fbpx
Inštitut Vita Bona - telefon: +386 41 609 888

Prispevki

Izgubila sem sebe, kako naprej: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:

Zdravo. Trenutno se počutim kakor da sem izgubila svojo iskrico. S parterjem sva skupaj že 10let.

Partner ima mentalne težave in zaradi tega so bili problemi. Na začetku zveze je bilo najhuje. Ostala sem ker se mi je zdelo grdo pustiti ljudi ko te najbolj rabijo in seveda zato ker sem bila zalubljena. Ampak sedaj se sprašujem kako je to pustilo na meni posledice.

Zelo sem se fokusirala na partnerja in svoje potrebe potisnila v stran.

Z težo povem, da sva se precej veliko kregala. Že parkrat sva šla narazen.

Počutim se prazno, ne vem več kdo sem in bojim se, (čeprav so se stvari obrnile precej na boljše) da v tej zvezi nebom uspela najti sebe. Glede na to da ima partner težave že od prej.. in glede na najino zgodovino se mi zdi, da mi je težko ob strani. Enostavno ima dosti svojih problemov. Jaz pa tudi po vseh turbulencah ne vem več če zmorem “sama”. Najbolj se bojim da bodo deli mene ki jih še ne poznam, ostali zaklenjeni. Trenutno se v meni kuha depresija oz žalost s katero si želim biti. Mogoče zaradi odnosa mogoče zaradi sebe. Ne vem.
Kaj mislite vi?

___________________________________________________________________________________________________

Draga gospa,

Žal mi je za vašo težavo, zveni precej resna po opisu stanja (mentalne težave partnerja). Nekateri ljudje mislijo, da lahko rešijo druge, in celega sebe predajo v reševanje drugega. A kot ste že ugotovili – pri tem izgubite sebe.
Obdaja vas žalost, s katero želite biti. Če ste le zapisali prav, da ni bilo mišljeno žalost s katero ne želite biti, se mi zdi to zelo zrelo in odgovorno od vas.

Ni vsaka žalost depresija, včasih nam žalost sporoča, da smo ranjeni, prizadeti.

Veste, vsak od partnerjev je naprej odgovoren zase.

Ali ima partner strokovno podporo?

Ali gara na sebi, da bi rešil problem?

Kje ste vi v tem odnosu in kako so zadovoljene vaše potrebe tukaj?

Vaše potrebe so enako pomembne kot njegove, pa najsi on še tako trpi. Oba si morata stati ob strani, in čeprav tehtnica lahko zaniha kdaj v eno ali drugo stran (da je en od partnerjev slabše, da gre čez hude stvari), je dobro, da je to čimbolj uravnoteženo (so sicer tudi izjeme… drugi faktorji, ki vplivajo na to, da je eden bolj v centru pozornosti in potreben podpore).

Sta sprobala kakšno zakonsko terapijo?

Podporo?

Če si želite rešiti odnos, je vredno probati.

Če pa dovolj poznate sebe in odnos, da veste, da pomoč ne bo uspešna, potem ni drugega, kot da sprejmete težko odločitev in zapustite odnos. Vseeno bi po napisanem rekla, da je vredno morda prej na individualno terapijo, saj ste zapisali s težkim srcem stvari, ki so precej normalne v globokem odnosu – da ste se veliko kregali in celo večkrat razšli. Dva, ki iščeta pot, ki plujeta globoko, se bosta zelo prizadela na tej poti, a to se ne pomeni, da nista za skupaj. Čeprav razhodi ogrozijo odnos, so včasih ultimati nujni, če pomagajo razrešiti nesporazume (npr. Narazen grem, če ne spremeniš svoje odvisnosti od tega in tega…).

Odnos je prostor rasti, zadovoljevanja potreb obeh, varnosti, in če tega ni ali se ne da ustvariti tudi ob strokovni pomoči, je vsekakor bolje za ljudi, da zapustijo odnos.

Žalost nam pri tem lahko pomaga, da izžalujemo odnos, in ponovno spet najdemo sebe. Druge lahko še vedno ljubimo, a ni potrebno vztrajati v odnosih, kjer ne vidimo upanja za reševanje. Saj vemo – žal, ljubezen sama ni dovolj.

Vse dobro vam želim, terapevtka Špela Adamic Malik.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Spogledovanje z mojo prijateljico: Svetovanje za pare

/0 Komentarji/in /Napisal:

Zdravo.

Dolgoletni partner se je vpričo mene spogledoval z mojo prijateljico in ona mu je vračala. Jaz sem vse to videla in, ko smo prišli domov, sem mu tudi omenila.

Seveda zanika, prisega, da to ni res, itd…..kljub temu, da sem mu večkrat povedala, da sem videla.
Sedaj mi gre po glavi vse možno, ne verjamem nič kar reče in zelo boli.

__________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna,
flirtanje partnerja po navadi doživljamo kot grožnjo in izdajo zaupanja.

Ob tem se lahko prebudi občutek manjvrednosti, občutek da smo nespoštovanj in strah pred izgubo partnerja. Vse to zelo boli, nas jezi in nam prinaša tesnobo.

Še bolj pa boli, če se o tem ne da pogovoriti. Kaj od tega, ali pa kaj drugega vas je ob tem najbolj prizadelo?

Če se je to dogajalo z vašo prijateljico, je izdaja in nespoštovanje dvojna in lahko prebudi tudi jezo, pomešano z gnusom, saj se nam njuna dinamika upre nekje v globini naše biti.

Če bi partner zmogel prevzeti odgovornost za svoje vedenje in slišati kako vas je to prizadelo, bi bilo lažje.

Namreč, čeprav smo v partnerskem odnosu je človeško, da nas kdaj privlači tudi kdo drug, to se zgodi čisto nezavedno, saj privlačnost deluje na tem principu. Odločimo se lahko le, kaj s tem narediti.

V primeru, ki ga opisujete, sta vaš partner in prijateljica najbrž čisto nezavedno odigrala neko dinamiko, ki je med njima. Če bi se bolj zavedala tega, kaj se med njima dogaja, bi se lahko vedla drugače – na način, ki bi bil manj nespoštljiv do vas.

 

Biti priča flirtanju partnerja je namreč precej ponižujoče.

Tisto, kar od partnerja najbolj potrebujemo, je razumevanje našega čustvenega sveta. Torej, da v tem primeru ne bi spregledal vaše bolečine in strahu ob tem dogodku, četudi ni flirtal zavestno in vas ni hotel prizadeti. Vprašanje pa je, koliko tega vam je sposoben dati in kaj za vas pomeni, če tega ne boste dobila.
Na kakšen način pa bi lahko zdaj sama sebi povrnila varnost in dostojanstvo?

Lahko na nek način zagotovite svoji notranji punčki, da je vsaj ob vas varna in spoštovana ter da je vi ne boste nikoli izdala?

 

Komentar je zapisala terapevtka Pia Jerman, Druzinska terapija – Vita Bona.

 

Več naših brezplačnih vsebin najdete na Facebooku in Instagramu.

Miren mož, strupen oče: Svetovanje za starševstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

S partnerjem imava dokaj dober odnos, je pozoren, ljubeč, lahko se pogovarjava, si zaupava. Čisto druga zgodba je do otrok. Se vključuje v vse dejavnosti in pomaga, a je pri tem večkrat nepotrpežljiv, ciničen, strupen. Nenehno opozarja na napake, ne zna vzpostaviti pravega stika. Otroka mu ne zaupata, se ga tudi bojita, niso povezani. Sama sem v veliki stiski. Sam pravi, da se vsega zaveda, a ni nič drugače. Jaz se počutim, da ne zaščitim svojih otrok, če kaj govorim pred njim ni prav, potem se tudi midva začneva kregat. Ima pa on te vzorce iz primarne družine. Samo zato sem razmišljala, da prekinem to zvezo. Ali je katera imela podobno izkušnjo? Je sploh možno, da je drugače, kako?

____________________________________________________________________________________________________________

 

Draga anonimna.

Hvala za vaše vprašanje in ranljivost. Mi je žal, da gledate nesočutnost vašega partnerja do vajinih otrok.

Tukaj se čuti kot da je bil ta partner, ko je bil majhen fantek venomer kritiziran in so od njega ves čas pričakovali neko popolnost in se ni mogel sprostiti.

Otroka se verjetno bojita te kritike in tega, da nikoli nič ne bosta naredila prav, kar je normalno. Hočem povedati, da če ima do njiju tak odnos, je normalno, da se tako počutita. Seveda pa ni fer do njiju, saj si zaslužita ljubeče starše h katerim gresta lahko po oporo. In enega očeta, ki je sproščen in ki jima aktivira simpatični živčni sistem – da je aktiven, ju spodbuja, verjame v njiju in njune sposobnosti ipd.

Normalno je tudi, da ste vi v stiski, saj si seveda želite videti in predvsem čutiti povezano družino kar si zaslužite kot ženska, kot mama in vsekakor si to tudi zaslužite vsi kot družina. Partnerja boste težko spremenili, imate pa vso pravico postaviti mejo v smislu, da ne dovolite, da tako govori z otroci. Vendar pa, to se dela ko sta sama, ga potegnete na stran, v drugo sobo, postavite mejo in ga tudi vprašate kaj čuti, ker se v njemu verjetno zbudijo neki triggerji pri otrocih, da sploh postane tak.

Definitivno bi bilo smiselno, da gresta na partnersko terapijo ali pa da gre partner vsaj na svojo.

 

Namreč tako kot ste že dobro ocenili, to njegovo obnašanje ni od zdaj, ne gre se za to, da ne bi imel rad svojih otrok. V njem se prebudi neka rana iz otroštva in ker je (verjetno) ni zavesten, se potem to pokaže pri otrocih.
Bi bilo pa tudi smiselno za vas, da se vprašate kako pa to, da ste vi s takim moškim? Kaj pa vam ‘daje’ to, v smislu kaj je vam domačega v tej dinamiki?
Želim vam vse dobro in vabljeni na terapijo tudi k nam na Vito Bono.

