fbpx
Inštitut Vita Bona - telefon: +386 41 609 888

Prispevki

Dvoletnik in izražanje jeze: Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:
Dvoletnik in izražanje jeze,
Pozdravljeni.
Sem v situaciji v kateri se več ne znajdem. Imam sina starega 2. leti. Za vsako stvar, ki mu je ne dovoliš začne zelo udarjati v različne predmete, ali so to tla ali rob mize…,itd.
On se udari tako močno, da tam nastane tudi modrica ali pa če mu ne preprečiš se poškoduje, da mu že teče kri. To počne velikokrat dnevno in tudi vzgojiteljica me je opozorila, da to počne tudi v vrtcu.
Poskusila sem že, da bi v tistem trenutku probala njegovo pozornost preusmeriti, ampak nikoli ne deluje. Ne želi niti v naročje, v objem. Ne vem kako naj odreagiram, da bi mu pomagala na pravo pot, opažam pa, da tako izraža svojo jezo. Počutim se slabo in se sprašujem če sem za to kriva jaz.
___________________________________________________________________________________________________
Pozdravljeni.
Povsem razumem vašo skrb in skrb vzgojiteljice. Kot ste že ugotovili vaš fantek najbrž na tak način odlaga ”jezo”, ko mu nekaj ni dovoljeno.

Pri tej starosti je to nekako ”normalno” saj se v tem obdobju pričnejo tantrumi.

To so leta, ko se otrok vedno bolj zaveda, da z vami ni eno in da lahko uveljavlja svoj jaz. Svetovala bi, da ga takrat ne preusmerjate ampak, da mu daste prostor in se umaknete.
Pomembno je tudi da od njega umaknete vse kar bi lahko poškodoval, oziroma bi ga lahko poškodovalo.
Fino bi bilo, če mu takrat, ko ni jezen pokažete, da takrat, ko bo spet čutil jezo lahko vzame v roke vzglavnik in tepe z njim ali pa naj tepe kavč, posteljo.. pokažite mu kaj vi naredite, ko ste jezni. Razmišljajte v to smer in mu na tak način pokažite kam naj usmeri jezo.
Morda to storite tudi takrat, ko vidite, da postaja jezen, da bo za vami ponovil. Ko tantrum mine pa se z njim pogovorite. Seveda njegovim letom primerno.
Kako? Preprosto povejte, da razumete, da je jezen ampak , da lahko jezo da ven tako, da recimo tepe vzglavnik, trga papir, kriči v vzglavnik.. Za njegovo starost bo to čisto dovolj, kasneje, ko bo večji pa lahko bolj poglobljeno govorita o čustvih, o tem kako hitro pride od točke nič do izburha jeze, kje čuti jezo in podobno…
In tako bo odložil svojo jezo, hkrati pa se ne bo mogel tako poškodovati.
Vse dobro.
Odgovor je zapisala Tadeja Čulek.

Kako nadaljevati zvezo s toksično, depresivno osebo: Svetovanje za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

Lepo prosim za pomoč, kako nadaljevati zvezo s toksično, depresivno osebo.
Jaz delam na sebi že par let, sem si vse “poštimala v glavi” , znam biti srečna in uživati v vsakem trenutku življenja. Imava 2 otroka.

On pa je popolno nasprotje, zato sva čedalje manj kompatibilna kot par. Razjezi ga vsaka malenkost, vse kar ne gre po nacrtu. Se z jajci se zjutraj skrega ce se mu razlije. Veliko je vpitja, predvsem nad 3-letnico.

Z otroci se ne poveže, veliko je teženja, večinoma so mu v napoto. Ko ima ona izpad, bo on dobil se večjega nad njo. Psihiater mu je predpisal tablete za živce, jih je jedel par let in nato prenehal. Poizkusila sva tudi s terapijami, zaenkrat neuspešno. Imel je težko otroštvo, vsak dan tepen in zavračan. Zato razumem njegovo trpljenje.

Je zelo črnogled, nima veselja do ničesar, tudi do drugih ljudi je poln predsodkov. Težko je ker se ob njem ne počutim varno, če kdaj pride do situacije kjer gre nekaj narobe, ko bi jaz rabila da mi stoj ob strani, se obrne proti meni, nori name. Vpije in zmerja. Do sedaj sem že veliko opravičila, se naučila da ne vpliva na moje počutje, poiščem mir v sebi da lahko naprej funkcioniram, predvsem za otroke. Sem na točki, kjer vem da si tega ne želim do konca življenja, ker rada uživam v malenkostih in si ne predstavljam v prihodnosti imeti ob sebi tako motečega faktorja da bi živela svoje sanje.

Hkrati pa ga imam rada in si mu želim pomagat, knjige mu ne grejo, verjetno nima dovolj volje za spremembo. Takoj pade v cono udobja. Tudi če se loti kaj – telovadbe npr, hitro odneha.
Ima mogoče kdo kakšen predlog za res dobre terapije?
Hvala.

.

_____________________________________________________________________________________________________________________________________

.

Spoštovana,
kot opisujete, je čutiti, da se je v vas nabralo že veliko obupa. Resnično je težko biti v zvezi s partnerjem, ki “je na robu živcev” … Sem spadajo jeza, agresija, depresija, nemoč, stiska, veliko trpljenja pa se potem lahko “razlije” po vsem družinskem sistemu.
Tako kot je bilo že rečeno, je težko pomagati osebi, ki sama ne želi pomoči.
.

Kljub temu pa je to, da je bil pripravljen hoditi na terapevtska srečanja, izjemen uspeh, saj pomeni, da se želi spremeniti.

.

