Lep pozdrav!
Imam problem s partnerjem seveda. Skupaj sva 8 let. Na začetku najine zveze nisem vedela ali sem v nebesih, ali sem srečala svojo sorodno dušo pojma nimam…bil je prijazen, vse bi naredil zame ni da ni kako sva en drugega razvajala…takrat sva bila stara 18 in 21 let in to je trajalo 4 leta…nato pa kot bi se vse skupaj pretrgalo….ko sem mu rekla da ne želim več hoditi z njegovo družbo ven, ker so sami fantje in se res z njimi nimam kaj pogovarjat se je vse spremenilo…kot da mu je ta ideja všeč…začel je hoditi sam ven…jaz sem začela hoditi sama ven …ok vse lepo in prav, nisva imela otrok, ampak takrat se je odnos čudno spremenil…seveda se je tudi spolni odnos spremenil…baje ni bilo nobenega varanja vmes in tudi iz moje strani ga ni bilo…ko sva se nekako pogovorila..sva se pogovorila o otroku…res sem si ga želela, ker sem zelo zgodaj izgubila brata in mi je v srcu mankalo nekaj, kar bi bilo moje krvi…:S tudi on je bil vesel ideje…med nosečnostjo se mi je lepo posvečal bil z mano vendar še vedno je okol hodil sam…tudi po pogovoru da me malo moti in da me je strah da bi prišlo do varanja, mi je rekel da me ne vara in ga ni ganilo ko sem kdaj tudi zajokala…delal je kakor je želel…po porodu se je vse skupaj samo še stopnjevalo…bil je minimanlno 2 x na tedn s prijatelji po gostilnah in prihajal domov pozno…obupano sem ga na vse možne načine prosila naj hodi po službi domov ker ga potrebujem čeprav se ne posvečam več toliko nama…ampak zaman…sedaj sva skupaj kot sem omenila 8 let in me počasi vse skupaj spravlja ob živce ker nima želje biti z nama…mala je stara 3 leta želi imeti ob sebi njega in mene ampak včasih se mi zdi kot da smo mu zaprle pot do njegovega sanjskega življenja…SVOBODE. Ko se nekaj dogovoriva se ne drži dogovora…npr…prosim ne hodi danes v gostilno ker imamo jutri krst…odgovor je bil pridem takoj po službi…realnost? pride zjutraj eno uro preden se gre v cerkev…tako sem bila izmučena zaradi živcev da sem konkretno zbolela…vendar tega kako mi uničuje življenje sploh ne vidi…ne vem kako naj vam povem…edina težava je da ne zna uživati z nama ampak se raje sprošča ob prijateljih na pivu….kako naj se rešim vsega skupaj…ker enostavno nimam več nobenega potrplenja…:S vendar ga imam še vedno rada in tudi on pravi da me ima čeprav dela napake..jih priznava, ve kaj dela narobe…mogoče je odvisen od takega življenja? ko je živel doma je imel veliko prostega časa, ni rabil delati nič…zato se mi zdi da se kar ne zna zaposliti z delom…prosim za pomoč ker bi zelo rada to težavo rešila…:S hvala iz srca <3
Naš odgovor:

Pozdravljena, draga mamica.

Hvala za odlično in strnjeno samoanalizo vašega odnosa s partnerjem. Kot ste sami povedali, je bil vajin odnos na začetku zelo obetaven, poln lepih občutkov in hormonov. Za partnerske odnose je to nekaj običajnega, včasih pride celo do pravega zlitja, ko sta partnerja močno povezana (kot sta bila ze kot dojenčka ob mami). Če je bilo tako tudi v vajinem primeru, je mogoče potem celo logično, da vama (ali enemu od vaju) je po štirih letih ustrezalo malo časa tudi zase. In tudi s tem je vse v redu, dokler oba partnerja to situacijo doživljata podobno in sta v tem se vedno povezana.

A pri vas že takrat ni bilo tako. Če vas prav razumem, se v družbi partnerjevih prijateljev niste počutili najboljše, vsekakor pa niste čutili, da ji pripadate. Ob tem ste tudi vi zaceli živeti svoje življenje, a na tak način ste se popolnoma oddaljili od vašega partnerja in isto ste čutili zanj. Te dogodke opisujete na en boleč način, zato se mi ob tem postavlja vprašanje, koliko sta zmogla o tem takrat govoriti – na način, da sta bila oba slišana.

Ta sprememba vaju je namreč neverjetno zaznamovala. Očitno tudi vase telo ni zmoglo tega, zato se je oglasilo precej glasno tudi v spolnosti. Vam je sploh bilo do spolnosti, ko ste se čutili najbrž pa tako neopaženo in njemu nepomembno? Ali je partner izgubil privlačnost v vaših očeh? Ste zmogli poslusati telo? Namreč vsakič kadar ne spregovorimo o svojih čutenjih na glas, v smislu da jih ubesedimo in smo potem tudi slišani, ta ostajajo v zakopana našem telesu. Telo pa vedno pove vse, tudi ko mi ne zmoremo čutiti občutij, ki so pretežka. Včasih se oglasi preko raznih alergij ali ostalih psihosomatskih bolezni, v spolnosti pa nikoli ne molči… Zato je sprememba v spolnosti vedno rdeč alarm za vsak odnos.

Ob omembi izgube vašega brata je čutiti, da ste bili že zgodaj soočeni s težjimi občutki žalosti, pa najbrž tudi osamljenosti. In verjamem, da vam ni bilo lahko in da ste pogrešali nekoga vašega, ki bi mu spet pripadali in on vam. Najbrž ste nekaj pripadnosti ob partnerju vseeno doživljali, da ste se odločili za tako velik korak, kot je otrok. Vseeno pa vam moram napisati, da je alarmantno prebrati, da se v zvezi absolutno niste počutili v ok, pravzaprav ste se počutili osamljeni (najbrž vsaj toliko kot ob izgubi brata), pa tega niste zmogli ubesediti, ampak ste se kar drzno odločili za otroka.
Niti ne vem, ce ste se tega zavedali. Kot da ste na nek način ignorirali vaša zelo intimna občutja, a hkrati delovali iz neke ranjenosti, ki se ni dobila svojega mesta za reševanje. Taksne odločitve so res tvegane in prebujajo veliko strahu, a ga ob vasi pripovedi ni direktno čutiti. Zato bi me na terapiji zelo zanimalo, zakaj vas je bilo strah izraziti to, kar ste čutili? Kje ste se naucili, da se o tem ne govori? Ali pa zakaj tega niste zmogli narediti na način, da bi vas partner slišal. Vaša čutenja so namreč pomembna in sveta in zasluzite si, da ste slišani!

Morda bi mi odgovorili, in celo v mailu navajate, da ste partnerja prosili. Da ste, predvsem po porodu, izrazili svoja občutja, a so bila spregledana in na hitro odpravljena. Je čutiti, da ste ob partnerju prav nemočni in da na kakršenkoli način poskusite, ni v redu. Zato bi vas vprašala, kako to, da morate tukaj pozirati toliko težkih občutij? Kako to, da ste se znašli v takem odnosu? Kje je vaša jeza? Vam je taksna pozicija v odnosu že iz kje poznana? Kakšen odnos sta imela vaša starša? Vse to in se več me zanima, ko berem vašo pravzaprav žalostno situacijo.

In se ključen odstavek. Ja, vas partner je lahko odvisen. Lahko je odvisen od alkohola, ali pa od adrenalina, ki ga doživi, ko se gre ven sprostit. Tega odgovora vam zal direktno ne morem dati na daljavo, sem pa prepričana, da vi čutite, ali je tam kakšna resna težava ali ne. Pomembno pa je, da si boste tokrat prisluhnili. Morda se bolj – se vprašali zakaj ste vi tukaj “pristali”, zakaj točno ob takem partnerju. Zakaj ob partnerju, ki potrebuje odmik? Koliko se tudi vi bojite odnosov?

Kakršnakoli že ta kruta situacija v realnosti je, ste si vi njega izbrali in poleg vsega je se oče vajinega otroka. To se ni zgodilo kar naključno. V vasem življenju ima izredno pomembno vlogo. Kar pa ne pomeni, da morate ostati v odnosu in biti tiho. Pomembno se zdi, da bi mu vse to kar nosite v sebi res iskreno pokazali. Če imate občutek, da ste to že storili in da se v tem ne zmoreta slišati, potem vama nujno predlagam partnersko terapijo – to je terapija, kjer oba partnerja dobita mesto, da sta slišana in razumljena, a hkrati povezana. Če čutite da gre za odvisnost, se mora slednja seveda prekiniti, da sploh lahko normalno komunicirata. Vsekakor se pogovarjajta in iščita rešitve, če jih ne bosta zmogla najti sama, pa se lahko vedno obrnete tudi name. Želim vam, da bi se naprej iskali odgovore na vprašanja, prvo o sebi, pa tudi o vama. Pa srečno.

Katja Knez Steinbuch,

doktorska kandidatka zakonske družinske terapije