Vprašanje:

S partnerjem imava strašno krizo. On je čustveno vse bolj oddaljen. Postavljala sem ga pred dejstvo ali se naj trudi za družino ali naj pač spoka in gre. Nikoli mi ni dal jasnega odgovora. Danes sem mu ponovno to rekla, ker ne morem živet na razpotju in je rekel da do mene ne čuti več nič, da po 10 letih ni to to in da najbolje, da se razideva. Moji objemi in poljubi mu ne pomenijo nič. Po drugi strani pa me je skoraj v istem trenutku preden je odšel po opravkih pobožal in pravi, da se bova tole še pomenila… zelo sem zmedena.

Naš odgovor:

Pozdravljeni. Kriza v partnerskem odnosu se vsake toliko zgodi pri vseh parih. Ob branju vašega opisa je čutiti kar precej strahu … Kot pišete, Vi postavite ultimat, ko čutite čustven odmik, on pa naredi zid, ker se ob tem ne čuti varnega/spoštovanega. Kot da bi si ta vzajemen strah pred ranljivostjo in intimo kar podajala.

Kriza v partnerskem odnosu – moški se odzovejo drugače

Čustveni umiki so namreč moški naraven način komunikacije. Tako kot ženske kar moramo veliko govoriti, ko smo vznemirjene, moški potrebujejo za predelavo čustev prej samoto. In ponavadi se potem znajdejo v obilici dela v kakšni garaži, ali v športu, ali pa v kateri drugi aktivnosti. Ne vem, koliko zmorete čutiti v taki situaciji svoje telo in si priznati, da vas je zelo strah in da se znajdete brez kontrole in v vrtincu vprašanj, kaj se sploh dogaja in kje sta vidva …? Kako lažje je ne čutiti to napetost, ter samo izreci pogoj, ultimat, ker čutite, da bo pa res pokazatelj prave ljubezni? Toda “prava ljubezen” ni na drugi strani niti pogojevanje … Razumem pa, kot ženska, da to varnost nujno potrebujete za svoj obstanek, da vas organsko pomiri. In da vas odgovori v smislu “do tebe ne čutim nič več” prav prizadanejo in se znajdete na še večjem križišču, v še hujšem strahu, napetosti in grozi.

Kriza v partnerskem odnosu – moški se umika, ženske postavljajo ultimate

V resnici pa gre pri partnerju (čisto isto kot pri vašem ultimatu) pravzaprav za sporočilo: ne počutim se v redu v tej situaciji, skrbi me in prav prestrašijo me taksne situacije. Ko ženska namreč ultimate izreka naglas, moški prav zmrznejo, saj se nezavedno ustrašijo, da jih bo ženska na nek način prav požrla, prevzela … Da bodo zgubili del sebe. Isto kot vi čutite zdaj, ko ostajate z njim, ne da bi vam v resnici dal eno gotovost. V resnici gre za podoben občutek pri obema: isti občutek, ista negotovost, isti strah … Ne vem, koliko si dajeta pri vsem tem še občutkov zavrženosti, nezaželenosti in nevrednosti. In si mislim, da vaju oba vse to zelo boli, ko se znajdeta vsak na svojem koncu: on z umikom, vi z ultimatom.  Najbrž se neverjetno pogrešata in upata, da se bodo stvari uredile same od sebe … Da bi se res lahko, pa je pomembno, da vedno poslušate svoje telo.

Kriza v partnerskem odnosu – potrebno je veliko poguma

Vam zato želim veliko poguma za soočanje z lastnimi občutki. Vsi ti so tu z razlogom in je dobro, da ste v stiku z njimi. In nič ni narobe, če se jezite in se sprašujete, kaj se dogaja. Odlično bi bilo pa ugotoviti, katera so tista boleča čutenja, ki se morda že od prej skrivajo za občutkom besa in o tem spregovoriti. Kajti ko boste kot ženska začutili, katera je vaša senzibilnost v tej situaciji, boste bolj mirni v sebi in lažje govorili s partnerjem.

Vse dobro želim tudi vašemu gospodu – tudi on bo potreboval veliko poguma za soočanje z njegovimi občutki, predvsem pa za deljenje tega, kar v sebi čuti. Ta pot zagotovo ni lahka, obljublja pa rešitev odnosa. Če bosta oba šla v isto smer, pot iskrenega, morda tudi zelo težkega, vendar spoštljivega dialoga, kjer bosta spoštovala svoje osnovne različnosti, bosta zagotovo našla skupno besedo. Če čutita, da to ne bo mogoče, pa sta vedno dobrodošla na partnersko terapijo. Srečno na vajini poti!

Katja Knez Steinbuch, zakonska družinska terapevtka