Komentar je zapisala terapevtka Kaja Kocjan, Druzinska terapija – Vita Bona

 

Veliko brezplačnih vsebin najdete tudi na Facebooku in Instagramu.

 

 

Partner je sebe postavil na prvo mesto: Svetovanje

/1 Comment/in /Napisal:

Pozdravljeni. Rabim nasvet in sicer….

Partner se je po več kot 20 letih zveze odločil, da bo sebe postavil na prvo mesto. To pomeni, da mu jaz in posledično tudi najini otroci nismo več pomembni.

Ta nasvet je dobil od “osebka”, ki svojih otrok sploh nima. Mu je zmešala glavo, po mojem mnenju zaradi koristi (oseba je tajnica v firmi, katere lastnik je moj partner). Glede financ in vsega tega sva se med sabo že okvirno dogovorila.

Zdaj pa rabim nasvet, kako se prebiti čez to jezo, ki jo trenutno gojim do njega.

Jezo, ker sem jaz dajala več kot 10 let vse od sebe, se trudila in delala tako kot je on hotel, nazaj pa sem dobila eno veliko nulo. Ko sem imela že vse spakirano, me je pred leti prepalamudil, da naj še vztrajava in da se bo tudi on trudil zame. Zdaj pa mu čez noč ena frklja zmeša kompas. Moja jeza je do njega precej žaljiva in priznam, da to izražam z žlehtnobo in rečem stvari še preden razmislim.

Sem bila na psihološki pomoči, ampak ena terapija ne more pomagati.

Nekaj poleg terapije moram narediti še jaz. Kakšni nasveti, prosim. Hvala

________________________________________________________________________________________________________________________

 

 

Draga anonimna. Težko je, ko se partner po dolgih letih skupnega bivanja odloči spremeniti svoje prioritete v življenju in popolnoma razumljivo je da ste jezni ob tem.

Čutite, da ne dobite tistega spoštovanja, ki bi si ga želeli in se vam je celotna stvar zelo stresna. Razumeti zakaj se je on odločil postaviti sebe na prvo mesto ni vaša naloga.

Bodite pozorni, da je zatavate v svoj domišljijski svet in si namišljate stvari, ki jih sploh ni. Kaj on dela, s kom govori, s kom se druži, kaksni so njegovi načrti. V teh mislih se hitro izgubimo in izgubimo atik z realnostjo. Glavno, da najprej ocenite kakšno je stanje; torej ali je še možnost rešiti partnersko zvezo ali ne in da naredite načrt kako naprej.

 

Glavno je, da si vzamete čas in ne hitite.

 

Po tako stresnih novicah je normalno da smo nekaj mesecev lahko v šoku in šele kasneje začnemo čutiti vsa čustva, ki se nahajajo v tem.
Pomemben poudarek je, da postaviti sebe v ospredje je druga stvar, kot zanemarjati ostale okoli sebe.

Komentar so zapisali sočutni admini.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Babica vedno dela po svoje: Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:

Zanima me kako vpliva, če jaz rečem, da sedaj ne dovolim risank ker je že dopoldan gledal. Potem pa gre do babice in ona pa seveda dovoli eno ker je bil “priden”.
Naj omenim, da sem pred njo rekla, da ne risank. Ona mu jih vseeno naredi.
Pa še tole… Če mu jaz rečem na primer “ne metat peska ven” ali pa “pridi sem” in se potem, ko 2x to rečem se takoj nekdo zraven vmeša in ponovi isto?
Jaz mislim da potem otrok misli, da je moja beseda ničvredna.

Je res ali ne?  Kakšen vpliv ima to vse?

Babica itak vedno dela po svoje.

Potem pa pride cel divji dol.  Sem že čist ukinila risanke, sladkarije pa je še vedno bil divji. To mislim kot zelo aktiven, da se ne more umirit in ne upošteva pravil.
Star je pa tri leta.
Hvala za mnenja ☺️

____________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.

Res je, otrok je zmeden, saj se babica vpleta in najbrž nezavedno vaše besede spreminja v ničvredne.

 

Vi ste otrokov starš in vi določate pravila otroku .

 

Mamica, zakaj si to dovolite?

Kje je vaša jeza?

Zakaj ne posreduje takrat, ko vidite, da babica dela drugače, kot ste vi rekli pred minuto?

Česa točno vas je strah, da skrhate odnos? Žal je odnos že zdavnaj skrhan, saj babica kaže kako vas ne spoštuje in so vaše besede nevredne, kasneje pa imate vi težave z otrokom in njegovim zmedenim vedenjem.

Ko opisujete, da 2x ponovite in potem pride nekdo in ponavlja za vami.. Zakaj ga ne ustavite?

Svetujem, da se pogovorite z babico in ji postavite meje, če boste slišali, da bo meje prekršila pa jo takoj ustavite. Če ne gre drugače morda razmislite tudi o tem, da stike omejite?

Veliko poguma vam želim in vse dobro.

