Vprašanje: Prijateljica in prijatelj sta zelo hitro začela in odnos se ni obrnil v pravo smer. Zdaj je prišlo tako daleč da jo vsak dan zmerja, ponižuje, govori grozne stvari, kriva je za vse. Prijateljica mu želi pomagati. Zaveda se, da najverjetneje ne bosta ostala skupaj, ne želi ga pa zapustiti zaradi groženj, da ji bo vzel otroka. Kaj lahko naredi?

Odgovarjata: Saša Petrovič, ZDT  in Katja Knez Steinbuch, ZDT

“Spoštovani, prijateljici lahko stojite ob strani in jo skušate začutiti v vseh njenih strahovih in bolečini. Ubesedite ji, da gre v njenem primeru za resno nasilje in ji svetujete, da poišče pomoč na CSD, društvu za nenasilno komunikacijo, ter razmisli o varni hiši. Vaši prijateljici mora biti zelo težko in boleče v odnosu, še posebej, ker je v vse skupaj vpet majhen otrok. Znašla se je v slepi ulici, ko ne želi več biti v odnosu, vendar jo drži na mestu strah, pred grožnjami, da ji bo partner vzel otroka. Prav tako želi pomagati partnerju. Žal bo partner poiskal pomoč, ko bo spoznal kako zelo s svojimi pretiranimi čustvenimi izbruhi rani svoje najbližje in vedno znova rani tudi sebe. Kdaj in če sploh bo prišel do tega uvida je odvisno le od njega. Prijateljica pa lahko poskrbi, da bo začutila, da ne zasluži nikakršne oblike nasilja, da ji ni treba prenašati vseh žalitev in poniževanj. Ko bo prišla v stik z zdravo jezo, bo lahko začutila svojo moč, da zaščiti sebe in otroka. Partnerjeve grožnje za odvzem otroka nimajo pravne osnove, saj je zaradi posredovanja policije uradno zavedeno, da je prišlo do nasilja. Torej, lahko ji svetujete, da zbere čim več informacij kakšne so njene pravice, kontaktira csd, društvo za nenasilno komunikacijo in varno hišo. Te ustanove nudijo varnost in zaščito na začetku nove poti. Povejte ji, da ima vso pravico, da se zaščiti in ji stojte ob strani, kot opora v težkih trenutkih. Hkrati pa toplo priporočam delo na sebi, da se zgodba ne ponovi. Vprašanja, ki bi jih zastavila prijateljici anonimne, so v kakšni družini je odraščala? Je doživljala nasilje že v prejšnjih odnosih? Kako je z njeno samopodobo? Zakaj ne zmore začutiti jeze in postaviti meje ko pride do nasilja? Če se ji bo zdelo preveč, je vedno dobrodošla na terapiji. Želim vam vse dobro, vaši prijateljici pa veliko poguma, da zaščiti sebe in otroka”.

Sašo Petrovič lahko spremljate tudi na njeni FB strani: Saša – zakonska in družinska terapija

Grožnja z odvzemom otroka je resno čustveno nasilje. Grožnje so način ustrahovanja. Vztrajanje v odnosu, ki vsebuje takšne oblike nasilja za nikogar ni varno. Otroku je nujno čimprej omogočiti varen prostor in edini, ki ga lahko zavaruje, je oseba, ki ni nasilna. Partner, ki trpi nasilje, zaradu svojega lastnega strahu pozabi, da lahko začasno ali permanentno tudi zapusti odnos. Včasih žrtve potrebujejo tudi od okolice potrditev, da je v redu, če zapustijo nasilen odnos – zato je pomembno, da se o tem piše in govori.

V prvi fazi je najpomembnejše, da se otroka in v tem primeru tudi mamo zavaruje – če ne zmore tega sama, rabi takojšnjo pomoč, preko katere sestavi detajlen varnostni načrt, sploh v primeru selitve. Ta se odvija vedno le, kadar je varno. Kasneje je nujna vključitev v individualno obliko strokovne pomoči. Za žrtve nasilje se priporočajo individualne in skupinske terapije, ki so namenjene soodvisnim odnosom. Za predelave takšnih “situacij” navadno NI dovolj le en ali nekajkratni pogovor s psihologom ali socialnim delavcem, potrebna je vključitev v daljše procese. Včasih je v ozadju namreč nekemična zasvojenost, soodvisnost od odnosov, ki zahteva daljše zdravljenje. Navzven morda izgleda, kot da bi žrtve nehote iskale nasilje. Pa ga ne. nihče ga ne želi, samo ne zmorejo stran.

Navadno v takšnih odnosih vztrajajo posamezniki, ki so že v otroštvu doživeli eno od oblik nasilja in je niso nikoli predelali. Ker je izkušnja ostala čustveno nepredelana, posamezniki ne čutijo, da so vredni drugačnih odnosov, včasih pa je to edino, kar poznajo. Na smrt se bojijo, da bodo ostali sami in da tega ne bodo zmogli. Zato ne zmorejo postaviti razmejitev, okolica pa se namesto njih jezi (na partnerja). Zanje je odrešujoč občutek, ko prvič začutijo, da se jim dogaja krivica, da so vredni več, da zmorejo biti sami in da žeijo drugačne odnose. To spoznanje posledično v drugačno pozicijo postavi tudi njihove bivše partnerje. V opisani situaciji žrtve nujno potrebujejo osebno podporo najbližjih.

Vsakogar, ki ima težave z nasiljem, se usmeri na strokovne inštitucije, ki nudijo programe za obvladovanje jeze in predlaga vključitev v daljši terapevtski proces. Vsak mora namreč ugotoviti, kaj se dogaja z njegovim telesom, zakaj se ga ne da obvladati in od kje je prišlo toliko agresije. Nemalokrat ugotovimo, da gre za občutke nemoči in besa, ki so močno zaznamovali posameznike že kdaj prej. Včasih pa so izkšnje z primarnih družin žrtev in nasilnikov podobne. In pogosto si tudi žrtev in nasilnež izmenjata vlogi – le na drugačnih nivojih nasilja. Takšne izmenjave so značilne tudi za soodvisne odnose.

Če sta nasilna oba partnerja, oba potrebujeta čimhitrejšo pomoč. Če se ne zmoreta obvladati, naj pokličeta Policijo, CSD, SOS telefon, Društvo za nenasilno komunikacijo. Včasih lahko pomaga že to, da se za nekaj časa ločita in razčistita vsak svoje rane: nasilnež mora najti načine samokontrole, žrtev pa načine postavljanja meja. To so navadno teme, s katerimi imata tudi sicer težave na ostalih področjih življenja, npr. pri delu. Življenje z nasiljem ni lahko in navadno najbolj nastradajo otroci. Zato je čimprejšnja pomoč izrednega pomena. Če sumite, da vaš bližnji doživlja zlorabe in nasilje, mu ponudite pomoč.