fbpx
Inštitut Vita Bona - telefon: +386 41 609 888

Prispevki

Popuščanje pri vzgoji otroka: Svetovanje za starševstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

Pozdravljeni. Mene pa zanima kako odreagirati, če vidim da partner preveč popušča pri vzgoji 3letnega otroka.

Zdaj ima obdobje, kjer probava do kam gre. In iskreno, mene z jokom ne more dobiti na svojo stran, če se odločim, da nekaj ni prav.

Problem je pri parterju ker postane živčen in popusti samo, da bi se nehal jok.

Ali pa bi takrat najrajši zbežal. Zato doseže veliko stvari.

Zato se tudi najin odnos s partnerjem krha. Prav tako me posledično, kadar sva oba, otrok ne posluša ampak takoj leti k atiju.
Kakšen nasvet? Kadar sem sama z otrokom, me posluša. Sicer probava, vendar hitro neha, in tudi ni take drame ker ve, da pri meni ne doseže.

_______________________________________________________________________________________________________________

 

Spoštovana anonimna,
otrok pri 3 letih je marsikdaj lahko zelo naporen. Ker je pred njim veliko razvojno obdobje, ko mora pokazati trmo, svojo voljo in spoznati svoje potrebe.

Otroški jok je težak za zdržati in v nas sproža neprijetno reakcijo. Kar vi opisujete je, da ima vaš mož zelo močno reakcijo na otrokov jok in se čuti, da mora takoj ustreči, ker otrok ne sme čutiti nobenega stresa. Tudi če to pomeni, da se otrok iz tega ne nauči nič.

Po vsej verjetnosti ima v svoji preteklosti vgrajena prepričanja kjer je bil naučen, da se mora tako odzvati.

Da je samo tako pravilno in da otrok ne sme čutiti nobene neprijetnosti.

Kako torej spremeniti vzgojne načine? S trudom in z motivacijo, da je to za dobro otroka. Otrok mora iti skozi ta razvojna obdobja, kljub temu, da je staršu težko in neprijetno se bo mogel odzvati za otrokovo dobro in zdržati z lastnimi neprijetnimi čustvi.

 

Komentar so zapisali sočutni admini.

 

Naše vsebine najdete tudi na Facebooku in Instagramu.

4 letnica dela dramo: Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:

Imam 4 letnico, s katero zadnje čase zelo težko shajava in rabim kakšen koristen nasvet🙏

In sicer, zdi se, kot da ji nobena stvar ni prav. Glede bilo česa, ona ne bo zadovoljna in začne delat dramo in se jezit za vsako malenkost.

Na primer:
– se zmeniva, da skuhamo za večerjo pasto, izbere vrsto paste, vse ok.. ko je večerja narejena izbruhne “js nisem hotela paste, nebom jedla”
– ji prinese tata igračko tačke na patrulji (jih ima zelo rada) in ona ne pokaže najmanjšega veselja, ampak začne jokat, da ona je hotela pa enega drugega psa (pa recimo ni prej nič rekla, kupil ji je enega, ki ga še nima, pa ji ni bilo ok)
– med igro (h kateri me sama povabi) izbruhne že če npr. primem napačnega kužka, kot si je ona zamislila

Tako dramo dela za vsako stvar, nič kar naredimo ni v redu, ker ona je pa hotela nekaj drugega.

Pa ima pri veliko stvareh izbiro, jo upoštevamo za stvari, za katere mislimo, da lahko “odloča”, ampak da bi jo mogla vprašat že za vsak gib, če se gospodična strinja s tem, se mi pa zdi že preveč.
Ne zna več lepo skomunicirat, ne pove niti prej kaj želi, samo še dere se in tuli za vsako stvar. Glede tega imam vedno manj potrpljenja, res se mi ne da cel dan samo z njo pregovarjat, ji razlagat 16473838x isto in ji ugajat.
Ne vem več kako se lotiti tega, ker imam občutek da je vedno slabše (tudi moja reakcija)🤷‍♀️

 

___________________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.
Mamica tudi jaz imam doma eno takšno ”drama queen”, a je že malce večja in je to fazo že malo prerasla, hkrati pa sva se povezali, kot je treba in sedaj večino časa lepo sodelujeva.

Prav razumem vaše občutke, nekako kot, da hodite po jajcih, samo, da ne izbruhne. Je tako?

 

Torej, če ne želi paste skuhate drugo večerjo?

Dajte se ob dobrih dneh dogovorit, da je večerja to, kar se skuha, če tega ne želi jesti ima na voljo samo še kruh in namaz (oziroma vi določite, kaj to bo..) in nič drugega, da bo vedela, kaj pričakovati, ko si ne bo želela to kar si je najprej zaželela.

Napisali ste, da ima veliko izbire…

Če imajo otroci preveč izbire, to ni ok.

 

So zmedeni, ne vejo se odločiti. Ko pa se odločijo pa si kasneje hitro premislijo ker je preveč izbire in spet ni ok. Razmislite o tem.. Naj izbira med 2 oz. max med 3 igračami, jedmi… To za otroke predstavlja ene vrste varnost. In če nimajo občutka varnosti ga iščejo, tudi na način, da jokajo, vedno kaj zahtevajo…

Ko partner domov prinese igračko, ki se je ona ne razveseli, kaj storite?

Ste vi (oz. partner vidno razočarani), oziroma jo želite razvedriti in ”igrate” veselje, samo, da bo ona ok?

Ni potrebe po tem!

Povejte ji, da jo razumete, da je žalostna ker ni dobila tistega ta drugega kužka, da očka ni vedel in, da je lahko žalostna.

Naj joka, najbrž jo tere nekaj povsem drugega in mora dati ven, ko bo dala ven, boste videli, bo ta kuža povsem ok.

Razumem vašo stisko, a najbrž tudi hčera na tak način izraža stisko.

Morda vam bo lažje, če vam napišem, da je bilo tudi pri nas nekako takole dokler nisem ugotovila, da ne rabi nošenja po rokah in to, da je vedno ”vse” po njeno. Ampak rabi točno določene meje (Npr, že to, da sem oznanila, da čez 5 minut konča z barvanjem, ker gremo k večerji…). Pogovor o tem, kaj takrat, ko je taka ”lumpa” pravzaprav rabi ( mi smo to vedenje kar poimenovali, da je tudi ona lažje vedela, kje je in kaj se ji v glavi dogaja).

Veliko smo govorili tudi o tem, da ima prav vsak človek v glavi svoj mali svet in da je zato potrebnih toliko pogovorov, navodil, da se razumemo, ker si v glavo pač ne moremo videti.

V primeru, da je pričela grdo komunicirati, sem jo kar hitro ustavila, se počepnila na njeno višino, jo pogledala v oči in jo vprašala kaj pravzaprav rabi..

Ni šlo vedno gladko, a sčasoma je pričela govoriti. Sedaj je stara 7 let in je zeeeelo boljše.

ŠE vedno rabi meje, še vedno rabi veliko bližine, pogovora in vedno začuti, ko jaz nisem ok. Takrat se največkrat tudi ”lumpa” vrne. In takrat sva s partnerejm zmenjena, da prevzame. 😉
Vse dobro.

 

Komentar je napisala Tadeja Čulek.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Babica vedno dela po svoje: Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:

Zanima me kako vpliva, če jaz rečem, da sedaj ne dovolim risank ker je že dopoldan gledal. Potem pa gre do babice in ona pa seveda dovoli eno ker je bil “priden”.
Naj omenim, da sem pred njo rekla, da ne risank. Ona mu jih vseeno naredi.
Pa še tole… Če mu jaz rečem na primer “ne metat peska ven” ali pa “pridi sem” in se potem, ko 2x to rečem se takoj nekdo zraven vmeša in ponovi isto?
Jaz mislim da potem otrok misli, da je moja beseda ničvredna.

Je res ali ne?  Kakšen vpliv ima to vse?

Babica itak vedno dela po svoje.

Potem pa pride cel divji dol.  Sem že čist ukinila risanke, sladkarije pa je še vedno bil divji. To mislim kot zelo aktiven, da se ne more umirit in ne upošteva pravil.
Star je pa tri leta.
Hvala za mnenja ☺️

____________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.

Res je, otrok je zmeden, saj se babica vpleta in najbrž nezavedno vaše besede spreminja v ničvredne.

 

Vi ste otrokov starš in vi določate pravila otroku .

 

Mamica, zakaj si to dovolite?

Kje je vaša jeza?

Zakaj ne posreduje takrat, ko vidite, da babica dela drugače, kot ste vi rekli pred minuto?

Česa točno vas je strah, da skrhate odnos? Žal je odnos že zdavnaj skrhan, saj babica kaže kako vas ne spoštuje in so vaše besede nevredne, kasneje pa imate vi težave z otrokom in njegovim zmedenim vedenjem.

Ko opisujete, da 2x ponovite in potem pride nekdo in ponavlja za vami.. Zakaj ga ne ustavite?

Svetujem, da se pogovorite z babico in ji postavite meje, če boste slišali, da bo meje prekršila pa jo takoj ustavite. Če ne gre drugače morda razmislite tudi o tem, da stike omejite?

Veliko poguma vam želim in vse dobro.

 

Komentar je napisala Tadeja Čulek.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

 

 

Nesoglasje pri vzgoji: Svetovanje za starševstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

Pozdravljeni! Kako se soočate z nasprotovanjem partnerja, ki je prepričan, da je sočutna vzgoja brezvezna? Da se otroka pomehkuži in ne pripravi na življenje?

Oz kaj bi svetovali nekomu, ki ima takega partnerja?  Moja najboljša prijateljica vzgaja svojo hčer sočutno, veliko o tem prebere, ve, da dela prav, vendar naleti na močno neodobravanje partnerja, ki ima nepredelane vzorce iz svojega otroštva. Po njegovo jo je včasih treba pustit malo jokat, da se utrdi.

 

Med hranjenjem ji velikokrat reče, da mora vse pojest, če vrže hrano na tla, reče da ni pridna punca itd.

 

In podobne zadeve, saj si lahko predstavljate.
Njo to zelo prizadane, želi si, da bi bila pri vzgoji enotna, on pa je prepričan v svoje. Ni pripravljen niti na pogovor.
Jaz ne vem, kako naj ji svetujem, ker sama teh težav nimam. Moj partner je zelo sočuten in sva skupaj močna v vzgoji. Mi je pa hudo, ker se bojim, da sta z odnosom, kot ga imata, na dobri poti, da se začnejo med njima zamere. Prosim za nasvet.

_____________________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.

Res lepo od vas, da želite pomagati, se ne obrniti vstran.

Kaj narediti sprašujete?

Sta se prijateljica in njen partner že pogovorila o tem?

Mu je povedala, kaj točno je sočutna vzgoja? Katere so prednosti, če otroka sočutno vzgajamo?

Ni drugega kot pogovor. Naj mu predstavi, zakaj si želi sočutno vzgajati, kakšna so pričakovanja in kakšni rezultati na dolgi rok.

Namreč sočutna vzgoja ni enostavna in ne zahteva ”samo vzgoje otroka” ampak tudi delo na sebi in zato mnogi tega ne zmorejo.

 

 

Med pogovorom naj tudi ona njemu dovoli, da pove zakaj pa bi on vzgajal drugače, naj ji predstavi tudi kako si to predstavlja na dolgi rok, če nima argumentov, to pač ne bo pilo vode.
Priporočate mu lahko tudi kakšno branje strokovnih člankov, kakšne knjige na to temo..

Kot zadje in zelo pomembno pa je, da si mora tudi on zaželeti spremembo in delati na tem. Če ima globoke rane in sam ne zmore, potem je zanj vsekakor priporočljiva in zaželjena terapija.

Ampak to je že druga zgodba, najprej si spremembo mora želeti.

Vi kot prijateljica ne morete pomagati drugače, kot, da svetujete pogovor in jo malo usmerite.

Vse dobro.

 

Komentar je napisala Tadeja Čulek.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

 

Podobno zgodbo najdete TUKAJ.

Ali je hčera lahko preveč navezana name? Svetovanje za starševstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

Pozdravljeni.

Deklica je izredno, res ekstremno navezana name.  Ona namreč zelo redko dovoli da jo partner skopa/stušira/uspava/ji da za jesti ipd… za mano gre povsod. Naj povem tudi to, da v teh 3 letih sem bila več doma kot v službi, zaradi raznih operacij in težav. Partner dela več tako, da že v štartu sem jaz več časa z njo. Ampak partner se dobesedno počuti izrinjenega in počasi že obupuje, kar se odraza potem na najinem odnosu. Jaz mu očitam, da je celotna skrb za njo na meni in da kljub temu da sem doma je to psihično zelo naporno. Hčerka se uspava tako, da nekdo lezi z njo.. Jaz jo moram trdno objet, me mora držat za roko ali kaj podobnega, da se me prav fizično dotika, kar zna biti včasih zelo zelo naporno.

Danes recimo smo sli vsi 3je v spalnico, prebrali knjige in jaz sem rekla da “moram na wc” da bi jo on uspaval, po 10 min je bil histeričen jok, da ona pogreša mamico in dokler je nisem prišla tja jo uspavat.

Večkrat mi rata tudi fizično preveč vsega, dotikov in teh objemov  in potem jo odrivam, čeprav ni nič kriva in mi je hudo…

Prosim za kakšen nasvet, idejo.. Bojim se kako bo, ko bo prišel še dojenček in jaz ne bom zmogla počet vse te stvari z njo.

_____________________________________________________________________________________________

 

Pozdravljeni.
Iz vašega besedila se prav čuti stiska, ki jo doživljate. Deklica je stara 3,5 let in zanjo ste varen steber in zato si vas želi v bližini. Seveda je najbolj omejena na vas tudi zato, ker ste največ z njo. To, da jo odrivate deklica čuti in najverjetneje zato še bolj želi v vašo bližino, saj se boji zapustitve.
Omenili ste tudi operacije, kar lahko pomeni, da je deklica ”morala” ostati sama in ima morda v sebi strah , da bo ponovno zapuščena?

Vsekakor bi vam priporočala, da se z deklico pogovorite, če je kdaj morala biti zapuščena in obujajte spomine kako je bilo… Kaj je takrat čutila, kako ste se počutili vi…

 

Najbrž bo jokala in to je povsem ok.

Pogovorite se tudi, ko bo čas za odhod na igrišče. Povejte ji, da vi ne boste šli ampak, da lahko, če hoče, gre z njo oče, vi pa jo boste počakali doma. Če ne bo hotela na igrišče z očetom pa povejte, da je lahko doma ampak, da boste sedaj vi počivali (oziroma poveste karkoli kaj boste delali) in da naj se igra z očetom, če vas bo pa rabila pa ste tukaj zanjo. Morda pa rabi samo zagotovilo, da boste res počakali tam, kot ste rekli?

Omenili ste, da hčeri rečete, da samo skočite na wc in čez cas joka saj hoče, da pridete nazaj.. To je povsem normalno, toliko je že velika, da ve, da to pomeni, da se boste vrnili nazaj.

 

Povejte ji odkrito, da danes ne zmorete in bo zato z njo šel oče. Vi pa boste tukaj saj rabite čas zase.

Bodite odkriti z njo, povejte, da včasih rabite čas zase, da si ”napolnite kozarec” in imate več energije za igro z njo. Super bi bilo, če bi se že sedaj igrale igre vlog s kakšnim dojenčkom.. Lahko se igrate kako ga previjate, hranite in ko vas kliče, poveste, da še niste končali, da bo morala malo počakati. 😉
Tudi vaši občuti so normalni, če se lahko tako izrazim. Čutite, da je preveč, da ne zmorete.. saj ste šli preko sebe in niste postavili meje.

 

Telo vas ustavlja, zato takšni občutki.

 

Ko se boste pogovorili in ji povedali, da tako ne gre več, bo morda tudi deklica to bolj razumela in lažje sprejela.

Hčeri predstavljate varnost. Kar vam je lahko v veliko veselje, hkrati pa morate poskrbeti zase in postaviti mejo. Morda bo deklica na začetku jokala, se upirala, ker si bo mamica vzela čas zase in ona tega ni navajena. Zato se ne ustrašiti tega. Tudi s partnerjem se pogovorita v to smer, da naj bo pripravljen na to in naj bo tam za hčero, da jo pocrklja in se z njo pogovori in ji pove, da jo vi čakate, kot ste se dogovorili in da je tam tudi on zanjo. Verjamem, da je to eno res naporno obdobje in da se morda bojite, da je deklica preveč navezana na vas in kako bo sedaj z dojenčkom..

A prav vse se bo uredilo, kot se mora.

Še ena ideja.. Deklico skušajte čim več vključevati v vsakdanja opravila in jo vabiti v odnos (da boste vi tisti, ki vabi v odnos, če razumete). Se pravi, pridi bova to, pridi po objem, pridi in mi pomagaj..  Potem pa se dogovorita, da pa po kosilu (oziroma, takrat, ko boste rabili) rabite 5-10 minutk zase. In da vas takrat lahko pokliče samo, če je res kaj nujno. Po poteku dogovorjenih minut  pa ste spet njeni. Tako boste prišli do časa zase in hčeri postavili mejo tudi, ko sta sami doma in ji tudi pokazali, da je pomembno včasih drugim rečti ne in sebi rečti da in poskrbeti zase.

Vse dobro.

 

Komentar je zapisala Tadeja Čulek.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Uvajanje v vrtec in težave popoldan doma: Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:
Pozdravljeni,
sem mama tri leta starih dvojčic in zadnje čase imamo kar precej težav.
Po daljšem časovnem obdobju ( eno leto) so začele spet obiskovati vrtec. Vzgojiteljice osebno poznam, sočutne, pripravljene pomagati, vedno jih pocartajo ( pač koliko lahko zraven ostalih 17 otrok ). Uvajanje je potekalo zelo počasi, tri tedna.
Sem pa na točki ko že sama mislim da našim puncam manjka, nekaj manjka in nekaj so mogoče zamudile v socializaciji🥺.

Namreč dvojčica A je precej zadržana, zadnje čase opažam da jo marsikaj zna zmotiti.

Smo rezali drevo zunaj, je bila ogromna lestev, žaga…kar nekaj časa je rabila da zadevo sprejme. Par dni nazaj v vrtcu je jokala v telovadnici zaradi preglasne glasbe, včeraj zaradi gasilskih vaj na igrišču v vrtcu…vse kaj je novo ne sprejme takoj.

Rabi svoj čas in varno zavetje zraven, najbolj je srečna če sem jaz tukaj in skupaj zelo hitro gremo čez oviro.

Vse zgoraj našteto jaz kot laik pripisujem spremembi zaradi vrtca…ko pridem po njih je tak žalostna, zgubljena, včasih mi se zjoče kar v garderobi…pustim jo, sem ob njej in jo poslušam, meni pa v tem momentu srce poči, komaj zadržujem tisti knedl v grlu in čakam samo da pridem domov in dam to ven 🥺.
Zdaj pa drugi problem, doma izgubljam nadzor nad mejami. Zakaj? Ker dvojčica A je tako občutljiva da B sploh več ne sme zajokati. Da se razumemo otroške solze mi niso moteče, to sem sprejela kot nekaj vsakdanjega in normalnega. Pustim jih jokati, trudim se z vsem svojim bitjem da jih vzgajam čimbolj sočutno, oziroma koliko znam in zmorem. Sem ob njih, vedno sem zraven, nikoli ne ignoriram, ogromno se pogovarjamo kaj je prav in kaj ne…. ampak B je precej energična, glasna, včasih gre sestrici in se ji na uho zadere, ker ve da bo ona začela jokati…A joče, da grem B pocartat… torej njej je prvo sestra na prvem mestu da bo ona mirna, ne pa ona sama sebi. B ji jemlje igrače, včasih udari…
Strah me da bo deklica brez samozavesti, plašna.
Kako naj se v situacijah, ko se kregajo, doma odreagiram, da čim manj obe prizadanem? Z obema se isto ukvarjam, spodbujam skupno igro doma, če želijo pa itak je vsaka na svojem koncu.

B zelo skrbi za njo v vrtcu, jo boža prej ko grejo spat, tolaži jo če joka, gre po še eno porcijo hrane za njo…doma pa v 70% primerih bi jo pojedla z oblačili vred če bi lahko 🥴.

Kaj lahko naredim da je moja deklica bolj samozavestna? Manj plašna? Manj občutljiva? Tako ji želim pomagati, tako mi je težko a enostavno razen kakšnega terapevta ali psihologa mi nič drugega ne pade na pamet.
Sem dobila občutek da sem kot starš vse narobe naredila 🥺, kako in zakaj je sploh do tega prišlo se vprašam.
______________________________________________________________________________________________________________________
Pozdravljeni.
Mamica nikakor niste ničesar naredila narobe. Iz prebranega se čuti vaša srčnost in predanost do otrok.
Kot mama treh otrok, vam lahko napišem, da so si otroci res zelo različni.
Glede na njuno starost niste ničesar zamudili pri njuni socializaciji in kot ste tudi sami zapisali ste bili veliko naokrog ,se družili… Do tretjega leta pa je za otroka idealno, da je v varstvu doma ali čim manjši skupini, saj je do takrat tudi igra bolj individualna . . .

Pravite da je dvojčica A zadržana, plašna in rabi čas, da se privadi na nove stvari, zvoke.. poglejte vase, kako se počutite, ko pridete v nek nov prostor, novo okolje?

Najbrž rabite malo časa, da si vse ogledate in se šele potem sprostite, je tako? In tako kot odrasli, tudi otroci, eni rabijo več časa za prilagoditev na novo okolje, zvoke, drugi manj .
Deklica pa je stara 3 leta in kot zgoraj opisujete je najbrž tudi zelo občutljiva/senzorična, zato potem rabi še več časa kot dvojčica B. Zato ji dovolite, da počaka, dovolite ji, da ji ni treba iti nikamor kjer jo je strah..

Ko bo začutila, da je čas, da gre naprej, bo šla, verjemite..

Če ne drugo bo najverjetneje posnemala dvojčico B ali pa vas.
Kaj lahko storite, da ne bo plaha in nesamozavestna?
Največ za njeno samozavest lahko naredite, da ste samozavestni vi, in da se bo ob vas počutila varna. Zato jo lahko vzpodbudite k kateri dejavnosti in potem ste tam ob njej kakorkoli se bo odločila. Nikakor pa je ne silite, saj bo učinek nasproten, saj se ne bo počutila varne.
Dvojčica B pa je povsem drugačne ”narave” in tudi to je ok. Nikakor ju ne primerjajte. Kljub temu, da sta dvojčici imata različne lastnosti in interese.
Kljubovanje med njima… to je nekaj kar ne morete preprečiti in verjamem (vem), da je zelo naporno(prav vsem staršem), še posebej ker je pozneje vedno ena tista, ki je bolj prizadeta. Žal je tako, da ne morete vedno ugoditi obema, lahko pa se kasneje pogovorite kaj je bilo prav in kaj narobe (poveste tudi, če ste se vi zmotili in morda okregali napačno, ter se takrat lahko tudi opravičite).
Napisali ste, da se dvojčica A pogosto svoji sestrici zdere na uho in pozneje joka..

Najverjetneje rabi pozornost nje ali vas, seveda kasneje tudi ona joka, ker je bolj občutljiva in jo jok najverjetneje moti.

Takrat je morda najboljše, da se z dvojčico B odstranite, jo potolažite in se vrnete k dvojčici A in ji poveste, da je to v bistvu posledica tega in če bo to počela bo dvojčica A jokala.. Kaj pa ni fino in tega ne dovolite, ker na koncu obe bolijo ušeska, prav tako tudi vas. Poveste ji, da takrat, ko bo rabila pozornost, tišino.. naj drugače pove/pokaže.
Imate morda Oksijev plakat o čustvih? Če ja, potem naj vas takrat pelje k plakatu in vam pokaže kaj čuti, če še ne zmore povedati.
In ne pozabite, če otrok ob nas pokaže veliko občutkov, to ni slabo, prej obratno. To namreč pokaže, da vam zaupa in da ste ravno vi tisti varen prostor, kjer lahko iz sebe spusti stres, ki se je nabral v njunem telesu. Tako se eni bolj jokajo, drugi bolj jezijo, tretji več nagajajo… ipd.

Mama pa je tisti prvi varen steber prostora vseh občutkov.

Glede na napisno je to najverjetneje posledica vstopa v vrtec, kot ste tudi sami ugotovili.
Verjamem, da je zelo naporno, ampak ponudite jima varnost, ljubezen, razumevanje in bo minilo, samo dajte jima čas.
Priporočala bi vam v branje knjigo Otroci nas potrebujejo- Gabor Mate, da se čim bolj varno navežete.
Vse dobro.
Odgovor je napisala in uredila Tadeja Čulek.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Težave pri 8 letnici: Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:
Pozdravljeni.
Sem v situaciji, v kateri ne vem, kaj več narediti in sem že sama čisto na tleh.
Doma imam 8 letnico in 3 letnika. Težave so pri 8 letnici.
V šoli poslušam, da je nezbrana, da gleda okrog pri uri pouka, da ne sledi… Vedno, ko jo doma vprašam – kaj so delali v šoli, ne ve povedati nič.

Ima slabo koncentracijo, slabo se zbere.

Na račun tega “pozabi” povedati, kaj imajo za domačo nalogo.
Tudi v šoli sošolke in učitelj pove, da je letos konfliktna, da se ne prilagodi v skupini…
Sama pove, da je ljubosumna na mlajšega bratca, to se tudi opazi v vedenju. Zmeraj išče pozornost, zmeraj pričakuje, da je po njeno.
Vem, da sem zgrešila pri vzgoji in to zelo. 🥺 Prevec sem popuščala in prenizke meje sem ji postavljala.
Ali lahko to popravim kakorkoli? Vidim problem neprilagajanja, mogoče motnje pozornost… Ne vem kaj naj naredim več, prišla sem že celo do tega, da se “zderem na njo”. 🥺🥺 kar pa seveda preko celega dneva močno obžalujem in iščem rešitve na sebi… 🥺
Prosim za nasvet, sem odprta za vse odgovore. 🙏
___________________________________________________________________________________________________________
Pozdravljena mamica.
Vaše sporočilo se bere, da res mislite, da ste vse naredili narobe/slabo. Mamica naj vam povem, da ste naredili, kot ste najboljše znali. ❤ Sedaj ste tukaj kot ste in sprašujete za nasvete, ideje, da bi nekaj spremenili.
Torej deklica je ljubosumna, zadnje čase se rada prepira in išče pozornost. Iz zapisanega se lahko sklepa, da res rabi pozornost in ker je ne dobi na način kot jo rabi, dobi jo na ”grd” način, ker njej je važno samo, da jo dobi.
Verjamem, da se z deklico ukvarjate, se z njo pogovarjate, a ji kar ni dovolj..

Premislite, kako si vzamete čas zanjo, kaj se pogovarjete? Kdo govori več, vi ali ona?

Kaj menite, se deklica počuti slišana? Si vzamete čas samo zanjo, ena na ena, brez bratca, recimo 1x na teden? Menite, da je deklica dovolj navezana na vas?
Namreč 8 let je lahko precej ”kritičnih” … Mislimo si , da so dovolj veliki in starši pogosto želimo, da so samostojni, a žal so še vedno so premajhni za to samostojnost, kot jo imamo v glavi in nujno rabijo osebo, ki jih vodi.

Rabi osebo na katero je navezana in ji sledi.

Že to, da vam pove, da je ljubosumna je super. Torej ni se zaprla in ona ve, da nekaj ne štima, ne ve pa kaj in kako naprej, zato pa takšni vedenjski vzorci.
S hčero govorita o čustvih? Kje jih čuti, kako jih čuti?
Napisali ste, da ste prišli že tako daleč, da se tudi zderete nanjo in se potem počutite slabo in se še cel dan sekirate.

Draga mama, sočutna vzgoja nikakor ni, da nikoli ne povzdignete glasu nad otrokom, niti ni, da se nenehno derete nanj, da ne bo pomote.

Sočutna vzgoja pomeni, da jo slišite, da jo skušate razumeti, tudi če to kar vam govori, ni to kar vi mislite. Sočutna vzgoja ni to, da otrok nikoli ne čuti bolečine, jeze… Sočutna vzgoja je skupek vsega premešan z razumevanjem in spoštovanjem otroka in SEBE.
Če želite biti sočutni do hčere, bodite v prvi vrsti sočutni do sebe. In če se zaradi vseh opozoril, ki ste jih dali hčeri in že petič ponavljate in zato povdignete glas, ker imate dovolj, saj ste tudi vi človek, to ne pomeni, da to ni sočutno. Ampak, po tem, da povzdignete glas se kasneje z njo pogovorite in poveste zakaj je do tega prišlo.. Da tudi vi ne zmorete, da ste tudi vi samo oseba in konec koncev ji poveste, da tudi vi grešite in če je potreba po tem se ji tudi opravičite.

Sočutje ni popolno otroštvo, ki je zavito v vato.

Meje, ja tukaj vsekakor svetujem doslednost in držanja le teh. Ker če boste hčeri pravočasno postavili meje, boste vi bolj mirni in se ne boste pogajali in 100x opozorili, posledično vas ne bo toliko x pripeljala do tega, da se zderete. In čez čas bo tudi punca vedela, da poveste samo 2x in ne več 100x.
Kaj pa če poveste 2x in ne upošteva? Ja posledica dejanja, kar pa spet ne pomeni.. Če ne boš to in to.. potem ne bo tega in tega. NE, pogojevanje ni ok!
Pomeni pa, če ne boš naredila sedaj, te bo počakalo na pozneje. Če danes ne narediš domače naloge, je bo jutri 2x toliko, ker bo za narediti, vse za nazaj… Če iz sobe ne boš odnesla smeti, boš imela sobo polno smeti….
Glede na znake, bi vas samo opozorila, da zvečer ko hčera zaspi preverite če morda spi z odprtimi usti. Namreč res mnogo stvari je povezanih s tem (omenili ste zasanjanost, motnja pozornosti…ipd, kar bi lahko bil znak) in v tem primeru bi vam čim prej svetovala, da to skušate odpraviti. Če bi rabili nasvet, me lahko kontaktirate, da vsa napotim k osebi, ki bi vam lahko svetovala.
Glede na vaša vprašanja in starost punčke bi svetovala tudi, da preberete knjigo Otroci nas potrebujejo- Gabor Mate, da boste našli ideje kako se povezati s hčerjo in hkrati, da vidite kako pomembno je na koga je otrok navezan.
Vse dobro.
Odgovor je napisala in uredila Tadeja Čulek.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu. 

Edino, kar hčerko pomiri, je udarec po riti: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:

Edino, kar hčerko pomiri, je udarec po riti.

Mamica v stiski prosi za pomoč. Njena 4 letna hči je zelo divja, po cele dneve nori, ima hude izpade trme ali tantrume in nikakor se ne znajo s tem spopasti. Edino, kar pomaga in hčerko pomiri, je udarec po riti.

Katka K. Knez Steinbuch odgovarja:

Ravno sem vam želela odgovoriti na vprašanje glede vzgoje vaše 3,5 hčerke, pa žal ni več objave. Sklepam, da ste se počutili obsojani in da komentarji niso bili najlepši. Nasilje – kar ena po riti hitro je – vedno zbudi v nas težke občutke, predvsem zato, ker ga je večina doživela na lastni koži in zato s tem ni kar ok.

Vem, da vam obsojanje v ničemer ne pomaga, zato sem se zdaj oglasila in bi vam rada raje napisala par razlag in morda nasvetov.

 

Upam, da bodo koristni za vas in še za koga. Vedite, da se lahko vedno obrnete name, tudi kar na zasebno sporočilo, če rabite pomoč in podporo.

Otroci začnejo razvijati zavedanje sveta in sebe postopoma. Najprej doživljajo svet, sebe pa vidijo povezane z mami, kot eno. Prva mini separacija se zgodi tam pri 10 m – enega leta (lahko že prej), ko mami ne sme zapustiti sobe, ker otrok bruhne v jok. Takrat je v njem še ta ideja, da če mame ne vidi, je ni. Zato doživi separacijsko anksioznost in se joka. Kasneje, ko se otrokovi možgančki bolj razvijajo in ko razvije strukturo hipokampus, začne bolj razumevati svet okoli sebe, še bolj pa sebe. Takrat želi vse sam, pa hkrati ga jezi, ko bi kdo kaj drugače. Ker pa je tale hipokampus nekaj, kar še zori, se počasi izgrajuje, je otrok opravilno nesposoben se pomiriti sam.

Torej 2. in 3. leto otrokovega življenja je za otroka velika sprememba, a tudi velik napor: končno razumeva stvari boljše, ampak nima pa resursov za samopomiritve.

 

Tako kot da bi imel mnogo želja, veliko občutkov, ampak ne osnovnega pojma, kako jih naj shendla. Vsakič, ko otrok ima tantrum (čemur večina reče izbruh trme), je v konkretnejši stiski in nujno rabi pomoč odrasle osebe – ker smo Mi edini, komur lahko zaupa. Nikogar drugega nima, da se lahko nanj obrne, da mi lahko pomaga predelati to stanje. Če mi tukaj pademo in otroka osramotimo (in otroka npr. ponižujemo, češ, kaj se dereš, kakšen pa si, lej, spet jokaš, kaj je to, daj se že pomiri, ga dajemo na time out/stolček, ali pa celo udarimo!!), bo otrok zapadal v vedno hujša vedenja, ker sam ne bo zmogel iz začaranega kroga.

Tukaj rabite nujno pomoč vi. Prav vi in partner.

 

Vi ste edini, ki se lahko naučite z otrokom zdržati, mu pomagate izraziti čustva in vi ga lahko pomirite.

 

Na tej točki vam lahko pomaga knjiga Celostni razvoj otroških možganov (Daniel Siegel), ki vas tega konkretno nauči. Dobrodošli tudi v skupino “Sočutno varstvo in starševstvo”, kjer se učimo teh sočutnih pristopov na konkretnih primerih. Toda v resnici bo potrebno več. Vprašati se morate, zakaj jaz težko zdržim s hčerkinimi izpadi, s tantrumi, z jokom, z jezo … ipd. Kaj ste vi doživljali doma? Kako so vas pomirjali vaši starši? Če ste dami doživljali doma nasilje, vaše telo lahko kriči, ko sliši jok in jezo in ne zmore reagirati drugače.

V takih primerih morate iti skozi proces in predelati vaše vzorce. Če si terapije ne morete plačati, nekaj terapevtskih centrov dela po znižanih ali celo brezplačnih cenah (FDI, ŠRCD, Zavod Iskreni), ostali pa se vedno trudimo nuditi pomoč na vse načine.

Rada bi vas spodbudila, draga mamica, da poiščete pomoč: knjige, skupina, terapije. Naredite to zase in za vašega otroka, vašo punčko, ki jo imate radi. Zaslužita si namreč imeti lep, povezujoč odnos. Samo pogumno na to pot, niste sami.❤️

 

Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

 

Najdete nas tudi na Facebooku.

Kako prekiniti vzorec vzgoje svojih staršev: Svetovanje za starševstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:
Rabim pomoč, nasvet, usmeritev na “pravo pot”. Zanima me, kako prekiniti vzorec vzgoje svojih staršev. Postajam namreč njuna kopija, kar se obnašanja in vzgoje tiče in to je tisto, kar sem jaz kot otrok najbolj sovražila. Vzkipim za vsako malenkost, tako kot moj oče. Živce izgubim tako hitro kot moja mama. Namesto pohvale raje grajam, dajem otroke “v nič”, tako kot sta starša mene. Konec dneva se sovražim zaradi svojega obnašanja. Nočem bit takšna mama svojim otrokom, želim prekiniti ta vzorec . S svojo mamo nimam nekega mama-hči odnosa, želim pa ga imeti s svojimi otroci. Kam se naj obrnem po pomoč?
Hvala za vsak nasvet 🥰

________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.
Glede na to, kaj ste doživeli v vasem otroštvu, je povsem logično, da se vam zdaj dogaja ta situacija.

Otroci vsem nam – in res dobesedno vsem – zbudijo vse tisto, kar nosimo globoko v sebi, pa sploh ne vemo.

Torej vse, kar ste doživeli kot otrok, se vam zdaj prebuja ob vaših otrocih. Otroci nezavedno – nenamerno!  Zaznavajo te naše pretekle potlačene vsebine in nehote pritiskajo prav na naše rane. Torej več hudega kot smo doživeli, bolj bodo otroci nas spravljali ob živce. To je taksna terapevtska evolucija družine, ki se zgodi zato, da se čustveno naporne vsebine predelajo in ne potujejo po družinskem deblu naprej na nove generacije. Otroci niso nič krivi, ker se to zgodi intuitivno, avtomatsko, vi pa tudi ne, ker odreagirate na način, kot ste ga sami spremljali v vašem otroštvu. Nosite pa žal zato večjo nalogo in tudi večjo odgovornost, da to pri sebi spremenite.
Toda imam dobri novici.
1.v tem niste sam, vsi starši delamo enako (prenašamo svoje vsebine naprej, eni bolj, drugi manj) .
2.to se da spremeniti. Ni lahko, ampak se da. Nekaj lahko začnete delati že doma, sami. Pišite dnevnik vašega počutja. Poskusite ugotoviti, na katere dneve padete ven in kaj bi lahko bil krivec. Izjemno pogosto je krivec utrujenost in celo izgorelost, npr. ob koncu dneva starši načeloma generalno težje zdržijo z izzivi otrok. Zaznavajte svoje počutje in ko bi najraje znoreli, se ugriznite v jezik in pojdite v drug prostor. Dihajte. Trebušno dihajte. Štejte od 500 dol, odštevajte po 7. Fokusirajte se na en predmet. Ko boste tako z dihanjem pomirili telo, boste lahko dobili večji nadzor nad sabo. Potem ko ste mirnejši, lahko zaznavate, kaj tako boli. Kaj vam sprožata vaša otroka?

Omenjate, da ste vzkipljivi (tudi to je logično, če ste doživeli nasilje), zato otroci verjetno preizkušajo vaše meje.

Ob tem se odrasli lahko počutijo, kot da jih zafrkavajo, ne upoštevajo, ne jemljejo resno, ne spoštujejo in podobno. Če ste sami doživeli te občutke kot otrok, da vas npr. oče ali mama nista upoštevala in spoštovala, potem je logično, da vas zdaj najbolj boli prav to. Verjetno se v vas zbudi vas notranji otrok, ki ob občutku nespoštovanja doživi isto osramočenost in nespoštovanje, kot jo je ob svojih starših. In kriči, kot je morda že takrat. Za vso to jezo pa se v resnici skriva ena tona žalosti.
In kako bi bilo se z njo srečati? Si jo dovoliti izjokati, in reci svojemu notranjemu otroku da je upravičeno besen, jezen, osramočen in žalosten in da ga starši ne bi smeli spravljati v taksne občutke? Da se mu godi krivica in da je hudo, da ga še nihče do zdaj ni pomiril? Kako bi bilo samo dovoliti si to začutiti in videti, kako bi se počutil ta vaš notranji otrok, če bi mu nekdo samo ubesedil to krivico, vsaj malo? In mu obljubil, da ga bo od zdaj naprej ob stiku s temi občutki vedno zaščitil, tako da ne bo rabil ne več kričati, ne več padati ven…?
Potem bi bilo verjetno drugače.  In če boste uspeli ob vsakem izpadu ugotoviti, katera je vaša bolečina spodaj, potem boste ob otrocih korak za korakom, počasi, počasi, postajali nov človek…
Kot vedno pa vam toplo svetujem vključitev v terapijo, ki vas lahko vsega tega dokaj hitro nauči in vam lahko tukaj res pomaga postati človek, kakršen si želite biti.
Samo pogumno!
Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch
Najdete nas tudi na Facebooku in Instgramu.
sočutno starševstvo, pogovorom z otrokom, pogovor v družini, družinsko svetovanje, družinska terapija

Neslišanost v partnerskem odnosu: Svetovanje za pare

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje:  Imam otroka iz prejšnje zveze in sedaj sem v novem partnerskem odnosu . Otrok je star 7 let in kot 7 letniki, včasih ne upošteva mojih navodil. Težava pa je, da se mi takrat moj novi partner posmehuje in je sarkastičen ; ”Kako te ničesar ne posluša in ne uboga, hahaha” .  Naj povem, da sem mu že veliko krat povedala, da mi to ni všeč, a s pogovorom ne pridem nikamor , saj si po nekaj trenutkih mojega govorjenja prične peti in mašiti ušesa.  Iskreno povedano, vedno bolj vidim, da si takšne zveze ne želim in en vem na kak način naj temu človeku razložim, da to kar dela meni resnično ni všeč. Prosim za nasvete.

 

 

Spoštovana ,

naredili ste že skoraj vse, da bi razložili partnerju, da se ob njegovih odzivih ne počutite sprejeta in razumljena. Da namesto pogovora, dobite ignoranco ter posmeh. Takšne stvari ranijo in prav čutite, da takšen odnos ne gre v pravo smer.

 

V vašem odnosu je čutiti kot da se morata oba boriti za svoj prav. Ne znata pa skomunicirati svojih čustev, želja in potreb ter s kompromisom rešiti spore. Vse to vaju odnaša v vedno večjo čustveno odtujenost.

 

Morda mu poskusite še predstaviti znanstvena dognanja o razvoju možganov ter Seiglovo knjigo Celostni razvoj otroških možganov. Poskusite ga informirati s sočutno vzgojo ter mu predstaviti njene prednosti. Naj se izobrazi v tej smeri, če je seveda pripravljen. Hkrati pa se lahko pri sebi vprašate, kaj se prebudi v vas, ko partner komentira vašo vzgojo.

Nekoč mi je mamica v podobni situaciji rekla, da je zavračala vsakršno mnenje v zvezi s svojim sinom, ki ga je podal partner, ki ni bil njegov oče. Avtomatsko jo je vrglo v jezo v smislu ‘ni tvoj otrok, ne razumeš.’ Zdaj se je naučila sprejeti njegovo mnenje, ga pretehtati in zregulirati tudi svoje čustvene odzive.

Nihče ni popoln in tako vzame tudi kdaj kakšen koristen nasvet pri postavljanju mej svojemu otroku, kjer je imela težave.

Moški, racionalni pogled včasih koristi mamici, kadar pade preveč v občutja in postane preveč zaščitniška otroka. Seveda pa vse nesočutne in škodljive pristope zavrne. Partnerju pojasni svoja stališča in tako sta se naučila prisluhniti drug drugemu in ustvarjati kompromise. Morda vam je ta zgodba lahko v razmislek in pomoč.

V vajinem odnosu je težava, da ne slišita in ne sprejemata drug drugega. Partner vam ne pusti do besede in želi za vsako ceno uveljaviti svoj prav. To je njegov prispevek. Če je pripravljen to ozavestiti in se s tem soočiti, lahko predlagate partnersko terapijo. V primeru, da vas spet ne bo slišal pa poglejte vase. Sami imate velik vpliv na svoje odločitve.

Razmislite zakaj ste v tem odnosu, kaj si želite v prihodnosti in kaj lahko storite. Srečno.

 

Komentar je zapisala terapevtka Saša Golob.

 

Dodaten komentar avtorice:

Hvala za odgovore. Najprej naj povem, da mi partner nikakor ne gre na živce ( res ne vem, da bi to napisala). Sem jezna? Seveda, da sem oz. sem bila, kajti ko s človekom ne prideš na konec in nazaj dobiš posmehovanje in kontriranje zanalašč ,ti kaj druga kot jeza in razočaranje ne preostane. Kako vem, da je nalašč? Zato, ker je bilo očitno nakazano. Partnerja vsekakor vključujem v vzgojo, ampak ne strinjam se vedno z njegovim načinom, ker sem mnenja da otroka ne vzgajamo s tem, da se obnašamo isto kot otrok in trmarimo kot otrok, ampak s pogovorom in z zgledom.

Partner prihaja tudi iz družine, kjer je bilo tako, da kot otrok ni smel izraziti svojega mnenja in seveda strogo se ni smelo staršu oporekat- in vem da od tukaj tudi njegov način razmišljanja.

Je pa tudi problem to, da se redkokdaj ukvarja z otrokom (igra itd…), zna pa se takoj oglasit kadar otrok ne uboga. Sva pa ravno včeraj imela pogovor o vsem tem in povedala sem mu kako se počutim in da upam, da se zaveda, da v zvezi z mano je prišel tudi otrok in če mu je to preveč je najbolje, da se najine poti razidejo. Povedala sem mu kako jaz vidim situacijo, bil je šokiran in takoj začel zagovarjat svoja dejanja. Povedala sem mu, da se iskreno v takšni zvezi ne vidim, če se ne misli nič spremenit, ker vsak otrok ima svoj karakter in ni nekdo, ki si ga bomo po svoje priredili, itd… Vzgajamo jih po svojih najboljših močeh, vendar se moramo zavedat, da otrok ne more biti isti kot smo mi. Sicer je izgledalo, da mu je dalo malo za mislit. Pravi oče in otrok se razumeta zelo v redu, hvala bogu je tudi najin razhod potekal normalno.

Najdete nas tudi na Facebooku.

 

Copyright © 2016 - 2020 - Vita Bona - družinska terapija

Vita bona novice!

Ker želimo biti povezani z vami se naprej, vas vabimo, da se naročite na naše mesečne novice. Od novic se lahko kadarkoli odjavite.