fbpx
Inštitut Vita Bona - telefon: +386 41 609 888

Prispevki

Pomanjkanje samozavesti: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:

Pozdravljeni,
kaj je moja težava – pomanjkanje samozavesti.

V zadnjih parih mesecih je še bolj načeta. Daljša bolniška, operacija in posledično mi grozi odpoved. In tu se zatakne. Od partnerja nimam podpore.

Pravi, da sem v coni udobja, ker se nočem izpostavljati. Ne razume, da mi je vsak stik z delodajalcem muka oz. ne stik, samo razgovor. Posledično iščem zaposlitev, kjer ni take izpostavljenosti…

On zeli, da grem v smer – poklic, kjer nimam direktnih izkušenj, da se potegujem za vodstvene položaje, ki so meni no go, ravno zaradi manjka samozavesti (pomanjkanje ni zaradi znanja, veščin in težav z učenjem). In iskreno, vse skupaj je na moji strani tako daleč, da razmišljam tudi o zaključku veze.

Da se razumemo, čustva so, pri obeh.

Vendar on nima razumevanja za strah, pomanjkanje samozavesti in podobno.

Enako so tretirani tudi otroci, ko je ta tematika v igri.
In predno obupam nad družino, potrebujem nasvet.

Kako se sestaviti, zgraditi samozavest?

Kako na razgovoru nastopiti samozavestno?

Sovražim to stanje plašne miške, ki naredi ogromno škode na vseh področjih.

___________________________________________________________________________________________________

Spoštovana,
Res ste se znašli v stiski pod pritiski, tako s strani partnerja, kot delodajalca, kot tudi, da fizično najbrž niste isti in še okrevate. Partner si verjetno želi najboljše za vas in zase. A je jasno, da vas ob tem ne čuti, in vas svojimi idejami v celoti povozi.

Tako zelo, da bi iz veze kar odšla, pa čeprav ga imate še vedno radi, kot tudi on vas.

Prav ta njegov odnos, kako vas povozi, se po vašem mnenju prenaša tudi na otroke, kar je se dodaten konflikt, ki ga morate reševati.

Najprej bravo, da ste se opogumili in prosili za pomoč – kako lahko okrepite sebe. Da se vrnete v svoje jedro, kjer vi točno veste, kaj želite.

Iz vidika strokovne pomoči, lahko greste na individualno terapijo, lahko pa tudi na zakonsko z možem. Izkušena strokovna oseba bo vedela, kako ujeti vaju oba, vaju povezati in predvsem v tej fazi zaščititi vas in vaše meje.

Partnerstvo mora biti vir varnosti in ljubezni, kjer vi lahko ste točno taksni, kot ste (seveda dokler s tem vi ne prestopite meje drugega).

Vaš partner je morda v nezavedni stiski, in vas vidi zelo sposobno – ves vaš potencial. Ker morda tako tudi sam uspeva v življenju in si isto želi za vas. Morda ne zdrži z vašo stisko, ker tudi sebe v sočutju do samega sebe v celoti pohodi in zato hodi ven z nasveti in pričakovanji.

Zakonska in družinska terapija bi vam bila zato v super podporo, saj vas bo lahko zelo razbremenila.

Ker lahko vi iste stvari govorite možu, pa lahko ne boste prišli daleč (čeprav še kako spodbujam, da sami probate vse!), kot če iste stvari pove terapevt, ki bo znotraj tega znal čustveno ‘ujeti’ tudi vašega moža.

Naša samozavesti je precej odvisna od mnenja drugih. Bolj ko visoko vrednotimo druge, bolj na nas vpliva njihove mnenje.

Če ste kasirali veliko (lahko tudi neizrečenega) obsojanja v službi. Če vam grozi odpoved, in če poleg dobivate še taksna sporočila moža, kaj vse bi morali in da ste v coni udobja, ni čudno, da vam je načeta samozavest.

Pa vendar nič od tega ne pove zares o vasi vrednosti. O tem, kako ste v resnici sočutna mama, ki jo skrbi za otroke, ker jih želite zaščititi pred istim pristopom vašega moža do njih kot do vas; do tega, da se dobro poznate: veste svoje zmožnosti. Kje ste trenutno in veste dobro, da si v partnerstvu zasluzite spoštovanje, slišanost, upoštevanost glede svojih odločitev. Pred nekaj časa sem posnela predavanje na temo samozavesti, kjer lahko prek uporabe telesa najdete boljši stik s seboj.

Morda lahko poskusite kaj od tega, če začutite, a poudarjam, da vsako delo s telesom lahko prebudi travmo, zato sledite le tistim vajam in le toliko, kolikor je varno za vas. Je pa v angleščini, če to ni ovira – TUKAJ.

In se zadnjih par uporabnih stvari, ki jih lahko morda vzamete seboj s tem odgovorom.

Ko vam pade tako samozavest, se obdajte z ljudmi, ki vas razumejo in ne obsojajo. Ki jim lahko zaupate vase stiske.

Lahko si celo naredile tablo s slikami ljudmi, ki so kdaj verjeli v vas in so vas podpirali na tej poti. Lahko najdete glasbo, ki vas popelje v čas, ko ste se počutili boljše glede sebe. Namerno vključujem več čutil. Sicer pa – strokovna pomoč, kjer zopet najdete sebe, ali se bolje taka, da opolnomoči vašega moža, da vam bo bolje stal ob strani, saj vas bo sicer izgubil.

Namen partnerstva je namreč primarno, da poskrbimo en za drugega, in več kot očitno je, da za vas ta hip ni najbolje poskrbljeno in da rabite podporo.

Veliko poguma vam želim.

Komentar je napisala terapevtka Špela Adamić.

 

Več naših brezplačnih vsebin najdete na Facebooku in Instagramu.

Kako naj odidem od nasilnega moža: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:

Strah me je, kako naj odidem od nasilnega moža z NOM?
Prosim vas za pomoč, izkušnje, usmeritev.. Ker sem popolnoma na začetku svoje odločitve in popolnoma zmedena z informacijami.

Želim sem ločiti od svojega moža, s katerim imava skoraj 3 leta staro hčerko.

Pri možu sumim, da ima NOM, je agresiven, psihično in tudi fizično nasilen, vse vpričo hčerke.

Problem je, ker mi je mož že večkrat grozil, da če bom šla bo poskrbel, da ne bom več videla otroka. Da bo vsem rekel, da sem nora, neprisebna, psihično motena in nesposobna skrbet za hčerko. Rekla sem mu, da s tem bo najbolj škodoval hčerki (zanjo že sedaj v celoti skrbim izključno jaz, on ni nič prisoten ne pri negi ne pri vzgoji). Rekel je, da ve na katero točko mora pritisnit, da bo mene najbolj bolelo (na otroka). Da bo poskrbel da bo hči trpela, saj ve, da bom le na ta način najbolj trpela tudi jaz.

Vseh teh groženj se nebi tako zelo bala, če ne bi njihova družina bila izredno vplivna in premožna. Na našem koncu Slovenije so zelo poznani, imajo visok ugled, in veze z mnogimi vplivnimi ljudmi, tudi odvetniki, direktorji,…

Denarja imajo dovolj, da si lahko privoščijo marsikaj.

Njegovi starši bodo seveda na moževi strani. Jaz sem trenutno brezposelna in z ogromnim kreditom. Noben od naju nima v lasti nobene nepremičnine (živiva pri njegovih), niti avta, ničesar. Mi je pa mož pomagal pri plačevanju mojega kredita, ki je bil moja napačna odločitev (posojilo prijatelju, ki denarja ne vrača).

Zanima me, kje naj začnem? Ne bi se rada obrnila na naš lokalni CSD, ker imajo dober odnos z mojim možem.

Kolikšna je verjetnost, da bi otroka res lahko on obdržal? Glede na moje finančno stanje, in njegove veze. Tudi deljeno skrbništvo mi ni ok.

Kakšna je možnost, da pride do deljenega skrbništva?

Ali je kakšen CSD še posebno razumevajoč do žrtev partnerjev z NOM? Torej, da poznajo NOM, namreč ti ljudje so karizmatični in se znajo podkupit drugim.

Na kateri CSD se naj obrnem? Kako naj odidem varno (zame in za hči)?

Tudi same naznanitve odhoda me je strah. Verjetno bo fizično nasilen do mene.
___________________________________________________________________________________

 

Spoštovana gospa,
mi je žal, da ste pretrpeli tako grozo ob partnerju. Samo predstavljam si, koliko groze, strahu, obupa in razočaranja se je zazrlo v vaše telo.

Vsakič ko utrpimo nasilje, se žrtev počuti prestrašeno, krivo in osramočeno. Čeprav je to strah, sram, agresija in polna odgovornost storilca!

V terapiji se učimo, kako dobiti jezo in se zavarovati v takšnih primerih.
Ker ste se znašli ob nevarni osebi, ki ni zmožna kontrole svojih občutkov, ste v resni nevarnosti. Zato vas zares spodbujam, da NAJPREJ od vsega pokličete na pomoč institucije, ki vas bodo podpirale in vam stale ob strani. In z njim naredite VARNOSTNI NAČRT vašega izhoda. Ločitev brez tega bi bila za vas ogrožujoča, zato je ta aspekt ključen.

Nujno morate vnaprej pripraviti plan varnega odhoda – zato čimprej pokličite Društvo za nenasilno komunikacijo (DNK) in SOS telefon. Svetovali vam bodo nadaljne korake, morda vas tudi povezali s CSD-ji, ki jim oni bolj zaupajo, ter pokazali kako lahko pridete v stik z Varno hišo.
Šele ko boste na varnem, velja razmisliti tudi o oddaji prijave nasilja (ta ni nepomembna, da boste lahko dokazovali vaše stanje).

Poskušajte vse dosedanje grožnje zbrati na kup, pisno.

Če ste imeli modrice, jih slikajte ipd in vse te stvari zakodirajte. menjavajte gesla, račune in uporabljajte le varno komunikacijo.
Vse to sicer ne pomeni, da nimate moči – čeprav imate na drugi strani nekoga, ki jo zlorablja. Ko boste na varnem, boste lahko spet začutili jezo in bes, ter od daleč trezno razmišljali in ga dali na pravo mesto…in dobili nazaj kontrolo in tudi vašo moč.

Glede starševstva vas žal moram opozoriti (zato da ne bi bili presenečeni nad morebitnim worst-case-scenario potekom), da ima v Sloveniji gospod ob stikih pod nadzorom tretje osebe se vedno pravico do rednih stikov s hčerko (kar pa ne pomeni deljenega skrbnistva!), razen če je bil nasilen tudi nad njo.

Ta del naj bi bil zanjo dober, saj jo bo zavarovala tretja oseba, hkrati pa bo hčerka se vedno imela očeta (koliko je ob NOM lahko sploh navzoč).

Če je bil nasilen tudi do nje, boste žal tudi to morali dokazovati. Vsekakor pa je na prvem mestu to, da vaju ČIMPREJ zavarujete.