Verjamem, da vam je v tej situaciji zelo hudo, saj imate tudi dva majhna otroka, in oni so tudi tisti, ki v tem noter še najbolj trpijo, čeprav morda niti ne bodo pokazali tega, saj se lahko vašega partnerja bojijo …
Verjamem, da ga imate radi in da bi radi naredili vse, da bi mu kako pomagali. Vaš partner mora sprejeti odgovornost za svoja občutja, vedenja in narediti kakršne koli spremembe. To, da je prenehal jemati farmakološko pomoč (tablete), ni dobro. Morda je tudi pri njem potem nek občutek obupa in tega, da mu nič zares ne more pomagati … Seveda je v ozadju ravno depresivno razpoloženje, iz katerega se človek zares težko izvije ven … Ne vem, kaj se dogaja v ozadju vašega partnerja, zakaj tako trpi, je tako negativno razpoložen, vendar to, da je bilo v njegovem otroštvu toliko neke zanemarjenosti in fizičnega nasilja, vsekakor lahko vpliva na njegovo trenutno razpoloženje.
Tako kot je bilo povedano, lahko na terapevtskih srečanjih dobi tisto osnovno sočutje, ki ga je morda izjemno pogrešal, ko je bil sam otrok. Tega morda tudi zdaj ne zmore dati svojim otrokom, saj se mu vsa travmatična razpoloženja prebujajo … Dostikrat podoživimo ravno tiste najgloblje stiske s svojimi otroki, ki smo jih sami doživljali v otroštvu … In ne zmoremo prekiniti toka čustvenega nasilja …
Vsekakor bi priporočal terapevtska srečanja, partnersko terapijo, obenem pa tudi farmakološko pomoč. Težko pa je v tej situaciji tudi vam, ker mu želite stati ob strani, obenem pa vas ta situacija tudi izjemno utruja …
Upam, da boste našli pravi vir pomoči skupaj z vašim partnerjem!
Vse dobro vam želim,
Zmago Švajncer Vrečko,
individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija
Podoben članek najdete TUKAJ.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Sem žrtev fizičnega in psihičnega nasilja, kam po pomoč: SOS

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje:

Prosim za nasvete. Bila sem v zelo težkem razmerju polnem fizičnega in psihičnega nasilja. Po kar nekaj mescih, lahko bi že rekli letih mi je en dan prekipelo in sem v efektu poklicala policijo in vse povedala, oni so seveda izdali prepoved približevanja. Nikoli nisem kritizirala partnerja ali pa se komu zaupala za težave, zato noben ni vedel kaj se v resnici dogaja.

V času prepovedi jo je večkrat prekršil in tudi bil opozorjen da bo kmalu sledil pripor.

Ker je nadaljeval sem ga najprej sama opozorila kaj mu grozi da naj preneha in se hotela lepo z njim pogovorit da je konec. Ampak si je on to razlagal drugače in ko je dojel me je v javnosti pred drugimi ljudmi močno fizično napadel, tudi grozil da me bo ubil vendar so ga mimoidoči pravočasno ustavili. Seveda so ga odpeljali v pripor od tega je že nekaj dni moja vest pa mi nabija vsaki dan bolj saj mi hodijo sem njegovi domači in prijatelji, da kaj si jaz mislim in čakam da je moja naloga da ga spravim iz pripora. Vsi ti pritiski in podživljanja so me pripeljala do samomorilnih misli saj več ne zdržim. Kako si naj pomagam, da ne pristanem na antidepresivih. Prosim vas za nasvete.

 

_____________________________________________________________________________________________________________________________

 

 

Pozdravljeni. Kar opisujete, je žal ponovno nasilje nad vami in prav je, da se zavarujete. Niste namreč krivi vi, da je gospod kjer je, ampak je v polnosti odgovoren le on sam. Povedano drugače: če on ne bi imel težav z nasiljem, se ne bi samega pripeljal tako daleč. Edino pravilno je, da ste se zavarovali.

Verjamem pa, da vam znajo njegovi znanci – za katere vprašanje, če jih ne pošilja prav on – otežiti breme.

Ampak to NI vaša krivda. To ni v ničemer vaše breme. Če gospoda ne bi prijavili, bi se zelo verjetno en dan zgodilo kriminalno dejanje, ki bi pomenilo smrt… in po drugi strani – nasilneže redkokaj zares strezni, zato je pripor nujen za njihovo osebno rast. Brez pripora je to skoraj nemogoče….
Toplo svetujem, da se čimprej povežete z DNK (Drustvo za nenasilno komunikacijo) in morda večkrat pokličete SOS telefon za ženske v nasilnih odnosih. Poleg tega se vključite v strokovno pomoč v obliki individualne terapije. Doma se okrepite z varnimi ljudmi, ki vas podpirajo in lahko držijo pokonci. Ne bodite sami, zavarujte se.
Ps.: antidepresivi niso konec sveta, bi bilo pa totalno krivično, da bi jih morali jesti zaradi nasilnega bivšega partnerja. Tako da začutite koliko več ste vredni, najdite nekje vašo jezo in poskrbite zase. To vam pripada. Vedno pa se lahko obrnete tudi na nas.
Vse dobro!
Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
_____________________________________________________________________________________
Spoštovana,
to, kar opisujete, je huda situacija. Čuti se, da se je v vsem tem času nabralo veliko tesnobe in strahu, kot da zares ni mogoče najti neke prave rešitve. Želeli ste se toplo pogovoriti z njim in vas ni slišal … Zdaj je v zaporu in na vas pritiska njegova družina … Prej ste ves ta čas bili tiho in se je v vas nabirala vsa ta stiska, saj mogoče niste želeli obremenjevati drugih ljudi, obenem pa bi to lahko vodilo celo do česa hujšega, če ne bi poklicali policije. Za to, da ste se opogumili, si morate vsekakor dati veliko priznanje. Veliko partneric se namreč ne opogumi in ostane v isti situaciji, kjer pa se nasilje nenehno stopnjuje …

Če ste nekje postavili mejo, vsekakor verjamem, da jo lahko tudi v drugih situacijah, morda z njegovo družino …

Dostikrat imajo žrtve nasilja tudi še zmeraj rade svojega partnerja, kar je povsem v redu, ker ne moremo vplivati na svoja čustva, in če ste vi v tej situaciji, se nikakor ne rabite kriviti za to in za vsa svoja čustva, ki jih občutite … Seveda pa je zdaj v Sloveniji toliko enega nasilja in umorov, zato je res dobro, da se obrnete na vse vire pomoči, ki so le ponujeni, tako kot je že omenila terapevtka Knez Steinbuch in drugi … Morda celo varna hiša ali kaj podobnega …
Včasih žrtvam nasilja pomaga farmakološka pomoč (antidepresivi itd.), s katero se telo malo umiri, ni več toliko tesnobe in strahu, zato je mogoče lažje razmišljati in narediti racionalne odločitve, ki lahko žrtev zaščitijo pred še hujšim nasiljem. Seveda pa je bistveno, da se udeležite kakšne individualne ali skupinske terapevtske pomoči. Veliko časa ste tudi molčali in vsa ta stiska se je nabirala v vas …

Tukaj je mogoče čutiti veliko groze in mnogokrat je žrtvam nasilja lažje, če lahko eno bolečino ubesedijo in imajo nekoga ob sebi, ki jih lahko v polnosti začuti ter jim pomaga prebroditi najhujše dni, tudi če je to terapevt.

Na terapiji se namreč tudi učimo, kako zavarovati sebe in kako doseči tisto opolnomočenje, ki ga morda včasih želimo imeti, ko smo v stiku s storilci nasilja …
Vse dobro vam želim in če boste še imeli kakršno koli vprašanje, se lahko obrnete na nas.
Zmago Švajncer Vrečko,
individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija
Najdete nas tudi na Facebooku in Insagramu.
Podobne članke najdete TUKAJ.

Me bo zmogel imeti tako rad, kot je imel bivšo: SOS za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:
Vprašanje:
Pozdravljeni.
Pred nekaj meseci sem se res ujela z moškim, ki je pred pol leta zapustil izjemno toksično, pet let trajajočo zvezo. Razhod ga je zelo prizadel, še vedno zaradi tega zelo trpi in obiskuje terapije. Imava zelo odkrit odnos, dal mi je vedeti, da vidi prihodnost z mano, res se trudi z mano preživljati kvaliteten čas in cenim ves trud, ki ga vlaga v pogovore z mano. Na žalost se v tem odnosu po vsem, kar se mu je zgodilo kljub njegovemu trudu, ne počutim ljubljeno, v moji glavi vlada misel, da me ne bo nikoli imel niti približno tako rad, kot je imel bivšo.
Želim si resne zveze, bližam se svojim tridesetim, ne želim več predolgo izgubljati časa. Hkrati pa imam do tega moškega čedalje močnejša čustva.

Ker razumem, da je bil razhod za njega zelo travmatična izkušnja, želim zanj zdravo okrevanje.

Zato bi se želela izogniti pogovorom, ki bi namigovali, da mora s “pospravljanjem” svojih čustev  na kakršenkoli način pohiteti, da bi se mogel “čimprej zjasniti”, kaj potrebuje in, meni najpomembnejše vprašanje, ali me bo kdaj sposoben imeti rad kot bivšo, oziroma ali me ima. Takega pristopa in takega pogovora z njim si na tej točki ne predstavljam, mislim da bi ga zgolj zmedla.
Če strnem svojo težavo; razumem, da potrebuje čas, hkrati pa se ne morem otresti občutka, da mi ne bo nikoli zmogel vračati čustev, ker sva se pač spoznala v napačnem trenutku. Zaradi čustev, ki sem jih začela razvijati, se bojim, da je na tej točki čas, da se umaknem.
Imam prav? Predvsem me zanima ali ima kdo od vas podobno izkušnjo? Naj grem?
Hvala vsem, ki boste odgovorili.
________________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovani.
 Zelo mi je žal, da doživljate toliko stiske zaradi tega moškega. To je za vas gotovo boleče. Vsak človek bi se lahko v taki žalostni situaciji počutil podobno kot vi – z občutkom nemoči in bolečine, ki pa se lahko v veliki meri prekrivata tudi z jezo in razočaranjem, čeprav ju včasih ne moremo niti izraziti … Sprašujete nas predvsem, ali naj prekinete ta odnos ali ne.

Ne vem, kako vi vidite stvari, ampak gospod je v zelo kratkem času iz prekinitve odnosa šel v novo poznanstvo.

Verjetno ga je zelo strah biti sam. Velikokrat marsikdo ravno zaradi strahu hitro skoči iz ene zveze v drugo, ne da bi predelal preteklost. In to je potem lahko zelo krivično do novih poznanstev, ker še ni v celoti prebolel bivše osebe.
V taki situaciji, ko imata oba morda veliko strahov, je najboljše primarno poskrbeti zase: poskrbite za svoje počutje brez odnosa ali v njem in poslušajte svoje telo, kaj vam govori. Včasih lahko pomaga že vprašanje, kaj bi vi predlagali ženski, ki bi bila v podobni situaciji. Tako si dostikrat intuitivno odgovorimo na svoje dileme.
In kje ste tukaj vi: ali si še želite vztrajati v odnosu, v katerem se dostikrat počutite na drugem mestu? In če malo razmislite: kaj vas je v tak odnos sploh privedlo? Se tudi vi morda bojite partnerskih odnosov, tako zelo, da si izberete moškega, ki je z vami samo na pol? Ker je le tako varno biti v odnosu, če nam nekdo ni v polnosti predan.

Moški mora biti korekten do sebe in drugih ter prevzeti odgovornost za svoja dejanja.

Namreč če imam svojo partnerko rad in ona trpi zaradi mene, ker nisem prebolel bivšega dekleta – potem moram biti toliko pošten do sebe in nje, da se odločim, ali je bolje za oba, da si dam sprva čas za prebolevanje. Prav tako pa morate vi prevzeti čustveno odgovornost: ali bom izpostavljala svoje srce nekje, kjer ni občutka vzajemne pripravljenosti za delo na odnosu? Vi sami ste tisti, ki se boste verjetno morali odločiti, koliko še zmorete, četudi se on ta hip še ne bo mogel – da zavarujete sebe in svoje občutke.
Morda pa se vseeno lahko odločita za srednjo pot: za počasnejše spoznavanje, ali pa za to, da si dasta malo prostora in časa, za delo na sebi in osebno rast. Če boste potrebovali/a strokovno pomoč, smo vam na voljo.
Vse dobro vam želim.
Komentar je napisal  Zmago Švajncer Vrečko ,terapevt stažist.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Podoben članek najdete TUKAJ.

