Pozdravljeni,
ne gre izključno za partnerski odnos, ampak odnose na splošno (se opravičujem, ker ni šlo na kratko). Upam, da me boste lahko usmerili, kaj lahko (še) naredim. Sem oseba, ki se sicer dobro znajdem sama. Vendar imam rada tudi stik z ljudmi.

Bi se pa do neke mere uvrstila bolj na stran introverta, čeprav v odnosih načeloma nimam težav, rada spoznavam nove ljudi.

Mi je pa kvaliteta odnosa pomembna, vsaj pri tistih, ki so mi blizu.

Zadnja leta precej delam na sebi in sem uspela narediti kar nekaj velikih premikov. Kljub temu pa me tekom celotnega življenja spremlja neka stalnica v dinamiki odnosov, kateri se mi zgodijo. Skratka, že v osnovni šoli se mi je dogajalo, da so prijateljice prihajale in odhajale. Zmeraj po njihovi volji.

Navadno so sicer poiskale nek razlog, da so se z mano skregale. So pa povečini prišle nazaj, ko so se znašle v težavah. Takrat bile spet v tesnem stiku z menoj, se z menoj pogovarjale in mi zaupale, ko pa suporta niso več potrebovale, pa so ponovno odšle. Nekaj podobnega se je nadaljevalo tudi v srednji šoli in na fakulteti.

Prijateljice, če jim lahko tako rečem, so bile ob meni samo toliko časa, kot so od mene imele korist (šolske dejavnosti npr.) oz. so me potrebovale. V prijateljskih odnosih sem nekonfliktna, rada prisluhnem.

Slednje je tudi vedno izpostavljeno kot dobro – kako lahko meni zaupajo, tudi tiste stvari, ki jih nikomur drugemu ne in kako jim je všeč, ker jim znam prisluhniti, jih razumem.
Partnerji so bili vsi čustveno nedostopni (eni bolj, drugi manj) – slednjega se zavedam komaj zdaj in z vsem, kar sem uspela predelati/prebrati.

Odnosi so bili ali izredno intenzivni (v + in -) ali pa so bili partnerji nezmožni tudi intimnih odnosov. Če so bile zveze daljše, so bile ok, dokler nisem postavila mej, velikokrat sem bila za vse kriva jaz tudi z povsem nelogičnimi razlagami, zakaj je temu tako. Eden izmed partnerjev je praktično čez noč izginil, prej je zatrjeval, da potrebuje prostor in da ga naj razumem (prostor sem mu dala, se pa za tem ni nikoli več javil).

Zanimivo mi je tudi, da name »pozabi« tudi družina.

Imam več bratov in sester in navadno sem jaz tista, ki se je na določene stvari ne povabi, češ, ker imam svoje obveznosti. V času ločitvenega postopka med staršema pa sem bila tudi komunikacijska vez med njima oz. tista, ki je bila zmeraj vsega kriva.
Upam, da sem podala dovolj dober grob oris situacije. Res bi rada prišla iz tega začaranega kroga »neodnosov«. Hvala vam vsem.

_____________________________________________________________________________________________

Spoštovani, žal mi je, da podoživljate mnogo občutkov zapuščanja, odsotnosti, verjetno tudi prave osamljenosti in nevrednosti.

Glede na terapevtske izkušnje se to dogaja ljudem, ki so neko izkušnjo kdaj že doživeli v zgodnjem otroštvu in ostaja nenaslovljena….

Morda je niste doživeli vi, ampak so jo vaši starši in gre “le” za medgeneracijski prenos neke težje izkušnje, ali pa celo transgeneracijski prenos travme (ki lahko sega po več generacij nazaj).

Vsekakor bi na terapiji pogledali temeljito v vaše primarne izkušnje osebne varnosti…

Varnost je lahko ranjena že v času, ko smo dojenčki, pa se starši ne odzivajo ustrezno na jok. Ali pa kasneje ko odraščamo in pride do neplaniranih hospitalizacij. Lahko gre tudi za to, da se je zgodila kakšna zloraba, ali pa preprosto odsotnost ali izgubo ljubljene osebe.

Vse to in se veliko podobnih izkušenj lahko nosimo v telesu….

Vam je kakšna znana?

Precej pogosto pa je tudi to, da imamo sami nek stil navezanosti, po navadi anksiozen & na ta način kar nezavedno privlačimo ljudi, ki so navezani izogibajoče. (Opisujete namreč odsotne partnerje).

Navadno s tako kombinacijo navezanosti lahko tvorimo izjemno boleče partnerske in prijateljske odnose – kjer se tisti, ki nekoga želi bolj (anksiozen) in morda celo zato kdaj pritiska, lovi ipd… Drugemu pa je to preveč, ga doživi kot pritisk, kot odvečnost… Oba si navadno prebujata najzgodnejše rane domačega primarnega okolja v lastni družini.

In ko se spoznata, je vse ok, potem pa hitro zaživi dinamika “mačke in misi”, nenehnega iskanja in odhajanja in vračanja v isti boleč odnos.

Dobra novica je ta, da so to samo občutki in vzorci vedenja, ki se lahko v varnih terapevtskih procesih izjemno dobro naslovijo in tudi predelajo.

Terapevtske izkušnje kažejo, da se navezanosti spreminjajo v dolgotrajnih, varnih odnosih.

Zato vam želim mnogo varnih odnosov, če pa bodo izzivi vztrajali, pa vedno dobrodošli na individualno ali morebitno partnersko terapijo.
Vse dobro in pogumno naprej!

Katja K. Knez Steinbuch, Druzinska terapija – Vita Bona

Naše brezplačne vsebine najdete tudi na Facebooku  in Instagramu.