Upam, da se v tej situaciji korone vseeno lahko nekako zavarujete tudi doma. Vedno imejte možnost, da se zaklenete na varen prostor in vzamete s sabo telefon, dokumente in hčerko. Čimprej pokličite DNK in SOS telefon, online pa smo vam na voljo tudi na naših chatih. Zaslutite si varnega in mirnega življenja.

Ko bo vse to mimo, pa čimprej poiščite tudi strokovno pomoč!

Vse dobro,
Katja Druzinska terapija – Vita Bona

 

Več naših brezplačnih vsebin najdete tudi na Facebooku in Instagramu.

Popuščanje pri vzgoji otroka: Svetovanje za starševstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

Pozdravljeni. Mene pa zanima kako odreagirati, če vidim da partner preveč popušča pri vzgoji 3letnega otroka.

Zdaj ima obdobje, kjer probava do kam gre. In iskreno, mene z jokom ne more dobiti na svojo stran, če se odločim, da nekaj ni prav.

Problem je pri parterju ker postane živčen in popusti samo, da bi se nehal jok.

Ali pa bi takrat najrajši zbežal. Zato doseže veliko stvari.

Zato se tudi najin odnos s partnerjem krha. Prav tako me posledično, kadar sva oba, otrok ne posluša ampak takoj leti k atiju.
Kakšen nasvet? Kadar sem sama z otrokom, me posluša. Sicer probava, vendar hitro neha, in tudi ni take drame ker ve, da pri meni ne doseže.

_______________________________________________________________________________________________________________

 

Spoštovana anonimna,
otrok pri 3 letih je marsikdaj lahko zelo naporen. Ker je pred njim veliko razvojno obdobje, ko mora pokazati trmo, svojo voljo in spoznati svoje potrebe.

Otroški jok je težak za zdržati in v nas sproža neprijetno reakcijo. Kar vi opisujete je, da ima vaš mož zelo močno reakcijo na otrokov jok in se čuti, da mora takoj ustreči, ker otrok ne sme čutiti nobenega stresa. Tudi če to pomeni, da se otrok iz tega ne nauči nič.

Po vsej verjetnosti ima v svoji preteklosti vgrajena prepričanja kjer je bil naučen, da se mora tako odzvati.

Da je samo tako pravilno in da otrok ne sme čutiti nobene neprijetnosti.

Kako torej spremeniti vzgojne načine? S trudom in z motivacijo, da je to za dobro otroka. Otrok mora iti skozi ta razvojna obdobja, kljub temu, da je staršu težko in neprijetno se bo mogel odzvati za otrokovo dobro in zdržati z lastnimi neprijetnimi čustvi.

 

Komentar so zapisali sočutni admini.

 

Naše vsebine najdete tudi na Facebooku in Instagramu.

Že druga ločitev: Svetovanje za pare

/0 Komentarji/in /Napisal:

Druga ločitev.

Pozdravljeni! Pri 33 letih se že drugič ločujem in to jemljem kot osebni poraz.

Čeprav sem sama vložila zahtevo za razvezo, ne morem preko tega svojega občutka, da mi že drugič ni uspelo.

Kako čez to?

Iz prvega zakona imam 2 otroka, s tem partnerjem sva skupaj 9 let in imava enega otroka. Čustev že od začetka vsaj iz moje strani ni bilo, bolj sem se podala v to vezo podala “z glavo ” in željo, da bosta moja otroka imela družino, saj je partner zelo miren.

Ta mirnost se je z leti izkazala za pasivnost oz.lenobo. sama sem bila vedno polna energije s cilji.. partner pa bi najraje tudi ob prostih dnevih presedel na cigaretu s kavo v roki.

Čez čas je še mene potlačil dol.. nobeni pogovori, nič ni pomagalo. Vse v meni je počasi umirajo, do točke ko ne čutim več nič, razen odpora.

Ne predstavljam si življenja v naprej z njim. Zadnje dva mesec so tudi vsakodnevni prepiri. On je posesiven, jaz pa potrebujem svobodo.

Bolj kot vidi, da me izgublja, bolj me želi “privezati” pa čeprav na silo. Ne najdem več enega smisla nadaljevati tako življenje. Vendar me je strah kako bom kot že drugič ločena.. nimam podpore niti staršev.

Kako bodo otroci.. Kako izbrati to moč v sebi?

 

_____________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna,
čeprav si želimo, da bi partnerski odnos trajal večno, je razhod včasih edina funkcionalna odločitev.

Razumljivo je, da čutite krivdo, sram in nemoč ob tem, ko vam tudi v drugo ni uspelo. Tukaj so tudi otroci in ob tem nam je hudo tudi za njih, ker jim ne moremo omogočiti družinskega življenja, kot bi si ga zaslužili. Ampak otroci se tudi z razhodom učijo, da ni zdravo ostajati v partnerstvu, samo zato, da “ostanemo skupaj”. Ampak da je partnerski odnos nekaj, kar nam mora povečevati občutek dostojanstva v življenju.

Če ni prave čustvene povezave in se na tem tudi ne da delati, je partnerski odnos vir bolečine in trpljenja.

Odnosi so predvsem rast. Učimo se skozi izkušnje, predvsem tiste boleče, ki nas brusijo in iz nas izvabijo pravo srčiko naše biti. Vaše izkušnje s partnerskimi odnosi so vas zagotovo naučile več o sebi in življenju, zato so to pomembne izkušnje, četudi se končajo z razhodom. Pišete, da ste drugega partnerja izbrali z glavo, ker ste želeli bolj miren odnos, mirno družinsko življenje, sedaj pa ste ugotovili, da to ni bilo čisto to. Tukaj vas povsem razumem, saj če smo razočarani v ljubezni, se ne želimo spet na polno zaljubiti, čutiti norost in navdušenje, ampak si želimo samo miru in varnosti.

