Življenje z lažnivcem ni lahko. Lažnivci se ne zavedajo laži in včasih že sami sebi verjamejo, da govorijo resnico. Največja težava nastane, ko zanje laganje postane normalen vzorec vedenja. Navadno ločimo kompulzivne in patološke lažnivce. Kompulzivni pretiravajo in olepšajo stvari, ker želijo sebe prikazati v boljši luči. Patološki lažnivci pa občutijo potrebo, da se tako obnašajo, toda ne iz sebičnih motivov, temveč zato, da bi pritegnili pozornost drugih.

Znaki patološkega lažnivca:

• posebna govorica telesa: dolgotrajni očesni stik ali negotova gestikulacija. Lahko tudi beganje z očmi, grizenje ustnic, oblizovanje; dotikanje z rokami na točno določen del telesa med laganjem (npr.nos), prekrivanje ust, opletanje z rokami…
• lažnivec zgodbo nenehno spreminja in dodaja različne podrobnosti, neverjetne detajle
• lažnivec ni dosleden pri predstavitvi dogodkov in dejstev
• lažnivec zavlačuje z odgovorom
• lažnivec pretirava in olepšuje, sebe prikazuje v najlepši luči
• če je avtor laži odkrit, se ali zaščiti ali postane agresiven: odgovornost pogosto prenese na drugega in sebe prikaže kot žrtev
• lažnivec zanika laži in jo prizna le v izjemnih razmerah, ne zaveda pa se resnosti svoje težav
• lažnivec se prilagaja osebi, ki potrebuje korist in pomanjkanje osebnega mnenja;
• lažnivec nima občutka empatije
• pogosto izgubi svoje najbližje, ker ga ulovijo na laži
• poleg laganja je navadno prisotna še kakšna motnja

V partnerski zvezi se lažnivci ne zmorejo držati dogovorov

Lažnivci dajejo lažne obljube, zanikajo svojo vpletenost in lažejo do konca. Lahko so agresivni, impulzivni, posesivni oziroma bolestno ljubosumni. Pogosto izgubijo najbližje prijatelje in partnerje. Sebe pa vedno prikažejo kot nekoga, ki svojega partnerja obožuje in bi zanj naredil vse, a v realnosti je to daleč od resnice – saj se ne zmore še soočiti s sabo.
Življenje v takšni partnerski zvezi je izjemno naporno, ker partner nikoli ne ve, kakšna je resnica. V resnici se negotovega počuti tudi partner, ki laže, zato si ta občutja vztrajno podajata. Partnerke, ki ne zmorejo zapustiti odnosa, se z njimi povežejo v soodvisne odnose in jih rešujejo in zanje iščejo oblike psihosocialne pomoči. Toda za resne spremembe ni garancij, nujna pa je psihoterapevtska pomoč, oz. dolgoročna pomoč družinskega terapevta.

Vzroki za laganje

Lažnivec ima posebno vrsto osebnosti ali posebno duševno stanje, ki ga spodbuja k temu. To stanje se v človeku ne pojavlja nikjer, ampak je zakoreninjeno v nekaterih globokih psiholoških problemih ali poškodbah. Najpogosteje je to vedenje povezano z nizko samozavestjo ali izkušnjami otrok. Pogosto iščejo vzroke za laganje zakoreninjeni v otroštvu. Otroci sicer vedno lažejo zato, da bi s tem opozorili nase. Pogosto gre za otroke staršev, ki zmorejo nuditi veliko fizične skrbi in materialne podpore, ne zmorejo pa pokazati ljubezni in se uglašeno odzivati na otrokove čustvene potrebe. Nekateri starši otroka postavijo v središče svojega življenja in zanemarijo svojega in partnerski odnos. V takem primeru ga pogosto hvalijo, primerjajo, morda celo spodbujajo k tekmovanju. Tudi ta otrok pogreša pristno čustveno bližino starša in lahko razvije mehanizem laganja, da bi opozoril nase. Laganje lahko v odraslosti še nadgradi. Odraslo oseba, ki trpi zaradi te motnje, odlikuje mentalna nezrelost, zato ne more predvideti posledic svoje domišljije. Pomembno vlogo pri razvoju motnje ima seveda tudi dedna predispozicija osebe.

