Vprašanje: S partnerjem sva skupaj dobro leto. Imava odnos ekstremne narave v smislu nihanj in energij.  Ali se imava fenomenalno ali pa sva tik pred razhodom. Največja težava pa je, da beži pred čustvi. Ko se mu želim odpret čustveno zmrzne in znori, govori na način, da me prizadane. Drugače pa je zelo pozoren in čustven človek… A le če se ne pogovarjava o pomembnih zadevah in ni težkih čustev. Razumem, da ima rane iz otroštva tudi jaz jih imam ( ob hladnem očetu sem doživljala podobno, kot sedaj).  Vse lepe stvari so tako posebne, da ne bi rada obupala z njim, a ne vem kako naprej. Zmedena sem, prosim za pomoč.

____________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni. Najlepša hvala za vašo čustveno izpoved. Zelo možno je, da ste imeli odsotnega očeta in da vas zato privlači čustveno odsoten partner. In čustva so hkrati vaša senzibilna tema, ki vas zato dvojno boli.

Čustveno odsotnega očeta je najbrž imel tudi vaš partner, zato se čustveno umika nadpovprečno, ko mu skušate skomunicirati vašo žalost, pokazati vaša čustva, tega ne zdrži in se še bolj čustveno umakne.

Možno, da ga je čustveno prezasedla njegova mami (ali pa kdo drug), dejstvo je, da so mu čutenja preveč, ali pa se jih ustraši. Tole je načeloma klasična moško – ženska razlika in dinamika, ki temelji na afektu strahu (pri obema!) in na dinamiki približevanje-umik (ki ni “najboljša” referenca za dolžino odnosa). Moški zares funkcionirajo drugače: rabijo več prostora in umika (ko jih kaj prizadane)…  Ženske pa želimo več komunicirati(kar pa je njim tuje) in čustvene odprtosti. Če smo vzajemno ranjeni, se tu hitro pojavi konflikt.

Možno je tudi to, da ima vas partner kakšno nerazrešeno (čustveno) travmo in mu vi s svojo bolečino nehote pritiskate nanjo (to delamo v odnosih – smo drug drugemu trigerji). Njega namreč, po branju sodeč, vrže v totalno hupervzburjenje, v plazilske možgane in se sploh ne more umiriti.

Obrambni mehanizmi pred čustvi (umik, odmik, kritika, ipd) so le del varovala, ki ga njegovo telo potrebuje, da pride k sebi.

Kljub temu, da gre le za varovalko, pa je to izredno nevarno za odnos, ker obrambni mehanizmi vas ranijo se dodatno. Najbrž je v zvezi zelo nepredvidljivo in konstantno gledate, kdaj ne boste spet stopili na kakšno mino. Vam je najbrž precej naporno?

V okviru tega je možno, da gre le za konstantna hiper vzburjenja, ki se jih je navadil le zaradi težkega otroštva (tudi nedovoljena čustva)  lahko pa gre prav za resno motnjo, MOM (mejna osebnostna motnja), ali pa za elemente slednje. Poznate? Težko ocenjujem kar preko interneta (oz mi iskreno zmanjka se kakšna stvar v opisu), toda prej bi rekla, da gre za zakopano travmo. In ja, občutek je, kot da gre za odvisnost, oz kot da je nekdo odvisen od teh razburkanosti. Je kar logično, saj se takrat zbudijo stresni hormoni, isti kot tisti, ki so se sproščali v otroštvu…

Ne vem pa, kaj je na vaši strani, edino kar berem je to, da ste izjemno senzibilni na partnerja, na njegove čustvene umike in da vam je težko.

Ne vem, kdo je pri vas doma konstantno odhajal? Ali pa konstantno kričal (in tako čustveno odhajal)? Iz kje je vam poznana ta zasuznjujoča dinamika, ki vas pripelje do tega, da ste tam, ampak konstantno na preži, v strahu, stiski in boju. Iz kje so vam poznana ta čutenja? Zagotovo ne le iz te partnerske zveze. In ta partner vas privlači z razlogom in verjamem, da so obema zelo znana občutja strahu pred odnosi. Težko bi najbrž bilo, da bi se privlačila na tej dinamiki približka in umika, brez obojestranske primarne izkušnje strahu pred intimo.

En je tisti, ki se približa, drugi se umakne, ko začne pogrešat prvega, se spet približa, ampak le malo, toliko, da prvi pride nazaj… zelo zapletena, kruta in boleča dinamika.

Ampak se jo da spremeniti v daljših procesih terapije.

Se enkrat bom poudarila partnersko terapijo to pa zato, ker če samo greste in ne odkrijete lastne senzibilnosti, ne naredite nič. Če ostanete z njim in nič ne naredite, se dinamika ne bo spremenila. Vsekakor je nujno nekaj spremeniti – vi ste tisti, edini, ki se lahko odločite zase ali za delo za vaju.

Zato vam priporočam ( partnersko) terapijo , da se raziščete in predelate vzorce iz otroštva, hkrati pa boste  ugotovili, ali boste vztrajali v tem odnosu in ga nadgradili , ali pa si boste želeli iti daje in oditi iz odnosa.

Vse dobro vam želim.

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Faceboku.