Depresiven mož. Kako mu pomagati: Sos za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje:  Živjo! Moj mož je nekaj mesecev nazaj postal zelo depresiven. Včasih je bil zelo ljubeč, miren, potrpežljiv, pozitiven, potem pa kar naenkrat povsem drugačna slika (naenkrat depresiven). Težko živi, včasih ne vidi smisla, nima volje, ponoči bedi, po drugi strani pa veliko dela (za službo). Za otroke in zame nima veliko energije in volje. Najhuje mi je to, da je rekel, da čuti manj do mene in do njih. Rekel je, da so vsa njegova čustva nasploh otopela. Pravi, da mu ni vseeno in da bi rad, da se stvari vrnejo nazaj v tako stanje kot so bile. Ampak hkrati se pa preko interneta pogovarja z ljudmi, tudi z drugimi ženskami, in to skriva pred mano. Včasih sva imela tako lepo in trdno zvezo, res sva uživala en z drugim.
Težko mi je, ker bi mu rada pomagala, rada bi razumela, hkrati pa čutim veliko žalosti in jeze, da je zdaj tak, kakršen je. Počutim se izdano. Da to ni človek, s katerim sem se poročila. Počutim se jezno, ker je rekel, da manj čuti tudi do otrok. Kako lahko katerikoli starš kaj takega sploh začuti? Strah me je, da ne bo nikoli boljše. Kakšen dan je ok, potem pa spet pride dan, ko nas vse gleda otopelo, kot da ne čuti nič do nas. Kot da mu je odveč, da ima ženo in otroke. Rekel mi je tudi, da je razmišljal, da bi bil raje sam.
Za otroke večinoma skrbim sama.

Kakšen dan se mi smili in bi mu samo rada pomagala, kakšen dan sem pa tako jezna nanj in si samo želim, da bi se odselil.

 

Želim si nazaj svoje življenje. Hkrati bi mu rada stala ob strani. In delam vse v svoji moči, da sem razumevajoča in potrpežljiva. Kmalu bo začel tudi s terapijo.
Zanima me, če ima kdo od vas izkušnje z depresivnim partnerjem? Kako ste zdržali? Kaj je pomagalo? Je bilo sploh kdaj zares boljše?
Hvala za pomoč.

________________________________________________________________________________________________________________

 

Draga anonimna, ne glede na vse morebitne nasvete – vaš partner v osnovi potrebuje diagnostiko. Pregled (psihiatrični), kjer bodo ocenili, kaj se dogaja, kaj je vzrok, za kakšno vrsto depresije gre, ali so potrebna zdravila ipd. To je nujno – dlje časa kot se izogiba, dlje lahko tone v depresijo. In skrbi me, kako izgleda nezdravljena depresija na dolgi rok. Zato v prvi vrsti svetujem strokoven posvet, nato pa vse ostale načine lajšanja.
Drugo – vaši občutki v partnerstvu z možem, ki ima depresijo so LOGIČNI in NORMALNI. Nič ni narobe z vami, on je tisti, ki se je spremenil. In ker se je, ta situacija prinaša različna občutja: od nemoči, strahu, žalosti, pa do jeze… celo paleto občutkov lahko občutite!

In še več – manj kot čuti on, več lahko čutite vi.

 

Kako krivično do vas .😞 Depresija je poosebljena naučena nemoč in včasih jo močno občutijo tudi partnerji, ko samo spremljajo dogajanje in ne morejo vplivati na partnerja.
In to je kruto dejstvo, ki ga morate živeti: če si gospod ne bo našel strokovne pomoči, ste popolnoma nemočni glede njega. Vi namreč niste njegov zdravnik, niti njegov terapevt, da bi ga lahko reševali.

Ljudje sicer mnogokrat poskušamo v partnerstvu tudi to, ampak to prinaša s sabo močne občutke jeze in celo zamere – kar je spet razumljivo, saj res ni naravno, da partnerje rešujemo na ta način.
In kar pri tej zgodbi najbolj pade v oči – če prav razumem, gospod pomoči ni poiskal, ampak ima pa “pogum” (da ne napišem kaj drugega), da si piše z drugimi ženskami?

Kolikor ga lahko razumem, da se psihiatra lahko boji, ga težko razumem v tem, ko vas čustveno vara. Nobena psihična bolezen, ki je ne želimo zdraviti, ne opravičuje čustvene prevare. Ker pa operira z občutki sramu, lahko sklepamo, da je tudi njega sram (kar je zelo značilno za psihične bolezni!). Pa vendar – vse to samo pomeni, da je gospod v stiski in da išče pomoč povsod drugje, le tam ne, kjer bi jo res moral.

Zato se upravičeno počutite izdani, jezni, celo besni – ker ni fer, ni fer do vas, da se vam to dogaja.

Tako kot ni fer, da zdaj vaš partner čuti vsa ta občutja, je se manj fer do vas, da na tej točki išče rešitve, ki niso funkcionalne in rušijo vajin odnos. Morda bi bila zanj na tej točki za začetek bolj varno odločiti za partnersko terapijo, kot za psihiatra…? (Čeprav bo tudi na partnerski terapiji slišal, da je diagnostika nujna – morda pa bi mu tam lažje regulirali strahove).
Malo mi sicer ob tem vprašanju ostaja občutek strahu.

Poznala sem namreč že nekaj primerov moških, ki so se po poroki in po starševstvu (sploh takem neprespanem) absurdno spremenili:
kot da bi se teh funkcij tako globoko prestrašili, da so umaknili, nekateri postali celo deviantni, pri tem pa doživljali globoke in skrite občutke.