So vsega krivi možgani?

Primarni vzrok patološkega laganja ostaja neznan, vendar tesno povezan z nepravilnim delovanjem centralno živčnega sistema. Raziskave so namreč pokazale, da obstajajo določene možganske strukture, ki se pri patološkem laganju spremenjene. Med laganjem je zmanjšanja aktivnost v jedru hipotalamusa in prefrontalnega korteksa. Pri patoloških lažeh se v prefrontalnem korteksu zmanjša volumen nevronov (siva snov) in poveča volumen živčnih vlaken (bela snov) v primerjavi z normo. Ugotovljeno je bilo, da imajo patološki lažnivci v prefrontalnem korteksu več bele snovi, ki jim omogoča to kognitivno sposobnost laganja. Tako struktura prefrontalnega korteksa vpliva na dovzetnost osebe, da govori neresnice. Zdi se, da so možgani moških bolj programirani za te spremembe, zato je večina patoloških lažnivcev moških.

Laganje je simptom motnje

Patološko laganje je resna težava, bilo je diagnosticirano kot motnja (v DSM III – Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, third edition). Trenutno pa ga znanstveniki še vedno raziskujejo, toda opažajo, da je patološko laganje prisotno kot delni simptom pri ostalih motnjah:
• Osebnostne motnje (histrionična, narcisoidna (NOM) in mejna osebnost (borderline, MOM))
• Razvojni in antisocialni patološke motnje (psihopati, sociopati,…)
• Odvisnosti (alkohol, droga)
• Agresivnost
Patološki lažnivci lahko pri poligrafskem testiranju pokažejo normalen odziv krivde. Možen pa je tudi odziv brez čustev, ki je značilen za psihopate. Kazniva dejanja, povezana s patološkimi lažnivci, vključujejo ponarejanja, tatvine in razne goljufije. Ljudje z antisocialno motnjo lažejo za svojo dobrobit, predvsem vezano na denar, spolnost in moč, patološke laži pa so bolj notranje. Klienti z MOM se ukvarjajo s svojimi občutji zapuščenosti in osamljenosti, lažnivci pa so sami sebi dovolj. Klienti z NOM pa se imajo za popolne in so neempatični do drugih, lažnivci pa lažejo, ker se jim zdi, da njihovo življenje ni dovolj zanimivo.

Kako pomagati patološkim lažnivcem?

• ker se ne zavedajo težave in ne želijo pomoči, se z njimi ne razpravlja
• najlažje se odločijo za pomoč po naročilu sodišča ali večji osebni izgubi (partnerke, kariere, …)
• zdravljenje je dolgotrajno
• mnenja o tem, ali se lahko oseba izboljša, se med psihologi razlikujejo. Po eni strani je to resnično, če človek sam uresniči destruktivnost svojega vedenja in se želi spremeniti, po drugi strani pa je to nemogoče, ker strukture možganov ni mogoče spremeniti. Terapije so zato dolgotrajne.
Lažnivca je najlažje prepoznati, če ga prisilite v opise najmanjših podrobnosti, saj se bodo s tem zmedli in bodo vse težje nadzorovali svojo izmišljeno zgodbo in njen potek. In če to ne deluje, naj vam zgodbo ponovijo od zadaj naprej. Na takšen način se bo porušila še tako zelo skrbno načrtovana zgodba. Ko se zgodba poruši, je čas za resen pogovor.

Kaj narediti, če smo ujeti v partnerskem odnosu s patološkim lažnivcem?

Najpomembnejše se je soočiti s tem, da laži niso resnica. Partner si bo to zelo težko priznal in morda ne bo nikoli pripravljen na soočenje sam s sabo, zato se nikoli ne bo spremenil. Če vam to ne ustreza, boste morali povedati, da ste ob iskanju pomoči pripravljeni stati ob strani, ali pa se umakniti. Če lažnivec ne prepozna težave, je izhod edina rešitev. Pri tem tudi vam priporočamo strokovno pomoč, saj laži vedno boleče vplivajo na vse.

Napisala in uredila: Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka