Ne zmorem več dojiti, kako naprej: Svetovanje za starševstvo
Pozdravljeni. Zelo naporen večer je za mano, po 24 mesecih sem danes ob dojenju začutila, da se počutim prav posiljeno.
Do zdaj mi je bilo dojenje večinoma ok, ampak že kar dolgo časa se doji več kot novorojenček! Non stop hoče bit na zizi! Najhuje pa je zadnji mesec saj smo dali čez 2 virozi skoraj eno za drugo in je že skoraj cel mesec doma iz vrtca in se posledično NON STOP doji! Pa vleče to zizo, pa spet levo, pa desno, pa levo, pa desno in meni se spet nabira in nabira in začutim kako se počutim, da me posiljuje!! A moram pač potrpet ker ona je mala in rabi zizo, da se umiti, ker bog ve kaj jo matra, da 2h ne zaspi (opazila sem tudi da ji raste zob). In ko sem dojela, da se počutim posiljena, sem postala še bolj besna, prosila boga naj hčerka zaspi, ker meni se bo scufalo!! Hčerka med tem spet probava ščipat mojo roko. Ji mirno govorim da mami buba in da danes je dovolj roke. Spet kričanje. In sem spet popenila, dvignila glas in se zadrla naj neha in da greva pac v dnevno sobo, ker očitno ne misli spat!! In seveda jok, kričanje.. Šla sem v dnevno sobo in jo pustila samo v spalnici. Sicer z 15000000 ton krivde, ampak nisem zmogla več dojiti!!!
Prišla sem do točke, da me sploh ni več ganilo to kričanje!
In kar je najhuje, prišla za mano, se mi vsedla v naročje in je sploh nisem mogla videti kot malo nedolžno bitje, ki rabi mirno, zregulirano odraslo osebo, da se umiri. Videla sem jo kot osebo, ki mi gre na živce. In velikokrat jo vidim tako. Na splošno se res res trudim vzgajati po načelih sočutne vzgoje, ampak jaz sem tako utrujena!! Nimam življenja, nimam hobijev, ničesar ne morem, sem živa duda že 2 leti .
Jok, krivda, trenutno se počutim otopelo.. Razmišljam kakšno nepopravljivo škodo sem ji spet naredila s svojim obnašanjem. Tako zelo si želim bit dobra mamica za njo, ampak enostavno na trenutke, ko so težke situacije, popustim na celi črti. Še eno področje na katerem sem pogrnila. Sem mislila, da bom, če se ji bom cela predala naredila največ za njo, da ne bo osamljena kot sem bila jaz kot otrok, ampak nisem pa pomislila, da bom sebe čisto izgubila s tem. Še najhuje pa je, da moji možgani njo krivijo za moje stanje. Prosim, če se je katera mamica znašla kdaj v podobnih občutkih, da mi poveste, kako ste se zvlekle iz tega? A se lahko popravim škodo, ki sem jo naredila? Kako naprej, če ne bom več zmogla dojiti?
__________________________________________________________________________________________________________________
Oh draga mamica… najprej en virtualni objem.
Mislim, da se je kaj taksnega že kdaj zgodilo vsaki mami. Niste sami in niste krivi in niste slabi. Vsak otrok kdaj zahteva preveč in posesa celo mamo. Vsak otrok kdaj ne zaspi po 2h. Vsaka mama gre kdaj iz sobe. Vsaka mama kdaj znori. In vsaka mama kdaj ne zmore. Ste samo človek in lahko si to priznate. In delate največ kot lahko.
Pravzaprav morda v vsakdanu delate preveč kot lahko, kaj mislite?
Spodaj ste napisali en pomemben stavek: “mislila sem, da bom, če se bom cela predala naredila največ za njo, da ne bo osamljena, kot sem bila jaz kot otrok….”
Torej odgovor zakaj to počnete ste si dali že pravzaprav sami. In tako zelo zaboli ta stavek, da bi človek kar zajokal z vami in vašo osamljeno punčko v vas.
Zdaj se morate samo srečati s svojo osamljeno punčko, jo potolažiti, ji priznati, da se je zgodila krivica in rešiti najprej njo – torej otroka v vas! Samo razmišljam, koliko vaše osamljenosti vam pravzaprav zbudi to vaše dete, ko dve uri porabite sami za nekoga drugega…. ?
Ko ste pisali na začetku o posilstvu, sem vas želela vprašati, če se vam je kakšna spolna zloraba zares zgodila. Mame, ki imajo to izkšnjo, precej hitreje začutijo gnus in hkrati težje postavijo meje in neredko se zgodi, da prav oboje ob svojem otroku. Če ste kaj taksnega res doživeli, vam nujno svetujem obisk terapevta, ki dela s spolnimi zlorabami…
In zdaj se glede dojenja. Mi res priporočamo – tako kot who – dojenje tam vsaj do 2-3leta, ampak (!) le dokler je obema tako ok. Če vam ni več ok, se lahko odločite za odstavljanje. To je povsem povsem ok. Lahko to naredite in ste kljub temu najboljša možna mami. Pravzaprav ne kljub temu, celo ravno zaradi tega. Če bo to pomenilo, da boste prisluhnili sebi in vašim željam, ter razreševali vaše rane hkrati, bo to najlepše darilo vama.
Priporočam vam, da raziščete (doma ali na terapiji) tudi zakaj imate težave s postavljanjem meja. Otročki jokajo, in protestirajo, itak, ampak na nas je, da precenimo, kdaj preprosto moramo narediti se kaj zase.
Vse dobro, čudovta mamica. Ne pozabite na vašo čudovitost, res ne 
P.s.: se nasvet glede krivde. Pa za dobro otroka. Če čutite, da je bilo kaj preveč, se otroku lahko opravičite in pocartate dvojno naslednji dan. Se najboljše pa je, da njej in sebi obljubite, da boste raziskali, kaj se dogaja in morebiti poiskali pomoč. Mate vi to. In bravo za pogum, za pisanje v skupino. Ni samoumevno
Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
