Vprašanje – partnerjevo flirtanje: Kadar sem s partnerjem  in gre mimo oprijeto oblečena ženska, se mu pogled ustavi na njeni zadnjici. To se zgodi tu in tam, pač, ko mu pot prekriža kakšna takšna. Sicer je on super človek in verjamem, da je zaupanja vreden. Saj ne vem, ali me to moti ali ne. Morda me moti takrat, kadar sem sama bolj negotova in potem mi lahko “zaigra” v glavi. Kaj vi menite o tem?

Odgovor: Pozdravljeni. Znašli ste se v res neprijetni situaciji in si mislim, da vam zbuja veliko spraševanj, o sebi in partnerju. Kakorkoli že so pogledi in flirtanje partnerja v družbi sprejemljivi in razumljivi, pa je popolnoma razumljivo, da ste ob tem lahko tudi prizadeti. Sploh če sami ne doživljate istih pogledov in jih v resnici od partnerja kar malo pogrešate. Zato je tole vprašanje najprej vprašanje situacije med vama:se počutite v partnerstvu zaželjeno, opaženo in privlačno?

Flirtanje partnerja – ali je družbeno sprejemljivo obnašanje?

Univerzalnega “pravilnega” odgovora na vaše vprašanje žal ni – v partnerstvu “pravila” določata le tista dva, ki sta v njem udeležena, mnenj drugih pa boste dobili veliko različnih. Ljudje imajo razmejitve postavljene precej različno, bistveno pa je, da se v tem lahko slišijo. Ni bolj ali manj pravega nasveta. Idealno je, da se v teh željah dva ujameta. Zelo pogosto se partnerstvu zgodi, da se najdeta dva, povezana na občutku sramu: npr. nekdo ga ne bo zaznaval in bo imel zelo ohlapne razmejitve in bo flirt nekaj vsakdanjega, drug pa bo na ta sram izjemno senzibilen in ga bo zmotil že navaden pogovor z drugimi. V takšnih primerih je ključno prepoznavanje, da sta oba na enem ekstremu, ki se ga je nujno zavedati, pa morda tudi predelati. Ne vem, ali je takšna tudi vajina dinamika, dejstvo pa je, da vas to moti. In ker so to vaši občutki, ki so poleg partnerjevih edini merodajni, imate pravico, da ste v njih slišani in tudi upoštevani. V takšnih primerih torej ne svetujemo ignoriranja občutkov, pač pa to, da se z njimi lahko soočite, jih v miru raziščite, prečutite in ko to naredite sami, tudi s partnerjem podelite.

Flirtanje partnerja – kakšne občutke dejansko vzbudi v vas?

Če vas situacija spravlja v veliko stisko, je morda smiselno, da najprej v sebi razmislite, zakaj. Da upoštevate svoje občutke. Kaj vse se v vas v teh momentih prebudi? Je to občutek, da ste lahko hitro zamenjani, ali pa občutek, da niste pomembni, ali je občutek, da vas ne spoštuje? Ko boste ugotovili, kaj vas najbolj boli, boste lahko najprej pomirili sebe in nato morda bolj umirjeno (kot bi verjetno sicer) o tem spregovorili s partnerjem. Če je to rana, na katero ste tudi sicer malo bolj senzibilni, vas spodbujam, da najprej najdete stik s svojim notranjim otrokom pomirite tisto punčko, ki najbrž ni bila pomembna, spoštovana, ali pa opažena dovolj.

Glede na opis partnerja, verjamem, da bo ob priznanju tega, da so to izključno vaši občutki, lahko razumel in vas lažje slišal. Če bi težko slišal vašo bolečino, pa je smiselno, da tudi sicer ugotovita, koliko si zmoreta iskreno priti bližje drug k drugemu in kaj vaju morda ovira. Bistveno pa je, da je vajino partnerstvo kraj, kjer se lahko o intimi pogovarjata iskreno in neobremenjeno. Da lahko tudi vi vprašate partnerja, ali sploh ve, kaj naredi, ali vam s tem kaj sporoča, ali paje to avtomatika, ki se je sploh ne zaveda (in mu bo morda neprijetno ob spoznanju)… Ko se bosta sproščeno lahko pogovarjala o tem, kaj je njemu privlačno, kaj je njegovo vzburjenje in kaj pa vaše, se bosta zelo verjetno tudi lajže povezala.

V debati  v skupini sočutnega partnerstva pa rahlo presenečajo enostranski komentarji, ki vas preslišijo… kot da je čisto vse nekaj normalnega, sprejemljivega in kot da bi vi morali to brez razmišljanja kar sprejeti. Se sicer strinjam, da so pogledi lahko tudi čisto ok. Celo za kak par povezujoči. In da je včasih celo dobro, če oba opazita lepoto, ali pa celo privlačnost v drugih… je pa zelo tanka meja, da se ob tem kdo čuti popredmeten. In da ta pogled ne nosi opažanja lepote, ali privlačnosti, pač pa preprosto eno obilje gnusa.

Flirtanje partnerja – oglejte si film “Thanks for sharing”

Da bi ta občutek razumeli – ker morda ga ne vsi in da ne izpademo samo “cistunski” – vsem predlagam v ogled film Thanks for sharing – to je zanimiv film, ki na lahkoten in mestoma celo humoren način predstavi spolno zasvojenost. Seveda ni vsak pogled kaj takšnega (absolutno ne), ampak nevarnost pogledov je v tem, da nosijo adrenalin in da so v tem oziru lahko tudi odstopna deska za kaj takšnega. Prav tako obstajajo na drugi stani ženske, ki so malo bolj senzibilne na občutek sramu, ponižanja in gnusa. Morda so doživele eno od hujših oblik (spolne) zlorabe – lahko pa so samo odraščale ob nekomu, ki je imel skrajno prezirljiv odnos do žensk. In v primeru taksnih izkusenj bo taksna zenska ze ob “navadnem” pogledu (torej pogledu ki ni pogled na zadnjico niti) doživela en kup odpora, ponizanja, sramu, celo gnusa. To ne pomeni, da ima slabo samozavest, pomeni le, da te občutke doživlja bolj močno.

In kot omenjeno, pogosto se v partnerstvih najdejo prav takšne kombinacije… naloga za moške je, da odkrijejo kakšne vrste pogledi so to in ali z njimi res na nek način prebujajo partnerko (da bi jih opazila ipd). Naloga žensk pa, da pri sebi prečutijo, ali so to njihove senzibilnosti… Bistveno torej ni, dajemo etikete, da je kaj normalno ali ni – ampak to, da se partnerja lahko pogovorita, zacutita in tudi v tezkih temah povezeta. Upam, da vama uspe!

Odgovorila: Katja Knez Steinbuch, zakonska družinska terapevtka