Z možem sva skupaj dolgo, imava tudi veliko družino, skupni posel, imava se zelo rada, ampak obupno fukncionirava. Kot da nama “nekaj” kar naprej nagaja, da se spričkava za vsako malenkost. Ne strinjava se skoraj nikjer. V preteklosti (skupaj sva od rane mladosti) sva doživljala skupaj tudi veliko vzponov in padcev, travm. Zadala sva si rane, ki nama nekako butajo ven pri vsakodnevnih prepirih in nesoglasjih. Tako, da na koncu sploh ni predmet prepira trenutna zadeva, ampak vsak iz svoje strani povlečeva na plan celo kopico “starih klasik”.

Zaradi tega vsega je najina komunikacija na trenutke nespoštljiva, vsekakor pa neprijazna, kar naju oba zelo, zelo moti.  

Kako in kje bi lahko to reševala, da bi spet prišla do tiste nežnosti, sočutja in miline, ki je včasih tekla med nama?

Lahko vsak zase hodiva na terapije, ni nujno da skupaj. Hudo nama je, ker je kot bi nekaj lepega metala v kanal, istočasno pa ne znava stopiti čez te rane in jih “spregledati”, jih uporabljava kot orožje v čisto nepomembnih nesoglasjih ali samo zaradi trenutne slabe volje. Hvala. 

_________________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna.

Hvala za deljenje vaše izkušnje in vašo ranljivost. Mi je žal, da imate izzive v partnerskem odnosu.

V tem zapisu se čuti veliko ene žalosti, saj se čuti vajino medsebojno ljubezen, vendar, pa je en občutek, kot da se zatikata v vedno enake bolečine. In to boli in je krivično. Pod vsemi temi težkimi čutenji pa je v resnici ena globoka žalost. In en občutek, kot da v odnosu ne moreta naprej, čeprav si oba to želita.

Vsekakor si oba zaslužita en občutek sočutja in miline, kot pišete, predvsem pa neke povezanosti in dejanskega partnerstva; skupaj sva v vsem, ne pa vsak na svojem bregu.

Te rane, ki jih opisujete zelo verjetno dejansko niso nastale v vajinem odnosu, vendar pa so se samo ponovile v tem odnosu. Namreč, ko so čutenja tako intenzivna in ko ne moremo naprej je po navadi to znak, da je v naših notranjepsihičnih svetovih eno pomanjkanje razumevanja, sočutja in miline.

Notranjepsihični svet oz. nevrološki sistem pa se vsakemu posamezniku zgradi do 5. leta starosti, na podlagi odnosov, ki jih imata starša tega posameznika med seboj in ki jih ima vsak od njiju do tega otroka.

Zato se je tukaj smiselno vprašati; kje sem že tako čutil/a?

Kot, da ne morem naprej in presesti teh bolečin?

Kot ne glede na to kako rad/a imam svojega bližnjega, ne morem priti do prave povezanosti, sočutja in razumevanja?

Dobro ste že ugotovili, da bi vama pomagala terapija. Vsekakor pa glede na to, da so ti simptomi nerazumevanja, bolečine in ran v partnerskem odnosu bi bilo dejansko najbolj smiselno iti na partnersko terapijo. Vabljeni tudi k nam na Vito Bono.

Želim vam vse dobro in veliko ene nežnosti do sebe in drug do drugega.
Kaja Kocjan

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.