Vprašanje: Ostala sem sama z majhnim sinom, malčkom. Parnerja sem prosila da se odseli, ker itak ni bil navzoč. On želi nazaj, sama pa sem na koncu s svojimi močmi. Prosim za pomoč.

Spoštovana mamica, žal mi je, da ste se znašli v takšni stiski in kar krivično je, da ste čisto sama v tem zelo ranljivem obdobju prvega leta po rojstvu sina. Najprej bi vam rada povedala, da ste super mamica, ki se trudi po najboljših močeh. Vendar vam najbrž že grozi izgorelost. Nujno je, da si poiščete dodatno pomoč in da se razbremenite. Vsaj za kratek čas, uro ali dve na dan: da se spočijete, naspite, naredite kaj zase, … V varstvo lahko vključite starše, prijatelje in seveda partnerja, saj je oče vašega otroka in je zelo zdravo, da vzdržujeta stik ne glede na to, ali sta vidva par, ali ne. Morda se vprašajte, ko boste spočiti in mirni, kdo ste vi kot ženska, ločeni od vloge mame? Kaj vas veseli, kaj vas umirja in ob čem vam zaigra srce? Kakšne hobije ste imeli pred rojstvom otroka? Poskusite kaj od naštetega vpeljati v svoje življenje, ko bo otrok v varstvu. Da stopite malo iz vsakodnevne rutine, ko nenehno skrbite za sina in zaradi vseh naporov ter skrbi pozabljate nase. Podarite si ta čas samo zase in vrnili se boste bolj sproščeni, mirni in zadovoljni. Posledično se bo tudi otrok lažje in hitreje umiril.

Glede spanja dojenčka omenjate, da se zbuja na pol ure. Verjetno je, da je vaš dojenček dobil asociacijo dojenje-spanje, glede na gostoto zbujanja. Za več idej, kako to preseči, kontaktirajte strokovnjake za otroško spanje (npr Heleno Grmek). V terapevtski razlagi pa je tudi  zelo možno, da se vaša čutenja prenašajo na otroka, kar je lahko eden od razlogov za dolgo uspavanje. Enostavno mu je težko zaspati, ker čuti vašo napetost, razdražljivost in verjetno tudi žalost ter razočaranje zaradi težav s partnerjem. Ob takem težkem vzdušju se ne čuti varnega in vam to sporoča z nemirom. Po enournem uspavanju in nenehnem priklapljanju je čisto človeško, da se počutite nemočni in celo jezni, ker ne zaspi. Niste pa vi krivi za to. Zato poskusite dati krivdo na stran in iščite rešitve, kaj lahko storite, da se boste bolje počutili.

Kot terapevtka sem mnenja, da je nujno, da predelate vso bolečino, ki ostaja zaradi razhoda s partnerjem. Vedno kadar so v igri otroci in ni nasilja svetujem, da se pred dokončnim razhodom par odloči za partnersko terapijo. Pojdita k dobremu, izkušenem družinskem terapevtu, da naredita res vse. In za razhod se potem še vedno lahko odločite. Dajta si to možnost, da se pogovorita o svojih željah, občutkih, hrepenenjih in vzorcih, ki sta jih prinesla v odnos. Skušajta poiskati kompromise, obuditi privlačnost, ki je bila na začetku, zgraditi zupanje, ki je bistvena za zdrav odnos in se naučit spoštljive komunikacije. Vse to vama bo služilo tudi v primeru razhoda, saj vaju bo za vedno povezoval otrok v vlogi starševstva. Ne dovolite, da bi vaš sin odraščal brez očeta. Njun stik je bistvenega pomena, vključite ga v nego in kasneje v vzgojo.

Partner vas pogreša in to je dober znak, da bo pripravljen tudi kaj spremeniti. Dajte mu priložnost, pojdita na terapijo. Da ga ne ljubite več (kot pravite sami),  je lahko zgolj varovalka, odločitev zaradi vsega razočaranja in obupa. V primeru, da nič ne naredita na sebi, je zelo verjetno, da se vam v naslednjem partnerskem odnosu zgodba ponovi. Če se dokončno odločite za razhod, pa je nujno, da si vzamete čas, odžalujete izgubo in s poglobljenim delom na sebi odkrijete, zakaj ste se znašli ravno v takšnem odnosu. V obeh primerih svetujem terapevtski proces. Pred vsem pa na prvo mesto postavite sebe in skrb za svoje psiho-fizično počutje. Urgentno je, da se spočijete čisto telesno zato iščite rešitve za sočutno varstvo vašega sinčka vsaj nekajkrat na teden po dve uri. Vse dobro vam želim.

Saša Petrovič, ZDT