Izpoved moškega: Svetovanje za pare
Pozdravljeni.
Veliko je govora o moški tišini, zato sem se odločil, da napišem svoje izkušnje in gledanje na to stvar.
S partnerko sva bila pred najino zvezo 5 let najboljša prijatelja. Ogromno sva se pogovarjala, o odnosu, karieri, osebnem razvoju, spolnosti…zaupala, pomagala, dajala drug drugemu nasvete, stala ob strani, hodila na sprehode, zabavala, smejala, jokala. Veliko prostega časa preživela skupaj, prespala…skratka, vedela sva kdaj je kdo sexal, šel na wc… Ne glede na to, da sva bila oba v vezi, nikoli ni prišlo do spolnosti. Veliko je govorila, ker ima dar govora, jaz sem večinoma poslušal, ker sem dober poslušalec. Sem pa zmeraj pokomentiral, dal nasvet, jo usmeril, potolažil in razumel. Njene besede in teme so šle gladko, v moja ušesa. Komaj sem čakal, da se vidiva in klepetava. Bilo je veliko prijateljstvo, brez spolnosti.
Lahko rečem, da sem imel srečo, da sem imel takega govorca ob sebi.
Po vseh teh letih druženja, sva oba včasih pomislila, na glas in po tiho, v svojih glavah, kako bi bilo, če bi sexala. In zgodilo se je. Prvi najin sex je bil nepozaben, na morju, strasten, stene, vrata, okna so bila rosna, počitniška hišica se je tresla, kozarci na terasi so žvenketali od nabijanja…
Torej, ko sva stopila v odnos sva se poznala v piko. Ves ta prijateljski odnos, preseliti v partnerskega in ga začiniti z ljubeznijo in sexom. A ni šlo tako lahko. Sčasoma so se začeli kregi, nesoglasja, očitanja, problemi. Vedela sva o najinih temnih straneh, prenesla slabe stvari najinih prejšnjih vez.
Nisva imela idealnega otroštva. Bilo je poniževanja, tišine, kreganja, klofut. Vem, da je to tudi vpliv mojega in njenega otroštva, vzorci.
Med odnosom sem dobil občutek, da nikoli nisem slišan.
Nikoli se nisem mogel izpovedati, izliti čustev, se pogovoriti, izprazniti dušo pred partnerko. Ali sem bil prekinjen ali neslišan– vsakič. Večino moškim so te zadeve težke, za pogovarjat a hkrati nujne za dober odnos. Vedno je imela zadnjo besedo, vedno je imela svoj scenarij dogodkov. Na svoja vprašanja meni, si je po mojih parih besedah, odgovorila sama. Zjutraj, ko sva se vstala, je zmeraj našla stvar, da jo je zmotilo. Pokvarila mi je cel dan.
Ja vem moj problem, ker sem se pustil, ampak brez potrebe. Pri teh stvareh ni nikoli ostala brez besed, sikanje oziroma teženje v prazno, milijon nepotrebnih besed. Partnerka je veliko delala, po navadi popoldne, jaz pa dopoldne. Imel sem voljo in čas, da pospravim stanovanje, zribam kopalnico, posode, posesam, pripravim večerjo, poskrbim za domače živali, da jo razbremenim in razveselim, in ko pride domov, da bo zadovoljna. A ti šment, spet je nekaj našla, da jo zmoti, nove vrečke ni bilo v kanti za smeti.
Zakaj spet počivaš po službi, zakaj igraš šah na telefonu, zakaj toliko športaš, zakaj spet kadiš, zakaj nisi tega naredil, zakaj nisi tega takoj naredil, zakaj, zakaj zakaj…vmes pa se zmerjanja.
Kar se je spomnila je moralo biti takoj narejeno, zmeraj diktirala moja opravila, nikoli ni bi narejeno dobro.
Ob vsem tem sem občutil tesnobo, žalost, cmok v grlu. Bil sem razočaran, prizadet, počutil sem se nesposobnega, nekoristnega tudi neljubljenega. Izgubil sem smisel partnerstva in družinskega življenja. Na živce mi je šla. Bežal sem v svojo tišino, ker tam sem se prepričal, da ni vse tako. Tam sem nabijal svojo samozavest in premišljeval, tam sem se pogovarjal sam s sabo, ker tam sem bil slišan, nihče me ni prekinjal. Tam sem imel svoj odgovor.
Vsak dan sem športal, da sem pokompenziral stvar in dal ven to napetost. Nisem se zatekal drugim ženskam, alkoholu ali jo varal. Raje sem se pogovoril s svojim prijateljem. Tudi na terapije sva hodila in priznam, da je pomagalo dokler sva vztrajala.
