Vprašanje:  Pozdravljeni. Sedem let bo odkar sva s partnerjem skupaj. Stara sem 43, partner dve leti starejši. Nisva kot ‘normalni’ pari, saj živiva ločeno, 40 km narazen. Na vezi sva dnevno, videvava se 1 krat med tednom in ob vikendih. Dopuste preživljala skupaj, brez izjeme. Jaz skrbim za svoje otroke, hišo, on skrbi za svoje starše in hišo na drugi strani. Kuha, pere in vse ostalo kar spada zraven, si sam. Takšno življenje mi pravzaprav v večini odgovarja, saj imam rada svoj mir. On pa tudi. Občasno pa se zgodi, da se ne vidiva po 10 dni, in takrat pri meni nastopi stiska. Začnem se spraševati, kaj je smisel takšnega razmerja. Počutim se zapuščeno, kot da nimam nikogar, ki bi mu lahko zaupala svoje skrbi, bremena. Veliko mi pomeni pogovor iz oči v oči, dotik, objem. Vse je lažje. Ko sva narazen, tega ni, in vsak dan je težji. Z vsakim stikom preko telefona izgubljam voljo, da bi se trudila za to razmerje.

Ko se spet srečava, seveda vse te misli in občutki izpuhtijo.

V veliko stvareh se ujemava, uživava skupaj. Pokaže, da me ljubi. Pove, da mu veliko pomenim, da si pa te misli moram pregnati, ker me občutki zapuščenosti varajo. Da ni tako, da je vse to v moji glavi. Ljubim ga kot še nikoli nikogar. Je moj najboljši prijatelj. Pa vendar, ti občutki nesmisla nadaljevati razmerje se mi vsake toliko časa pojavijo znova in znova. Ne morem se jih rešiti. Naj zaupam svojim občutkom? Ali naj verjamem njegovim besedam?

Pozdravljeni, draga gospa.

Ne vem, če se je v vmesnem času situacija kaj spremenila (bi se mi zdelo povsem možno), morda sta poleti uspela več časa preživeti skupaj (?), ampak takšna kot je bila, je bila za vas zagotovo zelo obremenjujoča. Povsem razumljivo bi bilo, da bi si želeli drugačen, bolj povezan odnos in vsi vaši občutki so povsem logični. Ko smo z nekom zares povezani, si želimo srečevanj tudi v živo. Vse zveze na daljavo so velik izziv, lahko za koga tudi boleče, pa tudi pogosto neklasične.

Vseeno bi se ustavila pri vašem občutku zapuščenosti… saj veste, vedno je pomembno, da takrat, ko nam partner pritisne na nek občutek, preveriti, če smo nanj morda kaj posebej reaktivni, oziroma senzibilni.

To zadnje se lahko zgodi v primeru, če smo kdaj prej res doživeli zapuščenost in nismo imeli nad tem kontrole, torej da se nič ni dalo spremeniti… Npr. če nas je kot otroka kdo zapustil, če smo odraščali ob enem staršu, če nas je morebitna ločitev staršev globoko prizadela & smo jo doživeli kot izgubo enega ali obeh staršev, če smo bili dlje časa ločeni od staršev, veliko v varstvu pri starih starših, hospitalizirani ipd ipd. Če ste doživeli karkoli podobnega, bi bilo smiselno, da najdete vašo notranjo punčko in najprej potolažite njo, ji date vašo popolno navzočnost in obljubo, da je vi ne boste nikoli zapustili. Morda boste ta nov odnos z vašim notranjem otročkom tako zelo vzljubili, da boste začutili, da jeza in žalost odpadata in se bo zapuščenost ob partnerju zmanjšala. Morda pa bo punčka v vas končno začutila, da je v polnosti vredna lepih in povezanih odnosov in da ne rabi tolerirati nič manj kot to. In da se povezanih odnosov ne rabi bati in da si lahko podeli mir tudi znotraj povezanega odnosa. Da ji pripada nekaj lepega in globokega.

Če tovrstne izkušnje morebiti nimate, pa bi vas samo spodbudila k temu, da prav nikoli ne nehate slediti svojim občutkom – ker vam nikoli ne lažejo.

Pri vašem vprašanju sicer ni nujno, da gre toliko za logiko ali-ali (ALI zaupate sebi ALI njemu), ampak za logiko in-in (lahko zaupate sebi in verjamete njemu). Še več, vas partner res lahko doživlja, da vas ljubi in da je takšna ljubezen najlepša. Je pa vprašanje, če si drzne tvegati preveriti, kaj vse ljubezen lahko ponuja – večjo bližino in globino. Lahko si celo tega želi, pa čustveno ne zmore. Omenjate namreč skrb za starše, kar lahko pomeni, da gre za s starši zvezane odnose. Ni pa nujno… Morda pa vas čez čas preseneti in bosta ugotovila, da si oba želita več in se preselila kam skupaj, ali pa bližje drug drugemu. Morda pa bosta ugotovila, da so želje različne.

Kakorkoli pa že bo, nikoli ne nehajte zaupati sebi.

Vaši občutki so sporočilni in vam sporočajo, da vam pripada več od trenutne (takratne) situacije. Samo pogumno jim zaupajte in poiščite način, da se boste ob partnerju počutili v občutkih upoštevani in vzeti resno tudi v dejanjih, ne le besedah. To vam namreč res v polnosti pripada: odnos, kjer se boste počutili ljubljeno, hoteno in želeno  Samo naprej. Če čutite, da imate težave s tem, da si prisluhnete, ali pa s tem, da postavite meje.

Vse dobro.