Pozdravljeni.

Imam nekaj skrbi glede nase 3,5 letnice.

Deklica je izredno, res res ekstremno navezana name. Nekaj vzrokov je povezanih s samim porodom in to da nisva bili skupaj od začetka. Ona zelo redko dovoli, da jo partner skopa/stušira/uspava/ji da za jesti ipd…  Za mano gre povsod, če rečem da grem odnest smeti se že obuva (če bi reku partner da gre smeti odnest ne bi nič naredila). Noče samo z očijem na igrišče – nujno moram se jaz zraven… in take podobne situacije in primeri.

Trenutno sem že več kot pol leta doma in kot kaže bom še nekaj časa, ker marca dobimo se enega člana. Torej, partner dela (1 teden dopoldne, 1 popoldne, vsako 2 soboto dela cel dan) tako, da že v startu sem jaz več časa z njo.

A partner se dobesedno počuti izrinjenega in počasi že obupuje.

To se odraza potem na najinem odnosu, ker mu jaz očitam, da je celotna skrb za njo na mene in da kljub temu da sem doma je to psihično zelo naporno. Hčerka se uspava tako, da nekdo leži z njo.. Jaz jo moram trdno objet, me mora držat za roko ali kaj podobnega, da se me prav fizično dotika, kar zna biti včasih zelo naporno.

Danes recimo smo šli vsi 3je v spalnico, prebrali knjige in jaz sem rekla, da “moram na wc” da bi jo on uspaval, samo tako včasih uspem iti stran, po 10 min je bil  že histeričen jok. Trajal je dokler nisem prišla tja.

Mnogokrat mi postane tudi fizično preveč vseh dotikov in teh objemov (ko se uspava več kot 1 uro recimo) in potem jo odrivam čeprav ni nič kriva in mi je hudo…

Prosim za kakšen nasvet, idejo bojim se kako bo, ko bo prišel še dojenček.

____________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.

Iz vašega besedila se prav čuti stiska, ki jo doživljate. Deklica je stara 3,5 let in zanjo ste varen steber in zato si vas želi v bližini, seveda je najbolj omejena na vas – tudi zato, ker ste največ z njo. To, da jo odrivate deklica čuti in najverjetneje zato še bolj želi v vašo bližino, saj se boji zapustitve.

Omenili ste tudi operacije… Kar lahko pomeni, da je deklica ”morala” ostati sama in ima morda v sebi strah , da bo ponovno zapuščena?
Vsekakor bi vam priporočala, da se z deklico pogovorite o dogodku, če je kdaj morala biti zapuščena. Obujajte spomine kako je bilo, kaj je takrat čutila, kako ste se počutili vi…

Najbrž ji bo težko, bo jokala in to je povsem ok.

Pogovorite se tudi, ko bo čas za odhod na igrišče. Povejte ji, da vi ne boste šli ampak, da lahko, če hoče gre z njo oče, vi pa jo boste počakali doma. Če ne bo hotela na igrišče z očetom pa povejte, da je lahko doma ampak, da boste sedaj vi počivali (oziroma poveste karkoli kaj boste delali). Zato naj se takrat igra z očetom, če vas bo pa rabila videti, objeti – pa ste tukaj zanjo.

Morda pa rabi samo zagotovilo, da boste res počakali tam, kot ste rekli?

Omenili ste, da hčeri rečete, da samo skočite na wc in čez čas joka saj hoče, da pridete nazaj.. To je povsem normalno, toliko je že velika, da ve, da to pomeni, da se boste vrnili nazaj. Povejte ji odkrito, da danes ne zmorete in bo zato z njo šel oče. Vi pa boste tukaj saj rabite čas zase.

Bodite odkriti z njo. Povejte da včasih rabite čas zase, da si ”napolnite kozarec” in imate več energije za igro z njo. Super bi bilo, če bi se že sedaj igrale igre vlog s kakšnim dojenčkom..

Lahko se igrate kako ga previjate, hranite in ko vas kliče, poveste, da še niste končali, da bo morala malo počakati. 😉

Tudi vaši občuti so normalni, če se lahko tako izrazim.

Čutite, da je preveč, da ne zmorete..  Seveda saj ste šli preko sebe in niste postavili meje. Telo vas ustavlja, zato takšni občutki. Ko se boste pogovorili in ji povedali, da tako ne gre več in se seveda držali rečenega, bo najbrž tudi deklica to bolj razumela in lažje sprejela.

Hčeri predstavljate varnost, kar vam je lahko v veliko veselje, hkrati pa morate poskrbeti zase in postaviti mejo.

Morda bo deklica na začetku jokala, se upirala, ker si bo mamica vzela čas zase in ona tega ni navajena. Zato se ne ustrašiti tega. Tudi s partnerjem se pogovorita v to smer, da naj bo pripravljen na to. Naj bo tam za hčero, da jo pocrklja in se z njo pogovori in ji pove, da jo vi čakate, kot ste se dogovorili in da je tam tudi on zanjo. Verjamem, da je to eno res naporno obdobje in da se morda bojite, da je deklica preveč navezana na vas in kako bo sedaj z dojenčkom..

A prav vse se bo uredilo, kot se mora.

Še ena ideja..  Deklico skušajte čim več vključevati v vsakdanja opravila in jo vabiti v odnos (da boste vi tisti, ki vabi v odnos, če razumete).

Se pravi, pridi bova to, pridi po objem, pridi in mi pomagaj..  Potem pa se dogovorita, da pa po kosilu (oziroma, takrat, ko boste rabili) rabite 5-10 minutk zase in da vas lahko pokliče samo če je res kaj nujno, potem pa ste spet njeni.

Tako boste prišli do časa zase in hčeri postavili mejo tudi, ko sta sami doma in ji tudi pokazali, da je pomembno včasih drugim reči ne in sebi reči da in poskrbeti zase.

Vse dobro.

Komentar je napisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.