Poleg telesne nege (hranenje, previjanje, kopanje) dojenček potrebuje tudi čustveno navezanost. Potrebuje odzivno mamo, ki bo usklajena na njegova doživljanja sveta. Vsak jok nosi v sebi sporočilo, klic na pomoč in mama, ki sledi notranjemu občutku, bo dojenčka vzela k sebi in če bodo vse fiziološke potrebe zadovoljene, bo vedela, da potrebuje le občutek varnosti. Varnost pa daje telesni stik in dotik, pa tudi nežen glas, tiho prigovarjanje, petje. Včasih se dojenček pomiri že s tem, ko je v naročju, sliši bitje maminega srca, čuti toploto in znan vonj, ki pomirja. Vse to daje občtek varnosti ter sprejetosti. Kako zmotno in škodljivo je upoštevanje nasvetov, da se dojenček razvadi, če ga preveč pestujemo in da ga je treba pustiti v joku, da se navadi bom razložila kasneje s teorijo navezanosti. Vez med mamo in dojenčkom se začne že s spočetjem. Že tukaj se razlikuje ali je bila nosečnost željena, načrtovana in zato polna navdušenja, veselja ter pričakovanja. Lahko pa je nosečnost neželjena in mamico stiska spravlja v občutke strahu, obupa, nemoči, prisoten je lahko tudi močen sram ali celo jeza na očeta svojega otroka ter okolico, ki se zgraža. Vse to tvori čustveno vez mame do bitja, ki ga nosi pod srcem. V 9 mesecih nosečnosti je za otroka dobro poskrbljeno, ne zebe ga, ni lačen, prijetno mu je in udobno. Prvi večji pretres, ki ga doživi je rojstvo. Iz udobnega, mirnega, toplega, mehkega okolja pride v hladno, glasno, svetlo sobo. Tukaj je zelo pomemben prvi stik z mamo, najboje je telo na telo, da se oba umirita, da dojenček začuti znano bitje srca in se če je le možno prisesa. To je pomembno za nadaljne dojenje, da mami steče mleko in da se otroku sproži sesalni refleks. Dojenje je v prvem letu izrednega pomena. Ne samo, da je popolna hrana za dojenčka, daje mu veliko več. Dojenček navezuje stik preko sesanja, gre za tolažbo, prijetno doživljanje, pomirjanje. Tako da se dojenje v prvih dneh po rojstvu priporoča pogosto, predvsem ob neutolažljivem joku. Tudi ob nočnem zbujanju je dojenje in bližina mame tisto, kar bo dojenčka najhitreje pomirilo in uspavalo nazaj. Vsa ta odzivnost in uglašenost z mamice z dojenčkom ali pa na drugi strani nepovezanost, nezmožnost poskrbeti za občutek varnosti in prepuščanje dojenčka samemu sebi tvori osnovni stil navezanosti. Ta se že izoblikuje v prvem letu, najpomembnejša pa so prva tri leta otrokovega življenja.

Teorija navezanosti

Raziskave zadnjih desetletij kažejo, da na starševstvo najmočneje vplivajo izkušnje iz otroštva, ki so shranjene v posameznikovem čutenju, doživljanju in zavesti ter se aktivirajo prek izkušenj ob lastnem otroku. In večino tega je skritega v podzavesti, zato za določene pristope starši težko najdejo pojasnilo ali opravičilo. Vedno delajo v dobri veri in kar je najbolje za otroka. Vendar dokler ne ozavestijo, kako so starši ravnali z njimi in kaj je bilo dobro ter kaj celo škodljivo, bodo težko spremenili vzorce in prepričanja o vzgoji. Zato se stili navezanosti ponavadi avtomatko prenašajo iz generacije v gejeracijo. Začetnik teorije navezanosti je John Bowlby, utrdila pa jo je Mary Ainsworth, ki je naredila preizkus s tujo situacijo. Kakšen stil navezanosti ima otrok, je pokazal odziv otroka. Varno navezani otroci se pustijo mami potolažiti in se lahko hitro vrnejo v čustveno mirno stanje. Takšni starši so otroku na razpolago trajno in zanesljivo ter se odzivajo na otroške klice ter skušajo zaznati in oblažiti stisko, ki jo otrok doživlja. Varna čustvena navezanost pomeni, da so starši večino časa na razpolago otroku. Nudijo mu varno bazo iz katere počasi hodi raziskovati svet okoli sebe in se po želji vrne da dobi tolažbo, vzpodbudo in varnost. Na drugi strani pa so prišli do ugotovitve, da obstajajo 3 tipi nevarno navezanih otrok. Tam starši stiske ne prepoznajo, so majn odzivni na potrebe po tolažbi in zaščiti in otroku niso čustveno, psihično ali fizično na razpolago.

