Dvoletnik in izražanje jeze: Svetovanje za starše
Pri tej starosti je to nekako ”normalno” saj se v tem obdobju pričnejo tantrumi.

Lepo prosim za pomoč, kako nadaljevati zvezo s toksično, depresivno osebo.
Jaz delam na sebi že par let, sem si vse “poštimala v glavi” , znam biti srečna in uživati v vsakem trenutku življenja. Imava 2 otroka.
On pa je popolno nasprotje, zato sva čedalje manj kompatibilna kot par. Razjezi ga vsaka malenkost, vse kar ne gre po nacrtu. Se z jajci se zjutraj skrega ce se mu razlije. Veliko je vpitja, predvsem nad 3-letnico.
Z otroci se ne poveže, veliko je teženja, večinoma so mu v napoto. Ko ima ona izpad, bo on dobil se večjega nad njo. Psihiater mu je predpisal tablete za živce, jih je jedel par let in nato prenehal. Poizkusila sva tudi s terapijami, zaenkrat neuspešno. Imel je težko otroštvo, vsak dan tepen in zavračan. Zato razumem njegovo trpljenje.
Je zelo črnogled, nima veselja do ničesar, tudi do drugih ljudi je poln predsodkov. Težko je ker se ob njem ne počutim varno, če kdaj pride do situacije kjer gre nekaj narobe, ko bi jaz rabila da mi stoj ob strani, se obrne proti meni, nori name. Vpije in zmerja. Do sedaj sem že veliko opravičila, se naučila da ne vpliva na moje počutje, poiščem mir v sebi da lahko naprej funkcioniram, predvsem za otroke. Sem na točki, kjer vem da si tega ne želim do konca življenja, ker rada uživam v malenkostih in si ne predstavljam v prihodnosti imeti ob sebi tako motečega faktorja da bi živela svoje sanje.
Hkrati pa ga imam rada in si mu želim pomagat, knjige mu ne grejo, verjetno nima dovolj volje za spremembo. Takoj pade v cono udobja. Tudi če se loti kaj – telovadbe npr, hitro odneha.
Ima mogoče kdo kakšen predlog za res dobre terapije?
Hvala.
.
_____________________________________________________________________________________________________________________________________
.
.
Vprašanje:
Prosim za nasvete. Bila sem v zelo težkem razmerju polnem fizičnega in psihičnega nasilja. Po kar nekaj mescih, lahko bi že rekli letih mi je en dan prekipelo in sem v efektu poklicala policijo in vse povedala, oni so seveda izdali prepoved približevanja. Nikoli nisem kritizirala partnerja ali pa se komu zaupala za težave, zato noben ni vedel kaj se v resnici dogaja.
Ker je nadaljeval sem ga najprej sama opozorila kaj mu grozi da naj preneha in se hotela lepo z njim pogovorit da je konec. Ampak si je on to razlagal drugače in ko je dojel me je v javnosti pred drugimi ljudmi močno fizično napadel, tudi grozil da me bo ubil vendar so ga mimoidoči pravočasno ustavili. Seveda so ga odpeljali v pripor od tega je že nekaj dni moja vest pa mi nabija vsaki dan bolj saj mi hodijo sem njegovi domači in prijatelji, da kaj si jaz mislim in čakam da je moja naloga da ga spravim iz pripora. Vsi ti pritiski in podživljanja so me pripeljala do samomorilnih misli saj več ne zdržim. Kako si naj pomagam, da ne pristanem na antidepresivih. Prosim vas za nasvete.
_____________________________________________________________________________________________________________________________
Vprašanje: Živjo! Moj mož je nekaj mesecev nazaj postal zelo depresiven. Včasih je bil zelo ljubeč, miren, potrpežljiv, pozitiven, potem pa kar naenkrat povsem drugačna slika (naenkrat depresiven). Težko živi, včasih ne vidi smisla, nima volje, ponoči bedi, po drugi strani pa veliko dela (za službo). Za otroke in zame nima veliko energije in volje. Najhuje mi je to, da je rekel, da čuti manj do mene in do njih. Rekel je, da so vsa njegova čustva nasploh otopela. Pravi, da mu ni vseeno in da bi rad, da se stvari vrnejo nazaj v tako stanje kot so bile. Ampak hkrati se pa preko interneta pogovarja z ljudmi, tudi z drugimi ženskami, in to skriva pred mano. Včasih sva imela tako lepo in trdno zvezo, res sva uživala en z drugim.
Težko mi je, ker bi mu rada pomagala, rada bi razumela, hkrati pa čutim veliko žalosti in jeze, da je zdaj tak, kakršen je. Počutim se izdano. Da to ni človek, s katerim sem se poročila. Počutim se jezno, ker je rekel, da manj čuti tudi do otrok. Kako lahko katerikoli starš kaj takega sploh začuti? Strah me je, da ne bo nikoli boljše. Kakšen dan je ok, potem pa spet pride dan, ko nas vse gleda otopelo, kot da ne čuti nič do nas. Kot da mu je odveč, da ima ženo in otroke. Rekel mi je tudi, da je razmišljal, da bi bil raje sam.
Za otroke večinoma skrbim sama.
Želim si nazaj svoje življenje. Hkrati bi mu rada stala ob strani. In delam vse v svoji moči, da sem razumevajoča in potrpežljiva. Kmalu bo začel tudi s terapijo.
Zanima me, če ima kdo od vas izkušnje z depresivnim partnerjem? Kako ste zdržali? Kaj je pomagalo? Je bilo sploh kdaj zares boljše?
Hvala za pomoč.
________________________________________________________________________________________________________________
Draga anonimna, ne glede na vse morebitne nasvete – vaš partner v osnovi potrebuje diagnostiko. Pregled (psihiatrični), kjer bodo ocenili, kaj se dogaja, kaj je vzrok, za kakšno vrsto depresije gre, ali so potrebna zdravila ipd. To je nujno – dlje časa kot se izogiba, dlje lahko tone v depresijo. In skrbi me, kako izgleda nezdravljena depresija na dolgi rok. Zato v prvi vrsti svetujem strokoven posvet, nato pa vse ostale načine lajšanja.
Drugo – vaši občutki v partnerstvu z možem, ki ima depresijo so LOGIČNI in NORMALNI. Nič ni narobe z vami, on je tisti, ki se je spremenil. In ker se je, ta situacija prinaša različna občutja: od nemoči, strahu, žalosti, pa do jeze… celo paleto občutkov lahko občutite!
Kako krivično do vas .😞 Depresija je poosebljena naučena nemoč in včasih jo močno občutijo tudi partnerji, ko samo spremljajo dogajanje in ne morejo vplivati na partnerja.
In to je kruto dejstvo, ki ga morate živeti: če si gospod ne bo našel strokovne pomoči, ste popolnoma nemočni glede njega. Vi namreč niste njegov zdravnik, niti njegov terapevt, da bi ga lahko reševali.
Ljudje sicer mnogokrat poskušamo v partnerstvu tudi to, ampak to prinaša s sabo močne občutke jeze in celo zamere – kar je spet razumljivo, saj res ni naravno, da partnerje rešujemo na ta način.
In kar pri tej zgodbi najbolj pade v oči – če prav razumem, gospod pomoči ni poiskal, ampak ima pa “pogum” (da ne napišem kaj drugega), da si piše z drugimi ženskami?
Kolikor ga lahko razumem, da se psihiatra lahko boji, ga težko razumem v tem, ko vas čustveno vara. Nobena psihična bolezen, ki je ne želimo zdraviti, ne opravičuje čustvene prevare. Ker pa operira z občutki sramu, lahko sklepamo, da je tudi njega sram (kar je zelo značilno za psihične bolezni!). Pa vendar – vse to samo pomeni, da je gospod v stiski in da išče pomoč povsod drugje, le tam ne, kjer bi jo res moral.
Tako kot ni fer, da zdaj vaš partner čuti vsa ta občutja, je se manj fer do vas, da na tej točki išče rešitve, ki niso funkcionalne in rušijo vajin odnos. Morda bi bila zanj na tej točki za začetek bolj varno odločiti za partnersko terapijo, kot za psihiatra…? (Čeprav bo tudi na partnerski terapiji slišal, da je diagnostika nujna – morda pa bi mu tam lažje regulirali strahove).
Malo mi sicer ob tem vprašanju ostaja občutek strahu.
Poznala sem namreč že nekaj primerov moških, ki so se po poroki in po starševstvu (sploh takem neprespanem) absurdno spremenili:
kot da bi se teh funkcij tako globoko prestrašili, da so umaknili, nekateri postali celo deviantni, pri tem pa doživljali globoke in skrite občutke.
Morda boste na neki točki morali se odločiti, koliko tega lahko sploh se zdržite. Če bo gospod se naprej zavračal zdravljenje, medtem pa si celil rane pri drugih ženskah, bo to za vas postajalo čedalje bolj nesprejemljivo (in zakaj ni že?). Tako namreč ne more živeti v odnosu nihče.
Morda pa morajo včasih iti stvari nekje tako daleč, da začutimo lastno vrednost: da se zavemo, da smo preprosto vredni več in drugačnega odnosa in da udarimo po mizi in rečemo dovolj, jaz se pa tega na tak način ne grem več. Ker ne glede na vse… vredni ste vsega najboljšega.
In ne rabite trpeti.
Ni vam tega treba.
Lahko postavite meje, povabite partnerja na partnersko terapijo, potem pa tam naredite plan kako naprej.
To vam toplo svetujem in vas spodbujam, da se ne nehate poslušati.
Vse dobro in pogumno naprej!
Komentar je zapisala in uredila Katja K. Knez Steinbuch, Druzinska terapija – Vita Bona.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Vprašanje:
Pozdravljeni. S partnerjem sva skupaj 4 leta, imava 1 letnega otroka. Partner je večinoma delal na terenu in občasno prihajal domov, sedaj je našel novo službo in je več doma. A iz partnerja ni nič. Nenehno igra igrice na telefonu, playstationu in je odsoten, tudi doma ne naredi nič. Otroku se popolnoma nič ne posveča.. Denar mu je pomemben, ker v otroštvu ni imel nič.. Ko ga kličejo prijatelji, vedno izbere njih in je tam tudi celo noč.. Tudi nočno zbujanje je na meni , prav tako jutranja rutina (med vikendi). On vedno čez vikend spi do kosila, saj je mnenja, da je varstvo otroka delo za ženske. Nenehno se kregava, saj me prime taka jeza, da bi ga najraje ”nagnala”.. a v bistvu ne želim tega. Želim si nežnosti, občutek, da nekoga skrbi zate.. Kako naprej?
_______________________________________________________________________________________________________________
Draga gospa, hvala za iskrenost. Bom kar direktna: vajin odnos deluje izjemno izjemno soodvisen in toksičen. Razbere se, da vi čutite da se zelo razdajate, partner pa ne stori nič, hkrati pa je morda celo odvisen od igric. Ob otroku se očitno niti ne znajde, za povrh pa se misli, da je to samo vaša stvar. In ja, prav verjamem, da je s tako čudno doto vstopil v ta odnos. Tega je pravzaprav kar veliko v Sloveniji… Ampak vse to ga v nobeni meri ne razrešuje njegovih dolžnosti.
Kje je vaša jeza? Kot da pride malo na plano, ko je preveč, potem pa kar izpuhti v besnenju, nato pa je več ni in živita isto navajeno naprej… in kot da se je vaše telo že v startu počutilo varno v nekem bolj nevarnem odnosu in samo takšnega izbralo 😞 ste kdaj razmišljali zakaj?
Zakaj ste se znašli prav v takšnem odnosu in zakaj ste izbrali takšnega partnerja?
Od kje vam je to sploh domače?
Da si ob nekom, ki žali, je neprijazen, neodgovoren, zraven pa upaš na spremembo, ampak se bojiš zares postaviti mejo… in to me pripelje do občutka strahu.
So do vas že doma gojili nespoštljive odnose, vi pa ste se jih kot mala punčka bali in pravzaprav takrat bili dobesedno nemočni kaj spremeniti?
Prav boleče je, kako nas takšne izkušnje lahko doživljenjsko zaznamujejo, da nam je privlačno samo to, kar je v resnici nevarno.
In tako tudi pri vas, kot da se zaradi vajinih nekih travmatičnih izkušenj iz otroštva venomer zapletata v težek odnos. Vi nenehno jezna, gospod odmaknjen, oddaljen, morda celo zasvojen. Vi nemočni, on kontrole itak noče.
Tisti občutek katastrofe, ko bi hkrati gasili požar, ki ga vedno znova širimo…
Vsa žaljenja in prepiri in začasni razhodi so le v igri tega, da vzdržujeta trenutno situacijo, ampak ni vama tega treba.
Iz kje imate torej občutek, da to rabite?
Da rabite ta odnos?
Zakaj ste tudi sami nespoštljivi?
Bi se tudi vaša govorica lahko spremenila, bila prijazna, a hkrati jasna in sporočilna: “takšnega vedenja ne dovolim”.
Česa se zares bojite?
V resnici ste na razpotju.
Odločiti se morate dvoje:
– ali se bosta OBA borila za ta odnos in oba poiskala strokovno pomoč
– ali pa se je vsega preveč in se bosta poslovila
Zdi se, kot da se obeh opcij bojite. Kaj se v vas zbudi, če za trenutek zaprete oči in si obe opciji predstavljate?
Obe lahko vodita do drugačnega življenja, lepšega – samo ZDAJ, ta trenutek izbirate najslabšo, tretjo možnost, kjer trpite vi in partner.
Če bo partner pripravljen kaj spremeniti in garati tudi na sebi in vaju, potem ne vidim ovir, da ne poskušata stvari rešiti – če pa te pripravljenosti ne bo, se boste morali vprašati, koliko časa ste še pripravljeni trpeti. In predvsem – kater strah vas vedno znova pripelje nazaj?
Resnica je, da niste sami in da morate ukrepati čimprej – če ne zaradi sebe, potem zaradi otoka. On je zdaj čustveno ujet med dvema ognjema in samo vi ste tisti, ki ga lahko rešite ven. Če bo partner za, skupaj z njim, če ne, boste morali začeti sami. Toda na tej poti ne boste nikoli sami, veliko organizacij vam(a) lahko pomaga.
Tako da samo pogumno, samo odločita se narediti en korak naprej❤️🙏
Komentar je uredila in napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steibuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in na Instagramu.
Vprašanje: Pozdravljeni. Sem oče dveh otrok, stara sta 5 in 6 let. Zasral sem, ker sem jima pri 2 in 3 letih vse pustil, namreč jaz od otroštva nisem imel nič, razen nasilja, varanja in alkohola.. Sedaj pa imam težavo s seboj. Pozabljam stvari, hitro se razburim a mi je potem takoj žal, ne bi rad še bolj zasral. Žena mi veliko pomaga, a prosim za pomoč, nasvet..
__________________________________________________________________________________________________________
Pozdravljeni.
Najprej vas povabim, da se včlanite v skupino sočutno varstvo in starševstvo, kjer lahko objavite isto vprašanje in boste dobili veliko nasvetov, kako si pomagati, tudi od drugih staršev, ki se trudijo delati najboljše.
Drugače pa – glede na to, kaj ste doživeli v vašem otroštvu, je povsem logično, da se vam zdaj dogaja ta situacija. Otroci vsem nam – in res dobesedno vsem – zbudijo vse tisto, kar nosimo globoko v sebi, pa sploh ne vemo.
Torej vse, kar ste doživeli kot otrok, se vam zdaj prebuja ob vaših otrocih.
Torej več hudega kot smo doživeli, bolj nas bodo otroci spravljali ob živce – to je takšna terapevtska evolucija družine, ki se zgodi zato, da se čustveno naporne vsebine predelajo in ne potujejo po družinskem deblu naprej na nove generacije. Otroci niso nič krivi, ker se to zgodi intuitivno, avtomatsko, vi pa tudi ne, ker odreagirate na način, kot ste ga sami spremljali v vašem otroštvu.
Nosite pa žal zato večjo nalogo in tudi večjo odgovornost, da to pri sebi spremenite.
Toda imam dobri novici – 1.v tem niste sam, vsi starši delamo enako (prenašamo svoje vsebine naprej, eni bolj, drugi manj) in 2.to se da spremeniti.
Nekaj lahko začnete delati že doma, sam.
Pišite dnevnik vašega počutja. Poskusite ugotoviti, na katere dneve padete ven in kaj bi lahko bil krivec. Izjemno pogosto je krivec utrujenost in celo izgorelost , npr ob koncu dneva starši načeloma generalno težje zdržijo z izzivi otrok.
Zaznavajte svoje počutje in ko bi najraje znoreli, se ugriznite v jezik in pojdite v drug prostor. Dihajte. Trebušno dihajte.
Štejte od 500 dol, odštevajte po 7. Fokusirajte se na en predmet. Ko boste tako z dihanjem pomirili telo, boste lahko dobili večji nadzor nad sabo.
Potem ko ste mirnejši, lahko zaznavate, kaj tako boli. Kaj vam sprožata vaša otroka?
Omenjate, da ste v osnovi popustljiv (tudi to je logično, če ste doživeli nasilje), zato otroci verjetno preizkušajo vaše meje. Ob tem se odrasli lahko počutijo, kot da jih zafrkavajo, ne upoštevajo, ne jemljejo resno, ne spoštujejo in podobno. Če ste sami doživeli te občutke kot otrok, da vas npr. oče ali mama nista upoštevala in spoštovala, potem je logično, da vas zdaj najbolj boli prav to.
In kriči, kot je morda že takrat… za vso to jezo pa se v resnici skriva ena tona žalosti.
In kako bi bilo se z njo srečati?
Si jo dovoliti izjokati, in reci fantku da je upravičeno besen, jezen, osramočen in žalosten in da ga starši ne bi smeli spravljati v takšne občutke?
Da se mu godi krivica in da je hudo, da ga se nihče do zdaj ni pomiril?
Kako bi bilo samo dovoliti si to začutiti in videti, kako bi se počutil ta fantek, če bi mu nekdo samo ubesedil to krivico, vsaj malo?
In mu obljubil, da ga bo od zdaj naprej ob stiku s temi občutki vedno zaščitil, tako da ne bo rabil ne več kričati, ne več padati ven…?
Potem bi bilo verjetno drugače…. In če boste uspeli ob vsakem izpadu ugotoviti, katera je vaša bolečina spodaj, potem boste ob otrocih korak za korakom, počasi počasi, postajali nov človek…
Kot vedno pa vam toplo svetujem vključitev v terapijo, ki vas lahko vsega tega dokaj hitro nauči in vam lahko tukaj res pomaga postati človek, kakršen si želite biti.
Samo pogumno!
Članek je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Vprašanje: V odnosu s partnerjem, se dnevno ponavlja prepir na enako temo. Nenehno dobivam navodila kako kaj početi, kako se obnašati, kaj reči, počutim se, kot da to sploh nisem jaz. Ko partnerju zaupam svoje občutke, znori, ker noče da mu kontriram. Pa tudi če ne odgovorim takoj, mu ni ok. Zadeve so šle tako daleč, da bova obiskala psihologa (a se bojim, da po uvodni uri ne bo želel na naslednji obisk). Partner pravi, da ima pravico izražati jezo in živčnost. Ampak, kaj pa jaz, kje v odnosu sem jaz? Nenehno sem pod njegovimi pravili in se že bojim kaj reči. Prosim za pomoč, nasvet kaj storiti, drugače se mi bo zmešalo? Lp
Spoštovana anonimna, res se trudite, da bi uredila vaš odnos s partnerjem in bi lahko ponovno srečno skupaj zaživela. Verjamem, da mora biti to ena velika zmeda in stres. Ko se morate non stop prilagajati in “hoditi po jajcih”, zato da bo partner vsaj nekoliko manj jezen. To kar opisujete mora biti res grozno, da ste non stop pod “obleganjem”. Po vašem opisu, se razbere, da se res trudite. Poskušate biti sočutni, razumevajoči in tolerantni do partnerja, vendar on še vedno pritiska na vas. V tej situaciji vi niste krivi nič, težava se nahaja v partnerjevih čustvih. To obnašanje res nima prostora v vašem odnosu in ne spada v trenutno situacijo, kar pomeni da prihaja iz preteklosti.
To je pa izredno krivično do vas, ker niste krivi in vseeno ste “bombandirani” iz njegove strani na tedenski ravni. Njegovo obnašanje je izraz, da je on moral najti večji nadzor, ko ni bilo varnosti v otroštvu in je bilo to takrat izredno stresno. Verjamem, da je pod velikim stresom tudi on. Ker ne more pustiti njegove strahove in bolečine v preteklosti in jih vedno nosi sabo. Sprememba obnašanja, bi za njega pomenila dodatni stres, ker bo moral spustiti edino, kar zadržuje vse njegove občutke. Tako, da je bila vaša odločitev iti k strokovnjaku pravilna. Ker bo treba nasloviti vsa skrita čustva, ki povzročajo potrebo po povečani varnosti.
Glede njegove želje po izražanju jeze in živčnosti se strinjam, da ima pravico jo kazati. Vendar to kar on dela ni kazanje čustev, vendar čustveno nadlegovanje vas. Kar imam v mislih je izražanje jeze, kot ste opisali, da zjutraj naglas odpre vrata in vas zbudi. To ni izražanje jeze, to je nespoštovanje. Izražanje jeze bi bilo, če bi se usedla, bi on povedal, da je jezen, mogoče glasneje govoril ampak, da bi dovolil si začutiti to jezo in bi jo lahko v pregovoru predelala. Vsak partner ima pravico izražati vse občutke, vendar na zdrav način, da se te občutki lahko predelajo in naslovijo. Ta zdrav način je preko pogovora, aktivnega izražanja (ples, slikanje, petje), da se prepozna občutke in jih oseba lahko začuti. Želim vam vse dobro in srečno, ne glede na kateri poti boste.
Komentar je napisal terapevt Denis Ališič.
Najdete nas tudi na Facebooku.
Vprašanje: V odnosu s partnerjem, se dnevno ponavlja prepir na enako temo. Nenehno dobivam navodila kako kaj početi, kako se obnašati, kaj rečti. Počutim se, kot da to sploh nisem jaz. Ko partnerju zaupam svoje občutke, znori, ker noče da mu kontriram. Pa tudi če ne odgovorim takoj, mu ni ok. Zadeve so šle tako daleč, da bova obiskala psihologa (a se bojim, da po uvodni uri ne bo želel na naslednji obisk). Partner pravi, da ima pravico izražati jezo in živčnost. Ampak, kaj pa jaz? Nenehno sem pod njegovimi pravili in se že bojim kaj rečti. Prosim za pomoč, nasvet kaj storiti, drugače se mi bo zmešalo? Lp
Spoštovana anonimna, res se trudite, da bi uredila vaš odnos s partnerjem. Želite da, bi lahko ponovno srečno skupaj zaživela. Verjamem, da mora biti to ena velika zmeda in stres, ko se morate nenehno prilagajati in “hoditi po jajcih”. In to samo zato da bo partner vsaj nekoliko manj jezen. To kar opisujete mora biti res grozno, da ste nenehno pod “obleganjem”. Po vašem opisu, se razbere, da se res trudite, poskušate biti sočutni, razumevajoči in tolerantni do partnerja, vendar on še vedno pritiska na vas.
V tej situaciji vi niste krivi nič, težava se nahaja v partnerjevih čustvih.
To obnašanje res nima prostora v vašem odnosu in ne spada v trenutno situacijo, kar pomeni da prihaja iz preteklosti. Vsa ta obnašanja, besede, izpade partnerja, ki ste opisali so njegova bolečina, ki jo ni predelal iz preteklosti in jo sedaj izraža v odnosu. To je pa izredno krivično do vas, ker niste krivi in vseeno ste “bombandirani” iz njegove strani na tedenski ravni. Njegovo obnašanje je izraz, da je on moral najti večji nadzor, ko ni bilo varnosti v otroštvu in je bilo to takrat izredno stresno. Verjamem, da je pod velikim stresom tudi on, ko ne more pustiti njegove strahove in bolečine v preteklosti in jih vedno nosi sabo. Sprememba obnašanja, bi za njega pomenila dodatni stres, ker bo moral spustiti edino, kar zadržuje vse njegove občutke. Tako, da je bila vaša odločitev iti k strokovnjaku pravilna, ker bo treba nasloviti vsa skrita čustva, ki povzročajo potrebo po povečani varnosti.
Glede njegove želje po izražanju jeze in živčnosti se strinjam, da ima pravico jo kazati, vendar to kar on dela ni kazanje čustev, vendar čustveno nadlegovanje vas.
Kar imam v mislih je izražanje jeze, kot ste opisali, da zjutraj naglas odpre vrata in vas zbudi. To ni izražanje jeze, to je nespoštovanje. Izražanje jeze bi bilo, če bi se usedla, bi on povedal, da je jezen, mogoče glasneje govoril ampak, da bi dovolil si začutiti to jezo in bi jo lahko v pregovoru predelala. Vsak partner ima pravico izražati vse občutke, vendar na zdrav način, da se te občutki lahko predelajo in naslovijo. Ta zdrav način je preko pogovora, aktivnega izražanja (ples, slikanje, petje), da se prepozna občutke in jih oseba lahko začuti. Želim vam vse dobro in srečno, ne glede na kateri poti boste.
Komentar je napisal terapevt Denis Ališič.
Najdete nas tudi na Facebooku.
Vprašanje: S partnerjem sva par 10 let, imava 2 otroka. Živimo s tastom in taščo. Ona dva sta pijavki, dobesedno strupena starša. Iz službe domov prihajam s težavo, s cmokom v grlu, bolečinami v želodcu. Nabira se že nekaj let, sedaj pa ne zmorem več, občutim anksioznost. Karkoli s partnerjem rečeva, sta užaljena, do otrok sta posesivna. Skratka psihično nasilje, strupenih staršev. Otroka ju imata rada, ker jima vse ustrežeta in ko vidim kako ”slinasta” sta do otrok, sem do njiju nesramna. In to me ubija. Mož cel čas dela, da bi lahko šli čim prej od tukaj. Ne zmoreva več tega psihičnega nasilja. Občutek imam, da so to zadnji meseci pred živčnim zlomom. Prosim za pomoč v stiski, ki bo učinkovita in mi ne bo vzela celega premnoženja.
_________________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana gospa, iz vaše zgodbe je čutiti toliko teže, ki jo nosite leta in leta, da je res občutek, da se ne da več tega prenašati.
Vse skupaj vas razjeda in tukaj bi vas vprašala, kje je vaša jeza. Tista pristna, zdrava jeza, da rečete dovolj je tega in začnete aktivno iskati rešitve za situacijo v kateri ste trenutno. Živeti z nekom v isti hiši, ki ne spoštuje vaših mej, vas kot osebe, partnerke in mame, ter izvaja psihično nasilje, je veliko večji čustveni davek, kot denarno plačilo za najemnino ali kredit. Razmislite o tem in dajte svoj notranji mir na tehtnico s prenašanjem vsega (tudi psihično nasilje) kor ste opisali. Mislim, da odločitev ne bo težka, vendar je vprašanje zakaj do zdaj tega še niste zmogli. Kaj vas drži v tisti hiši? Pa če za trenutek odmislimo denar, kaj vas resnično veže tako močno, da ne zmorete postaviti jasnih meja, z odhodom če ne gre drugače?
Ste imeli v otroštvu možnost izraziti svoje mnenje, so vam prisluhnili in vas slišali? Ali pa ste morali vsako odločitev drugih brezkompromisno sprejeti? Kakšna je vaša samopodoba? Čutite, da ste pomembni, si zaslužite spoštljive, varne in ljubeče odnose ali globoko v sebi ne verjamete, da vam to pripada? Začnite raziskovati svoje notranje bolečine, nato pa se skušajte povezati s partnerjem. Ali vas zmore začutiti v veliki stiski zaradi nezdravih odnosov, s strani njegovih staršev. Mislim, da vas tukaj lahko razume in podpre, saj omenjate, da je tudi sam izmučen in utrujen od vsega čustvenega pritiska in napetega ozračja v hiši. Poskusita si poiskati čas, ko bosta sama, umirjena in ne preutrujena, da se pogovorita kaj se da narediti. Pomoč v stiski, ki jo iščete lahko dobite v partnerski terapiji, obstajajo tudi brezplačne. Vendar če vaš partner ne verjame, bo težko sodeloval.
Mogoče mu predstavite vsebino knjige Strupeni starši in Potihem zapeljani, da bo dojel kakšne so posledice in možno je, se bo potem lažje odločil za terapevtsko pomoč.
Morda bo videl motivacijo v vajinih otrocih, da naredita nekaj in presežeta generacijsko prenašanje škodljivih vzorcev. Bistveno je, da se začutita v vsej preutrujenosti, izčrpanosti in ranjenosti, se povežeta in skupaj poiščeta rešitev. Da delujeta kot zaveznika, ne pa da vaju vsiljivo obnašanje tašče in tasta spravlja v konflikte, odtujenost in osamljenost. Draga gospa, poiščite v sebi moč in zdravo jezo za spremembe, ki so nujne, da ne zbolite od vsega napora. Dodala bi še, da vaše telo čuti prav, ko vam sporoča, da tako več ne gre. Ne morete se pretvarjati, da se nič ne dogaja, zato nasvet čez eno uho notri in drugo ven tukaj ni na mestu. Tista nasmejana, pozitivna in vesela oseba je še vedno v vas, le skrita je pod vsem tovorom, ki ga nosite na svojih ramenih. Prišla bo spet na plan, ko boste zmogli postaviti meje, ter končno zaživeli bolj umirjeno, sproščeno in predvsem varno. Želim vam veliko notranje moči in predvsem, da postavite sebe na prvo mesto. Srečno!
Komentar je zapisala terapevtka Saša Petrovič.
Inštitut Vita bona, zavod za družinsko terapijo
Orehovo 6
8290 Sevnica
telefon: +386 41 609 888
mail:
Ker želimo biti povezani z vami se naprej, vas vabimo, da se naročite na naše mesečne novice. Od novic se lahko kadarkoli odjavite.