Vprašanje: Moj 3 letni otrok je doma vedno jezen, trmast in agresiven. Slišala sem, da je lahko vzrok za to, da mu morda manjka samozavest. Seveda sem se odločila, da ga bom bolj opazovala in zdaj to lahko potrdim. Tudi jaz sem kot otrok bila zelo nesamozavestna in sramežljiva. Kako mu lahko pomagam, da ne bo imel enakih težav kot jaz? Kako naj okrepiva samozavest?

Spoštovana mama! Odgovor na vaše vprašanje ste našli že sami.  Vedno, ko nas nekaj pri otroku moti, je dobro, da najprej pogledamo vase. Vse, kar mi nimamo predelano, čustveno podedujejo naši otroci.

Če smo sami v otroštvu bili sramežljivi in to nosimo še vedno v sebi, čeprav nezavedno, bo vse to čutil tudi naš otrok.

Zelo pomembno je, da ste vi samozavestni, saj je on pri tej nizki starosti del vas. Če sami ne premorete samozavesti, boste težko vzgojili samozavestnega otroka. Težko namreč kar preskočimo sami sebe. Tudi če vas sinček ne vidi, ko na primer ”zamrznete”, vas začuti, ker strahovi so nekaj, kar oddajamo nezavedno. Torej vsa čutenja nosimo s sabo ves čas, otroci pa so kot gobe in jih posrkajo vase. Tako se zelo pogosto zgodi, da nam otroci prebujajo naše nepredelane občutke in včasih prav pri istih letih, ko se je kaj dogajalo nam samim.

Začnite z delom na sebi, najdite svojo notranjo sramežljivo punčko in njene rane. Ko jo boste srečali in ji zaupali, kako verjamete vanjo, četudi drugi niso, vam bo počasi morda zaupala. Ko si boste okrepili najprej vašo samozavest v preteklosti, bo sprememba tudi pri vašem  sinku. Saj veste, otroci so naše ogledalo. 

Otroci so lahko doma različni, tudi plahi,  ampak v družbi se to pogosto spremeni. Ravno ta del, ko  omenjate jezo in trmo, je tam po drugem letu  zanje zelo značilen. Po drugem, tretjem letu se namreč otrok bolj zaveda sebe in se zato bolj močno to potrudi pokazati. Navzven se to pokaže pogosto kot tantrum, čemur rečemo trma in je za starše zelo naporna, ampak v resnici dober znak. Več o tem sem v eni zaprti Facebook  starševski skupini spregovorila v tem videu, katerega ogled toplo priporočam: O trmi

Če otrok ob nas pokaže veliko občutkov, to ni vedno slabo, prej obratno. To namreč pokaže, da nam zaupa in da je ravno ob nas tisti varen prostor, kjer lahko iz sebe spusti stres, ki se je nabral v njeovem telesu. Tako se eni bolj jokajo, drugi bolj jezijo ipd. Mama pa je tisti prvi varen steber prostora vseh občutkov.

Zato občutkov nikar ne ukinjajte, saj so dobri.

Vsekakor pa morate odkriti tudi to, kje bo morda vaša meja in kje bo otrok potreboval vašo pomoč, da se pomiri. Tako je precej veliko na Vas kot staršu: da ste odločni, samozavestni in le to predate na sina. Nekaj pa je tudi njegov karakter in življenje, ki ga bo sčasoma vseh teh veščin še naučilo. Je pač le še majhen in pač z leti dozorimo. Vsekakor vam, če vas še vedno skrbi, toplo priporočam individualno terapijo, da se vi znebite strahov. Potem boste  lažje sprejeli otrokove občutke.

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.