Življenje v isti hiši kakor tašča in težave: Svetovanje
Pozdravljeni.
Imam težavo in sicer z življenjem v isti hiši kakor tašča. K njemu sem se preselila pol leta nazaj in imam že sedaj veliko problemov glede skupnega bivanja.
Fanta imam zelo rada in zveze res ne bi prekinila, ampak življenje pod isto streho z njegovimi starši in bratom nama predstavlja težavo.
Živiva v zgornjem štuku, ampak je imela tašča predstavo, da bomo, preden bodo otroci, živeli skupaj, jedli skupaj, oziroma se vedno družili spodaj pri njih. Da bova hodila gor praktično samo spat. Uprla sem se ji in rekla, da rabim preživeti tudi nekaj časa skupaj s partnerjem in da si jaz predstavljam tako, da jeva zgoraj in da plačujeva za svoje stroške hrane… Ona bi nama kuhala, prala cunje, se skoz družila z nama. Jaz pa si tega ne želim. Po dolgem času in s prerekanjem, s partnerjem končno ločeno jeva, razen kadar so vikendi. Potem si vzameva čas in sva celo popoldne spodaj, da bo vsem lažje. Nato dobim na koncu stavek ob 8ih zvečer: “Ja a že gresta gor?” To mi predstavlja stres. Ker sva ji namenila čas in potem ima ona občutek, kot da ji ne posvečava dovolj pozornosti.
Če se druživa samo 15 minut, morava razlagati kaj bova delala, da že greva.
Potem hodiva čez svoja vrata in so včasih tudi njihova vrata odprta v hodniku in ko jih vidim čez vrata, pozdravim. Kadar jih ne vidim, ne pozdravim.
In potem je partnerju rekla, da si želi, da jo vedno pozdravljam. Ni mi všeč, da jih moram pozdravljati, če jih ne vidim. Seveda pozdravim, če jih vidim.. ni mi, da bi se drla.
Fant ne razume, da sem prišla k njemu živet in ne k njim.
Da niso več oni ampak midva. In skoraj vsak dan, ko pride iz službe, gre najprej čez njihov vhod in jih pozdravi in se zadrži 10- 15 minut. Starša ga prosita za pomoč- rezerviranje počitnic, popravilo računalnika. Sam je rekel, da je mami posesivna in iz odnosov sem razbrala, da je mami v družini glavna, ati nima besede… Partner pa se je postavil v vlogo očeta. Ko ima brat problem, mu v večini primerov pomaga on in ne ati. Partner je mislil, da bomo sedaj skupaj potovali in sem mu morala razložiti, da pač so to sedaj najini momenti. Moram poudariti, da sta tako tast kot tašča drugače zelo dobrega srca in vedno skočita v pomoč, če bi imela problem. Ampak mislim, da moram postaviti meje in ne vem točno kako bi se lotila, ker je res navezan na svojo družino in potem misli, da sem proti družini, ker se borim za njegov čas… Kako naj postavim meje?
______________________________________________________________________________________________________
Spoštovana anonimna,
ta situacija je precej frustrirajoča, še posebej, če je partner do vas pozoren, ljubeč in spoštljiv, moti vas pa le to, da posveča preveč energije potrebam svoje družine.
V globini pa to ni tako majhna stvar, saj se vi ob tem počutite samo, jezno in izgubljeno.
Občutek je tak, kot da bi se človek moral razjeziti, saj vam situacija gre precej na živce, če pa bi prišlo do tega, pa bi vas pokopala enormna krivda.
In tako se ob svoji družini najbrž počuti tudi partner. Meje ne zmore postaviti, ker bi se potem moral soočiti z vso to krivdo. Pa tudi z realno sliko družinske situacije, ki jo ves družinski sistem nezavedno poskuša skriti. Je pa to njegovo notranje delo, ki je nujno potrebno, če se želi čustveno osvoboditi in opolnomočiti kot odrasla, funkcionalna oseba. Le-tako osebo namreč mi v partnerstvu nujno potrebujemo, če želimo, da je naše partnerstvo zdravo.
V vprašanju sprašujete, kako naj postavite meje, ampak te meje bi v resnici moral postaviti vaš partner.
Ko pridemo živet k družini partnerja, pademo v njihovo dinamiko in se ulovimo v disfunkcionalnosti, ki jih ta družina ima. Mama, ki črpa življenjsko energijo svojega otroka, je v vašem primeru ta disfunkcionalnost. Ker pogreša povezanost s partnerjem, to praznino blaži z iskanjem bližine s svojim sinom. Sin, ki taki mami ne postavi meje, pa ne bo nikoli zares stal v svoji moči. Ne bo čutil svoje moškosti, suverenosti in fokusa v življenju. Vse to se kaže v vajinem partnerstvu, saj se ob njem kot ženska počutite, kot da zmanjka “tisto nekaj”, kar je samo vajino, je sveto in je bolj pomembno kot to, da je njegova mama zadovoljna z njim. Zaslužite si partnerja, ob katerem se počutite zavarovano in slišano.
Če nam partner reče, da naj sprejmemo stvari take kot so, pa to ženski ne prinese nobene varnosti.
Če bi želeli raziskovati svoj čustveni svet, bi vas tukaj usmerila z vprašanjem; kako to, da ste se znašla v odnosu, kjer moški ne da varnosti?
V odnosu, kjer morate moškemu razložiti, zakaj vam ta situacija ne paše, on pa vas v tem spregleda?
Od kje vam je ta občutek že znan?
Pa tudi, kaj bi za vas pomenilo, če te varnosti od njega ne boste prejela?
Kako ste pa vi s postavljanjem mej?
Pri takih zvezah je skoraj nujna partnerska terapija, ali pa vsaj partnerjeva individualna, da bi sploh zmogel postaviti meje.
Bi pa mu priporočala tudi knjigi Po tihem zapeljani in Poročen z mamo, katerih avtor je Kenneth M Adams.
Vse dobro vam želim, Pia Jerman Družinska terapija – Vita Bona
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