Kakorkoli že je zares pri vašem gospodu, pa je dejstvo, da niste povsem nemočni glede sebe – sebe lahko vedno zavarujete!

Morda boste na neki točki morali se odločiti, koliko tega lahko sploh se zdržite. Če bo gospod se naprej zavračal zdravljenje, medtem pa si celil rane pri drugih ženskah, bo to za vas postajalo čedalje bolj nesprejemljivo (in zakaj ni že?). Tako namreč ne more živeti v odnosu nihče.

Morda pa morajo včasih iti stvari nekje tako daleč, da začutimo lastno vrednost: da se zavemo, da smo preprosto vredni več in drugačnega odnosa in da udarimo po mizi in rečemo dovolj, jaz se pa tega na tak način ne grem več. Ker ne glede na vse… vredni ste vsega najboljšega.

In ne rabite trpeti.

Ni vam tega treba.

Lahko postavite meje, povabite partnerja na partnersko terapijo, potem pa tam naredite plan kako naprej.

To vam toplo svetujem in vas spodbujam, da se ne nehate poslušati.

Ker ste vredni, da ste v odnosu ljubljeni.

Vse dobro in pogumno naprej!
Komentar je zapisala in uredila Katja K. Knez Steinbuch, Druzinska terapija – Vita Bona.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Iz partnerja ni nič. Kako mu dopovedati, da rabim pomoč: Svetovanje za partnerstvo

/0 Komentarji/in , /Napisal:

Vprašanje:
Pozdravljeni. S partnerjem sva skupaj 4 leta, imava 1 letnega otroka. Partner je večinoma delal na terenu in občasno prihajal domov, sedaj je našel novo službo in je več doma. A iz partnerja ni nič. Nenehno igra igrice na telefonu, playstationu in je odsoten, tudi doma ne naredi nič. Otroku se popolnoma nič ne posveča.. Denar mu je pomemben, ker v otroštvu ni imel nič.. Ko ga kličejo prijatelji, vedno izbere njih in je tam tudi celo noč.. Tudi nočno zbujanje je na meni , prav tako jutranja rutina (med vikendi). On vedno čez vikend spi do kosila, saj je mnenja, da je varstvo otroka delo za ženske. Nenehno se kregava, saj me prime taka jeza, da bi ga najraje ”nagnala”.. a v bistvu ne želim tega. Želim si nežnosti, občutek, da nekoga skrbi zate.. Kako naprej?

 

_______________________________________________________________________________________________________________

 

 

Draga gospa, hvala za iskrenost. Bom kar direktna: vajin odnos deluje izjemno izjemno soodvisen in toksičen. Razbere se, da vi čutite da se zelo razdajate, partner pa ne stori nič, hkrati pa je morda celo odvisen od igric. Ob otroku se očitno niti ne znajde, za povrh pa se misli, da je to samo vaša stvar. In ja, prav verjamem, da je s tako čudno doto vstopil v ta odnos. Tega je pravzaprav kar veliko v Sloveniji… Ampak vse to ga v nobeni meri ne razrešuje njegovih dolžnosti.

Vprašanje, ki se poraja je samo eno: zakaj vse to dovoljujete?

 

Kje je vaša jeza? Kot da pride malo na plano, ko je preveč, potem pa kar izpuhti v besnenju, nato pa je več ni in živita isto navajeno naprej… in kot da se je vaše telo že v startu počutilo varno v nekem bolj nevarnem odnosu in samo takšnega izbralo 😞 ste kdaj razmišljali zakaj?

Zakaj ste se znašli prav v takšnem odnosu in zakaj ste izbrali takšnega partnerja?
Od kje vam je to sploh domače?

Da si ob nekom, ki žali, je neprijazen, neodgovoren, zraven pa upaš na spremembo, ampak se bojiš zares postaviti mejo… in to me pripelje do občutka strahu.

So do vas že doma gojili nespoštljive odnose, vi pa ste se jih kot mala punčka bali in pravzaprav takrat bili dobesedno nemočni kaj spremeniti?

Prav boleče je, kako nas takšne izkušnje lahko doživljenjsko zaznamujejo, da nam je privlačno samo to, kar je v resnici nevarno.
In tako tudi pri vas, kot da se zaradi vajinih nekih travmatičnih izkušenj iz otroštva venomer zapletata v težek odnos. Vi nenehno jezna, gospod odmaknjen, oddaljen, morda celo zasvojen. Vi nemočni, on kontrole itak noče.

Kot da oba ne zmoreta ne koraka skupaj, ne narazen.

Tisti občutek katastrofe, ko bi hkrati gasili požar, ki ga vedno znova širimo…
Vsa žaljenja in prepiri in začasni razhodi so le v igri tega, da vzdržujeta trenutno situacijo, ampak ni vama tega treba.
Iz kje imate torej občutek, da to rabite?

Da rabite ta odnos?

Zakaj ste tudi sami nespoštljivi?

Bi se tudi vaša govorica lahko spremenila, bila prijazna, a hkrati jasna in sporočilna: “takšnega vedenja ne dovolim”.

Česa se zares bojite?

V resnici ste na razpotju.

Odločiti se morate dvoje:
– ali se bosta OBA borila za ta odnos in oba poiskala strokovno pomoč
– ali pa se je vsega preveč in se bosta poslovila

Zdi se, kot da se obeh opcij bojite. Kaj se v vas zbudi, če za trenutek zaprete oči in si obe opciji predstavljate?

Obe lahko vodita do drugačnega življenja, lepšega – samo ZDAJ, ta trenutek izbirate najslabšo, tretjo možnost, kjer trpite vi in partner.

Če bo partner pripravljen kaj spremeniti in garati tudi na sebi in vaju, potem ne vidim ovir, da ne poskušata stvari rešiti – če pa te pripravljenosti ne bo, se boste morali vprašati, koliko časa ste še pripravljeni trpeti. In predvsem – kater strah vas vedno znova pripelje nazaj?

Resnica je, da niste sami in da morate ukrepati čimprej – če ne zaradi sebe, potem zaradi otoka. On je zdaj čustveno ujet med dvema ognjema in samo vi ste tisti, ki ga lahko rešite ven. Če bo partner za, skupaj z njim, če ne, boste morali začeti sami. Toda na tej poti ne boste nikoli sami, veliko organizacij vam(a) lahko pomaga.

Tako da samo pogumno, samo odločita se narediti en korak naprej❤️🙏

Komentar je uredila in napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steibuch.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in na Instagramu.

Kako biti dober oče: Svetovanje za starševstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje: Pozdravljeni. Sem oče dveh otrok, stara sta 5 in 6 let. Zasral sem, ker sem jima pri 2 in 3 letih vse pustil, namreč jaz od otroštva nisem imel nič, razen nasilja, varanja in alkohola.. Sedaj pa imam težavo s seboj. Pozabljam stvari, hitro se razburim a mi je potem takoj žal, ne bi rad še bolj zasral. Žena mi veliko pomaga, a prosim za pomoč, nasvet..

 

__________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.
Najprej vas povabim, da se včlanite v skupino sočutno varstvo in starševstvo, kjer lahko objavite isto vprašanje in boste dobili veliko nasvetov, kako si pomagati, tudi od drugih staršev, ki se trudijo delati najboljše.
Drugače pa – glede na to, kaj ste doživeli v vašem otroštvu, je povsem logično, da se vam zdaj dogaja ta situacija. Otroci vsem nam – in res dobesedno vsem – zbudijo vse tisto, kar nosimo globoko v sebi, pa sploh ne vemo.

Torej vse, kar ste doživeli kot otrok, se vam zdaj prebuja ob vaših otrocih.

Otroci nezavedno – nenamerno! – zaznavajo te nase pretekle potlačene vsebine in nehote pritiskajo prav na naše rane.

Torej več hudega kot smo doživeli, bolj nas bodo otroci spravljali ob živce – to je takšna terapevtska evolucija družine, ki se zgodi zato, da se čustveno naporne vsebine predelajo in ne potujejo po družinskem deblu naprej na nove generacije. Otroci niso nič krivi, ker se to zgodi intuitivno, avtomatsko, vi pa tudi ne, ker odreagirate na način, kot ste ga sami spremljali v vašem otroštvu.

Nosite pa žal zato večjo nalogo in tudi večjo odgovornost, da to pri sebi spremenite.
Toda imam dobri novici – 1.v tem niste sam, vsi starši delamo enako (prenašamo svoje vsebine naprej, eni bolj, drugi manj) in 2.to se da spremeniti.

Ni lahko, ampak se da.

Nekaj lahko začnete delati že doma, sam.

Pišite dnevnik vašega počutja. Poskusite ugotoviti, na katere dneve padete ven in kaj bi lahko bil krivec. Izjemno pogosto je krivec utrujenost in celo izgorelost , npr ob koncu dneva starši načeloma generalno težje zdržijo z izzivi otrok.

Zaznavajte svoje počutje in ko bi najraje znoreli, se ugriznite v jezik in pojdite v drug prostor. Dihajte. Trebušno dihajte.

Štejte od 500 dol, odštevajte po 7. Fokusirajte se na en predmet. Ko boste tako z dihanjem pomirili telo, boste lahko dobili večji nadzor nad sabo.

Potem ko ste mirnejši, lahko zaznavate, kaj tako boli. Kaj vam sprožata vaša otroka?

Omenjate, da ste v osnovi popustljiv (tudi to je logično, če ste doživeli nasilje), zato otroci verjetno preizkušajo vaše meje. Ob tem se odrasli lahko počutijo, kot da jih zafrkavajo, ne upoštevajo, ne jemljejo resno, ne spoštujejo in podobno. Če ste sami doživeli te občutke kot otrok, da vas npr. oče ali mama nista upoštevala in spoštovala, potem je logično, da vas zdaj najbolj boli prav to.

Verjetno se v vas zbudi vas notranji otrok, vaš mali fantek, ki ob občutku nespoštovanja doživi isto osramočenost in nespoštovanje, kot jo je ob svojih starših.

In kriči, kot je morda že takrat… za vso to jezo pa se v resnici skriva ena tona žalosti.

In kako bi bilo se z njo srečati?

Si jo dovoliti izjokati, in reci fantku da je upravičeno besen, jezen, osramočen in žalosten in da ga starši ne bi smeli spravljati v takšne občutke?

Da se mu godi krivica in da je hudo, da ga se nihče do zdaj ni pomiril?

Kako bi bilo samo dovoliti si to začutiti in videti, kako bi se počutil ta fantek, če bi mu nekdo samo ubesedil to krivico, vsaj malo?

In mu obljubil, da ga bo od zdaj naprej ob stiku s temi občutki vedno zaščitil, tako da ne bo rabil ne več kričati, ne več padati ven…?
Potem bi bilo verjetno drugače…. In če boste uspeli ob vsakem izpadu ugotoviti, katera je vaša bolečina spodaj, potem boste ob otrocih korak za korakom, počasi počasi, postajali nov človek…

Kot vedno pa vam toplo svetujem vključitev v terapijo, ki vas lahko vsega tega dokaj hitro nauči in vam lahko tukaj res pomaga postati človek, kakršen si želite biti.

Samo pogumno!

Članek je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu. 

Težave v najinem odnosu: Svetovanje za pare

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje:  V odnosu s partnerjem, se dnevno ponavlja prepir na enako temo. Nenehno dobivam navodila kako kaj početi, kako se obnašati, kaj reči, počutim se, kot da to sploh nisem jaz. Ko partnerju zaupam svoje občutke, znori, ker noče da mu kontriram. Pa tudi če ne odgovorim takoj, mu ni ok. Zadeve so šle tako daleč, da bova obiskala psihologa (a se bojim, da po uvodni uri ne bo želel na naslednji obisk). Partner pravi, da ima pravico izražati jezo in živčnost. Ampak, kaj pa jaz, kje v odnosu sem jaz? Nenehno sem pod njegovimi pravili in se že bojim kaj reči. Prosim za pomoč, nasvet kaj storiti, drugače se mi bo zmešalo? Lp 

 

Spoštovana anonimna, res se trudite, da bi uredila vaš odnos s partnerjem in bi lahko ponovno srečno skupaj zaživela. Verjamem, da mora biti to ena velika zmeda in stres. Ko se morate non stop prilagajati in “hoditi po jajcih”, zato da bo partner vsaj nekoliko manj jezen. To kar opisujete mora biti res grozno, da ste non stop pod “obleganjem”. Po vašem opisu, se razbere, da se res trudite. Poskušate biti sočutni, razumevajoči in tolerantni do partnerja, vendar on še vedno pritiska na vas. V tej situaciji vi niste krivi nič, težava se nahaja v partnerjevih čustvih. To obnašanje res nima prostora v vašem odnosu in ne spada v trenutno situacijo, kar pomeni da prihaja iz preteklosti.

Vsa ta obnašanja, besede, izpade partnerja, ki ste opisali so njegova bolečina, ki jo ni predelal iz preteklosti in jo sedaj izraža v odnosu.

To je pa izredno krivično do vas, ker niste krivi in vseeno ste “bombandirani” iz njegove strani na tedenski ravni. Njegovo obnašanje je izraz, da je on moral najti večji nadzor, ko ni bilo varnosti v otroštvu in je bilo to takrat izredno stresno. Verjamem, da je pod velikim stresom tudi on. Ker ne more pustiti njegove strahove in bolečine v preteklosti in jih vedno nosi sabo. Sprememba obnašanja, bi za njega pomenila dodatni stres, ker bo moral spustiti edino, kar zadržuje vse njegove občutke. Tako, da je bila vaša odločitev iti k strokovnjaku pravilna. Ker bo treba nasloviti vsa skrita čustva, ki povzročajo potrebo po povečani varnosti.

Glede njegove želje po izražanju jeze in živčnosti se strinjam, da ima pravico jo kazati. Vendar to kar on dela ni kazanje čustev, vendar čustveno nadlegovanje vas. Kar imam v mislih je izražanje jeze, kot ste opisali, da zjutraj naglas odpre vrata in vas zbudi. To ni izražanje jeze, to je nespoštovanje. Izražanje jeze bi bilo, če bi se usedla, bi on povedal, da je jezen, mogoče glasneje govoril ampak, da bi dovolil si začutiti to jezo in bi jo lahko v pregovoru predelala. Vsak partner ima pravico izražati vse občutke, vendar na zdrav način, da se te občutki lahko predelajo in naslovijo. Ta zdrav način je preko pogovora, aktivnega izražanja (ples, slikanje, petje), da se prepozna občutke in jih oseba lahko začuti. Želim vam vse dobro in srečno, ne glede na kateri poti boste. 

 

Komentar je napisal terapevt Denis Ališič. 

 

Najdete nas tudi na Facebooku.

Zreli odnosi, težave v partnerstvu, partnersko svetovanje in terapija

Težave v partnerskem odnosu: Svetovanje za pare

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje:  V odnosu s partnerjem, se dnevno ponavlja prepir na enako temo. Nenehno dobivam navodila kako kaj početi, kako se obnašati, kaj rečti. Počutim se, kot da to sploh nisem jaz. Ko partnerju zaupam svoje občutke, znori, ker noče da mu kontriram. Pa tudi če ne odgovorim takoj, mu ni ok. Zadeve so šle tako daleč, da bova obiskala psihologa (a se bojim, da po uvodni uri ne bo želel na naslednji obisk). Partner pravi, da ima pravico izražati jezo in živčnost. Ampak, kaj pa jaz? Nenehno sem pod njegovimi pravili in se že bojim kaj rečti. Prosim za pomoč, nasvet kaj storiti, drugače se mi bo zmešalo? Lp 

 

Spoštovana anonimna, res se trudite, da bi uredila vaš odnos s partnerjem.  Želite da, bi lahko ponovno srečno skupaj zaživela. Verjamem, da mora biti to ena velika zmeda in stres, ko se morate nenehno prilagajati in “hoditi po jajcih”. In to samo zato da bo partner vsaj nekoliko manj jezen. To kar opisujete mora biti res grozno, da ste nenehno pod “obleganjem”. Po vašem opisu, se razbere, da se res trudite, poskušate biti sočutni, razumevajoči in tolerantni do partnerja, vendar on še vedno pritiska na vas.

V tej situaciji vi niste krivi nič, težava se nahaja v partnerjevih čustvih.

To obnašanje res nima prostora v vašem odnosu in ne spada v trenutno situacijo, kar pomeni da prihaja iz preteklosti. Vsa ta obnašanja, besede, izpade partnerja, ki ste opisali so njegova bolečina, ki jo ni predelal iz preteklosti in jo sedaj izraža v odnosu. To je pa izredno krivično do vas, ker niste krivi in vseeno ste “bombandirani” iz njegove strani na tedenski ravni. Njegovo obnašanje je izraz, da je on moral najti večji nadzor, ko ni bilo varnosti v otroštvu in je bilo to takrat izredno stresno. Verjamem, da je pod velikim stresom tudi on, ko ne more pustiti njegove strahove in bolečine v preteklosti in jih vedno nosi sabo. Sprememba obnašanja, bi za njega pomenila dodatni stres, ker bo moral spustiti edino, kar zadržuje vse njegove občutke. Tako, da je bila vaša odločitev iti k strokovnjaku pravilna, ker bo treba nasloviti vsa skrita čustva, ki povzročajo potrebo po povečani varnosti.

Glede njegove želje po izražanju jeze in živčnosti se strinjam, da ima pravico jo kazati, vendar to kar on dela ni kazanje čustev, vendar čustveno nadlegovanje vas.