In pol se vprašate ženske, zakaj tišina in zakaj se nam dobesedno, ne da pogovarjati z vami?
Začnite s pohvalami. Pa čeprav je majhna stvar. Dajte nam vsaj občutek, da ste opazile narejeno stvar in naš trud. Ce želite pogovor, pristopite k stvari kot je treba. Ne z obsojanjem in napadom ali povzdignjenim glasom, oziroma že pripravljenim odgovorom na lastno vprašanje. Povejte, da bi se rade pogovarjale, stisnite se k nam, počasi napeljite na pogovor. Tudi ve morate vložiti trud.
Poskušajte nas razumeti. Tudi mi smo utrujeni od dela, tečni in rabimo čas zase in za prijatelje, da si spijemo pivo in pogledamo tekmo s prijatelji ali kartamo, smo pa željni pohvale in dotikov.
Večkrat dajte pobudo za sex. Spontano nas presenetite in nas zadovoljite, nikoli se ne bomo odrekli spontanemu oralnemu sexu, med tem ko kuhamo kosilo. Oblecite se v sexy spodnje perilo ali se nam pridružite pod tušem. Sej imate domišljijo. Pohvaljen, opažen, sit in zadovoljen moški, bo vedno pripravljen na pogovore. Tako kot ste vi potrebne pogovora, smo mi sexa v odnosu. Ni za nas sex vse, je pa veliko. Imam zelo privlačno in sexy partnerico, me vzburja in želim si sexa z njo.
Imate pa tudi prijateljice s katerimi se veliko pogovarjate, tudi o stvareh, ki se z nami ne. Prijateljičin pogovor ni isto, ne bo zadovoljil vaših potreb, lahko pa delno.
Zavedam se pa, da tudi jaz nisem idealen.
Vsaj poizkusite, to bo moške naredilo govorca, vsaj mene bo.
Da počasi zaključim… S partnerko se veliko pogovarjava, rešujeva odnos, delava na sebi, odločena sva postavit stvari na svoje mesto. Imava prečudovitega otroka, sva dobra starša in upam da bomo spet zaživeli kot družina.
_________________________________________________________________________________________
Dodaten komentar terapevtke Barbare Holcman ;
Anonimni moški, hvala za vaš zapis in pogum, da ste ga delili. Zelo zanimivo je bilo prebrati vašo zgodbo, predvsem zato, ker iz nje lahko preberemo točno to o čemer se v teoriji vsi pogovarjamo, in sicer, a si tudi moški želite pristnega odnosa, v katerem se počutite spoštovano, ljubljeno in cenjeno.
Da tudi moški želite biti slišani in videni in da se to zgodi zgodi skozi pogovor kakor tudi spolnost.
Za vse to se vam res iskreno zahvaljujem, saj podira stereotipe, ki si jih moški in ženske ves čas podajamo.
Vaš komentar je pa zanimiv iz še ene perspektive in sicer ste neverjetno dobro opisali kako različna je dinamika odnosa in potreba človeka, ko je v prijateljskem in ko v partnerskem odnosu. Naj razložim, ko sta bila z vašo partnerko samo prijatelja, čeprav sta si bila res blizu, ste bili vedno poslušalec in ona govorec. V teh vlogah sta oba uživala in dajali sta vama to kar sta potrebovala. Vendar, ko sta postala partnerja, so se vajine potrebe v odnosu spremenile. Vi ste sicer še zmeraj poslušalec, pa si tako zelo želite biti tudi govorec, ki pa ne samo , da govori, ampak je tudi poslušan in slišan.
Zato pa so partnerski odnosi naporni in zahtevajo nenehen trud in delo.
Najboljša novica pa je, da s trudom in delom na odnosu pridemo do tiste lahkotnosti, ki si jo želimo. Ko ljubimo in smo ljubljeni, ko imamo občutek, da zmoremo premikati gore, čeprav jih ne rabimo, ker nam je tukaj in zdaj z našo ljubljeno osebo preprosto lepo. Še kaj napišite!
Dodaten komentar družinske terapevtke Katje K. Knez Steinbuch ;
Tudi jaz sem zelo vesela vase moške zgodbe:
– ker jih pogrešam
– ker so edinstvene in drugačne od ženskih
– ker nam vsem date en velik opomnik 
Bom vesela, če se se kaj oglasite v skupini, podpiram!!
Uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch
Najdete nas tudi na Facebooku.
Podobni članki : Anonimne zgodbe iz terapevtske pisarne
