Tole pisem anonimno, ker me je malce sram. Zavedam se namrec, da je “tezava” moja odgovornost oz vsaj najina s partnerjem. Ali sva ze od zacetka delala prevec stvari narobe, ker sva si kaj zelela olajsati, ali pa so stvari odraz kaksnih nerazciscenih stvari pri meni ali obeh. Najin fantek je star 12 mesecev. Nosecnost je bila nacrtovana, toda na vlogo starsa sva bila ocitno premalo pripravljena. Noseca sem bila v precej stresnem obdobju, kar nisem predvidela, vsaj ne vsega, imela sem zdravstvene tezave, diplomirala, potem tezave s sluzbo zaradi bolniske, dvakrat sva se selila itd. Veselila sem se otrocka, vendar uzivala v nosecnosti nisem. Tudi porod ni bil kar bi si zelela, zaradi zdr.tezav so mi ga sprozili, bil je dolg, bolec, mucen. Vecino stvari sem predelala, vzela sem si kot da za necim zalujem in si veckrat dovolila vse podoziveti, se zjokati, si oprostiti in ceniti to kar imam. Bila je ljubezen na prvi pogled, dojenje nama je steklo zaradi moje vztrajnosti, trme..in zaradi tega sem bila presrecna.
Sin je bil izredno zahteven dojencek, prvi trije meseci so bili izredno naporni, ker je veliko jokal, ves cas je bil na rokah ali na zizi. Razen od partnerja, takrat nisem imela veliko podpore, od lastnih starsev sem ves cas poslusala, da se niso slisali otroka, ki bi toliko jokal, ceprav se ga je dalo dokaj hitro potolaziti, ko si ugotovil kaj potrebuje. Bila sem nesamozavestna, neodlocna, vsaka kritika me je prizadela, zacetki materinstva so bili zame zmedeni in tezki. Ves cas sem bila zelo utrujena, pogosto sem dovolila, da je mali spal na moji zizi, samo da bi si odpocila. In postal je zizoholik. Po nekje stirih mesecih se nama je najin nacin socustvenega pristopa zacel obrestovati. Mali je dobrovoljcek, vsem se smeji, v razvoju je nadpovprecno hiter, na veliko raziskuje. Je pa se vedno zizoholik, gh prakticno nic ne poje, le tu in tam kaksno zlicko pa zemljice rad gloda, poje vseeno malo. Z uvajanjem gh sva imela ogromno tezav, do 9m ni jedel nic, potem sem prebrala knjigo Moj otrok noce jesti, se sprostila in zacel je jesti.
Zadnja dva meseca “hodi” v vrtec, tam lepo je in spi, v vrtcu uziva. Ze od zacetka januarja je vecino casa bolan, zato razmisljava o varuski, ker imam obcutek da morda le ni pripravljen na vrtec. Ce bi imela moznost, bi ostala z njim doma vsaj do 2,5 let, ceprav mi je po nekaj dneh ze tezko, saj potrebuje veliko pozornosti. Hranjenje je sedaj izredno naporno, ceprav se ne obremenjujem s tem, da nic ne poje. Partenrju je hranjenje vedno stresno in skupni obroki mu ne disijo prevec, vendar jih kljub temu imamo, sam pa malega noce nikoli hraniti ali obupa ze po prvi zlicki.. Malcek pri mizi ne sedi lepo, iz stolcka leze na mizo, obraca kroznik, da vse pada ven, hrano mece naokoli. Recem mu (prijazno, a odlocno), da naj tega ne pocne, da mi ni vsec, vendar nic ne pomaga. Vztrajam kaksno minutko, presodim da pac ni lacen in ga dam iz stolcka ven. Sama seveda ne morem pojesti do konca, saj se ponavadi razburi in kmalu po tem hoce zizo. Glede tega se ne morem odlociti, kako naj delam, kaj je prav. Zizo ima namrec pogosto za tolazbo. Takrat jo mocno zahteva, obupano joka, me slaci… Pogosto jo potrebuje tudi med spanjem, cez dan ali ponoci, lahko je priklopljen tudi eno uro skupaj, saj se takoj prebudi, ce mu jo vzamem, druge stvari pa ne pomagajo.
Ce ne dobi tistega kar hoce, se hitro razburi, zahteva, jaz vztrajam (oz se trudim, da mu stvari ne vracam, ko sem jo enkrat ze vzela oz mu nakazala, da je ne dobi) in dostikrat hoce potem zizat. Zadnje case mu skoraj vedno ugodim, za izgovor jemljem, da je bolan in mu nocem povzrocati se vec stresa. Ne vem pa, ce delam prav in kako naj bi sicer postopala.. Partner je pri vzgoji vkljucen na tak nacin, da se v vecini stvari strinja z mano, naredi (vecinoma, vendar vcasih s tezkim srcem), kar ga prosim, vendar se aktivno ne zanima za to, vecino stvari dozivlja kot pomoc meni in ne kot opravljanje vloge starsa. Sicer se z malim rad igra (ko sta oba dokaj dobre volje) in v tem oba izredno uzivata. Najin odnos je iskren, vse to mu povem, vendar preprosto ni pripravljen kaj spremeniti, ceprav me kaj moti in mu ves cas “tezim”. Vsake toliko se mi stvari naberejo in takrat imam nekajdnevno krizo. Mislim, da je kar nekaj stvari, ki bi jih morala spremeniti, pa ne vem kako se jih lotiti. Razmisljala sem tudi o psihoterapiji ali druzinski terapiji, vendar si je zaradi trenutnega financnega stanja ne moremo privosciti. Brala sem tudi o Bachovih cvetnih esencah, vendar mi je spet malo predraga zadeva sploh pa zaradi obcutka, da je izboljsanje bolj placebo ucinek kot kaj drugega. Kaksne izkusnje s tem mogoce?
Naš odgovor:
Draga mamica,
hvala za vaso izpoved, ki je sicer skrita. Je tezko prebrati vse samoobtozbe, ki ste si jih nalozili, predvsem to krivdo in sram, pa mocne obtozbe o tem, kaj vse ste naredili narobe, pa ceprav so vas kaksne stvari nepricakovano doletele (kot npr bolezen in tezek-travmaticen porod). Tudi starsi vam niso zmogli pomagati in razen partnerja ste najbrz dozivljali kar nekaj osamljenosti v vseh teh novih naporih. Bi vas kar direktno vprasala iz kje ta krivda in obcutek, da niste dovolj dobra mama, ste kdaj razmisljali? Je cutiti, da vstopamo v eno bolece vzdusje, ko odpiramo ta vprasanja.
Razumem, da ste se znasli v zacaranem krogu, ampak zato nikakor niste kar krivi. Zacnete lahko s tem, da si vsak dan znova poveste, da se trudite in da ste dovolj dobra mama ze zato. Ravno vase vprasanje, soocanje in mocno priznavanje je znak tega. Ko opisujete te prve intimne trenutke z vasim dojenckom, je cutiti vas napor in trud in hkrati vso to vaso krhkost in nezaupanje sami sebi. Samozaupanje je pri prvem otroku res tezko kar imeti in sem prepricana, da se marsikatera mama znajde v vasem opisu, a vseeno lahko odraza tudi to, kako dozivljamo sebe. Zaupanje vase nam ni kar podarjeno in ga vsak zgradi ob svojih starsih, ce tam zaupanje tudi prejme.
Govorite o problematicnem uvajanju goste hrane. Gosta hrana je lahko za starse kar izziv, so pa s hrano vedno povezana kar mocna cutenja – negotovost, strah, pa obcutje koliko lahko poskrbimo za otroka in koliko kontrole lahko spustim. Zato je super, da ste se vi lahko sprostili, ker pri uvajanju gh gre res dostikrat prav za to. Koliko pa vi pogresate partnerja pri tem? Cutiti je namrec, da ga vas otrok zelo. In da se partner tezko sprosti. Manj kot je (custveno) navzoc, vec “lumparij” bo malcek skusal narediti, le zato, da bi priklical oceta, ta pa bi ga umiril in mu dal socutno mejo, pa hkrati tudi dopustil malo razposajenosti in igrivosti.
Poraja se vprasanje, kaj vasemu partnerju omejuje, da bi lahko bil na eni strani igriv, na drugi strani pa odlocen? To se zdi v tem primeru zelo pomembno vprasanje. Zakaj se v njemu zbudi jeza in napetost, tako mocna, da tega procesa ne zdrzi? Glede goste hrane lahko najdete sredino rubriko vprasanje in odgovor, kjer sem eni mamici (predprejsno sredo) ze svetovala kaksne vse metode lahko uporabi, predvsem baby led weaning. Za otroka je normalno, da nima vse cisto in da ni “miren”, zato bi bilo dobro to omogociti tudi med hranjenjem. Kako bi bilo poskusiti imeti en tak, zivahen dan, ko mu dovolite igrivost med hranjenjem in se tudi oce skusa sprostiti?
Super, da se v vrtcu pocuti dobro, za bolezni pa kar verjamem, da so pogoste. Zanima me, ali zato mislite da ni pripravljen, ali zakaj tako sklepate? Saj ne bi postavljala nekih okvirjev, le zanimivo je, da ste to omenili. Vsekakor poslusajte sebe in otroka. Zanimiv podatek, ki ga navajete, pa je to, da v vrtcu nima tezav s hrano. Tako kot vecina otrok, se tudi on tam najbrz ob sovrstnikih dovolj sprosti. Ne gre toliko za vas vpliv, pac pa socialno vzdusje, ki to omogoci. Kaj pa mu doma to preprecuje? Ampak vi sprasujete kako ukrepati glede dojenja, kadar malcek ne zeli jesti. Ste pomislili na to, da bi mu dopustili, kadar protestira, da izrazi vso svoje razburjenje, vi pa bi ob tem tudi na kratko ubesedili njegova cutenja (ceprav logiko sele razvija)?
Cutiti je, da ste se z dojenjem res zelo trudili, da bi vama uspelo. In vama je, lahko ste ponosni nase. Vzorec, ki ste ga ustvarili, vasa odzivnost na otroski jok in na potrebo po tolazbi je popolnoma razumljiv odziv. Nasi materinski instinkti reagirajo kdaj kar avtomaticno tako, da skusamo umiriti jok dojencka, bolj kot pa ga slisati, priznati in razumeti. Ob joku se hitro pocutimo kot slabi starsi. Socutno starsevstvo pa uci tudi to, da otroski jok ni sodba proti vam. Ne pove, da ste naredili kaj narobe. In tudi sami ugotvaljate, da vas otrok kdaj potrebuje le blizino. Logicno je, da ste bili vmes tako utrujeni, da ste kdaj tudi zaspali skupaj z malckom na prsih, on pa je ob tem cutil tolazbo, ki jo ima se zdaj rad. Zato najbrz zelo invazivno zahteva zase to, kar cuti, da mu ob vznemirjenju pripada. Zelo lahko ga je razumeti, upam pa da ste lahko socutni ob tem tudi sami s sabo. Torej povsem razumljivo je, da si otrok zeli daljsega dojenja, in s tem ni nic narobe, dokler sta s tem oba ok. Dokler za vas ni to prevec izcrpujoce. Navadno se priproca dojenje tudi do drugega leta ali dlje, ampak vse dokler ni za vas to mucno in stresno. Vi pa delujete kar utrujeni od vseh naporov, zato je pomembno, da najdete resitev tudi zase. Najboljsa resitev bi bila vas pocitek, ki bi pomenil tudi vec energije zanj. Ta del se zdi najboljsi, ce pa to ni mogoce pa imate na voljo tudi druge nacine.
Dobra novica je to, da so dojencki precej prilagodljivi in ko se starsi nekaj zares trdno odlocimo, to cutijo in celo svoje navade po nekaj dneh spremenijo. Sprememba otroskih navad je lahka takrat, ko sami v sebi mocno verjamemo, da je to res dobro – najboljse mozno za vse. Ce otrok cuti vaso nesigurnost, pa je to tezje. Zato si najprej naredite nacrt, pomembno pa je, da vanj verjamete in zaupate svoje obcutkom. Nato pocasi zacnite pripravljati otroka na spremembe (se z njim pogovarjajte, mi vnaprej poveste kako bo,…). Verjemite vanj – da je sposoben zaspati tudi brez vasih prsi. Nekateri predlagajo, da bolj kot uspavanje, zdrzite z otrokom in vrednotite njegova obcutja: “slisim te in vem, da zelis jesti, da bi lazje zaspal. Vidim da si vznemirjen. Verjamem pa, da lahko zaspis, sem ob tebi”. To lahko delate, dokler otrok ni prevec vznemirjen, dokler se ne “izjokava”. Sicer pa se lahko zvecer najesta, potem pa nekaj casa vztrajate z besedami, sele nato samo z uspavanjem na rokah. Nekateri priporocajo celo to, da tik pred vasim spanjem otroku ponudite se dojenje, potem pa za otroka skrbi partner: ga tolazi, boza, uspava, dokler ne zaspi, vsakic znova. Pomembno je, da je pri tem umirjen. Te metode so tezke in ne uspejo na hitro, ampak so pomembne zato, da se lahko vi spocijete, partner dobi svojo vlogo, dojencek pa cuti tolazbo tudi ob ocetu.
Iz vasega pisma je cutiti, kako mocno pogresate partnerja. Vcasih deluje, kot da za otroka skrbite sami. In to je tezko. Mu lahko poveste kako zelo ga pogresate in to ne prek “tezenja”, ampak res socutno? Res je cutiti vaso osamljenost, hkrati pa prevzemanje odgovornosti za vse. Je vam to vzdusje mogoce poznano ze od doma? Cutiti je, da pri obema vplivajo tezka cutenja iz preteklosti in res vama priporocam partnersko terapijo: da bosta lahko ta cutenja odlozila drugam, bila socutna vsak sam s sabo, pa tudi drug z drugim in oba z vajinim otrokom. Ce potrebujete nasvet na koga se obrniti, me lahko kontaktirate. Obstajajo namrec tudi programi, ki so brezplacni. Vam pa zelim socutja do same sebe, da si boste lahko priznali, da ste dobra mami in enkrat videli svoj trud, ki je jasen ze is tega vprasanja. Ne obupajte nad sabo in se poslusajte se bolj, tako ob sinu, kot ob partnerju. Pa srecno!
Katja Knez Steinbuch,
doktorska kandidatka zakonske druzinske terapije
(odgovor objavljen v FB skupini Sočutno starševstvo)