 

Komentar je napisala Tadeja Čulek.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

 

 

Dvoletnik in izražanje jeze: Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:
Dvoletnik in izražanje jeze,
Pozdravljeni.
Sem v situaciji v kateri se več ne znajdem. Imam sina starega 2. leti. Za vsako stvar, ki mu je ne dovoliš začne zelo udarjati v različne predmete, ali so to tla ali rob mize…,itd.
On se udari tako močno, da tam nastane tudi modrica ali pa če mu ne preprečiš se poškoduje, da mu že teče kri. To počne velikokrat dnevno in tudi vzgojiteljica me je opozorila, da to počne tudi v vrtcu.
Poskusila sem že, da bi v tistem trenutku probala njegovo pozornost preusmeriti, ampak nikoli ne deluje. Ne želi niti v naročje, v objem. Ne vem kako naj odreagiram, da bi mu pomagala na pravo pot, opažam pa, da tako izraža svojo jezo. Počutim se slabo in se sprašujem če sem za to kriva jaz.
___________________________________________________________________________________________________
Pozdravljeni.
Povsem razumem vašo skrb in skrb vzgojiteljice. Kot ste že ugotovili vaš fantek najbrž na tak način odlaga ”jezo”, ko mu nekaj ni dovoljeno.

Pri tej starosti je to nekako ”normalno” saj se v tem obdobju pričnejo tantrumi.

To so leta, ko se otrok vedno bolj zaveda, da z vami ni eno in da lahko uveljavlja svoj jaz. Svetovala bi, da ga takrat ne preusmerjate ampak, da mu daste prostor in se umaknete.
Pomembno je tudi da od njega umaknete vse kar bi lahko poškodoval, oziroma bi ga lahko poškodovalo.
Fino bi bilo, če mu takrat, ko ni jezen pokažete, da takrat, ko bo spet čutil jezo lahko vzame v roke vzglavnik in tepe z njim ali pa naj tepe kavč, posteljo.. pokažite mu kaj vi naredite, ko ste jezni. Razmišljajte v to smer in mu na tak način pokažite kam naj usmeri jezo.
Morda to storite tudi takrat, ko vidite, da postaja jezen, da bo za vami ponovil. Ko tantrum mine pa se z njim pogovorite. Seveda njegovim letom primerno.
Kako? Preprosto povejte, da razumete, da je jezen ampak , da lahko jezo da ven tako, da recimo tepe vzglavnik, trga papir, kriči v vzglavnik.. Za njegovo starost bo to čisto dovolj, kasneje, ko bo večji pa lahko bolj poglobljeno govorita o čustvih, o tem kako hitro pride od točke nič do izburha jeze, kje čuti jezo in podobno…
In tako bo odložil svojo jezo, hkrati pa se ne bo mogel tako poškodovati.
Vse dobro.
Odgovor je zapisala Tadeja Čulek.

Kako nadaljevati zvezo s toksično, depresivno osebo: Svetovanje za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

Lepo prosim za pomoč, kako nadaljevati zvezo s toksično, depresivno osebo.
Jaz delam na sebi že par let, sem si vse “poštimala v glavi” , znam biti srečna in uživati v vsakem trenutku življenja. Imava 2 otroka.

On pa je popolno nasprotje, zato sva čedalje manj kompatibilna kot par. Razjezi ga vsaka malenkost, vse kar ne gre po nacrtu. Se z jajci se zjutraj skrega ce se mu razlije. Veliko je vpitja, predvsem nad 3-letnico.

Z otroci se ne poveže, veliko je teženja, večinoma so mu v napoto. Ko ima ona izpad, bo on dobil se večjega nad njo. Psihiater mu je predpisal tablete za živce, jih je jedel par let in nato prenehal. Poizkusila sva tudi s terapijami, zaenkrat neuspešno. Imel je težko otroštvo, vsak dan tepen in zavračan. Zato razumem njegovo trpljenje.

Je zelo črnogled, nima veselja do ničesar, tudi do drugih ljudi je poln predsodkov. Težko je ker se ob njem ne počutim varno, če kdaj pride do situacije kjer gre nekaj narobe, ko bi jaz rabila da mi stoj ob strani, se obrne proti meni, nori name. Vpije in zmerja. Do sedaj sem že veliko opravičila, se naučila da ne vpliva na moje počutje, poiščem mir v sebi da lahko naprej funkcioniram, predvsem za otroke. Sem na točki, kjer vem da si tega ne želim do konca življenja, ker rada uživam v malenkostih in si ne predstavljam v prihodnosti imeti ob sebi tako motečega faktorja da bi živela svoje sanje.

Hkrati pa ga imam rada in si mu želim pomagat, knjige mu ne grejo, verjetno nima dovolj volje za spremembo. Takoj pade v cono udobja. Tudi če se loti kaj – telovadbe npr, hitro odneha.
Ima mogoče kdo kakšen predlog za res dobre terapije?
Hvala.

.

_____________________________________________________________________________________________________________________________________

.

Spoštovana,
kot opisujete, je čutiti, da se je v vas nabralo že veliko obupa. Resnično je težko biti v zvezi s partnerjem, ki “je na robu živcev” … Sem spadajo jeza, agresija, depresija, nemoč, stiska, veliko trpljenja pa se potem lahko “razlije” po vsem družinskem sistemu.
Tako kot je bilo že rečeno, je težko pomagati osebi, ki sama ne želi pomoči.
.

