Pred kratkim sva si s sodelavko ogledovali stare družinske fotografije, ki so ležale na njeni mizi. Nekaj jih je prikazovalo njeno babico, ki je med gospodinjskimi opravili pozirala pred kamero. Zdelo se je, da so fotografije iz 50-tih ali zgodnjih 60-tih let prejšnjega stoletja. Stala je tam za kuhinjskim pultom, oblečena v svojo srajčno obleko, in pripravljala obrok. Na neki drugi sliki je poplno počesana in v zlikanih hlačah delala na domačem vrtu.

“Takšne se je spominjam,” je dejala moja prijateljica. “Bila je obsedena s tem, da mora imeti popolno hišo in vrt. Njene enolončnice so izgledale bolje, kot so bile okusne in ne spomnim se, da bi v njihovi hiši kadarkoli videla kanček prahu ali umazanije.” Potem je nadaljevala. “Oh, kako je to ironično. Biti popolna gospodinja jo je toliko prevzelo, da sploh ni opažala, da se nihče ni počutil sproščeno in ugodno v njenem domu.”

Tisti izmed nas, z mamami in babicami iz časov pred feminističnimi gibanji, se spominjajo takšnih žensk. Bile so obsedene, nezadovoljne gospodinje o katerih je pisala Betty Friedan v svoji “The Feminine Mistique“. To so bile ženske, katerih svet je bil tako zelo ozko usmerjen na le en delček življenja – gospodinjstvo – da je bila vsa radost naravnost posesana iz njih.

Hvala Bogu, da nismo takšne. Kajne da nismo? Kajne? Ali morda smo? V zadnjih letih sem naletela na pretresljiv trend med svojimi “mamami sovrstnicami”. Medtem ko si ne belimo več neskončno glave nad nasveti za čiščenje in vzorci za šivanje zaves, smo nadomestile to predfeministično pornografijo s postmodernistično starševsko pornografijo v obliki časopisov in člankov o starševstvu. Morda nas ponoči ne drži pokonci skrb kako ohraniti belo perilo zares belo, toda stavit grem, da si nas večina odžira spanec s skrbmi tipa “Zakaj mali Janez še ni odvrgel plenic”. Morda več ne čutimo potrebe, da bi primerjali trdnost našega želiranega nadeva z izdelkom druge gospe na cerkveni pogostitvi, toda nič kaj dosti ne skrivamo skrbi zakaj zna majhna Ela iz igralnice že zavezati svoje vezalke, medtem ko naša petletnica tega še ne zmore.

Drugače povedano, morda nismo več profesionalne gospodinje, ampak ne glede na to, ali ostajamo doma s svojimi otroci, ali hodimo v službo kam drugam, starševstvo smo spremenili v visoko stresno, neskončno zahtevno, pogosto nič kaj razveseljujoče početje. Nedavna študija raziskovalne skupine “Public Agenda” je pokazala, da 76% Američanov starševstvo opisuje kot “veliko težje in bolj zahtevno” od tistega iz njihovega otroštva. Ali si sami stvari otežujemo veliko bolj kot bi zares morale biti težke? Mislim, da ja.

Prejšnji teden sem prisostvovala obroku s starši enoletnega otroka, njihovega prvega. Ko se je zelo prikupen dojenček igral s svojo hrano, mu je uspevalo precej veliko količino pretlačenega graha s svojo majhno žličko spraviti v svoja rdečkasta ustka. “Waau zares ji gre dobro s tole žličko,” sem pripomnila z nasmeškom. “Ja,” je odvrnila njena mama, “Že cel teden zelo trdno delam na tem z njo. Me je kar precej okupiralo tole početje. “Zelo trdno delo z učenjem dojenčka o uporabi žlice? Cel teden? Jo je precej okupiralo? Ne bi smela biti presenečena. Poslušanje te inteligentne, uspešne ženske z magisterijem iz biologije kako naporno se ji je zdelo učenje njenega otročka, da uporabi žlico, je samo eden izmed primerov naše trenutne kulture histeričnega starševstva. Mislim, zaresno, kdaj je starševstvo postalo tako zahtvno? Kdaj je zavidljiva lastnost  involviranega starševstva postala tole? Medtem ko je ena stvar biti zadovoljen – celo ponosen – nad dojenčkovo sposobnostjo da poveže žlico z usti, je nekaj popolnoma drugega, da mama postane tako obsedena s tem, pa naj bo to v praksi ali pa čustveno.

Čakajte, čakajte, se morda sprašujete…. Ali ni avtorica tega članka napisala tudi knjige o starševstvu, ki nalaga staršem, naj naklonijo svojim otrokom več pozornosti? Res sem napisala knjigo z naslovom Povezovalno starševstvo, in res močno verjamem v to, da se dojenčki in majhni otroci najbolje razvijajo ob odzivnostnem stilu starševstva z veliko dotiki. Toda prav tako sem tudi tista mama, ki je spodbujala svojega dveletnika naj se igra v blatu – nekaj ga je zagotovo tudi pojedel – in svojo petletnico naj pleza na drevesa.  Moji otroci so spali z menoj ko so bili dojenčki – odkrila sem, da se tako vsi najbolj naspimo – ampak so tudi uživali ko so prespali kje drugje pri prijateljih ali sorodnikih, in to v vrtčevskih letih.Te dni sem najmlajšemu sinu dovolila naj uživa v svoji rastoči zbirki žepnih nožev. V zadnjih desetletjih se je starševski duh časa preusmeril … v pretiravanje. Sama pač svojim otrokom povem, da sem osnovno šolo že končala in je ne nameravam ponovno. Domačo nalogo bodo morali narediti, brez da bi stala nad njimi.

Pogosto sem svojo filozofijo starševstva opisovala kot “biti nemaren”. Odzivno starševstvo pomeni natanko to: odzivamo se na otrokove potrebe. Kar ni isto kot pretiravanje v starševstvu, kjer pričakujemo, v naprej preprečujemo ali prevzemamo nadzor nad otrokovimi potrebami in razvojnimi nalogami. Seveda  imam tudi jaz svoje  skrbi, tako kot vsak starš.  V mojem primeru gre za to, da se  bojim, da gledajo preveč  televizije  ter da ne razvijajo dovolj močne delovne etike. Skrbi me, da jih bo dejstvo, da so njihovi starši ločeni, pustilo nepopravljivo “poškodovane”. In kot vsi se zavedam, da prvinski strah pred ugrabitvijo vedno lebdi nekje na robu mojih materinskih možganov. Toda iskreno lahko povem, da nisem obsedena z malenkostmi svojega starševanja, in ko se pripravljam roditi četrtega otroka drugemu možu, petnjast let po tem ko sem pri triindvajsetih prvič postala mama, vedno bolj odkrivam, da spadam v manjšino. V zadnjem desetletju in pol se je starševski “zeitgeist” pomaknil … v pretiravanje.

Vedno so obstajali obsesivni, prezahtevni starši, toda bili so izjema in ne pravilo. Obstajale so tri vrste hiper angažiranih staršev in nihče ni želel spadati med njih. Ker so lastno življenje živeli zgolj skozi prizmo starševstva, je veljalo prepričanje, da producirajo arhetipe “mamicinih sinčkov”, otroke, katerim nikoli niso bile dovoljene nobene aktivnosti izven dosega starševskih pogledov in ki so bili ujčkani in varovani pred vsemi tveganji, ki si jih je možno zamisliti. Verjeli smo, da takšno otroštvo povzroča, da so posamezniki v odrasli dobi  nesposobni odločnih, pogumnih potez in prevzemanja vloge vodje – ali celo neodvisnega delovanja.

Do pred kratkim se je verjelo, da so osnovne naloge starševstva vzgoja in socializiranje otrok. Danes pa se takšen preprost mandat zdi kriminalno malomaren. Sedaj starševstvo zahteva da smo konstantno na preži, da vsaki malenkosti otrokovega življenja posvečamo brezpogojno pozornost in da smo obče prisotni pri njihovih aktivnostih.To pretirano starševstvo je postalo epidemija. Cele legije dobronamernih mater in očetov, spodbujanih s strani medijev in trga, se na vso moč trudi ustvariti neskončno kontrolirano okolje zavito v folijo z mehurčki. Od nevroz glede reguliranja spalnih navad dojenčka, do vztrajanja, da mora vse biti brez mikrobov, poskusov, da dom zavarujemo z neštetimi varovali za dojenčke, dokler otrok ne gre v osnovno šolo… Naš trenutni starševski “zeitgeist” je tekmovalen, tržno usmerjen in … izčrpajoč.

Toda, ne glede na to kako zahtevni smo do sebe, smo še bolj zahtevni do svojih kolegov staršev. V svoji študiji starševskih odnosov so pri Public Agenda ugotovili, da nas 6 od 10 druge starše ocenjuje kot zgolj “še kar” ali “slabe”pri vzgajanju otrok. In danes je eden izmed načinov kako biti boljši od teh “še kar” in “sabih” staršev to, da kupimo boljše stvari. Naše starševske anksioznosti sedaj vključujejo še prepričanje, da brez popularnih, najnovejših starševskih pripomočkov, uspešno vzgajanje ni več mogoče. V bistvu si več ne izberemo vozička, ampak starševsko identiteto. Ste trendi Bugaboo ali Mclaren tradicionalist? Bog ne daj, da se na igrišču prikažete z vozičkom iz supermarketa. Kako neokusno! Ena mama s katero sem govorila ob pisanju tega članka mi je priznala, da si je pridobila novo kreditno kartico, zgolj da bi lahko plačala 1000 dolarjev za novi Stokke Xplory. Ob tem je občutila, da bo vsaj eno stvar za svojega sina naredila bolje od drugih na igrišču.

Peggy O’Mara iz časopisa o materinstvu in zavzeta opazovalka ameriških staršev zadnji dve desetletji, pravi da verjame, da komercijalizacija starševstva prikriva naše nesigurnosti (občutek nevarnosti). “Menim, da veliko ljudi potrebuje veliko opreme za dojenčke ker veliko ljudi svoje otroke koristi za identificiranje v družbi in sodi druge glede na to, katerega izmed produktov za otroke imajo” pravi O’Mara. Ne me narobe razumet. Vem, da je aktivno, vključevalno starševstvo zelo pomembno. Za tiste izmed nas, ki smo se tega lotili, je vzgajanje otrok zanesljivo med najbolj pomembnimi nalogami, ki jih bomo kadarkoli počeli. Pravzaprav se strinjam z Jackie Kennedy in njeno znano izjavo: “Če se spopadate z vzgojo otrok menim, da ni nič kaj dosti drugega kar počnete pomembno.” Postavlja pa se seveda vprašanje ali obsesivno, vseprisotno, pretirano starševstvo, ki je postalo stalnica sploh koristi našim otrokom, ali nam? Ali s hiper fokusom na starševstvu zapletamo ravno to kar želimo izpopolniti?

Pred skoraj desetimi leti je pisateljica Judith Rich Harris prišla na naslovnico Times-a s svojo noro popularno knjigo The Nature Assumption, v kateri je zagovarjala, da morajo starši nehati toliko skrbeti. Toda Harrisova je svoje prepričanje popeljala še mnogo dlje s trditvijo, da je razlog zakaj morajo starši nehati toliko skrbeti, v tem, da to kaj starši naredijo, ali ne naredijo, ne vpliva kaj dosti na to kakšni bodo otroci postali. Harrisova je bila v popolni zmoti. Starši imajo ogromen vpliv na to, kakšni bodo njihovi otroci postali, in ravno to je razlog, zakaj moramo biti kritični do obsesivnega, perfekcionističnega, s kontrolo obsedenega starševstva in takšne kulture v kateri živimo. V bistvu pospeševanje zmožnosti otrok za samostojno življenje, da se znajdejo sami, da kaj sami pogruntajo in da postanejo oni sami, brez pretiranega vmešavanja staršev, je samo po sebi glavna naloga starševstva.

Vse večja obsedenost staršev z ustvarjanjem dezinficiranega okolja brez mikrobov je učni primer kako je pretirano starševstvo kontraproduktivno. Pred petnajstimi leti, ko sem svojega prvega dojenčka pripeljala domov iz porodnišnice, sva z njegovim očetom dobila navodila, naj ga ne izpostavljava očitno bolnim ljudem dokler je še novorojenček. Po tem nama je pediater povedal, da je izpostavljenost domačim in okoljskim mikrobom med otroštvom del vzpostavljanja zdravega imunskega sistema. Leta 2007 se starši med odrašćanjem otrok trudijo ustvariti umetno okolje brez bacilov. Ne le da se izogibajo izpostavljati otroke bolnim ljudem, svoje otroke obdajo z antibakterijskimi geli, mili in čistili. Kupujejo igrače in otroško opremo s površinami odpornimi na mikrobe, obisk trgovine pa zahteva posebno narejeno pokrivalo za nakupovalni voziček, ki služi temu da prepreči, da otrok pride v stik s tujimi bakterijami. Medicinski delavci naprošajo starše naj prenehajo z “anti-mikrobi” histerijo, saj ta namesto, da bi preprečevala bolezni pri otrocih, te pravzaprav povzroča. Vzpodbuja razmnoževanje bakterij odpornih na zdravljenje in preprečuje izpostavljenost otrok zdravim količinam mikrobov, ki krepijo imunski sistem. Ja, izkaže se, da so stari navadni bacili dobri za otroke. In to je stalnica. Ko starši skušajo organizirati življenje otrok na mikro nivoju, so vsi na izgubi. Mame in očetje se izgubijo v svojih vlogah, otroci se pa nikoli niti ne najdejo.

Umazanija, razočaranje, zdolgočasenost, frustracija, konflikti in občasne nesreče na igrišču. Vse to pomaga otrokom zgraditi lastne mehanizme za spopadanje z izzivi, kreativno in duhovno jedro ter občutek samozavedanja. Tukaj je torej moj nasvet staršem : stopite korak nazaj. Sprostite se. Uživajte. Vaš dojenček bo spal tudi brez da bi vas strokovnjak obiskal na domu. Vaš malček bo slej ko prej pustil plenice za sabo. Obljubim vam. Voziček iz supermarketa ne bo vas in vašega otroka označil za zgubo. Dovolite svoji malčici, da se igra v umazaniji in pustite naj se v vrtcu spopadejo s sosolcem, ki jo ščipa. In za božjo voljo, pustite naj dojenček sam pogrunta žlico.

Prevedla in uredila: Ana Prtain

Originalen članek: https://www.babble.com/baby/attachment-parenting-over-helicopter-parents/