Kar imam v mislih je izražanje jeze, kot ste opisali, da zjutraj naglas odpre vrata in vas zbudi. To ni izražanje jeze, to je nespoštovanje. Izražanje jeze bi bilo, če bi se usedla, bi on povedal, da je jezen, mogoče glasneje govoril ampak, da bi dovolil si začutiti to jezo in bi jo lahko v pregovoru predelala. Vsak partner ima pravico izražati vse občutke, vendar na zdrav način, da se te občutki lahko predelajo in naslovijo. Ta zdrav način je preko pogovora, aktivnega izražanja (ples, slikanje, petje), da se prepozna občutke in jih oseba lahko začuti. Želim vam vse dobro in srečno, ne glede na kateri poti boste. 

 

Komentar je napisal terapevt Denis Ališič. 

 

Najdete nas tudi na Facebooku.

Odnosi v družini, odnosi s starimi starši, družinsko svetovanje, družinska terapija

Svetovanje za pare: Psihično nasilje starih staršev

/1 Comment/in /Napisal:

Vprašanje:  S partnerjem sva par 10 let, imava 2 otroka.  Živimo s tastom in taščo. Ona dva sta pijavki, dobesedno strupena starša. Iz službe domov prihajam s težavo, s cmokom v grlu, bolečinami v želodcu. Nabira se že nekaj let, sedaj pa ne zmorem več, občutim anksioznost. Karkoli s partnerjem rečeva, sta užaljena, do otrok sta posesivna. Skratka psihično nasilje, strupenih staršev. Otroka ju imata rada, ker jima vse ustrežeta in ko vidim kako ”slinasta” sta do otrok, sem do njiju nesramna. In to me ubija. Mož cel čas dela, da bi lahko šli čim prej od tukaj. Ne zmoreva več tega psihičnega nasilja. Občutek imam, da so to zadnji  meseci pred živčnim zlomom. Prosim za pomoč v stiski, ki bo učinkovita in mi ne bo vzela celega premnoženja.

_________________________________________________________________________________________________________________________________

 

Spoštovana gospa, iz vaše zgodbe je čutiti toliko teže, ki jo nosite leta in leta, da je res občutek, da se ne da več tega prenašati.

Kot da se sesedate pod vso težo manipulativnega odnosa s strani partnerjevih strupenih staršev.

Vse skupaj vas razjeda in tukaj bi vas vprašala, kje je vaša jeza. Tista pristna, zdrava jeza, da rečete dovolj je tega in začnete aktivno iskati rešitve za situacijo v kateri ste trenutno. Živeti z nekom v isti hiši, ki ne spoštuje vaših mej, vas kot osebe, partnerke in mame, ter izvaja psihično nasilje, je veliko večji čustveni davek, kot denarno plačilo za najemnino ali kredit. Razmislite o tem in dajte svoj notranji mir na tehtnico s prenašanjem vsega (tudi psihično nasilje) kor ste opisali. Mislim, da odločitev ne bo težka, vendar je vprašanje zakaj do zdaj tega še niste zmogli. Kaj vas drži v tisti hiši? Pa če za trenutek odmislimo denar, kaj vas resnično veže tako močno, da ne zmorete postaviti jasnih meja, z odhodom če ne gre drugače?

Ste imeli v otroštvu možnost izraziti svoje mnenje, so vam prisluhnili in vas slišali? Ali pa ste morali vsako odločitev drugih brezkompromisno sprejeti? Kakšna je vaša samopodoba? Čutite, da ste pomembni, si zaslužite spoštljive, varne in ljubeče odnose ali globoko v sebi ne verjamete, da vam to pripada? Začnite raziskovati svoje notranje bolečine, nato pa se skušajte povezati s partnerjem. Ali vas zmore začutiti v veliki stiski zaradi nezdravih odnosov, s strani njegovih staršev. Mislim, da vas tukaj lahko razume in podpre, saj omenjate, da je tudi sam izmučen in utrujen od vsega čustvenega pritiska in napetega ozračja v hiši. Poskusita si poiskati čas, ko bosta sama, umirjena in ne preutrujena, da se pogovorita kaj se da narediti. Pomoč v stiski, ki jo iščete lahko dobite v partnerski terapiji, obstajajo tudi brezplačne. Vendar če vaš partner ne verjame, bo težko sodeloval.

 

Mogoče mu predstavite vsebino knjige Strupeni starši in Potihem zapeljani, da bo dojel kakšne so posledice in možno je, se bo potem lažje odločil za terapevtsko pomoč.

 

Morda bo videl motivacijo v vajinih otrocih, da naredita nekaj in presežeta generacijsko prenašanje škodljivih vzorcev. Bistveno je, da se začutita v vsej preutrujenosti, izčrpanosti in ranjenosti, se povežeta in skupaj poiščeta rešitev. Da delujeta kot zaveznika, ne pa da vaju vsiljivo obnašanje tašče in tasta spravlja v konflikte, odtujenost in osamljenost. Draga gospa, poiščite v sebi moč in zdravo jezo za spremembe, ki so nujne, da ne zbolite od vsega napora. Dodala bi še, da vaše telo čuti prav, ko vam sporoča, da tako več ne gre. Ne morete se pretvarjati, da se nič ne dogaja, zato nasvet čez eno uho notri in drugo ven tukaj ni na mestu. Tista nasmejana, pozitivna in vesela oseba je še vedno v vas, le skrita je pod vsem tovorom, ki ga nosite na svojih ramenih. Prišla bo spet na plan, ko boste zmogli postaviti meje, ter končno zaživeli bolj umirjeno, sproščeno in predvsem varno. Želim vam veliko notranje moči in predvsem, da postavite sebe na prvo mesto. Srečno!

 

Komentar je zapisala terapevtka Saša Petrovič.

Copyright © 2016 - 2020 - Vita Bona - družinska terapija

Vita bona novice!

Ker želimo biti povezani z vami se naprej, vas vabimo, da se naročite na naše mesečne novice. Od novic se lahko kadarkoli odjavite.