Kljub temu pa je to, da je bil pripravljen hoditi na terapevtska srečanja, izjemen uspeh, saj pomeni, da se želi spremeniti.

.

Verjamem, da vam je v tej situaciji zelo hudo, saj imate tudi dva majhna otroka, in oni so tudi tisti, ki v tem noter še najbolj trpijo, čeprav morda niti ne bodo pokazali tega, saj se lahko vašega partnerja bojijo …
Verjamem, da ga imate radi in da bi radi naredili vse, da bi mu kako pomagali. Vaš partner mora sprejeti odgovornost za svoja občutja, vedenja in narediti kakršne koli spremembe. To, da je prenehal jemati farmakološko pomoč (tablete), ni dobro. Morda je tudi pri njem potem nek občutek obupa in tega, da mu nič zares ne more pomagati … Seveda je v ozadju ravno depresivno razpoloženje, iz katerega se človek zares težko izvije ven … Ne vem, kaj se dogaja v ozadju vašega partnerja, zakaj tako trpi, je tako negativno razpoložen, vendar to, da je bilo v njegovem otroštvu toliko neke zanemarjenosti in fizičnega nasilja, vsekakor lahko vpliva na njegovo trenutno razpoloženje.
Tako kot je bilo povedano, lahko na terapevtskih srečanjih dobi tisto osnovno sočutje, ki ga je morda izjemno pogrešal, ko je bil sam otrok. Tega morda tudi zdaj ne zmore dati svojim otrokom, saj se mu vsa travmatična razpoloženja prebujajo … Dostikrat podoživimo ravno tiste najgloblje stiske s svojimi otroki, ki smo jih sami doživljali v otroštvu … In ne zmoremo prekiniti toka čustvenega nasilja …
Vsekakor bi priporočal terapevtska srečanja, partnersko terapijo, obenem pa tudi farmakološko pomoč. Težko pa je v tej situaciji tudi vam, ker mu želite stati ob strani, obenem pa vas ta situacija tudi izjemno utruja …
Upam, da boste našli pravi vir pomoči skupaj z vašim partnerjem!
Vse dobro vam želim,
Zmago Švajncer Vrečko,
individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija
Podoben članek najdete TUKAJ.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Sem žrtev fizičnega in psihičnega nasilja, kam po pomoč: SOS

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje:

Prosim za nasvete. Bila sem v zelo težkem razmerju polnem fizičnega in psihičnega nasilja. Po kar nekaj mescih, lahko bi že rekli letih mi je en dan prekipelo in sem v efektu poklicala policijo in vse povedala, oni so seveda izdali prepoved približevanja. Nikoli nisem kritizirala partnerja ali pa se komu zaupala za težave, zato noben ni vedel kaj se v resnici dogaja.

V času prepovedi jo je večkrat prekršil in tudi bil opozorjen da bo kmalu sledil pripor.

Ker je nadaljeval sem ga najprej sama opozorila kaj mu grozi da naj preneha in se hotela lepo z njim pogovorit da je konec. Ampak si je on to razlagal drugače in ko je dojel me je v javnosti pred drugimi ljudmi močno fizično napadel, tudi grozil da me bo ubil vendar so ga mimoidoči pravočasno ustavili. Seveda so ga odpeljali v pripor od tega je že nekaj dni moja vest pa mi nabija vsaki dan bolj saj mi hodijo sem njegovi domači in prijatelji, da kaj si jaz mislim in čakam da je moja naloga da ga spravim iz pripora. Vsi ti pritiski in podživljanja so me pripeljala do samomorilnih misli saj več ne zdržim. Kako si naj pomagam, da ne pristanem na antidepresivih. Prosim vas za nasvete.

 

_____________________________________________________________________________________________________________________________

 

 

Pozdravljeni. Kar opisujete, je žal ponovno nasilje nad vami in prav je, da se zavarujete. Niste namreč krivi vi, da je gospod kjer je, ampak je v polnosti odgovoren le on sam. Povedano drugače: če on ne bi imel težav z nasiljem, se ne bi samega pripeljal tako daleč. Edino pravilno je, da ste se zavarovali.

Verjamem pa, da vam znajo njegovi znanci – za katere vprašanje, če jih ne pošilja prav on – otežiti breme.

Ampak to NI vaša krivda. To ni v ničemer vaše breme. Če gospoda ne bi prijavili, bi se zelo verjetno en dan zgodilo kriminalno dejanje, ki bi pomenilo smrt… in po drugi strani – nasilneže redkokaj zares strezni, zato je pripor nujen za njihovo osebno rast. Brez pripora je to skoraj nemogoče….
Toplo svetujem, da se čimprej povežete z DNK (Drustvo za nenasilno komunikacijo) in morda večkrat pokličete SOS telefon za ženske v nasilnih odnosih. Poleg tega se vključite v strokovno pomoč v obliki individualne terapije. Doma se okrepite z varnimi ljudmi, ki vas podpirajo in lahko držijo pokonci. Ne bodite sami, zavarujte se.
Ps.: antidepresivi niso konec sveta, bi bilo pa totalno krivično, da bi jih morali jesti zaradi nasilnega bivšega partnerja. Tako da začutite koliko več ste vredni, najdite nekje vašo jezo in poskrbite zase. To vam pripada. Vedno pa se lahko obrnete tudi na nas.
Vse dobro!
Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
_____________________________________________________________________________________
Spoštovana,
to, kar opisujete, je huda situacija. Čuti se, da se je v vsem tem času nabralo veliko tesnobe in strahu, kot da zares ni mogoče najti neke prave rešitve. Želeli ste se toplo pogovoriti z njim in vas ni slišal … Zdaj je v zaporu in na vas pritiska njegova družina … Prej ste ves ta čas bili tiho in se je v vas nabirala vsa ta stiska, saj mogoče niste želeli obremenjevati drugih ljudi, obenem pa bi to lahko vodilo celo do česa hujšega, če ne bi poklicali policije. Za to, da ste se opogumili, si morate vsekakor dati veliko priznanje. Veliko partneric se namreč ne opogumi in ostane v isti situaciji, kjer pa se nasilje nenehno stopnjuje …

Če ste nekje postavili mejo, vsekakor verjamem, da jo lahko tudi v drugih situacijah, morda z njegovo družino …

Dostikrat imajo žrtve nasilja tudi še zmeraj rade svojega partnerja, kar je povsem v redu, ker ne moremo vplivati na svoja čustva, in če ste vi v tej situaciji, se nikakor ne rabite kriviti za to in za vsa svoja čustva, ki jih občutite … Seveda pa je zdaj v Sloveniji toliko enega nasilja in umorov, zato je res dobro, da se obrnete na vse vire pomoči, ki so le ponujeni, tako kot je že omenila terapevtka Knez Steinbuch in drugi … Morda celo varna hiša ali kaj podobnega …
Včasih žrtvam nasilja pomaga farmakološka pomoč (antidepresivi itd.), s katero se telo malo umiri, ni več toliko tesnobe in strahu, zato je mogoče lažje razmišljati in narediti racionalne odločitve, ki lahko žrtev zaščitijo pred še hujšim nasiljem. Seveda pa je bistveno, da se udeležite kakšne individualne ali skupinske terapevtske pomoči. Veliko časa ste tudi molčali in vsa ta stiska se je nabirala v vas …

Tukaj je mogoče čutiti veliko groze in mnogokrat je žrtvam nasilja lažje, če lahko eno bolečino ubesedijo in imajo nekoga ob sebi, ki jih lahko v polnosti začuti ter jim pomaga prebroditi najhujše dni, tudi če je to terapevt.

Na terapiji se namreč tudi učimo, kako zavarovati sebe in kako doseči tisto opolnomočenje, ki ga morda včasih želimo imeti, ko smo v stiku s storilci nasilja …
Vse dobro vam želim in če boste še imeli kakršno koli vprašanje, se lahko obrnete na nas.
Zmago Švajncer Vrečko,
individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija
Najdete nas tudi na Facebooku in Insagramu.
Podobne članke najdete TUKAJ.

Me bo zmogel imeti tako rad, kot je imel bivšo: SOS za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:
Vprašanje:
Pozdravljeni.
Pred nekaj meseci sem se res ujela z moškim, ki je pred pol leta zapustil izjemno toksično, pet let trajajočo zvezo. Razhod ga je zelo prizadel, še vedno zaradi tega zelo trpi in obiskuje terapije. Imava zelo odkrit odnos, dal mi je vedeti, da vidi prihodnost z mano, res se trudi z mano preživljati kvaliteten čas in cenim ves trud, ki ga vlaga v pogovore z mano. Na žalost se v tem odnosu po vsem, kar se mu je zgodilo kljub njegovemu trudu, ne počutim ljubljeno, v moji glavi vlada misel, da me ne bo nikoli imel niti približno tako rad, kot je imel bivšo.
Želim si resne zveze, bližam se svojim tridesetim, ne želim več predolgo izgubljati časa. Hkrati pa imam do tega moškega čedalje močnejša čustva.

Ker razumem, da je bil razhod za njega zelo travmatična izkušnja, želim zanj zdravo okrevanje.

Zato bi se želela izogniti pogovorom, ki bi namigovali, da mora s “pospravljanjem” svojih čustev  na kakršenkoli način pohiteti, da bi se mogel “čimprej zjasniti”, kaj potrebuje in, meni najpomembnejše vprašanje, ali me bo kdaj sposoben imeti rad kot bivšo, oziroma ali me ima. Takega pristopa in takega pogovora z njim si na tej točki ne predstavljam, mislim da bi ga zgolj zmedla.
Če strnem svojo težavo; razumem, da potrebuje čas, hkrati pa se ne morem otresti občutka, da mi ne bo nikoli zmogel vračati čustev, ker sva se pač spoznala v napačnem trenutku. Zaradi čustev, ki sem jih začela razvijati, se bojim, da je na tej točki čas, da se umaknem.
Imam prav? Predvsem me zanima ali ima kdo od vas podobno izkušnjo? Naj grem?
Hvala vsem, ki boste odgovorili.
________________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovani.
 Zelo mi je žal, da doživljate toliko stiske zaradi tega moškega. To je za vas gotovo boleče. Vsak človek bi se lahko v taki žalostni situaciji počutil podobno kot vi – z občutkom nemoči in bolečine, ki pa se lahko v veliki meri prekrivata tudi z jezo in razočaranjem, čeprav ju včasih ne moremo niti izraziti … Sprašujete nas predvsem, ali naj prekinete ta odnos ali ne.

