Kako prekiniti vzorec vzgoje svojih staršev: Svetovanje za starševstvo

________________________________________________________________________________________________________________________
________________________________________________________________________________________________________________________
Vprašanje: Imam otroka iz prejšnje zveze in sedaj sem v novem partnerskem odnosu . Otrok je star 7 let in kot 7 letniki, včasih ne upošteva mojih navodil. Težava pa je, da se mi takrat moj novi partner posmehuje in je sarkastičen ; ”Kako te ničesar ne posluša in ne uboga, hahaha” . Naj povem, da sem mu že veliko krat povedala, da mi to ni všeč, a s pogovorom ne pridem nikamor , saj si po nekaj trenutkih mojega govorjenja prične peti in mašiti ušesa. Iskreno povedano, vedno bolj vidim, da si takšne zveze ne želim in en vem na kak način naj temu človeku razložim, da to kar dela meni resnično ni všeč. Prosim za nasvete.
Spoštovana ,
naredili ste že skoraj vse, da bi razložili partnerju, da se ob njegovih odzivih ne počutite sprejeta in razumljena. Da namesto pogovora, dobite ignoranco ter posmeh. Takšne stvari ranijo in prav čutite, da takšen odnos ne gre v pravo smer.
V vašem odnosu je čutiti kot da se morata oba boriti za svoj prav. Ne znata pa skomunicirati svojih čustev, želja in potreb ter s kompromisom rešiti spore. Vse to vaju odnaša v vedno večjo čustveno odtujenost.
Morda mu poskusite še predstaviti znanstvena dognanja o razvoju možganov ter Seiglovo knjigo Celostni razvoj otroških možganov. Poskusite ga informirati s sočutno vzgojo ter mu predstaviti njene prednosti. Naj se izobrazi v tej smeri, če je seveda pripravljen. Hkrati pa se lahko pri sebi vprašate, kaj se prebudi v vas, ko partner komentira vašo vzgojo.
Nekoč mi je mamica v podobni situaciji rekla, da je zavračala vsakršno mnenje v zvezi s svojim sinom, ki ga je podal partner, ki ni bil njegov oče. Avtomatsko jo je vrglo v jezo v smislu ‘ni tvoj otrok, ne razumeš.’ Zdaj se je naučila sprejeti njegovo mnenje, ga pretehtati in zregulirati tudi svoje čustvene odzive.
Moški, racionalni pogled včasih koristi mamici, kadar pade preveč v občutja in postane preveč zaščitniška otroka. Seveda pa vse nesočutne in škodljive pristope zavrne. Partnerju pojasni svoja stališča in tako sta se naučila prisluhniti drug drugemu in ustvarjati kompromise. Morda vam je ta zgodba lahko v razmislek in pomoč.
V vajinem odnosu je težava, da ne slišita in ne sprejemata drug drugega. Partner vam ne pusti do besede in želi za vsako ceno uveljaviti svoj prav. To je njegov prispevek. Če je pripravljen to ozavestiti in se s tem soočiti, lahko predlagate partnersko terapijo. V primeru, da vas spet ne bo slišal pa poglejte vase. Sami imate velik vpliv na svoje odločitve.
Komentar je zapisala terapevtka Saša Golob.
Dodaten komentar avtorice:
Hvala za odgovore. Najprej naj povem, da mi partner nikakor ne gre na živce ( res ne vem, da bi to napisala). Sem jezna? Seveda, da sem oz. sem bila, kajti ko s človekom ne prideš na konec in nazaj dobiš posmehovanje in kontriranje zanalašč ,ti kaj druga kot jeza in razočaranje ne preostane. Kako vem, da je nalašč? Zato, ker je bilo očitno nakazano. Partnerja vsekakor vključujem v vzgojo, ampak ne strinjam se vedno z njegovim načinom, ker sem mnenja da otroka ne vzgajamo s tem, da se obnašamo isto kot otrok in trmarimo kot otrok, ampak s pogovorom in z zgledom.
Je pa tudi problem to, da se redkokdaj ukvarja z otrokom (igra itd…), zna pa se takoj oglasit kadar otrok ne uboga. Sva pa ravno včeraj imela pogovor o vsem tem in povedala sem mu kako se počutim in da upam, da se zaveda, da v zvezi z mano je prišel tudi otrok in če mu je to preveč je najbolje, da se najine poti razidejo. Povedala sem mu kako jaz vidim situacijo, bil je šokiran in takoj začel zagovarjat svoja dejanja. Povedala sem mu, da se iskreno v takšni zvezi ne vidim, če se ne misli nič spremenit, ker vsak otrok ima svoj karakter in ni nekdo, ki si ga bomo po svoje priredili, itd… Vzgajamo jih po svojih najboljših močeh, vendar se moramo zavedat, da otrok ne more biti isti kot smo mi. Sicer je izgledalo, da mu je dalo malo za mislit. Pravi oče in otrok se razumeta zelo v redu, hvala bogu je tudi najin razhod potekal normalno.
Najdete nas tudi na Facebooku.
Zakaj bi se odločil/a za izobraževanje?
Dostopno: brezplačno za vse, ki jih zanima tematika sočutne pedagogike, vsi paketi pa izjemno ugodni!
Koristno: paketi prilagojeni težavam v praksi in točkovanju za napredovanja
Praktično: v obliki webinarjev, ki si jih lahko ogledate v živo ali kasneje, ko imate čas
Strokovno: aktivno sodeluje več kot 25 strokovnjakov, dobite pa še mnogo več.
Kako to, da so cene tako ugodne?
Trika ni, le želimo si, da tole izobraževanje SVO doseže čimveč ljudi, da bi lažje razumeli sebe in otroke in lažje reševali težke situacije ter tako bili v stroki in doma manj obremenjeni. Zato je izobraževanje oblikovano tako, da je primerno za čisto vse: pediatre, doule, razvojne psihologe, terapevte, vzgojitelje, pedagoge, socialne delavce, učitelje, varuške in varuhe, starše, ter vse, ki jih ta tema zanima.
Kdaj poteka in koliko časa mi vzame?
Srečanje v živo: 20. 2. 2019 , 19.00, SMC Rakovnik (Ljubljana) ALI
na FB live (Skupina: sočutno varstvo) v živo, posnetek bo dostopen tudi kasneje do konca izobraževanja. Po osebnem srečanju se bomo srečevali na spletu (vsak teden), datumi bodo še določeni – toda vaš ogled seminarjev in oddaja refleksij so možni tudi kasneje, v času izobraževanja. Prednost izobraževanja je, da si ga časovno povsem prilagodite! Dolžino izobraževanja izberete glede na Vaše želje in potrebe.
Katere so glavne nove raziskave in praktične teme, ki jih boste pojasnili?
Težko zajamemo v par stavkov, a vseeno nekaj:
Kaj vse pridobim z izobraževanjem?
Celotno visoko strokovno izobraževanje (3.stopnja, veliki paket, 25+ ur):
– poslušali in spraševali boste lahko več kot 25 strokovnjakov (terapevti, vzgojitelji, doule in svetovalke, mame in blogerke, podjetnice in podjetniki), specializiranih z različnih področjih
– na voljo 25 predavanj – 25 webinarjev IN večje število terapevtskih, osebnih, poglobljenih delavnic, na voljo za ogled kadar VI želite
– osebno podporo v obliki terapevtskega svetovanja v zaprti FB skupini (celo leto), kontinuirano svetovanje v času izobraževanja
– članki, blogi in odgovori strokovnjakov, dostopni vsakomur neomejeno
– delovni učbenik povzetkov
– refleksije, debate in osebne odgovore na vsa vaša vprašanja – možnost supervizije (!)
– podpora vseh ostalih udeležencev FB skupine
– povabilo na brezplačno šolo za starše, ki jo vodi sicer dddr Gostečnik s sodelavci
– možnost pridobitve točk (1.5 ali več!) za napredovanja
– potrdila o izobraževanju, možnost naziva in certifikata “sočutni vrtec” – enoletni vpis v našo bazo sočutnih vrtcev Slovenije, omembe in priporočila na spletnih omrežjih sočutnega varstva.
Kdo vse predava in o čem?
Anja Oman: skrb zase, stres, izgorelost
Janja Urbančič: meje, avtentičnost, možgani, nagrada in kazen, trma
Tina Jereb: prepoznati otroka v stresu, čuječnost
Dejana Dejanovič: Celostni razvoj otroških možganov, zrcaljenje, kaznovanje
Katja Knez Steinbuch: sočutno uvajanje otrok, stik s sabo
Andreja Poljanec: postavljanje meja, razvoj možganov in govora,
Saša Petrovič: navezanost pri otrocih in odraslih v odnosih
Aleksandra Brlan: dojenje in čas uvajanja otrok v varstvo
Petra Paver Urek: kako prizemljiti otroka, praktične vaje
Helena Grmek: spanje dojenčkov in malčkov
Apolonija Zupan: sočutno materinstvo in skrb zase
Klavdija Slapar: prepoznavanje zlorab in praktične rešitve
Karmen Okorn: sočutno v praksi v vrtcu 1 – kako delovati s starši
Manca Sever Žumer: sočutno v praksi vrtcu 2 – kako najti stik med vzg in staršem
Barbara Holcman: kako reševati konflikte otrok v vrtcih in šolah
Teja Bandel Castro: sočutno z otroci s posebnimi potrebami, uporaba humorja
Lucija Hrovat: grajenje navezanosti med otrokom in vzgojiteljico
Romana Colic: sočutno z mladostniki, postavljanje razmejitev
Janez Vidmar: sočutje in starševstvo pri moških
Ana Oberstar: Sočutno v praksi v vrtcu: kako pomiriti sebe
Mateja de Laat: Sočutno v praksi: kako ostati sočuten v razredu in srednjih šolah
Alenka Lanz: kako pomagati otrokom po ločitvi
Špelca S Morojna: prepoznavanje potreb mladostnika, kako premagati kaos v skupini (metoda FEEL)
Robert Ličen: Sočutno vodenje mladostnikov, pomembnost vodje
Denis Ališič: Risanke, igrice, ekrani: negativen in pozitiven vpliv
Christian Gostečnik: šola za starše (najstniki), v dogovoru: Željko Čurić: Kako vzgojiti samorilca?
Kakšne so cene?
Cene so ugodne : (early bird, do 18.2.)
– Osnovni paket = brezplačno
– mali paket : študenti/brezposelni 80 eur, strokovni delavci in ostali 150 eur
– veliki paket: študenti/brezposelni 150 eur, strokovni delavci in ostali 250 eur
Plačila po 18.2.:
– mali paket: študenti/brezposelni 120 eur, strokovni delavci in ostali 200 eur
– veliki paket: študenti/brezposelni 200 eur, strokovni delavci 350 eur
*VISOK POPUST ZA KOLEKTIVE – več kot 4 osebe (do 18.2. možnost kar DO 50%popusta):
ob prijavi 5-8 sodelavcev, plačate le ceno za 4. Za vsake 4 prijave, lahko brezplačno pripeljete dodatne 4 udeležence. Za več kot 16 udeleženih ŠE dodatni popusti!
Kolektivi se lahko združujejo iz različnih vrtcev.
Možnost nakupa le posamičnega webinarja, cena je 22 eur (točkuje pa se za 1h).
Kje dobim vse info?
na ,
www.socutno-varstvo.si,
041 609 888
Pred kratkim sva si s sodelavko ogledovali stare družinske fotografije, ki so ležale na njeni mizi. Nekaj jih je prikazovalo njeno babico, ki je med gospodinjskimi opravili pozirala pred kamero. Zdelo se je, da so fotografije iz 50-tih ali zgodnjih 60-tih let prejšnjega stoletja. Stala je tam za kuhinjskim pultom, oblečena v svojo srajčno obleko, in pripravljala obrok. Na neki drugi sliki je poplno počesana in v zlikanih hlačah delala na domačem vrtu.
“Takšne se je spominjam,” je dejala moja prijateljica. “Bila je obsedena s tem, da mora imeti popolno hišo in vrt. Njene enolončnice so izgledale bolje, kot so bile okusne in ne spomnim se, da bi v njihovi hiši kadarkoli videla kanček prahu ali umazanije.” Potem je nadaljevala. “Oh, kako je to ironično. Biti popolna gospodinja jo je toliko prevzelo, da sploh ni opažala, da se nihče ni počutil sproščeno in ugodno v njenem domu.”
Tisti izmed nas, z mamami in babicami iz časov pred feminističnimi gibanji, se spominjajo takšnih žensk. Bile so obsedene, nezadovoljne gospodinje o katerih je pisala Betty Friedan v svoji “The Feminine Mistique“. To so bile ženske, katerih svet je bil tako zelo ozko usmerjen na le en delček življenja – gospodinjstvo – da je bila vsa radost naravnost posesana iz njih.
Hvala Bogu, da nismo takšne. Kajne da nismo? Kajne? Ali morda smo? V zadnjih letih sem naletela na pretresljiv trend med svojimi “mamami sovrstnicami”. Medtem ko si ne belimo več neskončno glave nad nasveti za čiščenje in vzorci za šivanje zaves, smo nadomestile to predfeministično pornografijo s postmodernistično starševsko pornografijo v obliki časopisov in člankov o starševstvu. Morda nas ponoči ne drži pokonci skrb kako ohraniti belo perilo zares belo, toda stavit grem, da si nas večina odžira spanec s skrbmi tipa “Zakaj mali Janez še ni odvrgel plenic”. Morda več ne čutimo potrebe, da bi primerjali trdnost našega želiranega nadeva z izdelkom druge gospe na cerkveni pogostitvi, toda nič kaj dosti ne skrivamo skrbi zakaj zna majhna Ela iz igralnice že zavezati svoje vezalke, medtem ko naša petletnica tega še ne zmore.
Drugače povedano, morda nismo več profesionalne gospodinje, ampak ne glede na to, ali ostajamo doma s svojimi otroci, ali hodimo v službo kam drugam, starševstvo smo spremenili v visoko stresno, neskončno zahtevno, pogosto nič kaj razveseljujoče početje. Nedavna študija raziskovalne skupine “Public Agenda” je pokazala, da 76% Američanov starševstvo opisuje kot “veliko težje in bolj zahtevno” od tistega iz njihovega otroštva. Ali si sami stvari otežujemo veliko bolj kot bi zares morale biti težke? Mislim, da ja.
Prejšnji teden sem prisostvovala obroku s starši enoletnega otroka, njihovega prvega. Ko se je zelo prikupen dojenček igral s svojo hrano, mu je uspevalo precej veliko količino pretlačenega graha s svojo majhno žličko spraviti v svoja rdečkasta ustka. “Waau zares ji gre dobro s tole žličko,” sem pripomnila z nasmeškom. “Ja,” je odvrnila njena mama, “Že cel teden zelo trdno delam na tem z njo. Me je kar precej okupiralo tole početje. “Zelo trdno delo z učenjem dojenčka o uporabi žlice? Cel teden? Jo je precej okupiralo? Ne bi smela biti presenečena. Poslušanje te inteligentne, uspešne ženske z magisterijem iz biologije kako naporno se ji je zdelo učenje njenega otročka, da uporabi žlico, je samo eden izmed primerov naše trenutne kulture histeričnega starševstva. Mislim, zaresno, kdaj je starševstvo postalo tako zahtvno? Kdaj je zavidljiva lastnost involviranega starševstva postala tole? Medtem ko je ena stvar biti zadovoljen – celo ponosen – nad dojenčkovo sposobnostjo da poveže žlico z usti, je nekaj popolnoma drugega, da mama postane tako obsedena s tem, pa naj bo to v praksi ali pa čustveno.
Čakajte, čakajte, se morda sprašujete…. Ali ni avtorica tega članka napisala tudi knjige o starševstvu, ki nalaga staršem, naj naklonijo svojim otrokom več pozornosti? Res sem napisala knjigo z naslovom Povezovalno starševstvo, in res močno verjamem v to, da se dojenčki in majhni otroci najbolje razvijajo ob odzivnostnem stilu starševstva z veliko dotiki. Toda prav tako sem tudi tista mama, ki je spodbujala svojega dveletnika naj se igra v blatu – nekaj ga je zagotovo tudi pojedel – in svojo petletnico naj pleza na drevesa. Moji otroci so spali z menoj ko so bili dojenčki – odkrila sem, da se tako vsi najbolj naspimo – ampak so tudi uživali ko so prespali kje drugje pri prijateljih ali sorodnikih, in to v vrtčevskih letih.Te dni sem najmlajšemu sinu dovolila naj uživa v svoji rastoči zbirki žepnih nožev. V zadnjih desetletjih se je starševski duh časa preusmeril … v pretiravanje. Sama pač svojim otrokom povem, da sem osnovno šolo že končala in je ne nameravam ponovno. Domačo nalogo bodo morali narediti, brez da bi stala nad njimi.
Pogosto sem svojo filozofijo starševstva opisovala kot “biti nemaren”. Odzivno starševstvo pomeni natanko to: odzivamo se na otrokove potrebe. Kar ni isto kot pretiravanje v starševstvu, kjer pričakujemo, v naprej preprečujemo ali prevzemamo nadzor nad otrokovimi potrebami in razvojnimi nalogami. Seveda imam tudi jaz svoje skrbi, tako kot vsak starš. V mojem primeru gre za to, da se bojim, da gledajo preveč televizije ter da ne razvijajo dovolj močne delovne etike. Skrbi me, da jih bo dejstvo, da so njihovi starši ločeni, pustilo nepopravljivo “poškodovane”. In kot vsi se zavedam, da prvinski strah pred ugrabitvijo vedno lebdi nekje na robu mojih materinskih možganov. Toda iskreno lahko povem, da nisem obsedena z malenkostmi svojega starševanja, in ko se pripravljam roditi četrtega otroka drugemu možu, petnjast let po tem ko sem pri triindvajsetih prvič postala mama, vedno bolj odkrivam, da spadam v manjšino. V zadnjem desetletju in pol se je starševski “zeitgeist” pomaknil … v pretiravanje.
Vedno so obstajali obsesivni, prezahtevni starši, toda bili so izjema in ne pravilo. Obstajale so tri vrste hiper angažiranih staršev in nihče ni želel spadati med njih. Ker so lastno življenje živeli zgolj skozi prizmo starševstva, je veljalo prepričanje, da producirajo arhetipe “mamicinih sinčkov”, otroke, katerim nikoli niso bile dovoljene nobene aktivnosti izven dosega starševskih pogledov in ki so bili ujčkani in varovani pred vsemi tveganji, ki si jih je možno zamisliti. Verjeli smo, da takšno otroštvo povzroča, da so posamezniki v odrasli dobi nesposobni odločnih, pogumnih potez in prevzemanja vloge vodje – ali celo neodvisnega delovanja.
Do pred kratkim se je verjelo, da so osnovne naloge starševstva vzgoja in socializiranje otrok. Danes pa se takšen preprost mandat zdi kriminalno malomaren. Sedaj starševstvo zahteva da smo konstantno na preži, da vsaki malenkosti otrokovega življenja posvečamo brezpogojno pozornost in da smo obče prisotni pri njihovih aktivnostih.To pretirano starševstvo je postalo epidemija. Cele legije dobronamernih mater in očetov, spodbujanih s strani medijev in trga, se na vso moč trudi ustvariti neskončno kontrolirano okolje zavito v folijo z mehurčki. Od nevroz glede reguliranja spalnih navad dojenčka, do vztrajanja, da mora vse biti brez mikrobov, poskusov, da dom zavarujemo z neštetimi varovali za dojenčke, dokler otrok ne gre v osnovno šolo… Naš trenutni starševski “zeitgeist” je tekmovalen, tržno usmerjen in … izčrpajoč.
Toda, ne glede na to kako zahtevni smo do sebe, smo še bolj zahtevni do svojih kolegov staršev. V svoji študiji starševskih odnosov so pri Public Agenda ugotovili, da nas 6 od 10 druge starše ocenjuje kot zgolj “še kar” ali “slabe”pri vzgajanju otrok. In danes je eden izmed načinov kako biti boljši od teh “še kar” in “sabih” staršev to, da kupimo boljše stvari. Naše starševske anksioznosti sedaj vključujejo še prepričanje, da brez popularnih, najnovejših starševskih pripomočkov, uspešno vzgajanje ni več mogoče. V bistvu si več ne izberemo vozička, ampak starševsko identiteto. Ste trendi Bugaboo ali Mclaren tradicionalist? Bog ne daj, da se na igrišču prikažete z vozičkom iz supermarketa. Kako neokusno! Ena mama s katero sem govorila ob pisanju tega članka mi je priznala, da si je pridobila novo kreditno kartico, zgolj da bi lahko plačala 1000 dolarjev za novi Stokke Xplory. Ob tem je občutila, da bo vsaj eno stvar za svojega sina naredila bolje od drugih na igrišču.
Peggy O’Mara iz časopisa o materinstvu in zavzeta opazovalka ameriških staršev zadnji dve desetletji, pravi da verjame, da komercijalizacija starševstva prikriva naše nesigurnosti (občutek nevarnosti). “Menim, da veliko ljudi potrebuje veliko opreme za dojenčke ker veliko ljudi svoje otroke koristi za identificiranje v družbi in sodi druge glede na to, katerega izmed produktov za otroke imajo” pravi O’Mara. Ne me narobe razumet. Vem, da je aktivno, vključevalno starševstvo zelo pomembno. Za tiste izmed nas, ki smo se tega lotili, je vzgajanje otrok zanesljivo med najbolj pomembnimi nalogami, ki jih bomo kadarkoli počeli. Pravzaprav se strinjam z Jackie Kennedy in njeno znano izjavo: “Če se spopadate z vzgojo otrok menim, da ni nič kaj dosti drugega kar počnete pomembno.” Postavlja pa se seveda vprašanje ali obsesivno, vseprisotno, pretirano starševstvo, ki je postalo stalnica sploh koristi našim otrokom, ali nam? Ali s hiper fokusom na starševstvu zapletamo ravno to kar želimo izpopolniti?
Pred skoraj desetimi leti je pisateljica Judith Rich Harris prišla na naslovnico Times-a s svojo noro popularno knjigo The Nature Assumption, v kateri je zagovarjala, da morajo starši nehati toliko skrbeti. Toda Harrisova je svoje prepričanje popeljala še mnogo dlje s trditvijo, da je razlog zakaj morajo starši nehati toliko skrbeti, v tem, da to kaj starši naredijo, ali ne naredijo, ne vpliva kaj dosti na to kakšni bodo otroci postali. Harrisova je bila v popolni zmoti. Starši imajo ogromen vpliv na to, kakšni bodo njihovi otroci postali, in ravno to je razlog, zakaj moramo biti kritični do obsesivnega, perfekcionističnega, s kontrolo obsedenega starševstva in takšne kulture v kateri živimo. V bistvu pospeševanje zmožnosti otrok za samostojno življenje, da se znajdejo sami, da kaj sami pogruntajo in da postanejo oni sami, brez pretiranega vmešavanja staršev, je samo po sebi glavna naloga starševstva.
Vse večja obsedenost staršev z ustvarjanjem dezinficiranega okolja brez mikrobov je učni primer kako je pretirano starševstvo kontraproduktivno. Pred petnajstimi leti, ko sem svojega prvega dojenčka pripeljala domov iz porodnišnice, sva z njegovim očetom dobila navodila, naj ga ne izpostavljava očitno bolnim ljudem dokler je še novorojenček. Po tem nama je pediater povedal, da je izpostavljenost domačim in okoljskim mikrobom med otroštvom del vzpostavljanja zdravega imunskega sistema. Leta 2007 se starši med odrašćanjem otrok trudijo ustvariti umetno okolje brez bacilov. Ne le da se izogibajo izpostavljati otroke bolnim ljudem, svoje otroke obdajo z antibakterijskimi geli, mili in čistili. Kupujejo igrače in otroško opremo s površinami odpornimi na mikrobe, obisk trgovine pa zahteva posebno narejeno pokrivalo za nakupovalni voziček, ki služi temu da prepreči, da otrok pride v stik s tujimi bakterijami. Medicinski delavci naprošajo starše naj prenehajo z “anti-mikrobi” histerijo, saj ta namesto, da bi preprečevala bolezni pri otrocih, te pravzaprav povzroča. Vzpodbuja razmnoževanje bakterij odpornih na zdravljenje in preprečuje izpostavljenost otrok zdravim količinam mikrobov, ki krepijo imunski sistem. Ja, izkaže se, da so stari navadni bacili dobri za otroke. In to je stalnica. Ko starši skušajo organizirati življenje otrok na mikro nivoju, so vsi na izgubi. Mame in očetje se izgubijo v svojih vlogah, otroci se pa nikoli niti ne najdejo.
Umazanija, razočaranje, zdolgočasenost, frustracija, konflikti in občasne nesreče na igrišču. Vse to pomaga otrokom zgraditi lastne mehanizme za spopadanje z izzivi, kreativno in duhovno jedro ter občutek samozavedanja. Tukaj je torej moj nasvet staršem : stopite korak nazaj. Sprostite se. Uživajte. Vaš dojenček bo spal tudi brez da bi vas strokovnjak obiskal na domu. Vaš malček bo slej ko prej pustil plenice za sabo. Obljubim vam. Voziček iz supermarketa ne bo vas in vašega otroka označil za zgubo. Dovolite svoji malčici, da se igra v umazaniji in pustite naj se v vrtcu spopadejo s sosolcem, ki jo ščipa. In za božjo voljo, pustite naj dojenček sam pogrunta žlico.
Prevedla in uredila: Ana Prtain
Originalen članek: https://www.babble.com/baby/attachment-parenting-over-helicopter-parents/
Inštitut Vita bona v sodelovanju s sodelavci PONOVNO organizira uvodno izobraževanje na temo SOČUTNEGA VARSTVA. Srečevali se bomo ob torkih zvečer, nadaljevanja izobraževanja pa bomo organizirali ob četrtkih (od 20.10 naprej).
K uvodnemu izobraževanju vabimo:
– študente in brezposelne, ki ste že ali bi želeli delati na področju varstva otrok
– vse strokovne delavce, posebej vzgojitelje in pedagoge in varuške, ki že delate na tem področju
– mame in očete, ki vas zanimajo pristopi sočutnega starševstva
Z nami sodelujejo:
– dr. Andreja Poljanec, avtorica več knjig na temo rahločutnega starševstva, soustanoviteljica šole za mamice in ustanoviteljica šole rahločutnega starševstva, specialistka zdt, soustanoviteljica ŠRCD Ljubljana
– Janja Urbančič, ustanoviteljica skupine Sočutno starševstvo, voditeljica delavnic za starše
– ddr. Christian Gostečnik, ustanovitelj relacijske družinske terapije, klinični psiholog, ustanovitelj Frančiškanskega družinskega inštitita, ustanovitelj šole za starše, avtor številnih strokovnih knjig
– Katja Knez Steinbuch, direktorica inštituta Vita bona, družinski terapevt in doktorska kandidatka zdt
– Tina Jereb, spec. Integrativne psihoterapije, voditeljica delavnic za strokovne delavce v vrtcih
– Manca Sever Žumer, uni. dipl. vzgojiteljica, voditeljica delavnic, študentka ZDT
– Karmen Hrast, uni. dipl. vzgojiteljica, voditeljica delavnic, študentka ZDT
Sočutno varstvo je nov način varstva otrok, ki temelji na razumevanje otroških možganov in otrokove navezanosti, na omogočanju varnosti preko sočutnih meja in na rahločutnih odnosih, ki poudarjajo tudi stik s sabo. Ta nov pristop je sočuten do otroka in do vzgojitelja, saj upošteva potrebe in čutenja obeh. Ne gre za ekstremne avtoritarne ali permisivne načine, saj med naša načela spada ničelna toleranca nasilja in ničelna toleranca do zanemarjanja otroka. Naša načela so razumevanje, varnost (meje) in sočutje.
V sklopu 10-ih predavanj, ki bodo vsebovala osebno izkušnjo bomo tudi preko igre vlog teoretično in praktično pokazali kaj pomeni sočutno varstvo otrok. Udeleženci se s prijavo zavežejo k pisanju kratkih refleksij, k udeležbi šole za starše in branju knjig s področju sočutnega starševstva. Po udeležbi celotnega predavanja vsi udeleženi prejmejo potrdilo in tudi povabilo k sodelovanju v Agenciji sočutnega varstva, ki ponuja sočutno varovanje otrok po omenjenih načelih.
Srečanja bodo predvidoma potekala ob torkih, ob 20 uri. Prvo informativno srečanje začnemo 4.10. na Rakovniku, v rdeči stavbi (mladinski center Rakovnik) poleg cerkve.
Cena celotnega izobraževanja je le 60 eur, za prijave do 28.9.. Po 28.9. je cena 80eur. Prijave zbiramo do zapolnitve mest.Za prijavo pošljite mail na: , skupaj s potrdilom plačila izobraževanja (podatke najdete na https://druzinska-terapija.com/kontakt)
Uvodna izobraževanja sledijo tokrat prvič tudi v Mariboru, ob ponedeljkih, začetek 17.10. Nadaljevalna izobraževanja bodo potekala ob četrtkih, od 20.10. dalje, v glasbeni šoli Rakovnik. Tam sledijo tudi novi sodelavci.
Dobrodošli!
Mika me, da bi pisala o empiričnih raziskavah, kjer je jasno razvidno, kako močne učinke ima kazen. A preden se spustim v navajanje statistik, ki marsikoga prej odbijejo kot pa pritegnejo, bi se rada srečala z vama. Zelo kruto se mi namreč zdi, da ste starši na nek način obupali nad sabo. Možno je delati drugače.
Če uporabljate kaznovanje kot pogosto metodo, ste kaj takega zelo verjetno doživeli tudi sami. Morda se vam je zdela ta metoda celo upravičena – in je še zdaj, ko pomislite na situacijo. Vseeno pa želim, da se osredotočite na vse tiste dogodke in postanete pozorni na svoje telo. Kaj ste ob kaznovanju začutili, kaj se je zgodilo z vašim telesom? Če je prvi odgovor krivda, vas spodbujam, da iščete dlje. Krivda se namreč precej pogosto pojavlja kot pokrivalo za globlja, bolj ranljiva občutja.
Kazen pogosto pusti v otroku strah. Zato je izjemno efektivna! Bolj kot je zlorabljajoča, bolj deluje. Torej več agresije in terorja damo otroku v telo, bolj ga bo strah. In vam bo seveda ustregel. V vsem! Pogosteje kot boste to ponavljali, bolj bo otrok ustrežljiv in se bo odzival v skladu z vašimi željami. Otrok pa vam bo ustregel zgolj zaradi omenjenega strahu. Nikakor pa ne iz lastnega občutka, da bi nekaj moral narediti. Torej s kaznovanjem pravzaprav otroku ne damo možnosti, da bi razumel, zakaj je nekaj zanj pomembno ali dobro. Če poenostavimo, s kaznovanjem otroku povemo, da ne sme razmišljati z lastno glavo, pač pa le z našo.
V telesu kaznovanega otroka bodo za vedno ostali sram, morda celo gnus, teror in žalost ter jeza. Zelo verjetno so tudi vam ta občutja poznana, morda se vam zdijo povsem normalna in del vsakdana. Toda ta občutja se ne da kar izbrisati. Lahko imajo resne posledice, ki se kažejo v vseh nadaljnjih odnosih. To je lahko eden izmed izvorov, zakaj se v zakonu prepirate, ali pa zakaj ste se z mamo vaših otrok ravnokar ločili. Pa morda vsega tega sploh niste nikoli povezali med sabo.
A bolj kot izpraševati našo vest, nam želim sporočiti, da obstajajo tudi drugačne poti, ki pa niso permisivne. In starši zmoremo tudi to! Zmoremo dati jasne meje in ostati trdni, a tudi razumeti otroka. Poti, kjer ni kaznovanje edina zveličavna metoda. Gre za načine, da se odzovemo na otrokova prebujanja, jih razumemo, ovrednotimo in iščemo kako drugače. V tem procesu je starš tisti, ki otroka umiri, ga razume in mu daje nove načine soočanja s težavami; starš je še vedno vodja in avtoriteta. A ker ne kaznuje, šele zares dobi spoštovanje. Seveda to ne pomeni, da otrokova dejanja nimajo posledic. Pomembno pa je, da starši otrokova dejanja sploh opazimo in dojamemo kot njihovo stisko. Velikokrat je to težko in se kot starši počutimo, da nismo dovolj dobri.
Meje otroci sicer nujno potrebujejo, a te se lahko podajo na več načinov, ne le s kaznijo. Zavedati se morajo posledic svojih dejanj. Takim “posledicam” rečemo dogovori in ne kazen – gre za to, da starš lahko vodi otroka do razmišljanja, kakšne posledice sledijo. In gre za to, da ima starš vedno moč, da z otrokom sklepa nove dogovore. To je normalno in logično za vse odnose. Zelo hitro pa namesto pogovora, ki mu sledi jasen dogovor, starši izberemo kazen. Še bolj problematično je, če ta vsebuje psihološko, fizično ali spolno nasilje. V Sloveniji so namreč statistike omenjenih zlorab precej visoke: vec kot 70% Slovencev se naj bi v otroštvu namreč že srečalo s fizičnim kaznovanjem.
V tem trenutku bi vam rada zapisala še to, da otrok ne potrebuje popolnih staršev. Potrebuje le dovolj dobre starše. In jaz verjamem v vas. Verjamem, da imate moč. Vso moč, da postavite meje drugače. Moč, da vedno slišite otroka. Da ste dovolj dobri starši, ki ne potrebujejo kaznovanja, lahko pa dajo jasno vodenje. Da se. Možno je.
Za Mamino mazo napisala Katja Knez Steinbuch
Katja vas vse lepo vabi tudi, da se udeležite izobraževanja iz sočutnega varstva otrok, kjer se učimo novih, efektivnih načinov, ki pomagajo staršem in otrokom. Srečanja potekajo ob torkih, ob 20. uri na Rakovniku. Vse informacije dobite na www.druzinska-terapija.com, prijave pa še vedno sprejemamo na . Nazadnje nas je bilo okoli 100, a smo vsakega novega udeleženca, ki se skupaj z nami uči, zelo veseli.
Tole pisem anonimno, ker me je malce sram. Zavedam se namrec, da je “tezava” moja odgovornost oz vsaj najina s partnerjem. Ali sva ze od zacetka delala prevec stvari narobe, ker sva si kaj zelela olajsati, ali pa so stvari odraz kaksnih nerazciscenih stvari pri meni ali obeh. Najin fantek je star 12 mesecev. Nosecnost je bila nacrtovana, toda na vlogo starsa sva bila ocitno premalo pripravljena. Noseca sem bila v precej stresnem obdobju, kar nisem predvidela, vsaj ne vsega, imela sem zdravstvene tezave, diplomirala, potem tezave s sluzbo zaradi bolniske, dvakrat sva se selila itd. Veselila sem se otrocka, vendar uzivala v nosecnosti nisem. Tudi porod ni bil kar bi si zelela, zaradi zdr.tezav so mi ga sprozili, bil je dolg, bolec, mucen. Vecino stvari sem predelala, vzela sem si kot da za necim zalujem in si veckrat dovolila vse podoziveti, se zjokati, si oprostiti in ceniti to kar imam. Bila je ljubezen na prvi pogled, dojenje nama je steklo zaradi moje vztrajnosti, trme..in zaradi tega sem bila presrecna.
Sin je bil izredno zahteven dojencek, prvi trije meseci so bili izredno naporni, ker je veliko jokal, ves cas je bil na rokah ali na zizi. Razen od partnerja, takrat nisem imela veliko podpore, od lastnih starsev sem ves cas poslusala, da se niso slisali otroka, ki bi toliko jokal, ceprav se ga je dalo dokaj hitro potolaziti, ko si ugotovil kaj potrebuje. Bila sem nesamozavestna, neodlocna, vsaka kritika me je prizadela, zacetki materinstva so bili zame zmedeni in tezki. Ves cas sem bila zelo utrujena, pogosto sem dovolila, da je mali spal na moji zizi, samo da bi si odpocila. In postal je zizoholik. Po nekje stirih mesecih se nama je najin nacin socustvenega pristopa zacel obrestovati. Mali je dobrovoljcek, vsem se smeji, v razvoju je nadpovprecno hiter, na veliko raziskuje. Je pa se vedno zizoholik, gh prakticno nic ne poje, le tu in tam kaksno zlicko pa zemljice rad gloda, poje vseeno malo. Z uvajanjem gh sva imela ogromno tezav, do 9m ni jedel nic, potem sem prebrala knjigo Moj otrok noce jesti, se sprostila in zacel je jesti.
Zadnja dva meseca “hodi” v vrtec, tam lepo je in spi, v vrtcu uziva. Ze od zacetka januarja je vecino casa bolan, zato razmisljava o varuski, ker imam obcutek da morda le ni pripravljen na vrtec. Ce bi imela moznost, bi ostala z njim doma vsaj do 2,5 let, ceprav mi je po nekaj dneh ze tezko, saj potrebuje veliko pozornosti. Hranjenje je sedaj izredno naporno, ceprav se ne obremenjujem s tem, da nic ne poje. Partenrju je hranjenje vedno stresno in skupni obroki mu ne disijo prevec, vendar jih kljub temu imamo, sam pa malega noce nikoli hraniti ali obupa ze po prvi zlicki.. Malcek pri mizi ne sedi lepo, iz stolcka leze na mizo, obraca kroznik, da vse pada ven, hrano mece naokoli. Recem mu (prijazno, a odlocno), da naj tega ne pocne, da mi ni vsec, vendar nic ne pomaga. Vztrajam kaksno minutko, presodim da pac ni lacen in ga dam iz stolcka ven. Sama seveda ne morem pojesti do konca, saj se ponavadi razburi in kmalu po tem hoce zizo. Glede tega se ne morem odlociti, kako naj delam, kaj je prav. Zizo ima namrec pogosto za tolazbo. Takrat jo mocno zahteva, obupano joka, me slaci… Pogosto jo potrebuje tudi med spanjem, cez dan ali ponoci, lahko je priklopljen tudi eno uro skupaj, saj se takoj prebudi, ce mu jo vzamem, druge stvari pa ne pomagajo.
Ce ne dobi tistega kar hoce, se hitro razburi, zahteva, jaz vztrajam (oz se trudim, da mu stvari ne vracam, ko sem jo enkrat ze vzela oz mu nakazala, da je ne dobi) in dostikrat hoce potem zizat. Zadnje case mu skoraj vedno ugodim, za izgovor jemljem, da je bolan in mu nocem povzrocati se vec stresa. Ne vem pa, ce delam prav in kako naj bi sicer postopala.. Partner je pri vzgoji vkljucen na tak nacin, da se v vecini stvari strinja z mano, naredi (vecinoma, vendar vcasih s tezkim srcem), kar ga prosim, vendar se aktivno ne zanima za to, vecino stvari dozivlja kot pomoc meni in ne kot opravljanje vloge starsa. Sicer se z malim rad igra (ko sta oba dokaj dobre volje) in v tem oba izredno uzivata. Najin odnos je iskren, vse to mu povem, vendar preprosto ni pripravljen kaj spremeniti, ceprav me kaj moti in mu ves cas “tezim”. Vsake toliko se mi stvari naberejo in takrat imam nekajdnevno krizo. Mislim, da je kar nekaj stvari, ki bi jih morala spremeniti, pa ne vem kako se jih lotiti. Razmisljala sem tudi o psihoterapiji ali druzinski terapiji, vendar si je zaradi trenutnega financnega stanja ne moremo privosciti. Brala sem tudi o Bachovih cvetnih esencah, vendar mi je spet malo predraga zadeva sploh pa zaradi obcutka, da je izboljsanje bolj placebo ucinek kot kaj drugega. Kaksne izkusnje s tem mogoce?
Naš odgovor:
Draga mamica,
hvala za vaso izpoved, ki je sicer skrita. Je tezko prebrati vse samoobtozbe, ki ste si jih nalozili, predvsem to krivdo in sram, pa mocne obtozbe o tem, kaj vse ste naredili narobe, pa ceprav so vas kaksne stvari nepricakovano doletele (kot npr bolezen in tezek-travmaticen porod). Tudi starsi vam niso zmogli pomagati in razen partnerja ste najbrz dozivljali kar nekaj osamljenosti v vseh teh novih naporih. Bi vas kar direktno vprasala iz kje ta krivda in obcutek, da niste dovolj dobra mama, ste kdaj razmisljali? Je cutiti, da vstopamo v eno bolece vzdusje, ko odpiramo ta vprasanja.
Razumem, da ste se znasli v zacaranem krogu, ampak zato nikakor niste kar krivi. Zacnete lahko s tem, da si vsak dan znova poveste, da se trudite in da ste dovolj dobra mama ze zato. Ravno vase vprasanje, soocanje in mocno priznavanje je znak tega. Ko opisujete te prve intimne trenutke z vasim dojenckom, je cutiti vas napor in trud in hkrati vso to vaso krhkost in nezaupanje sami sebi. Samozaupanje je pri prvem otroku res tezko kar imeti in sem prepricana, da se marsikatera mama znajde v vasem opisu, a vseeno lahko odraza tudi to, kako dozivljamo sebe. Zaupanje vase nam ni kar podarjeno in ga vsak zgradi ob svojih starsih, ce tam zaupanje tudi prejme.
Govorite o problematicnem uvajanju goste hrane. Gosta hrana je lahko za starse kar izziv, so pa s hrano vedno povezana kar mocna cutenja – negotovost, strah, pa obcutje koliko lahko poskrbimo za otroka in koliko kontrole lahko spustim. Zato je super, da ste se vi lahko sprostili, ker pri uvajanju gh gre res dostikrat prav za to. Koliko pa vi pogresate partnerja pri tem? Cutiti je namrec, da ga vas otrok zelo. In da se partner tezko sprosti. Manj kot je (custveno) navzoc, vec “lumparij” bo malcek skusal narediti, le zato, da bi priklical oceta, ta pa bi ga umiril in mu dal socutno mejo, pa hkrati tudi dopustil malo razposajenosti in igrivosti.
Poraja se vprasanje, kaj vasemu partnerju omejuje, da bi lahko bil na eni strani igriv, na drugi strani pa odlocen? To se zdi v tem primeru zelo pomembno vprasanje. Zakaj se v njemu zbudi jeza in napetost, tako mocna, da tega procesa ne zdrzi? Glede goste hrane lahko najdete sredino rubriko vprasanje in odgovor, kjer sem eni mamici (predprejsno sredo) ze svetovala kaksne vse metode lahko uporabi, predvsem baby led weaning. Za otroka je normalno, da nima vse cisto in da ni “miren”, zato bi bilo dobro to omogociti tudi med hranjenjem. Kako bi bilo poskusiti imeti en tak, zivahen dan, ko mu dovolite igrivost med hranjenjem in se tudi oce skusa sprostiti?
Super, da se v vrtcu pocuti dobro, za bolezni pa kar verjamem, da so pogoste. Zanima me, ali zato mislite da ni pripravljen, ali zakaj tako sklepate? Saj ne bi postavljala nekih okvirjev, le zanimivo je, da ste to omenili. Vsekakor poslusajte sebe in otroka. Zanimiv podatek, ki ga navajete, pa je to, da v vrtcu nima tezav s hrano. Tako kot vecina otrok, se tudi on tam najbrz ob sovrstnikih dovolj sprosti. Ne gre toliko za vas vpliv, pac pa socialno vzdusje, ki to omogoci. Kaj pa mu doma to preprecuje? Ampak vi sprasujete kako ukrepati glede dojenja, kadar malcek ne zeli jesti. Ste pomislili na to, da bi mu dopustili, kadar protestira, da izrazi vso svoje razburjenje, vi pa bi ob tem tudi na kratko ubesedili njegova cutenja (ceprav logiko sele razvija)?
Cutiti je, da ste se z dojenjem res zelo trudili, da bi vama uspelo. In vama je, lahko ste ponosni nase. Vzorec, ki ste ga ustvarili, vasa odzivnost na otroski jok in na potrebo po tolazbi je popolnoma razumljiv odziv. Nasi materinski instinkti reagirajo kdaj kar avtomaticno tako, da skusamo umiriti jok dojencka, bolj kot pa ga slisati, priznati in razumeti. Ob joku se hitro pocutimo kot slabi starsi. Socutno starsevstvo pa uci tudi to, da otroski jok ni sodba proti vam. Ne pove, da ste naredili kaj narobe. In tudi sami ugotvaljate, da vas otrok kdaj potrebuje le blizino. Logicno je, da ste bili vmes tako utrujeni, da ste kdaj tudi zaspali skupaj z malckom na prsih, on pa je ob tem cutil tolazbo, ki jo ima se zdaj rad. Zato najbrz zelo invazivno zahteva zase to, kar cuti, da mu ob vznemirjenju pripada. Zelo lahko ga je razumeti, upam pa da ste lahko socutni ob tem tudi sami s sabo. Torej povsem razumljivo je, da si otrok zeli daljsega dojenja, in s tem ni nic narobe, dokler sta s tem oba ok. Dokler za vas ni to prevec izcrpujoce. Navadno se priproca dojenje tudi do drugega leta ali dlje, ampak vse dokler ni za vas to mucno in stresno. Vi pa delujete kar utrujeni od vseh naporov, zato je pomembno, da najdete resitev tudi zase. Najboljsa resitev bi bila vas pocitek, ki bi pomenil tudi vec energije zanj. Ta del se zdi najboljsi, ce pa to ni mogoce pa imate na voljo tudi druge nacine.
Dobra novica je to, da so dojencki precej prilagodljivi in ko se starsi nekaj zares trdno odlocimo, to cutijo in celo svoje navade po nekaj dneh spremenijo. Sprememba otroskih navad je lahka takrat, ko sami v sebi mocno verjamemo, da je to res dobro – najboljse mozno za vse. Ce otrok cuti vaso nesigurnost, pa je to tezje. Zato si najprej naredite nacrt, pomembno pa je, da vanj verjamete in zaupate svoje obcutkom. Nato pocasi zacnite pripravljati otroka na spremembe (se z njim pogovarjajte, mi vnaprej poveste kako bo,…). Verjemite vanj – da je sposoben zaspati tudi brez vasih prsi. Nekateri predlagajo, da bolj kot uspavanje, zdrzite z otrokom in vrednotite njegova obcutja: “slisim te in vem, da zelis jesti, da bi lazje zaspal. Vidim da si vznemirjen. Verjamem pa, da lahko zaspis, sem ob tebi”. To lahko delate, dokler otrok ni prevec vznemirjen, dokler se ne “izjokava”. Sicer pa se lahko zvecer najesta, potem pa nekaj casa vztrajate z besedami, sele nato samo z uspavanjem na rokah. Nekateri priporocajo celo to, da tik pred vasim spanjem otroku ponudite se dojenje, potem pa za otroka skrbi partner: ga tolazi, boza, uspava, dokler ne zaspi, vsakic znova. Pomembno je, da je pri tem umirjen. Te metode so tezke in ne uspejo na hitro, ampak so pomembne zato, da se lahko vi spocijete, partner dobi svojo vlogo, dojencek pa cuti tolazbo tudi ob ocetu.
Iz vasega pisma je cutiti, kako mocno pogresate partnerja. Vcasih deluje, kot da za otroka skrbite sami. In to je tezko. Mu lahko poveste kako zelo ga pogresate in to ne prek “tezenja”, ampak res socutno? Res je cutiti vaso osamljenost, hkrati pa prevzemanje odgovornosti za vse. Je vam to vzdusje mogoce poznano ze od doma? Cutiti je, da pri obema vplivajo tezka cutenja iz preteklosti in res vama priporocam partnersko terapijo: da bosta lahko ta cutenja odlozila drugam, bila socutna vsak sam s sabo, pa tudi drug z drugim in oba z vajinim otrokom. Ce potrebujete nasvet na koga se obrniti, me lahko kontaktirate. Obstajajo namrec tudi programi, ki so brezplacni. Vam pa zelim socutja do same sebe, da si boste lahko priznali, da ste dobra mami in enkrat videli svoj trud, ki je jasen ze is tega vprasanja. Ne obupajte nad sabo in se poslusajte se bolj, tako ob sinu, kot ob partnerju. Pa srecno!
Katja Knez Steinbuch,
doktorska kandidatka zakonske druzinske terapije
(odgovor objavljen v FB skupini Sočutno starševstvo)
Nasa devetnajstmesečna deklica je razigrana in pridna deklica. Razen hrane z njo nimamo posebnih težav (z izjemo rahle trme, ki se pojavlja). Kar se tiče hrane je pa posebna zgodba. Zdi se mi, da njenemu prehranjevanju posvečam svoje življenje. Deklica je bila rojena prezgodaj, a ni nedonošena. Že v porodnišnici ni jedla in so jo hranili po brizgi. Doma smo ji hrano dobesedno potiskali v usta. Naj povem, da je imela grozen refluks in smo en obrok včasih ponavljali tudi 3x. Gosto hrano je sprejela, čeprav nerada. Tu pa nastane težava. Ne želi jesti nič, kar ni spasirano v neko “juho”. Nič netekočega. Zaradi najinega truda sicer pridobiva na teži. Ker sem vmes zanosila, sem sedaj na porodniški. Z obema deklicama se lahko ukvarjam, imam čas hoditi in ponujati koščke hrane. A jeseni gresta obe dekleti v vrtec. Kaj pa tedaj? Torej kako otroka prepričati, da je koščke. Prežveči že, a izpljune. Zdaj pljuva tudi že pasirano hrano. Imate kakšno idejo?
Nas odgovor:
Draga mamica, hvala za vaše vprašanje.
Hranjenje je tema, ki marsikateremu staršu lahko povzroča skrbi in napetosti in v tem zagotovo niste sami. Opisujete, da se tudi pri vas doma veliko vrti okoli omenjene težave in da se tudi vi konkretno precej ukvarjate s prehranjevanjem. Čutiti je, da vam je mestoma kar preveč naporno in stresno. Težave omenjate namreč že od rojstva, omenili ste porodnišnico in brizgo, potem pa omenjate že hrano. Bi me zanimalo še kaj več, kaj je bilo v tistem ranljivem obdobju prvega pol leta, ko še nismo pri hrani – ko gre še za dojenje ali pa adoptivno mleko… Kako je bilo vam ob dojenčici? In kdaj in na kakšen način ste začeli z uvajanjem goste hrane? Nikakor ne gre sicer za to, da bi iskali, kaj ste morda storili narobe, so pa pomembna vprašanja. Sprašujem vas bolj po občutjih, ki so se morda v vas nabirala že kar zgodaj, če ste morda doživljali nemoč, nesposobnost ali strah že pri njenem pitju mleka.
Gotovo veste, da je v obdobju uvajanja hrane vse to, kar opisujete, povsem normalno: eni otroci sprejmejo gosto hrano takoj, pri drugih pa se je potrebno še posebej potruditi. Večina strokovnjakov vam bo na temo hranjenja namreč vedno dala dva ključna nasveta, in sicer: ne silite in počasi vztrajajte. Marsikateri strokovnjak bi vam pravzaprav tudi odpriporočal pasirano hrano, ker je za otroke zdravo, da grizejo. Ponujajte otroku cim bolj razlicne opcije prehranjevanja, naj izbira sam in naredite ta proces hranjenja zanimiv zanjo. To ustreza tudi načelom sočutnega starševstva. Pri tem pa je pomembno res prisluhniti vaši hčerki in jo poskušati razumeti. Nimajo namreč vsi otroci enakih potreb po hrani. Krivulje rasti in rasti teže pa so načeloma lahko še večji stres za starse. Kako bi bilo za začetek za en teden prisluhniti deklici, ne dajati prevelika poudarka časovnim in drugim smernicam in videti, kakšno željo oziroma potrebo vam bo ona pokazala?
Obstaja več načinov, kako otrokom približati hrano, a sem prepričana, da ste marsikatere že preizkusili. Čeprav se mi zdi predlog, da zdržite s tem, kar vam hcerka pokaze, zaenkrat še najboljši, vam vseeno pišem nekaj načinov, kako lahko pomagate. Za telo je ob majhnem zaužitju hrane najpomembnejša hidracija in morda ste lahko na začetek pozorni na to, da ima vedno ob sebi pripravljen kozarec vode. Tudi med obroki ji lahko ponujate “finger food”, po metodi BLW (baby led weaning), ampak na način, da sama izbira. Dopustite ji možnost, da ne izbere, ali pa da iz hrane naredi popoln nered. Ce boste hrano se vedno pasirali, ji dodajte zdrave maščobe, npr. (laneno) olje in hrano, ki je bolj kalorična (avokado, banana, tofu, jogurt, jajca, korenček ipd.), če vas skrbi za njeno težo. Poskusite, da sedi v naročju, ali pa jo hranite kje drugje kot sicer, tako bo imela večji občutek povezanosti. Obrok količinsko zmanjšate, čas hranjenja pa povečajte. Poskušajte vedno jesti skupaj. V hranjenje lahko tudi vključite igro, da vzdušje malo bolj sprostite. Pomembno pa je, da ste mirni tudi vi.
A bolj kot v teh praktičnih nasvetih bi vam rada prišla naproti v stiski, ki jo doživljate, ko vaš otrok hrano izpljuva. Ne vem, kako zelo nemočni se ob tem počutite… Kaj naredite vi z vsem tem strahom, ko spet zapre usta ali pa izpljune vse, kar je v njih? Ali pa vas to bolj razjezi in spravi v bes? Doživljate ob tem lastno nesposobnost, ali pa strah ob tem, kaj bo, če izgubi kak kilogram? Čutiti je namreč, da vas ta tema tako zelo bremeni, da si predstavljam, da ste napeti prav ob vsakem obroku. Kako bi le ne bilI, ob teh krivičnih občutjih? Hrana je namreč za mamico res pomemben dejavnik: včasih nam pomeni kar nekako takole: kolikor te nahranim = toliko ljubezni ti lahko dam. Kako kruto! Tako da bi vam res rada rekla: mamica, niste vi krivi! Delate že tako zelo veliko in že sami opažate, da temu posvečate prevelik del vašega življenja. Ste se kdaj vprašali, iz kje je privrela vsa ta groza, ki jo morebiti doživljate celo ob vsakem obroku?
Otroci so kot gobe, vpijejo vsa občutja družinskega sistema, tako vzdušja med staršema in vse nepredelane vsebine staršev, ki se jih sami niti ne zavedamo. Otroci čutijo in zelo močno doživljajo vse spremembe, ki se zgodijo v družinskem sistemu. Omenjate, da ste dobili še enega dojenčka. Za prvega otroka je to vedno velika sprememba, ne glede na to, kako majhen je še. Vem, da omenjate, da takšno stanje traja dlje časa, a možno je, da malčica še bolj pogreša stik z vami in tako preko želje po pasirani hrani (ali pa celo mleku) išče ponoven stik z mami in se sprašuje, če vam je enako pomembna kot dojenčica. Teh občutij vmes niste omenili, a morda je dobro, da jih vseeno preverite. In hčerki vedno znova potrdite, kako vam je blizu. S temi občutji ali brez vaša hči vas zelo močno čuti in je očitno zelo ekspresivna. Zato se zdi res pomembno, da se pred vsakim obrokom skušate umiriti, dati kontrolo njej in si reči stavek: ni mi tega treba. Ker res ne potrebujete taksnega stresa, le preprosto biti s hčerko, se nanjo uglasiti, ji ponuditi različne opcije in v njeni izbiri tudi zdržati. Verjamem, da vas skrbi za vrtec, a kaj ko bi to skrb prepustili njim? Kako bi se bilo srečati s tem, občutjem nekontrole in ga dati tja, kamor ustreza? Konec koncev se hči tudi bliža obdobju, ko bo želela vzpostaviti lastno kontrolo, občutek za lastne odločitve, za samostojnost.
Za konec bi vam priporočila še knjigo Moj otrok noče jesti (Carlos Gonzales je avtor) in upam, da boste v njej našla še več odgovorov zase. Upam, da se boste preko vseh omenjenih idej srečali s sabo in da bodo hranjenja hčerke vsaj malo lažja!
Katja Knez Steinbuch,
doktorska kandidatka zakonske druzinske terapije
Inštitut Vita bona, zavod za družinsko terapijo
Orehovo 6
8290 Sevnica
telefon: +386 41 609 888
mail:
Ker želimo biti povezani z vami se naprej, vas vabimo, da se naročite na naše mesečne novice. Od novic se lahko kadarkoli odjavite.