Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 3 leta in imava 2 letnega otroka. Že prej je imel težave z alkoholom, ki pa so se sčasoma umirile. Pridejo še dnevi, ko pregloboko pogleda v kozarec , kar bi še tolerirala če ne bi vse drugo bilo ”narobe”.  Cele dneve je odsoten in sem za vse sama. Tudi iz  finančnega vidika nič ne pomaga, razen če ga zelo prosim. Ko se skregava je kratek čas ok, potem pa greva v novi krog. Ljubezen se je izgubila, ampak tistega koraka naprej pa ne naredim, ker imam še vedno neko upanje, da bo prišel dan, ko bo želel več časa biti z nama. Terapije si ne želi, ker prvi, da je vse super, da sem le jaz nepotrpežljiva.  Res ne vem kako naprej?

Spoštovani,

iz vaše zgodbe je začutiti ogromno bolečine in občutka nemoči. Res je, da nimate vpliva na partnerjeve odločitve, lahko pa veliko naredite pri sebi. Ko boste vi začeli zdraviti svoje rane in osebnostno rasti, je verjetno, da vam bo sledil mož. V nasprotnem primeru, boste lažje sprejeli odločitev kako naprej.

Podarite si čas in poskusite fokus obrniti nase, ker z nenehnim trudom, da bi spremenili partnerja se nič ne spremeni.

Poskusili ste vse in še več. Pretirana kontrola in nadzor imajo včasih obraten učinek.

Berem, da vam je težko, ker imate občutek, da ste sami v želji po spremembi v odnosu. Partnerjev odgovor je, da je vse lepo in prav, vaše telo pa čuti bolečino. Osamljeni ste, želite se povezati, biti slišana, spoštovana, ljubljena in na prvem mestu.

Presenečeni bi bili, če bi vam povedala koliko parov se ujame v podobno zanko. Vrtijo se v začaranem krogu. Nekdo se vedno bolj umika in zapira vase, drugi pa si močno želi bližine in teče za njim. Ta igra boli in če je zraven še odvisnost, je včasih čutiti, da smo v slepi ulici. Nikjer ni izhoda, vse okrog tema in občutek strahu ter nemoči, ki vas res lahko drži ujete v takšni dinamiki leta in leta.

Tako da, draga gospa, dajte si pohvalo, da ste spregovorili o svojih občutjih, da iščete pomoč in da ste spoznali, da takšen površinski odnos ni zdrav. Kaj lahko storite? Namesto moža ne morete sprejeti nobene odločitve. Vse ste že poskusili in verjetno bolj kot se jezite, mu grozite, dihate za ovratnik, bolj se on umika in živi v svojem svetu s prijatelji, kjer se počuti sprejetega.

Velikokrat se zgodi, da odkrijemo, da moški ni imel nobenega zgleda v primarni družini kakšna je zares vloga ljubečega partnerja in očeta. Mama pa je bila odvisna od svojega moža, ter preveč skrbna in posesivna do sina ali pa premalo, v vsakem primeru pa je ta mali deček bil zanemarjen. Globoko v sebi na nezavedni ravni je prišel do ugotovitve, da je čustveno se navezati oz. povezati zelo boleče, saj te drugi ne začuti in tako pride do izogibajočega stila navezanosti, katerega opisujete pri vašem partnerju. Pobrskajte med literaturo o stilih navezanosti, kako se vse skupaj prenaša v partnerstvo pa najbolje razlaga Sue Johnson v knjigi Močno me objemi.

Tudi vaša pretekla zgodba je pomembna. V partnerstvu vidimo priložnost za vse tisto, kar nam v primarni družini ni bilo dano. Če je deklica odraščala ob čustveno otopelem, odsotnem očetu, ki je bil po vrhu vsega še nasilen, bo v odrasli dobi imela zelo velika pričakovanja do partnerja, da zapolni to veliko praznino v njej.

Ker se ujame s podobno odsotnim partnerjem, kot je bil njen oče, je bolečina toliko večja.

Najprej je dobro, da se zavedate, v kolikor imate rane iz otroštva, da vam jih ne more zaceliti nihče drug, kot le vi sami. Na tej poti vas lahko varno vodi dober terapevt. Poskusite obrniti za začetek fokus nase, in se vprašajte od kod izvira vsa bolečina. Berite knjige, izobražujte se, pojdite na terapijo, delajte na lastni vrednosti in opazujte ali vam bo partner sledil. Včasih se nasprotna stran zamisli, ko se vse umiri in ni več tistega pritiska ter nenehnih konfliktov.

Glede ultimatov pa strokovnjaki za odvisnosti svetujejo, da se jih ne izreka, dokler niste res prepričani v odhod in tako rekoč s kovčki pred vrati. Kajti z vsakim ultimatom izrečenim kot prazna grožnja se vaša kredibilnost zmanjša in partner vas ne jemlje več resno.

Morda si res vzamete nekaj časa zase, da raziskujete svoje vzorce, prepričanja ter seveda želje in vizijo za prihodnost. Če ostati v vezi ali ne pa vam bo pokazal čas in vaš notranji glas in seveda je odvisno tudi od partnerja, če bo sprejel svoj del odgovornosti ter naredil kaj za ohranitev odnosa. Za dober odnos sta res potrebna dva, da prispeva vsak svoj del sočutja, razumevanja, podpore ter na drugi strani tudi trud za lastne spremembe, prilagajanje in predelovanje vzorcev. Obrambe ki so v otroštvu služili za preživetje, danes pa delujejo disfunkcionalno in razdiralno je treba ozavestiti, osmisliti ter jih počasi v varnem odnosu odložiti. Pred razhodom zato v večini primerov predlagam partnersko terapijo. Vse dobro vam želim.

Odgovor je napisala terapevtka Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku .