratek čas. To moja starša zelo težko sprejmeta. Mami sem omenila, da si želim še enega otroka in ni bila najbolj vesela, ker nimam službe. Je res, da je vse tako pogojeno z denarjem? Kaj naj si sploh mislim? Zvenelo mi je, kot da je obupala nad mano in da si ne želi, da bi imela še enega vnuka. Ko sem povedala, da sem prvič noseča, je bila iskreno vesela. Ko se je rodil, tudi. Ne vem, zakaj zdaj tak odpor? Zakaj ne zmore besed podpore?
Draga gospa, iz vaše pripovedi se lahko naučimo, kaj zares potrebuje otrok in da pretirano poudarjanje pomena ocen, diplome in kasneje zaposlitve lahko prinese nasprotni učinek. Zelo verjetno ne zmorete poiskati zaposlitve, ker je zadaj strah.
Strah vas lahko žene že zaradi vzorcev, ki so vam jih dali starši.
Lahko pa vas drži nazaj tudi prepričanje, kako težko je dobiti delo. Vsaka vaša avtonomna odločitev je v trenutku razvrednotena in neslišana s strani mame ter vas spravlja v še večje dvome. Kako bi bilo iti na pot osebnostne rasti? Gre za pot, kjer lahko ugotovite kdo zares ste in kaj želite, ter se rešite strahov in dvomov, ki so v resnici last vaše mame.
Čutiti je, da si zelo želite podpore, sprejetosti in sočutja od svoje mame, ki vam tega ne zmore dati. Podarila vam je, kolikor je zmogla, vendar vam je zraven prilepila nalepke, ki vas ovirajo zdaj v odraslem življenju. Zelo pomembno za vas je, da prečistite kaj je vaše in kaj njeno, sprejmete odgovornost za lastno življenje in pobrišete prepričanja, ki vam ne služijo. Vaši starši so nehote ustvarili zelo močen pritisk glede denarja in materialnih dobrin.
Nič čudnega, da ne zmorete poiskati službe, saj vas globoko vodi strah pred pomanjkanjem in katastrofalna pričakovanja ‘Kako bomo (pre)živeli’. Ta strah človeka hromi, ne pusti mu dihat, povzroča notranji nemir in tesnobo.
Vsi pritiski, ki so se leta in leta ustvarjali na vas preko ocen, takšnih in drugačnih manipulacij, so se zasidrali v vas in za svobodno življenje se jih boste morali rešiti. Če ne boste zmogli sami, vam toplo priporočamo psihoterapijo. Spoznati morate, da imate pravico živeti svoje življenje, sprejemati svoje odločitve, raziskati kdo zares ste in kaj bi želeli početi. Poiščite svoje poslanstvo in od tam naprej začnite graditi svojo kariero.
Poznamo mnogo ljudi, ki so diplomirali in potem odkrili čisto drugo smer, kjer so uspešni in kreativni. So pa tudi ljudje, nesrečni v svojih poklicih, ker jih drži v rokah strah, podoben vašemu. Draga gospa, nič ni izgubljeno, vaša izobrazba ni zapečatila vaše usode, slabe izkušnje pri iskanju zaposlitve vas ne oblikujejo kot dobro ali slabo osebo. Ste mlada ženska, odlična mati in imate vse možne potenciale, da si uredite tudi poklicno pot in ustvarite materialno varnost. Denar je pomemben, vendar je veliko bolj pomembno to, česar vam vaša mati ne zmore dati. Vi lahko dajete svojim otrokom toplino, ljubezen, oporo in sočutje. Dajte si pohvalo za ves trud vložen v odnos do partnerja in vašega sina.
Odločitev za novega otroka je izključno vaša.
Glede števila otrok pa sta vidva s partnerjem tista, ki sprejemata odločitve in ne vaši starši. Starši bodo odreagirali tako ali drugače, njihova stvar. Vedno reagirajo iz svojih občutkov, pogosto iz svojega strahu. Ne pomeni, da so obupali nad vami, prej nad sabo, ker jih je prehitel občutek strahu. Ne dovolite, da oni živijo vaše življenje in začnite delati na lastni vrednosti, da boste zmogli postaviti meje in vas komentarji vaše mame ne bodo zadrževali stran od lepega in mirnega življenja, katerega si zaslužite.
Odgovor je napisala družinska terapevtka Saša Golob.
Najdete nas tudi na Facebooku.
Kontaktni podatki
Inštitut Vita bona, zavod za družinsko terapijo
Orehovo 6
8290 Sevnica
telefon: +386 41 609 888
mail:
- […] Švajncer Vrečko. Najdete nas tudi na Facebooku...22. 11. 2022 - 17:40 Napisal: Veliko sem sama in ga čakam, kako naprej: SOS za partnerstvo – Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija
- […] Kako pomiriti otroka, ki sprašuje o vojni? ...14. 3. 2022 - 17:47 Napisal: “Strategije premagovanja stresa ob vojni?” – Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija
- […] ta del, da bi ji kdo dal dovoljenje, da je raziskovanje...3. 12. 2021 - 14:59 Napisal: Kako vrniti spolnost ?: Svetovanje za pare | Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija