Vprašanje: S sestro sva včasih obe živeli doma pri mami. Najina mama je definicija MOM osebe in je zelo težavna, z njo je bilo življenje peklensko. Jaz sem se odselila od nje in sem končno srečna, z eno izjemo… Sestra še vedno živi pri mami ,  je nesrečna, z veliko težav-ami  v zvezi z mamo in jaz to vsak dan poslušam.  Vsakič, ko je nova težava ,pokliče. Tudi mama me kliče in razlaga svojo plat težav. Zanima me ali sem sebična če si ne želim reševati njihovih medsebojnih težav, niti poslušati o tem? Do katere meje sem jaz primorana biti vpletena v njihove težav-e? Rada bi samo živela mirno življenje, brez njihovih težav. Kako lahko to rešim, brez da bi sestro na smrt užalila?

Spoštovana gospa. Iskrena hvala za zaupanje. Najprej bravo za to, da ste zbrali moč in poskrbeli zase in svojo družino s tem, ko ste se odselili stran. Samo predstavljam si koliko dela na sebi je bilo potrebno in koliko ste čustveno tvegali, ko ste naredili ta korak. In kot opisujete je to močno pripomoglo k vašemu počutju in svobodi, kar me res veseli. Glede na vprašanja, ki nam jih zastavljate imam občutek, da vaše telo in srce ponovno zelo močno sporočata kaj si želita in potrebujeta, a vas hkrati skrbi, da to ne bi pomenilo, da ste sebični, da morda puščate sestro samo, med tem, ko ste se vi “rešili”.

In ne, nikakor niste sebični, samo pri sebi jasno prepoznavate, da so bile, oz. so vaše meje porušene s tem, ko ste ponovno poskrkani nazaj in postajate njuna “terapevtka”.

V vsakem odnosu imamo pravico in smo pravzaprav edini odgovorni za to, da poskrbimo zase in jasno izrazimo naše potrebe in meje (kaj nam je pomembno in česa nikakor ne toleriramo, ker nam ni ok, nas spravlja v stisko ipd…).

Niste sebični, ko želite mirno živeti in ne reševati konfliktov, ki niso vaši, ali poslušati vsako stisko sestre. Pravico imate, da vedno preverite pri sebi kako se počutite in ali ste v tistem momentu zmožni nekoga poslušati (pa naj bo to sestra, mama ali katera koli druga oseba) in spoštljivo postaviti mejo. To je namreč ljubeč izraz skrbi za vas in vaše zdravje…in samo vi ste tista, ki to lahko stori.

Slišim, da se v vas prebudi krivda, ko sestra reče blagor tebi, ker si šla. Ampak verjamem,da tudi ona ni tako zelo nemočna, kot se morda zdi na prvi pogled.

Morda v stiski v kateri se ona znajde ob vajini mami resnično potrebuje terapevtsko pomoč, in obstaja kar nekaj možnosti za ekonomsko ugodne terapije, če se bo za to odločila.

Včasih, ko gre za zelo razdiralne dinamike v družini moramo poleg čisto fizičnih mej narediti tudi zelo jasne čustvene meje. Kar ne pomeni, da nam je vseeno za to osebo. Temveč, da imamo tako radi sebe, da se nismo več pripravljeni žrtvovati, saj je cena prevelika.

Kako bo vaša sestra razumela ali doživela vašo mejo žal ni v vaših rokah, oz. je nekaj nad čemer nimate kontrole. Gotovo primomore, če lahko mejo postavite, ko boste mirni in na spoštljiv način, iz zavedanja, da to počnete iz ljubezni do sebe in ne ker bi želeli njo prizadeti ali zapustiti. Ker ste vredni življenja v miru in ker je to nekaj, kar lahko definitivno najde tudi vaša sestra, če se za to odloči (v vas pa ima pravzaprav tudi zgled kako to storiti). A njen odziv v resnici ni odvisen od vas.

Kadar osebe naših mej nočejo oz. ne zmorejo spoštovati (se jezijo, nas zavrnejo, zamerijo) ne pomeni, da je z našimi mejami ali nami nekaj narobe (čeprav se nam lahko hitro prebudi ta občutek sploh, če kot otroci nismo imeli pravice do svojih občutij, če za naše pristne potrebe ni bilo prostora in smo morali vedno “razumeti” druge, morda “hoditi po prstih”, nas pa nihče ni videl). Te osebe naše meje razjezijo, saj so ves čas, ko mej nismo postavljali, oni profitirali.

Ampak žal v tej dinamiki nas in naših potreb zanje ni bilo. In ko postavimo svoje duševno zdravje na prvo mesto, se pravila igre spremenijo. A če ne zmorejo videti in spoštovati nas v naših potrebah in občutjih, potem ni prostora za nas.  Če ne pa naš prostor ni spoštovan, kar pa je nekaj, kar si absolutno zaslužimo v vseh vaših odnosih. Draga gospa, iz srca vam želim vse dobro. Predvsem pa poguma na tej poti, ko sledite sami sebi in se učite imeti radi sama sebe.

Komentar je napisala terapevtka Tjaša Šuštar.

Najdete nas tudi na Facebooku.