Odpustite si, da ste takrat iz svoje bolečine in strahu izbrala partnerja, ki ni najbolj kompatibilen z vami, saj ste bila po prvi ločitvi očitno precej poškodovana. Takrat bi potrebovala veliko podpore in zdravljenja, sama niste zmogla delovati in izbirati drugače, naredila ste najboljše kot ste lahko.

Čeprav se vam zdi, da ste izbrala z glavo, je v resnici spet izbiralo vaše srce, ampak tokrat zlomljeno srce, ki je iskalo varnost. Na koncu je to dragocena izkušnja, ki vas je pripeljala bližje temu, da veste, kaj si pa zdaj bolj avtentično želite.

Vzamite si čas zase, za zdravljenje, za osebnostno rast, za razčiščevanje svojega razumevanja partnerskih odnosov.

 

Predelajte svoje doživljanje moških, sebe kot ženske ob moškem in samo pogumno naprej. Naj vas vaše izkušnje pripeljejo v partnerski odnos, kjer boste lahko cvetela, zaslužite si to.

 

Komentar so zapisali sočutni admini.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Inastagramu.

Miren mož, strupen oče: Svetovanje za starševstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

S partnerjem imava dokaj dober odnos, je pozoren, ljubeč, lahko se pogovarjava, si zaupava. Čisto druga zgodba je do otrok. Se vključuje v vse dejavnosti in pomaga, a je pri tem večkrat nepotrpežljiv, ciničen, strupen. Nenehno opozarja na napake, ne zna vzpostaviti pravega stika. Otroka mu ne zaupata, se ga tudi bojita, niso povezani. Sama sem v veliki stiski. Sam pravi, da se vsega zaveda, a ni nič drugače. Jaz se počutim, da ne zaščitim svojih otrok, če kaj govorim pred njim ni prav, potem se tudi midva začneva kregat. Ima pa on te vzorce iz primarne družine. Samo zato sem razmišljala, da prekinem to zvezo. Ali je katera imela podobno izkušnjo? Je sploh možno, da je drugače, kako?

____________________________________________________________________________________________________________

 

Draga anonimna.

Hvala za vaše vprašanje in ranljivost. Mi je žal, da gledate nesočutnost vašega partnerja do vajinih otrok.

Tukaj se čuti kot da je bil ta partner, ko je bil majhen fantek venomer kritiziran in so od njega ves čas pričakovali neko popolnost in se ni mogel sprostiti.

Otroka se verjetno bojita te kritike in tega, da nikoli nič ne bosta naredila prav, kar je normalno. Hočem povedati, da če ima do njiju tak odnos, je normalno, da se tako počutita. Seveda pa ni fer do njiju, saj si zaslužita ljubeče starše h katerim gresta lahko po oporo. In enega očeta, ki je sproščen in ki jima aktivira simpatični živčni sistem – da je aktiven, ju spodbuja, verjame v njiju in njune sposobnosti ipd.

Normalno je tudi, da ste vi v stiski, saj si seveda želite videti in predvsem čutiti povezano družino kar si zaslužite kot ženska, kot mama in vsekakor si to tudi zaslužite vsi kot družina. Partnerja boste težko spremenili, imate pa vso pravico postaviti mejo v smislu, da ne dovolite, da tako govori z otroci. Vendar pa, to se dela ko sta sama, ga potegnete na stran, v drugo sobo, postavite mejo in ga tudi vprašate kaj čuti, ker se v njemu verjetno zbudijo neki triggerji pri otrocih, da sploh postane tak.

Definitivno bi bilo smiselno, da gresta na partnersko terapijo ali pa da gre partner vsaj na svojo.

 

Namreč tako kot ste že dobro ocenili, to njegovo obnašanje ni od zdaj, ne gre se za to, da ne bi imel rad svojih otrok. V njem se prebudi neka rana iz otroštva in ker je (verjetno) ni zavesten, se potem to pokaže pri otrocih.
Bi bilo pa tudi smiselno za vas, da se vprašate kako pa to, da ste vi s takim moškim? Kaj pa vam ‘daje’ to, v smislu kaj je vam domačega v tej dinamiki?
Želim vam vse dobro in vabljeni na terapijo tudi k nam na Vito Bono.

Komentar je zapisala terapevtka Kaja Kocjan, Druzinska terapija – Vita Bona

 

Veliko brezplačnih vsebin najdete tudi na Facebooku in Instagramu.

 

 

Prehiter vstop v šolo: Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:

Pozdravljeni!

Prosim za nasvet, kako lahko izboljšamo situacijo pri našem fantu.

Pravkar je napolnil 8 let in obiskuje 3. razred, vendar imamo resne težave s šolo. Z možem nama je žal, da nisva vztrajala z odlogom vpisa v šolo za 1 leto in čeprav so naju v 1. in 2. razredu pomirjali, da bo šlo da mu gre OK. Sedaj smo na pragu tega, da ne vem več kako naprej, ker je vidna razlika med njim in sošolci, kar se tiče napredovanja. Pa naj omenim, da fant nima težav z razumevanjem ali da bi si težje zapomnil stvari, težava je v tem, da mu enostavno ne gre, ko mora v šoli delati in prepisovati iz table.
Ker sem mnenja, da bi bilo bolje, če gre še enkrat v 2. razred me zanima ali se lahko to naredi ob polletju, v kolikor je že kdo imel takšno situacijo?

Naj omenim, da vsakodnevno delam z njim in doma je viden napredek, v šoli pa zmrzne in ker je tudi najmlajši, je v odnosu do drugih otrok ofenziven.

 

In ko mu ne gre, je to še dodatna težava, in potem noče delati nič.
Prosim za nasvet, ker sama ne vem več kaj bi bilo najbolje za mojega 💙

________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.

Žal mi je, da ste se znašli v takšni stiski.
Kako je z nazadovanjem v nižji razred v drugem polletju žal ne vem, pojdite na šolo na pogovor in boste najbolj videli kaj se lahko dogovorite.

Tudi jaz sem pri najstarejši hčeri uredila odlog šolanja in sem videla v tem letu ogromen napredek. Vsekakor so majhni ob vstopu v šolo in si v veliki večini želijo igro in nikakor prepisovanje iz table in sedenje v klopi, a žal je šolski sistem takšen je in ne gleda na individualne potrebe otrok.

Pišete, da zmrzne v šoli, pred tablo..  Je imel kdaj kakšno slabo izkušnjo?

Kako pa ste kaj vi bili v šoli? Ali vaš partner?

Če ste vi ali vaš partner imeli takšne izzive in jih nista razrešila je lahko prišlo za prenos medgeneracijske travme.

Kaj storiti? Če čutite, da mora otrok ponavljati razred, potem se to dogovorite in naj ga ponavlja. Če ne bo šlo sedaj pa v naslednjem šolskem letu.

Hkrati pa je potrebno sebe in otroka opolnomočiti. Veliko se pogovarjajte in dajte mu vedeti, da tudi če njegov uspeh ni dober in bo ponavljal razred, je čudovit kakršen je in ga imate takega najraje.

Za opolnomočanje bi morda bilo dobro če bi našel hobi, šport, ki bi ga navdihoval in hkrati malo tudi opogumil.

Dajte si čas in zadihajte, niste sami v takšni situaciji.

Vsekakor pa verjamem, da globoko v sebi veste kaj je najboljše za vašega otroka, le v poplavi informacij in v želji, da naredite najboljše ne slišite tiste prave notranje besede.
Če vidite, da sami ne zmorete priporočam obisk terapevta. Vse dobro.

 

Komentar je napisala Tadeja Čulek.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Maltretiranje v partnerstvu: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:
Pozdravljeni vsi skupaj.
Kolegica, 2 punčki ima (10 in 5.5let) s partnerjem živita že 15let. Vse sijajno in super, idilično življenje do rojstva druge punčke. Takrat se je začelo psihično maltretiranje dobesedno 24ur na dan.
Fizično je tudi bilo do te mere da ji je zob zbil. Normalno se nista pogovarjala O NIČEMER od rojstva druge male.
Skoz je kaj ti veš,ti tiho bodi, p**ti materina, kurvo, stoko, stegni jezik te ubijem… Teror! Če dobijo obisk izgleda vse super na prvo žogo, če si pri njih 3,4 ure vidiš tudi sam da neki ne stigma.
Ljubosumje, zmerjanje, grožnje, poniževanje, psihiranje itn 24ur dobesedno. Kar je še huje je to da se vse odraža na punckah, vidi se, zapirajo se vase, ne smejo niti jokat pred njemu kaj šele kaj drugega.
Tudi starejšo skoz zmerja da je debela, glupa, da nič ne zna… Ma nimam besed. S kratka nočna mora za vsakega vsaj malo normalnega človeka.
Jaz sem ji svetovala naj gre na CSD prvo, varno hišo, policijo… Ampak tle je problem da se ga boji nenormalno. Je rekla da tudi če bi šla, bi jo v službi našel in ubil 100%.
Moj ga tudi pozna in pravi da je zmožen tega sigurno ker če je zmožen brata pretepst pa zastihat zakaj nebi potem njo?!
Skratka živi ker mora. Sama mi govori da ga bo ona sama v spanju ubila. Vedno ji rečem naj pomisli na male…
Jaz ne vem kako ji pomagati, razen pogovorom in z nasveti ampak ne morem več, ker mi je hudo. Žal mi je in nje in punc. On je psihopat v pravem smislu besede. Ampak res!
Ali obstaja kak zakon pri nas da bi jo dali pod zaščito prič al kako se temu reče? Da bi jo oblast skrila al preimenovala, preselila, druga identiteta… A je to sploh možno pri nas v Slo? Kam naj se obrne? Na koga? Kako?
________________________________________________________________________________________________________________________________
Pozdravljena, to kar doživljajo vaša prijateljica in njeni hčerki je psihično in fizično nasilje. To vi veste, zato ste ji tudi svetovali naj se umakne.

Verjamem, da ste v veliki stiski, saj je težko gledati človeka, za katerega nam ni vseeno, kako trpi. Še posebej pa je to težko, ko so zraven otroci.

