Vprašanje: Svojega moža sem spoznala, ko sem bila vitkejša in imela 15 kilogramov manj. Vedno so mu bile všeč vitke punce. Po porodu sem se zredila in vidim, da ga ne privlačim več enako, predvideva, da je kriva moja debelost. Med prepirom mi velikokrat govori žaljivke, med drugim mi je rekel tudi zmerljivko debela krava. Največkrat pa me označuje za lenobo, saj želi, da je hiša zmeraj čista. Živimo v svoji precej veliki hiši in vedno ne zmorem, da je vse sterilno.  Otroka ima rad, tudi jaz včasih čutim njegovo ljubezen, a ko me prične žaliti, me vse mine. Kaj mislite, ali res mora biti vse sterilno čisto? Moram res shujšati za njega ? Je res kriva moja debelost,da ga ne privlačim? Poskusila sem večkrat, ampak mi njegovi izbruhi jemljejo voljo..

Draga anonimna!

Predlagala bi vam, da skupaj raziskujeva stavek IMETI SEBE RAD. Pomemben element ljubezni do sebe je lastna vrednost, dati vrednost svojim občutkom in željam ter prav tako potrebam telesa.

Brezpogojno lahko ljubimo novorojenčka, otroka, ker nas osrečuje že samo s tem, da je. Zrela partnerska ali prijateljska ljubezen pa ni brezpogojna. Pogojuje jo kakovost vedenja.

Zrelo ljubezen bomo poklonili nekomu, ki nam v enaki meri vrača pozornost, vdanost oz. lastno ljubezen. Tudi ljubezen do sebe je podobno odvisna od tega, koliko pozornosti si namenjamo, kako se negujemo, razumemo, sprejemamo.

Morda je od definicije rad imeti sebe, kot element ljubezni do sebe, še najpomembnejša iskrenost, iskrenost do sebe. Iskrenost iz ljubezni do same sebe pomeni predvsem, da se v življenju kdaj ustavim in vprašam: Ali mi je res v redu, da živim tako, kot živim? Si res zaslužim, da me nekdo zmerja? Globoko v sebi odgovor že veste.

Kaj lahko naredite v vaši situaciji? Žal se samo od sebe se ne bo nič spremenilo. Zahtevalo bo našo angažiranost, pogum in vztrajnost. Začne pa se seveda z iskrenostjo, sočutnostjo in prevzemanjem odgovornosti zase. Ne glede na to, kaj se nam že dogaja v življenju, kakšni so naši partnerji, smo na drugi strani odnosa vedno mi in odgovornost za naše življenje ne more biti njihova, temveč naša. In obratno – tudi oni so v polnosti odgovorni za svoja življenja, ne glede na to, ali se tega zavedajo ali ne.

Ljubezen do sebe je torej jasno si priznati, kaj me ne izpolnjuje, in vložiti energijo v spreminjanje tega, se v tem procesu sprejemati in objemati, se zaščititi s postavljanjem mej in tako graditi samospoštovanje, ter si vzeti čas za gradnjo svojih potreb in želja ter jih z radovednostjo spoznavati in negovati. Hitrih in lahkih poti ni, so pa sigurno izpopolnjujoče. Srečno.

Odgovor je zapisala naša družinska terapevtka  Saša Petrovič.

_________________________________________________________________________________________________________

Izpostavljamo še komentar moderatorke Tadeje iz Facebook skupine Sočutno partnerstvo.

Draga anonimna. Hvala za vaše vprašanje o debelost-i in vaših občutkih. Vaša tema se me je zelo dotaknila. Namreč kot otrok sem velikokrat poslušala, kako moram paziti kaj jem, ker drugače bom debela kot babica. Kasneje je vse skupaj prešlo tako daleč, da so mi govorili, da sem debela in naj mama pazi, kaj mi daje za jesti. Trudila sem se manj jesti, a nisem zmogla, bolelo me je v dno duše, kljub temu , da so se ”samo hecali”, kot so kasneje rekli. Zato pa je to zmogla moja sestra, z anoreksijo. Komaj je preživela. Od takrat nikoli nobene pripombe o kilogramih, pa jih imam sedaj kakšnih 5 preveč. Prej sem jih vedno imela kot je treba, ali pa kakšnega premalo.

Kar sem vam želela povedati je, da za vse nikoli ne bomo dovolj dobri, dovolj lepi, dovolj suhi…  Vedno se bo našel nekdo, ki so imel kakšno pripombo o našem telesu, pa naj bo to debelost ali pa karkoli drugega.

Ampak samo vi, sami, ste tisti, ki veste kako se počutite. Vi sami, odločate o svojem telesu. Vi sami, boste začutili, če res morate shujšati, ali ste sami sebi popolnoma ok. Vse skupaj je toliko težje, ker je to vaš partner. Partner je človek, od katerega bi želeli in pričakovali podporo.

Vprašajte pa se, zakaj si dovolite žaljenje ? Kje je vaša jeza? Kje so vaši občutki? Zakaj mu ne postavite meje in poveste, da je telo vaše in naj nemudoma neha?  So v vašem otroštvu bile meje veliko krat prestopane?

In kot mama – mami: ne, nikakor ne more biti vedno vse čisto! Materinstvo ne pomeni čista hiša, ampak srečen otrok.

Zakaj pa partner ne počisti, če ga tako moti? Morda pa lahko skleneta kompromis in  najameta čistilko? Zmagovalna, win- win situacija. Vsekakor vam najprej predlagam pogovor.  Priporočala pa bi vam tudi, da pričnete z delom na sebi, da se opolnomočite in najdete ljubezen do sebe. Tako boste bolj zaupali v svoje odločitve, hkrati pa boste partnerju lažje postavili mejo. Če so vaše rane pregloboke, bi vam priporočala partnersko ali individualno terapijo.

Odgovor je zapisala Tadeja Čulek.