Nevarno navezane otroke je Ainsworthova razvrstila na 3 tipe, glede na njihove odziv v novi situaciji, ko je mama odšla iz sobe in se vrnila nazaj:

1. Izogibajoča čustvena navezanost

Ob odhodu skrbnika izkažejo takšni otroci minimalno mero vznemirjenosti ali joka, njihova igra poteka nemoteno naprej. Ko se mama vrne, ta otrok  ne pokaže spremembe, niti nekega veselja in navdušenja. Zanje je značilno, da njihov odziv izpade kot apatija, ignoriranje starša oz.izmikanje stiku. Kljub navideznemu nezanimanju, pa v notranjosti čutijo veliko mero fiziološkega vznemirjenja in visoko mero stresnega hormona, kar so potrdili že ob tej raziskavi, z meritvami pulza in kortizola. Ti otroci so se naučili svojo stisko zadržati zase in jo skriti. Vse skupaj je posledica neprimernih odziva na otrokovo stisko s strani staršev. Starši izogibajočih otrok so zanje  namreč sposobni poskrbeti na fizičnem nivoju, na čustvenem pa jih prehitro vzgajajo za samostojnosti. Ti otroci so tako pogosto sami in dejansko postanejo samozadostni. Morda so jih pustili že v najzgodnejšem obdobju same v joku, da so zaspali v stiski in obupu od izčrpanosti.

Če se ob starših ne prepozna otroški strah in se zamahne z roko v smislu “to pa ni nič takega”, doimo osnovo, da otrok ponotranji občutek, da mu nihče ne bo pomagal, da se na nikogar ne sme zanesti, ker je v stiski čisto sam. Tako se po nekaj poizkusih nauči, da je treba svojo bolečino skriti, saj jok ni dobro sprejet pri strših. To so tako imenovani pridni otroci, ki so navzven morda celo mirni, ubogljivi in pokorni, znotraj pa bijejo hudo bitko s težkimi občutki, da je z njimi nekaj narobe.

Kasneje, v partnerskem odnosu se izogibajoče navezani – kot pove že sama beseda – izogibajo. Ker so bili vzgajani ob starših, ki so jih vzgajali za samostojnost in v resnici za samozadostnost, si tega močno želijo tudi v partnerstvu. Ker se zavedajo, da to ni vedno možno, se partnerskih odnosov izogibajo, so raje samski, ali pa nekje na obrobju odnosa, kot pa z občutkom omejene svobode. Kljub temu, da si v notranjosti želijo povezanega partnerskega odnosa, tega ne pokažejo navzven. Tega (izražanja občutkov in potreb) se namreč doma niso naučili. Njihovo vedenje pogosto prav na krute načine sporoča, da ne želijo nikogar. Toda v resnici, v globini si želijo tega, česar nikoli niso imeli doma. Ob tej želji pa se pojavlja tudi strah, ki vsakič, ko pride do možne povezanosti, izogibajoče navezanega prav zablokira in zamrzne. Še preden se zavejo, se dogaja veliko: iz na začetku ljubečega odnosa zdaj hitijo stran in se tega sploh ne zavedajo.  Občutek imajo namreč, da je takšna svoboda (čeprav  morda pomeni prekinitev odnosa) popolnoma upravičena in normalna. To so lahko večni samotarji, ali pa osebe, ki hitro in veliko menjajo partnerje, tudi ljudje, ki so v (dolgotrajnih) aferah, ali pa ljudje, ki so sicer v nekem stanovskem, zavezujočem odnosu, pa vendar iz njega velikokrat bežijo. Še posebej če jih na drugi stran čaka nekdo, ki močno hrepeni po njhovi ljubezni – to pa ju skoraj po pravilu zaplete v izjemno boleč ples približevanja in umikovanja, kjer se izogibajoči vedno umika, le takrat ne, ko ima občutek, da je približevalca (čustveno ali povsem) izgubil. V terapevtskem procesu počasi govorimo o bolečini osamljenosti,  o čustveni bližini, jasnejši komunikaciji in se skupaj učimo empatije – vse to namreč daje upanje, da se bo ta navezanost počasi spremenila v bolj varno.

2. Ambivalentna anksiozna (preokupirana, tesnobna) čustvena navezanost

To so troci, ki kažejo potrebo po navezanosti na pretiran način, se starša močno oklepajo in želijo nenehno navzočnost. Težko se sami igrajo in iščejo stalno potrditev od mame. Ob odhodu mame doživijo neverjeten stres in ob prihodu hkrati iščejo in zavračajo stik z njo. Gre za otroke, ki veliko jokajo. Čeprav želijo tolažbe, se nanjo odzovejo zadržano in nezaupljivo.

Do takšnega stila navezanosti pripelje nedosledno odzivanje staršev na njihove potrebe. Včasih niso odzivni, včasih pa so preveč vsiljivi in želijo otroku na vsak način pomagati, pogosto kadar sploh ne potrebuje pomoči. Ta navezanost nastane ob mami, ki je lahko sicer zelo topla, a ne zmore tega ves čas. Njene reakcije so tesnobne, iz stiske, prehitre. Včasih izgleda kot da otroku težko prepustijo padce… Ker je mama sama v notranji stiski, tudi ob otroku reagira tako: včasih prijazno, drugič hladno. Osnove takšnega stila so lahko že pri dojenčkih s hranjenjem na ure in ne po potrebi lakote. Ko se otrok začne sam igrati, mu mama dirigira kako naj kaj zlaga in popravlja njegove poizkuse samostojnosti. To počne iz lastne stiske in ne zna drugače. Včasih se na jok odzove toplo, tolažilno in prijetno, drugič spet jezno, frustrirano ali celo ignorira. Gre za nepredvidljive odzive in takšen otrok bo nenehno iskal varnost ter se tesnobno oklepal mame.

Tudi kot odrasli se ambvivalentni vedejo podobno – v partnerstvu jim pripada vloga zasledovalcev, tistih, ki izjemno močno hrepenijo po zares globokem, intimnem, povezanem odnosu. Tega si želijo s tako vnemo, da vse svoje  cilje, želje, ideje in potrebe pogosto podredijo partnerstvu. Na partnerje močno pritiskajo, od njih skoraj pričakujejo poleg bližine še odrešenje vseh čustvenih napetosti in tegob. Kot da so se od staršev naučili, da povezani odnosi pomenijo nenehno sožitje, nenehna skrb le za drugega, razdajanje, ki ga spremlja tesnoba. Ker je v ozadju lastna stiska in močan strah pred osamljenostjo, si pogosto najdejo partnerje, ki jim te težke občutke nehote prebujajo. Ob njih potem zares zaživijo, ker so ves čas vznemirjeni in napeti – ko so povezani, se sprašujejo, koliko časa bo to še trajalo, ko jih drugi zavrne ali zavrže, so živi v svoji bolečini trpljenja, ko so prizadeti, ker jim partner ne izraža dovolj ljubezni, pa lahko namesto napetosti, strahu in stiske izražajo pravi bes in impulzivnost.  V resnici se nikoli povsem ne umirijo, saj jih njihova navezanost in možganska struktura, ter izjemno pogosto dejansko problematično vedenje partnerja silita v ambvivalentna občutja: od globoke povezane ljubezni, do prezira in sovraštva. Zase imajo občutek, da so ogromno že predelali in čustveno okrevali od preteklih bolečin, a ko pride do partnerskih napetosti, se vedno znova oglasijo njihove stare rane, ki jih ne vidijo, ker imajo fokus izključno na partnerju. Resnica pa je, da si najdejo partnerje na podobnih čustvenih nivojih, z enakimi strahovi pred povezanostjo – to pa v praksi pomeni, da kljub temu, da navzven ves čas pritiskajo na partnerja, ga lovijo in prebujajo na različne načine, se tudi oni globljega partnerstva močno bojijo. V strahu pred intimo sta si umikovalec in zasledovalec izjemno podobna, čeprav to navzven sploh ne izgleda. V terapiji najprej tolažimo ranjene notranje otroke, reguliramo težka notranja čustvena stanja in se učimo samozaupanja ter empatije do samih sebe.

3. Dezorganizirana čustvena navezanost

Ti otroci nimajo nekega vzorca vedenja in stisko izražajo z dezorientiranim vedenjem. Gre za to, da njihove reakcije niso najbolj smiselne, so nasprotne pričakovanemu. Opazili so, da so se ob mamine odhodu in ponovnem prihodu ji približali z obrazom, obrnjenim stran, ali pa so bili v močno zamrznjenem stanju podobnem transu ter imeli nenavadno držo telesa. Ker so ob starših ti otroci doživeli veliko nemira, nereda in nejasnosti, tudi sami na podoben način reagirajo. Kot da bi imeli hkrati v sebi željo po povezanosti in hkrati močno bolečino in celo zamero, ki se zapiše globoko v telo. Otroci s takšnim stilom navezanosti so bili ponavadi izpostavljeni hudim travmam, so žrtve zlorab in težkega nasilja. Možno je tudi, da so starši utrpeli kakšno hudo izgubo ali travmo in posledično niso bili zmožni, da poskrbijo za otroka. To se lahko dogaja torej v primeru zasvojenosti  in težjih psihopatoloških stanj. Vse te krute izkušnje otroka globoko zaznamujejo, kar se kaže v njegovem nejasnem vedenju.

Njihova travmiranost se ob manjku strokovne pomoči nadaljuje tudi v odraslosti. V partnerstvu se zapletajo v nesrečne boleče partnerske odnose, ki jih lahko spremljajo nasilje, zasvojenosti, prevare, ali pa celo vse od naštetega. Lahko ponaljajo svoje travme, tako v vlogi rablja, kot žrtve, lahko so izvajalci nasilja, ali pa žrtve težkih odnosov, ki jih pogosto zaznamujejo tudi osebnostne motnje (mom, nom, …). V odnosih ne zmorejo povezovanja in njihove reakcije niso konsistentne: en dan je v partnertstvu vse v redu, naslednji dan nič več ni enako. Rekacije so lahko preburne, ali pa jih kakšen dan sploh ni. Včasih so zaradi teže trpkih izkušenj in zlorab zaznamovani tako močno, da v odnose niti ne vstopajo, ker to preprosto zanje ni varno. Lahko pa imajo veliko vzporednih odnosov, zmede, nejasnosti, kot so jo doživljali tudi sami v otroštvu. Pogosto se znajdejo v paru s kompatibilnim partnerjem in imamo na eni strani soodvisno osebo, na drugi pa zasvojenega, ki skozi partnerstvo potujeta z mnogo nemira, ter čustvenih izbruhov. Terapije so v primerih nasilja ločene in tam se učimo osnovne regulacije občutkov, predelave težkih travm, vzpostavljamo strik z  notranjim otrokom in podobno. Ko se travme počasi predelajo, se kemija partnerjev spremeni.

Obstajajo testi stilov navezanosti, ki so precej dostopni. Pred izpolnjevanjem je dobro vedeti, da nimamo samo enega stila, ampak se eden od stilov morda bolj izrazi, drugi pa v manjši meri. Navezanosti nas ne determinirajo za vedno. Ob enem partnerju se lahko izražamo kot bolj varno navezani, ob drugem nevarno. Navezanosti se lahko postopoma preobikujejo iz nevarne v varno, vendar zahteva veliko osebne želje, truda, ponavljanja in predvsem udeležbe v  varnih odnosih. 

Čustvena navezanost se ne zgradi zgradi na podlagi redkih, enkratnih odzivov (če kdaj mama takoj ne pride k otroku, ko zajoka; je kdaj manj odzivna zaradi preutrujenosti itd.). Navezanost se gradi preko spontanih odzivov, ki se ponavljajo. Če večino časa dojenček dobi odziv na njegove stiske (hrana, tolažba), dobi občutek, da ni sam, da je vedno tam nekdo, ki poskrbi zanj. Odnos z mamo je varen, ljubeč, topel in prijeten. Po drugi strani pa je lahko mama zaradi svojih skrbi, strahov, izmučenosti in nezadovoljstva v partnerstvu pretirano skrbna, nekako vsiljiva ali pa nedosledno odgovarja na otrokove potrebe (včasih ga potolaži, drugič spet ignorira) in tako dobi dojenček osnovo za nevaren tip navezanosti. Seveda 100-odstotne navezanosti v praksi ni. Pomembno se je le zavedati, da je v prvem letu zelo pomembno poskrbeti zase, da je mama kolikor toliko čustveno in fizično ok, ker le tako bo lahko sproščeno prisluhnila sebi in poskrbi za otroka. Zelo pomembno je, da ima ženska v začetku materinstva nekoga, na katerega se lahko zanse. Bolj kot vsa navodila za ravnanje z dojenčkom, rabi nekoga, ki mu lahko zaupa vsa čustvena doživljanja, morebitne strahove, žalost, frustracijo in potrditev, da je dobra mami, ki se trudi po svojih močeh.

Kasneje se da tudi tip navezanosti spremeniti in v terapiji govorimo o t.i. pridobljeni varni navezanosti. Ker se vilikokrtat v odnosu znajdeta dva, ki imata eden pretežno tesnobni stil navezanosti in drugi izogibajočega. Tesnobni hrepeni po bližini in varnosti ter želi od drugega nenehno potrditve ter zlitost, drugega pa to plaši in odhaja stran, ker ne zmore biližine. Oba sta se v otroštvu naučila, da je iskanje bližine boleče in v odnosu se to ponavlja znova in znova. Dokler ne ozavestita primarnih ran ter se skupaj naučita varne naveznaosti, ki vsebuje zaupanje, bližino, ki ne duši in sproščeno prejemanje ter dajanje.