Strah in grozo, ki jo čutite vi je pri vaši prijateljici še mnogokrat večji in jo zato hromi. Tako ji lahko pomagate najprej tako, da ji poveste, da jo razumete, da je tudi vas strah, pa se o njenih izkušnjah samo pogovarjata. Povejte ji, da nikakor ni kriva, da se ji nasilje dogaja, da tega nikakor in z ničemer ni izzvala, saj je za nasilje VEDNO odgovoren tisti, ki nasilje povzroča.
Povejte ji kako močna je, da to prenaša že vsaj 5,5 let. Da je sposobna skrbeti zase in svoji dve punčki vsakodnevno navkljub ustrahovanju, grožnjam, psihičnim bolečinam, grozi, fizičnim bolečinam, poniževanju, obupu, sramu, da se ji to dogaja. Občutkom krivde, da njeni otroci to gledajo in doživljajo, nenehni skrbi, da na zunaj zgleda vse ok. V vse to in še več vaša prijateljica vloži ogromno truda in energije.
Ta trud, energijo in moč naj sedaj obrne vase, da bo pomagala sebi in svojima hčerkama.
Hčerki sta žrtvi nasilja že samo zaradi tega, ker sta priči takšnemu nasilju očeta nad mamo. Povrh vsega sta nasilju, vsaj psihičnemu, podvrženi tudi sami. Otroci, ki so žrtve nasilja imajo veliko težav saj imajo popolnoma porušene občutke za kaj je prav in kaj narobe, v sebi nosijo globoke občutke sramu in krivde, ki jih potem prenašajo naprej in so pogosto tudi sami žrtve nasilja v odrasli dobi.

Povejte vaši prijateljici, naj zbere pogum in moč za svoji hčerki, ker si vse tri zaslužijo miren dom.

Niste napisali ali je vaša prijateljica že kdaj podala kakšno ovadbo proti svojemu možu, ali na policijo ali na CSD. Morda je kdaj poklicala na kakšen telefon katere od nevladnih organizacij, ki se z nasiljem v družini ukvarja (Društvo SOS telefon, Društvo za nenasilno komunikacijo, Zavod Emma).
Je kdaj povedala kaj svojemu zdravniku, zobozdravniku, pediatru svojih hčerk?
Vse takšne morebitne prijave štejejo, ko se žrtev odloči oditi iz nasilnega razmerja in v ločitvenih postopkih, ter postopkih na CSD. Tudi če ni podala nobene prijave, a ima shranjene kakšne slike svojih poškodb, kakšne druge dokaze?
Napisali ste, da vaša prijateljica nima socialne mreže. A še kdo razen vas pozna njeno zgodbo? a še kdo ve kaj se ji dogaja? se je zaupala še komu?

In zelo pomembno, na koga se lahko obrne za pomoč v primeru, da jo mož napade.

Zavedati se mora(mo), da je žrtev nasilja najbolj ranljiva in v največji nevarnosti v trenutku, ko se odloči zapustiti nasilneža. Zato je IZJEMNO POMEMBNO, da pred odhodom v varno hišo izdela varnostni načrt še z nekom.
V primeru, da ji mož pregleduje telefone, zgodovino na internetu, pošto, je morda pametno, da ji kontakte za pristojne inštitucije in nevladne organizacije poiščete vi. Če se odloči za odhod v varno hišo se bo morala dogovoriti z njimi (ali imajo prostor, kakšni so pogoji, kdaj bi lahko šla).
Vaša prijateljica se je znašla v peklenskem krogu nasilja iz katerega je tako zelo težko izstopiti.
V njem sta tudi njeni dve hčerki. Da bo lahko izstopila iz tega pekla v katerem živi bo potrebovala veliko razumevanja, sočutja in nekoga, ki jo posluša in je ne obsoja.
Hvala, da ste tam za njo, da vam ni vseeno in da ji vlivate pogum in dajete vedeti, da je drugačno življenje mogoče in da si ga zasluži! ❤
Komentar je napisala terapevtka Barbara Holcman.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Znašla sem se v odnosu z nasilnim partnerjem in brez denarja: Svetovanje za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:
Pozdravljeni,
Znašla sem se v taki situaciji, ko več ne vem kaj narediti. S partnerjem sva skupaj 7 leto. Imava dva skupna otroka in vsak otroke iz prejšnje zveze. Težava je v tem da sem se ohladila do njega zaradi stalnega metanja iz stanovanja, razbijanja stvari v pričo otrok, njegovega bežanje od doma, Oz. umikanja stran od nas. Na začetku je bilo vse ok, zdaj pa vsak dan z težavo preživljam. On je na antidepresivih katere redno menja. Zdaj pa se ta podražitev vsega skupaj, položnice… Obupana sem, priznam tudi jaz že malo depresivna. Pred kratkim sem izgubila tudi mamo in se borim tudi s tem in ne morem preboleti njene smrti. Na socialni sem povedala kaj se dogaja doma in jih prosila za anonimno prijavo, ampak odgovor je bil, da brez partnerja ne morem tega narediti. Naj povem da stran ne morem ker ves denar dam za položnice. Kako se spopasti s tem?
.
______________________________________________________________________________________________________________________________________________________
.
Spoštovana,
hvala za vaše zaupanje in potrpežljivost za odgovor.
Čuti se, da ste na robu z močmi.
.

Ko človek bere vaše besede, se lahko poučiti zelo nemočno, tako kot vi, hkrati pa nas lahko postane tudi strah, ko omenjate, da vaš partner razbija po hiši v pričo vaših otrok.

.
Tudi za otroke je lahko ta situacija neznosna, saj doživljajo nasilje in tesnobo. Če je vaš partner nasilen do vas in do otrok, je vsekakor to treba prijaviti na CSD, policijo …
Če se počutite čisto fizično in psihično nemočni oziroma depresivni, bi tudi vam svetoval psihiatrično farmakološko pomoč. Veliko je predsodkov glede tega, ampak seveda lahko človeka v stiski stabilizira in mu da dodatno moč, da premaga težje ovire v življenju.
Izreči vam moram tudi sožalje za vašo mater! Ob vseh stiskah vas je doletelo še to, kar je lahko zelo hudo.
Če si želite oditi od partnerja, ker se ne počutite več varno, so na voljo tudi varne hiše in drugi krizni centri. Svetoval bi vam, da pokličete tudi tja, če čutite to potrebo.
Svetoval bi vam tudi vključitev v individualno terapijo (morda skupaj s starejšimi otroki …). Obstajajo tudi cenejše terapije (Frančiškanski družinski inštitut, ŠRCD, ZPM Moste …).
.
Na terapiji običajno delamo le na tem, kako se lahko človek prebije skozi stisko in težke čase ter ohrani tisto notranjo moč, za katero je treba verjeti, da jo ima. Na terapiji terapevti nikoli ne obupamo nad osebo in ji nenehno poskušamo stati ob strani! Vabljeni ste seveda tudi k nam!
.
Vse dobro vam želim,
Zmago Švajncer Vrečko,
individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija
.
Podoben članek najdete tudi TUKAJ.
.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Iščem dobrega terapevta za prijatelja, ki se vdaja alkoholu: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:
Pozdravljeni!
Iščem predlog za dobrega terapevta za prijatelja, ki se vdaja alkoholu. Sam se (enkrat bolj, drugič manj) zaveda, da ima težave z alkoholom. Vendar hkrati priznava, da tako utaplja svoje tegobe. Zaradi težkega otroštva in poniževalnega odnosa staršev ima izjemno porušeno samopodobo. Sicer je dobričina, marljiv in zelo družaben, a navznotraj izjemno samokritičen, obremenjen in zaskrbljen. Težko izraža svoje težave, saj je vzgojen, da moški ne jamrajo, a ko se odpre, kar bruha iz njega. Od mene pogosto sliši dobre besede, a si želim, da bi mu tudi strokovnjak pomagal poiskati pravo pot samospoštovanja in vere vase, da bo začel verjet, da je vreden.
Hvala za predloge!
___________________________________________________________________________________________________________________________________
Pozdravljeni, kontakte naših terapevtov najdete TUKAJ. Sicer s to temo delamo vsi ZDT terapevti, morda več Andreja Tasič, zakonska in družinska terapija, pa tudi pri nas na Druzinska terapija – Vita Bona.
.

Sicer pa se mi zdi pomembno, da gospod poišče pomoč sam.

.
Namreč dokler boste vi urejali terapevta in morda se kaj drugega, ga lahko to drzi v tej odvisniski poziciji in še ne rabi zares poskrbeti zase – žal je pri zasvojenostih pri mnogih tako, da pomoč sami poiščejo šele takrat, ko je že prepozno in so izgubili že veliko odnosov.
Nujno ob terapevtskem zdravljenju priporočamo tudi AA skupine, ki jih najdete marsikje v Sloveniji.
Srčno upam, da se za pomoč odloči tudi gospod, ne le vi.
Srečno obema!
Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
____________________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovani,
vidi se, da vam ni lahko, saj gre za vašega prijatelja, hkrati pa pravite, da imate tudi že sami s tem izkušnje v primarni družini in res dobro veste, kako je trpeti zaradi težav z alkoholom. Dostikrat bi želeli za najbližje, da jim lahko nekako pomagamo, omilimo njihovo stisko, čutimo, da trpijo, in se potem počutimo tudi nemočne, ko zares ne želijo sprejeti naše pomoči … Včasih bi najraje kar obupali …
.

Morda se vam čisto na čustveni ravni pojavljajo enaki občutki kot takrat v družini, ko ste videli, da je nekdo imel težave zaradi alkohola, pa ste bili čisto nemočni, ker se morda ni dalo kaj zares spremeniti ali vas pa druga stran ni poslušala.

.
In zdaj se zgodba morda ponavlja … Za drugega, ki ga imamo radi, želimo le najlepše, grozljiv pa je lahko občutek, ko vidiš pred seboj človeka, ki ga imaš neizmerno rad in pred tvojimi očmi propada …
Tako kot pa je bilo že omenjeno, pa se ne da veliko narediti oziroma spremeniti, če on ne bo sprejel odgovornosti za svoje življenje in poskušal nekaj tudi spremeniti glede svojih težav z alkoholom. Na terapevtskih srečanjih, ki jih izvajam, sem tudi že doživel, da včasih ena stran postavi drugi ultimat: ali boš prenehal s pijačo ali pa grem, ker tako ne morem več živeti, ker trpiva oba zaradi tvoje odvisnosti. Seveda je to skrajni primer in morda ne velja za vas … Vendar včasih enostavno ni druge možnosti in veliko zakonov se je tudi tako uredilo. Seveda pa je pri vas tudi drugače, ker gre za vašega prijatelja.
Na strani ZDT boste našli terapevte, ki delujemo po relacijsko terapevtski metodi. Navsezadnje včasih na terapijo gredo tudi prijatelji skupaj, če ena stran potrebuje podporo druge strani, saj jo je biti sama preveč strah ali sram …
Vse dobro vam želim,
Zmago Švajncer Vrečko, zakonski in družinski terapevt stažist.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instgramu.
Podoben članek lahko preberete TUKAJ.

Težave z ljubosumjem: Svetovanje za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

 

Pozdravljeni. Imam velike težave z ljubosumjem. Partner mi ni nikoli dal prav nobenega razloga za nezaupanje ali skrb, vseeno pa je ljubosumje in globok strah pred tem, da mi zapustil, zasidran globoko v meni in močno vpliva name in najino zvezo. Vsa ta občutja se trudim brzdati, o njih razmišljati razumno, pa kar ne gre. Vse to sem mu že povedala; da imam občutek, kot da imam v mislih nek šepet, ki mi ves čas govori, da se bo zgodilo nekaj slabega, čeprav v realnosti nimam nobene podlage za to. Te misli se trudim utišati, ker ne želim svojega partnerja omejevati in mu neprestano dajati občutek, da mu ne zaupam.

On je zelo razumevajoč, tudi sam me spodbuja, da se o tem pogovarjava, vendar pa tudi s pogovorom te misli kar ne izginejo.

Včasih sem jezna brez razloga ali otožna, potem me skrbi, da ga bo to porinilo stran od mene in se vrtim v začaranem krogu. Mislim, da nimam iz preteklosti nobenih kakšnih hudih izkušenj s tem, da bi me kdo zapustil, razen enega bivšega fanta, ki mi je veliko pomenil. Ampak težave s patološkim ljubosumjem sem imela tudi že s tem bivšim. Ne vem, kako naj se tega lotim. Zdaj s partnerjem pričakujeva dojenčka in strah me je, da partnerju ne bom dajala dovolj pozornosti. Pred kratkim je dobil službo, v kateri večino časa preživi s sodelavko, pogosto sta sama in vse to je moje strahove še poglobilo in me je pogosto tako strah, da mi postane fizično slabo.

Vsakič, ko ostane malo dlje v službi, se mi po glavi vrtijo vsi možni scenariji, kaj počne s to sodelavko.

Zelo pogosto se mi sanja, da me zapusti in mu je povsem vseeno. Partner je do mene v resnici zelo zelo ljubeč, zelo me ima rad, zagotavlja mi, da ne bi nikoli storil ničesar, kar bi ogrozilo najino zvezo. Vem, da govori resnico in me ima resnično rad, pa mi te misli v glavi vseeno govorijo, da se bo zgodilo nekaj slabega in me bo zapustil. Sam je do mene zelo zaupljiv, in to mu želim vračati, ker vem, kako dobro je čutiti, da ti partner zaupa in te spoštuje. Bojim se, da je ljubosumje del mene in se ga nikoli ne bom mogla znebiti ter bom s svojim obnašanjem počasi uničila nekaj zelo lepega.

Lepo prosim za kakšne nasvete, kako se tega znebiti.

___________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, ljubosumje ima pogostokrat korenine v zgodnjem otroštvu, kjer je nastal občutek manjvrednosti. Dobro bi bilo, da se poglobite v iskanje vzroka in nato zdravljenje čustvene rane. Ko boste predelali izvorno rano, bodo tudi simptomi sumničenja v sedanjosti izgubili svojo intenziteto.

Borite se proti vsiljivim mislim, ki vas spravljajo v skrbi in povzročajo občutek nemoči. Zavedate se, da vam partner ne daje povoda za dvom v zvestobo, zato poleg vsega čutite verjetno še krivdo.
Morda bo malo teže odvzela razlaga zakaj se pretirano ljubosumje pojavi. Za ljubosumjem se skriva ogromen strah pred izgubo ljubljene osebe.

Če gremo še globlje, pridemo do slabe samopodobe in prepričanja, da nismo dovolj dobri in da bo partner odšel z lepšim, mlajšim, boljšim itd. kandidatom. Torej pod vso kontrolo, posesivnostjo in lažnimi očitki se skriva prestrašena, nesamozavestna in ranjena oseba. Čustvene rane, so nastale nekje v vaši preteklosti. Morda ste z opazovanjem dinamike med očetom in mamo prišli do prepričanja, da se moškim ne da zaupat? Prejšnji partner je s svojim odhodom potrdil prepričanje, ki je zapisano globoko v vas.

Čeprav razumsko veste, da vse kaže na to, da lahko zaupate, govori vaše telo drugače, ko vas zaradi strahu popade fizična slabost.

Vsak novi dokaz in prigovarjanje partnerja vam ne pomaga, ker se morate dokopati do izvora vaše rane in jo pozdraviti. Partner le sproži premike v vas in telo se spomni, da ljubljeni osebi ne smeš popolnoma zaupati, ker te prizadane in zapusti. Razmislite o svojem otroštvu in občutkih, ki so vam jih dajali starši. Raziščete lahko tudi širšo družino in vaše prednike, saj je možen prenos težkih čutenj tudi medgeneracijsko. Če ne zmorete sami, poiščite pomoč terapevta.

Prav tako pa bi bilo dobro, da preverite pri psihiatru ali gre za kakšno duševno motnjo. S partnerjem se čim več pogovarjajta. Povejte mu, da boste odgovorno poskrbeli za svoje težave in če ne bo šlo drugače, poiskali pomoč. Glede na to, da je zelo razumevajoč in ljubeč, vam lahko stoji ob strani, ko boste šli skozi proces osebne rasti. Ko se pojavijo vsiljive misli imejete pripravljen načrt kako jih lahko preprečite. Morda greste na sprehod, vzamete v roke knjigo, naredite nekaj zase. Ko mine vse skupaj, lahko zapišete kako ste se počutili in kdaj ste doživljali podobno nemoč.

Bodite nežni s sabo.

Nobena velika sprememba se ne zgodi čez noč. Nosečnost lahko pripomore k čustveni občutljivosti zaradi nihanja hormonov, zato imate lahko v tem obdobju večje strahove. Priporočam vam knjigo Sanjsko rojstvo, kjer boste našli vodene meditacije, ki pomagajo pri zdravljenju preteklih bolečih odnosov.
Želim vam čim bolj mirno nosečnost in vse dobro na nadaljni poti osebne rasti.

 

Komentar je napisala Saša Golob.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Copyright © 2016 - 2020 - Vita Bona - družinska terapija

Vita bona novice!

Ker želimo biti povezani z vami se naprej, vas vabimo, da se naročite na naše mesečne novice. Od novic se lahko kadarkoli odjavite.