Ne vem, kako vi vidite stvari, ampak gospod je v zelo kratkem času iz prekinitve odnosa šel v novo poznanstvo.

Verjetno ga je zelo strah biti sam. Velikokrat marsikdo ravno zaradi strahu hitro skoči iz ene zveze v drugo, ne da bi predelal preteklost. In to je potem lahko zelo krivično do novih poznanstev, ker še ni v celoti prebolel bivše osebe.
V taki situaciji, ko imata oba morda veliko strahov, je najboljše primarno poskrbeti zase: poskrbite za svoje počutje brez odnosa ali v njem in poslušajte svoje telo, kaj vam govori. Včasih lahko pomaga že vprašanje, kaj bi vi predlagali ženski, ki bi bila v podobni situaciji. Tako si dostikrat intuitivno odgovorimo na svoje dileme.
In kje ste tukaj vi: ali si še želite vztrajati v odnosu, v katerem se dostikrat počutite na drugem mestu? In če malo razmislite: kaj vas je v tak odnos sploh privedlo? Se tudi vi morda bojite partnerskih odnosov, tako zelo, da si izberete moškega, ki je z vami samo na pol? Ker je le tako varno biti v odnosu, če nam nekdo ni v polnosti predan.

Moški mora biti korekten do sebe in drugih ter prevzeti odgovornost za svoja dejanja.

Namreč če imam svojo partnerko rad in ona trpi zaradi mene, ker nisem prebolel bivšega dekleta – potem moram biti toliko pošten do sebe in nje, da se odločim, ali je bolje za oba, da si dam sprva čas za prebolevanje. Prav tako pa morate vi prevzeti čustveno odgovornost: ali bom izpostavljala svoje srce nekje, kjer ni občutka vzajemne pripravljenosti za delo na odnosu? Vi sami ste tisti, ki se boste verjetno morali odločiti, koliko še zmorete, četudi se on ta hip še ne bo mogel – da zavarujete sebe in svoje občutke.
Morda pa se vseeno lahko odločita za srednjo pot: za počasnejše spoznavanje, ali pa za to, da si dasta malo prostora in časa, za delo na sebi in osebno rast. Če boste potrebovali/a strokovno pomoč, smo vam na voljo.
Vse dobro vam želim.
Komentar je napisal  Zmago Švajncer Vrečko ,terapevt stažist.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Podoben članek najdete TUKAJ.

Depresiven mož. Kako mu pomagati: Sos za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje:  Živjo! Moj mož je nekaj mesecev nazaj postal zelo depresiven. Včasih je bil zelo ljubeč, miren, potrpežljiv, pozitiven, potem pa kar naenkrat povsem drugačna slika (naenkrat depresiven). Težko živi, včasih ne vidi smisla, nima volje, ponoči bedi, po drugi strani pa veliko dela (za službo). Za otroke in zame nima veliko energije in volje. Najhuje mi je to, da je rekel, da čuti manj do mene in do njih. Rekel je, da so vsa njegova čustva nasploh otopela. Pravi, da mu ni vseeno in da bi rad, da se stvari vrnejo nazaj v tako stanje kot so bile. Ampak hkrati se pa preko interneta pogovarja z ljudmi, tudi z drugimi ženskami, in to skriva pred mano. Včasih sva imela tako lepo in trdno zvezo, res sva uživala en z drugim.
Težko mi je, ker bi mu rada pomagala, rada bi razumela, hkrati pa čutim veliko žalosti in jeze, da je zdaj tak, kakršen je. Počutim se izdano. Da to ni človek, s katerim sem se poročila. Počutim se jezno, ker je rekel, da manj čuti tudi do otrok. Kako lahko katerikoli starš kaj takega sploh začuti? Strah me je, da ne bo nikoli boljše. Kakšen dan je ok, potem pa spet pride dan, ko nas vse gleda otopelo, kot da ne čuti nič do nas. Kot da mu je odveč, da ima ženo in otroke. Rekel mi je tudi, da je razmišljal, da bi bil raje sam.
Za otroke večinoma skrbim sama.

Kakšen dan se mi smili in bi mu samo rada pomagala, kakšen dan sem pa tako jezna nanj in si samo želim, da bi se odselil.

 

Želim si nazaj svoje življenje. Hkrati bi mu rada stala ob strani. In delam vse v svoji moči, da sem razumevajoča in potrpežljiva. Kmalu bo začel tudi s terapijo.
Zanima me, če ima kdo od vas izkušnje z depresivnim partnerjem? Kako ste zdržali? Kaj je pomagalo? Je bilo sploh kdaj zares boljše?
Hvala za pomoč.

________________________________________________________________________________________________________________

 

Draga anonimna, ne glede na vse morebitne nasvete – vaš partner v osnovi potrebuje diagnostiko. Pregled (psihiatrični), kjer bodo ocenili, kaj se dogaja, kaj je vzrok, za kakšno vrsto depresije gre, ali so potrebna zdravila ipd. To je nujno – dlje časa kot se izogiba, dlje lahko tone v depresijo. In skrbi me, kako izgleda nezdravljena depresija na dolgi rok. Zato v prvi vrsti svetujem strokoven posvet, nato pa vse ostale načine lajšanja.
Drugo – vaši občutki v partnerstvu z možem, ki ima depresijo so LOGIČNI in NORMALNI. Nič ni narobe z vami, on je tisti, ki se je spremenil. In ker se je, ta situacija prinaša različna občutja: od nemoči, strahu, žalosti, pa do jeze… celo paleto občutkov lahko občutite!

In še več – manj kot čuti on, več lahko čutite vi.

 

Kako krivično do vas .😞 Depresija je poosebljena naučena nemoč in včasih jo močno občutijo tudi partnerji, ko samo spremljajo dogajanje in ne morejo vplivati na partnerja.
In to je kruto dejstvo, ki ga morate živeti: če si gospod ne bo našel strokovne pomoči, ste popolnoma nemočni glede njega. Vi namreč niste njegov zdravnik, niti njegov terapevt, da bi ga lahko reševali.

Ljudje sicer mnogokrat poskušamo v partnerstvu tudi to, ampak to prinaša s sabo močne občutke jeze in celo zamere – kar je spet razumljivo, saj res ni naravno, da partnerje rešujemo na ta način.
In kar pri tej zgodbi najbolj pade v oči – če prav razumem, gospod pomoči ni poiskal, ampak ima pa “pogum” (da ne napišem kaj drugega), da si piše z drugimi ženskami?

Kolikor ga lahko razumem, da se psihiatra lahko boji, ga težko razumem v tem, ko vas čustveno vara. Nobena psihična bolezen, ki je ne želimo zdraviti, ne opravičuje čustvene prevare. Ker pa operira z občutki sramu, lahko sklepamo, da je tudi njega sram (kar je zelo značilno za psihične bolezni!). Pa vendar – vse to samo pomeni, da je gospod v stiski in da išče pomoč povsod drugje, le tam ne, kjer bi jo res moral.

Zato se upravičeno počutite izdani, jezni, celo besni – ker ni fer, ni fer do vas, da se vam to dogaja.

Tako kot ni fer, da zdaj vaš partner čuti vsa ta občutja, je se manj fer do vas, da na tej točki išče rešitve, ki niso funkcionalne in rušijo vajin odnos. Morda bi bila zanj na tej točki za začetek bolj varno odločiti za partnersko terapijo, kot za psihiatra…? (Čeprav bo tudi na partnerski terapiji slišal, da je diagnostika nujna – morda pa bi mu tam lažje regulirali strahove).
Malo mi sicer ob tem vprašanju ostaja občutek strahu.

Poznala sem namreč že nekaj primerov moških, ki so se po poroki in po starševstvu (sploh takem neprespanem) absurdno spremenili:
kot da bi se teh funkcij tako globoko prestrašili, da so umaknili, nekateri postali celo deviantni, pri tem pa doživljali globoke in skrite občutke.

Kakorkoli že je zares pri vašem gospodu, pa je dejstvo, da niste povsem nemočni glede sebe – sebe lahko vedno zavarujete!

Morda boste na neki točki morali se odločiti, koliko tega lahko sploh se zdržite. Če bo gospod se naprej zavračal zdravljenje, medtem pa si celil rane pri drugih ženskah, bo to za vas postajalo čedalje bolj nesprejemljivo (in zakaj ni že?). Tako namreč ne more živeti v odnosu nihče.

Morda pa morajo včasih iti stvari nekje tako daleč, da začutimo lastno vrednost: da se zavemo, da smo preprosto vredni več in drugačnega odnosa in da udarimo po mizi in rečemo dovolj, jaz se pa tega na tak način ne grem več. Ker ne glede na vse… vredni ste vsega najboljšega.

In ne rabite trpeti.

Ni vam tega treba.

Lahko postavite meje, povabite partnerja na partnersko terapijo, potem pa tam naredite plan kako naprej.

To vam toplo svetujem in vas spodbujam, da se ne nehate poslušati.

Ker ste vredni, da ste v odnosu ljubljeni.

Vse dobro in pogumno naprej!
Komentar je zapisala in uredila Katja K. Knez Steinbuch, Druzinska terapija – Vita Bona.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Copyright © 2016 - 2020 - Vita Bona - družinska terapija

Vita bona novice!

Ker želimo biti povezani z vami se naprej, vas vabimo, da se naročite na naše mesečne novice. Od novic se lahko kadarkoli odjavite.