Ali mu lahko pomagam premagati zasvojenost?
Pozdravljeni. S partnerjem sva oba odvisnika. Pred leti sva si našla strokovno pomoč in začela delati na sebi in svoji zasvojenosti. On je kmalu opustil pomoč in se zopet zapletel v zasvojenost. Jaz še vedno hodim na skupino in delam na sebi. Mi lahko morda kdo iz izkušenj pove, kako bi mu lahko pomagala? Pravijo, da najbolj pomagaš tako, da nič ne pomagaš in zaenkrat se tega držim. Je pa težko, saj je to moj najbližji, za katerega sem mislila, da se bova skupaj postarala. Prosim vas tudi za predlog kake dobro knjigo o zasvojenosti. Najlepša hvala.
__________________________________________________
Draga gospa,
sploh si ne predstavljam bolečine, v kateri ste se znašli ob
recidivu partnerja. Morda celo doživljate krivdo, ker je vam uspelo, njemu pa ne morete pomagati. Preveva vas občutek nemoči in sprašujete se, kaj lahko naredite vi, da se ta nočna mora čimprej konča. Verjetno ste vsa ta leta upali in pričakovali, da bosta ravno preko boja proti skupnem sovražniku (
zasvojenosti) še močnejša in zmogla ta odnos peljati skupaj naprej, na globljem nivoju. In takšen vzajemen boj verjetno res poveže bolj kot kaj drugega. A žal se pri zasvojenostih mnogokrat te sanje ustavijo.
Namreč zdravljenje zasvojenosti žal vedno vsebuje tudi padce in recidive.
Ne vem, za katero
zasvojenost gre, ampak za
alkohol pogosto preberemo, da le malo ljudi zmore okrevanje in to v poprečju nekje šele po štirih padcih. Kar kruta statistika, ampak verjetno žal realna. Zasvojenosti so težke in marsikdo ne zmore. Temu strahu zdaj gledate v oči tudi vi in se sprašujete, ali lahko kaj naredite… Omenjate, da pravijo, da jih je treba pustiti in ena logika bo zagotovo tudi na tem: ljudje morajo sami odkriti, kaj želijo. Poleg tega pa pri
zasvojenosti velja tudi to, da hitreje ko trčimo ob dno, hitreje pridemo nazaj. In morda to prepuščanje vajeti partnerju hitreje privede do tega, da sam vendarle poskrbi zase in ponovno najde strokovno pomoč.
Drugi pa bi izbrali
ultimat in postavili pogoje, da lahko nadaljujejo odnos po padcu zaupanja. Toda zdaj ste na potezi vi. Vi boste morali ugotoviti, kje ste, zakaj vse to dopuščate in koliko tega sploh še zmorete nositi. Morda vam je vzdušje zelo domače in zaradi lastne izkušnje čutite, da ne smete kar iti, ali pa
postaviti meje na trdo. Toda v resnici jih lahko. Če bojo stvari šle še naprej izven kontrole, imate vso pravico, da precenite, ali to še zmorete spremljati. In pravzaprav morate zaradi lastne izkušnje in lastne občutljivosti na recidiv tukaj še toliko bolj
poskrbeti zase, da ne bi ponovno oba pristala v istem stanju. Vi veste, kaj to pomeni, ko spet popusti kontrola in
alkohol obvladuje telo, namesto obratno. Vi veste, kako je pomembno, da ste trdni, neomajni, vztrajni in pokončni. Ravno zaradi lastne izkušnje, kjer ste uspeli vse to preseči, veste, da se morate nujno zavarovati tudi vi sami.
Postavljanje meja lahko deluje kruto, lahko pa je največji izraz ljubezni do sebe in bližnjega.
Morda pa bi ravno ta meja bila pomemben faktor za drugo stran. A v resnici je razplet popolnoma v rokah
partnerja in verjetno je kruto tudi to, kako nimate kontrole nad njim in kako ga vi ne morete spodbuditi, še manj pa spremeniti. Čisto zares ste nemočni, saj se spremeni lahko le gospod sam. Zato priporočam, da si najdete dodatno podporo, morda obiščete se
al-anon, berete knjige od Sanje Rozman in predvsem čimprej poskrbite zase. Upam pa da v
skupini dobite se kak praktičen nasvet in izkušnje, ki bi vam morda koristile. Vse dobro in le pogumno prisluhnite sebi!
Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.