Varna navezanost otroka: Svetovanje za starše
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Rezultat je žal tak, da je tudi partner čustveno nedostopen in to starejši kot je, bolj.
Maltretiranje v partnerstvu: Svetovanje
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Verjamem, da ste v veliki stiski, saj je težko gledati človeka, za katerega nam ni vseeno, kako trpi. Še posebej pa je to težko, ko so zraven otroci.
Povejte vaši prijateljici, naj zbere pogum in moč za svoji hčerki, ker si vse tri zaslužijo miren dom.
In zelo pomembno, na koga se lahko obrne za pomoč v primeru, da jo mož napade.
Spanje otroka s starši: Svetovanje
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Skupno spanje z otrokom tudi pri 6 letih načeloma ni sporno in samo po sebi ni razlog za skrb, dokler je to potreba otroka in ne potreba staršev.
V primeru, da vas resno skrbi, da imata partnerja težave, bi morda naredili družini uslugo, če bi vprašali kako sta, ali potrebujeta kaj, morda potrebujeta več časa zase, morda, kot je zapisala gospa zgoraj, nimata bližnjih sorodnikov, ki bi lahko prevzeli skrb za otroka.
Nesprejetje sošolca: Svetovanje za starše
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Ko v skupini otrok pride do takšnega izločanja je zelo pomembno, da odrasli, ki to opazite nekaj naredite.
Čas za usposabljanje in trening pri učenju življenjskih veščin
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Današnja tema govori o času za usposabljanje in trening pri učenju življenjskih veščin.
Usposabljanje naj poteka tako:
Na žalost moja 2 letnica ni sodelovala.
Kaj bi lahko storila drugače?
Janein nasvet:
Janein nasvet:
Zato si kar vzemite čas in nadaljujte z usposabljanjem, tudi če se vam zdi, da pri vas ne deluje.
To so najboljši načini za reševanje konfliktov in dolgoročno partnersko zvezo: Svetovanje za partnerstvo
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Kateri so po vašem mnenju najboljši načini za reševanje konfliktov s partnerjem?
___________________________________________________________________________________
Reševanje konfliktov s partnerjem je pomembna veščina za zdrav odnos.
Pri klientih opažam naslednje:
️Komunikacija je ključna. Poskusite se s partnerjem mirno in iskreno pogovoriti o svojih občutkih in mnenjih. Poslušajte, kaj bo povedal, in ga poskušajte razumeti.
️Vzemite si odmor, če se vam zdi, da postajate preveč vznemirjeni. To vam lahko pomaga, da se pomirjeni vrnete k pogovoru.
️Poiščite skupne točke: osredotočite se na iskanje rešitev, ki bodo ustrezale obema. V odnosu sta dva.
Sklepajte kompromise in iščite rešitve, ki bodo obema zadovoljive. Dobro je najti srednjo pot.
️Odpuščajte, da boste lahko šli naprej. Zamera lahko poslabša konflikte.
️Poiščite strokovno pomoč: če ugotovite, da so konflikti pretežki, poiščite pomoč terapevta. Lahko vam pomaga razviti komunikacijske veščine, prepoznati vzorce v vaših konfliktih in najti ustrezne rešitve.
Konflikt je naravni del razmerja, toda način, kako ga rešujemo, je zelo pomemben.
S potrpežljivostjo, razumevanjem in pripravljenostjo za sodelovanje lahko rešujemo konflikte in zgradimo močnejši odnos.
______________________________________________________________________________________________
Kaj pravite, da je koristno za kvalitetno dolgoročno partnersko zvezo?
_______________________________________________________________________________________________
Študije kažejo in tudi sam v družinski terapevtski praksi opažam, da so lastnosti kvalitetnih dolgoročnih partnerskih zvez tudi te naštete stvari:
Članek je napisal terapevt Zmago Švajncer Vrečko.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Odtujenost z partnerjem: Svetovanje za pare
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)“Odtujenost z partnerjem”
Lep pozdrav! Z partnerjem sva skupaj 3leta in imava 5mesecno hčero. Med nama primanjkuje komunikacije. Veliko krat bi se z njim rada pogovarjala.. Vendar, med pogovorom ne kaže nobenega interesa. Če že dobim kakšen odgovor, je to v “hecu”. Večinoma jaz govorim on je pa tiho in konstantno gleda v svoj mobitel ali nogometne tekme na televiziji.
Veliko krat me tudi ignorira zaradi mobitela. Ignorira do te meje, da se tako razburim, da vržem kaj vanj ali mu rečem kakšno besedo, ki ne bi smela. In potem sem seveda jaz kriva za vse.
Nikoli ne prizna napake, nikoli se ne opravici, za razliko od mene. Tudi do fizičnega nasilja je že prišlo… Ko se odloči, da me bo ignoriral me pač bo. Tudi spolnosti med nama skorajda več ni. Jaz bi si želela več, ampak on trdi da je skoz utrujen ali da se mu pač ne da.
Naj še povem, da za hčer lepo skrbi. Vendar ga skoraj nič ni doma, saj si po službi kar hitro napolni “urnik” za cel dan vnaprej. Brez naju z hčero seveda. Kaj naj naredim, da bom bolj slišana in upoštevana?
Prosim za pomoč.
—————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————-
Spoštovani, vaša zgodba je boleča in zelo si želite spremembe. Čutiti je veliko žalosti, razočaranja in osamljenosti. Tako kot mnogi pari sta se tudi vidva ujela v ‘vražji ples’, ki ga v knjigi Močno me objemi opisuje avtorica Sue Johnson.
Priporočam branje.
Gre za izogibajoč stil navezanosti pri partnerju, ki ne zmore čustvene bližine, zato beži stran. Pri vas pa se tehtnica nagiba k preokupiranemu stilu navezanosti in potrebujete ogromno bližine, pogovora in pozornosti.
Prav tako je dobro, da razmislite o odvisnosti od odnosov, saj ves fokus polagate na partnerja in iščete možnosti, da ga spremenite.
Ste v poporodnem obdobju, ki je za žensko zelo ranljivo in naporno.
Zdaj bolj kot kadarkoli prej potrebujete varnost, bližino in razumevanje s strani partnerja. Vendar vam je žal ne zmore dati.
Verjetno nikoli ni bil deležen topline in so bile njegove potrebe v otroštvu preslišane, ignorirane ali je bil celo kaznovan ob izražanju čustev. Tudi zgleda kaj pomeni povezano partnerstvo v mami in očetu ni dobil. V takšnih okoliščinah je ponotranjil izogibajoč stil navezanosti. Beži pred bližino, ker mu le ta predstavlja nevarnost. Ne zmore biti opora.
Obramba, ki si jo je nadel je nasilje, ki mu je poznano verjetno že iz zgodnjega otroštva, le da je takrat bil on žrtev.
Vse to je njegovo, moj opis je zgolj ugibanje in predvidevanje na podlagi teoretičnega znanja in praktičnih primerov na partnerskih terapijah.
Vse to sem vam zapisala, da boste lažje razumeli, da partnerja vodijo nezavedni mehanizmi, ki jih je ponotranjil dolgo nazaj. Vse skupaj pa ni opravičilo za nasilje.
Za vsa dejanja in besede, ki vas ranijo, bo kot odrasel moški moral prevzeti odgovornost.
Pa poglejva kako ste vi in kaj lahko storite?
Vsekakor bi me zanimalo koliko časa ste v tem odnosu in kako sta bila pred otrokom?
Zakaj vztrajate in dovolite vsa ponižanja ter odsotnosti?
Kakšna je vaša lastna vrednost in zakaj ne zmorete postaviti mej?
Žal partnerja ne morete spremeniti.
Če bo sam dojel škodljivost njegovih vzorcev in posledice, bo naredil kaj v tej smeri in si poiskal pomoč.
Vi, draga mamica pa lahko poskrbite zase in nemočnega otročka. Preberite knjigo Ženske, ki preveč ljubijo in še kaj na temo soodvisnosti.
Raziščite svoje otroštvo, da si odgovorite na vprašanje zakaj vas je privlačil ravno ta partner. V sebi imate moč za spremembe. Pojdite na terapijo sami in morda bo vaši spremembi sledil tudi mož. Z obtoževanjem in nenehnimi konflikti se oddaljujeta drug od drugega. Potrebujeta pa veliko razumevanja, sočutja in ljubezni, da prideta do bolečih vsebin, ki se skrivajo pod jezo in razočaranjem.
Osamljenost, nevrednost, neljubljenost in velik strah pred bližino je le nekaj možnih ranljivih vsebin, ki se ponavadi skrivajo pod vso dramo v partnerskem odnosu. Zmorete čez vse to, ne gre čez noč, je pa pot k notranjemu miru vredna vsakega koraka.
Srečno ❤️
Komentar je napisala družinska terapevtka Saša Golob.đ
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Toksičen tast: Svetovanje
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Toksičen tast
Pozdravljeni,
Imam težavo, preko katere ne zmorem sama. Pred tremi meseci sem postala mamica. Otročka imam s partnerjem, ki je ljubeč, razumen, spoštljiv.. žal pa ima partner očeta, ki je polen sam sebe, nerazumen, nima spoštovanja do nikogar, egoističen, strog, skratka toksični človek, ki na svojo družino vpliva vse prej kot dobro.
Partner ima posledice toksične vzgoje. Ker imam sama močno razvito čustveno inteligenco, to ne vpliva name in ko sva sama (sedaj tudi s sinkom) se imamo zelo lepo. Opažam, da kadar je partner v stiku s svojim očetom se nato za nekaj časa zapre vase.. Moja težava je v tem, da ne želim in ne toleriram odnosa katerega ima partnerjev oče do svojih vnukinj-sedaj je del tega tudi moj sin.
Vsa njegova družina je “naučena”, da je iz strani partnerjevega očeta “normalno”, da jih zmerja z smrdljivka, poscanka, posranka,..ti si avša, cmera..
Do majhnih otrok seveda ni zmožen normalnega odnosa, saj tudi s starejšimi ni najbolj vešč.
Ko smo na obisku poudarja, da fantje ne jokajo (ko zajoče moj 3m star sin), da se cmeri.. slej kot prej pričakujem, da bo moj otrok deležen enakih besed, kot so hčerke partnerjeve sestre. Jaz res ne morem dovoliti, da kdorkoli tako govori z mano predvsem pa z mojim otrokom (neglede na to, da mu je dedek). Nisem človek, ki odobrava zmerjanje, žaljivke, zadiranje, omejevanje otroškega veselja in kreativnosti…
Do sedaj se v partnerjevo družino nisem vtikala. Z njegovim očetom nimam nobenega odnosa (sva na dober dan in adijo). Ženske smo tako zanj ničvredne. Najhuje pa je, da partner ureja stanovanje v njihovi hiši, ker se boji odziva, če pusti vse in gre drugam (z mano). Sedaj smo na mojo željo doma pri mojih starših, ker je bil moj edini pogoj, da grem k njim samo, če imava ločeno kuhinjo, kopalnico.. Pa bi glede na vse (ker se še slabša) najraje odšla čim dlje-ob podpori partnerja ali ne. Vendar ne morem več biti tiho.
Kako naj reagiram in komu naj povem, da takšnega obnašanja ne želim (ne glede na to, da so njegova žena in otroci to ponotranjili)?
Vem samo, da bom slej kot prej svoje občutke povedala na glas (ali odreagirala na žaljivke) in lahko pričakujem, da pokasiram ves gnev, ki ga ima človek v sebi. Za svojega sinka pa si želim, da odrašča v ljubečem, sočutnem in spoštljivem okolju, saj mu tako lahko kot starša dava najboljšo popotnico za življenje.
Hvala za pomoč
‐——————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————-
Spoštovana gospa,
vaše telo in vaši občutki govorijo v prid vaše družine. Poslušajte jih, pogovorite se z možem. Ne dvomim, da vas ne bi slišal, saj ga opisujete kot ljubečega in spoštljivega. Gre za zelo pomembno odločitev, kje boste živeli in kako bodo odnosi vplivali na vašo družinico.
Pomembno je, da zaščitite svojega otroka.
Tako zelo sem vesela za vas, da imate v sebi notranji kompas, ki kaže v pravo smer. Dobro ste napisali, da je partnerjeva družina naučena, da je njegovo vedenje normalno.
To naredi nasilje in odraščanje ob nasilnem bližnjem.
Pokvari notranji kompas, s katerim smo vsi ljudje rojeni in nam govori, da smo vredni ljubezni, spoštovanja in varnih odnosov. Nasilje pa ‘pokvari’ doživljanje sebe, saj se v otroški psihi začnejo pojavljati občutki krivde v smislu z mano je nekaj narobe, da me nenehno zaničujejo, kritizirajo, žalijo.
Vse žaljivke se nalepijo in zasidrajo v notranjosti in s časom postanejo osebno prepričanje odraslega otroka. Tako ranjena oseba, če ne ozavesti vseh krivic in ran ter jih ozdravi, živi z nizkim občutkom lastne vrednosti in zaradi valentnosti nehote prevzame vlogo žrtve ob novem nasilnežu.
Ali pa se obrne v drugo skrajnost ter zaradi grozne bolečine, ki jo nosi v sebi in velikih zamer postane rabelj, ter prenaša zlo na svoje bližnje.
Pogoste so tudi odvisnosti vseh vrst, saj nudijo trenutno olajšanje, vendar na dolgi rok vse skupaj še poslabšajo. Tako je krog sklenjen in nezdravi vzorci se prenašajo iz generacije v generacijo.
Vse to vam razlagam, da boste razumeli od kje vso zlo nasilja izhaja. Ter da ima vaš tast verjetno za sabo izredno težko otroštvo, polno nasilja in so tudi njemu v najbolj ranljivih letih pokvarili notranji kompas. Tega ni ozavestil, ni sprejel odgovornosti ter poiskal pomoč. Zato je zelo dragoceno, da vi vidite širšo sliko in ne dovolite, da vse to vpliva na vašega otroka.
Vi in vaš mož imate moč, da prekinete prenos travme na vaše otroke.
Partner je tisti, ki bo moral razčistiti s svojo preteklostjo, da bo postal dovolj močen in postavil jasne razmejitve ter s tem zaščitil svojo novo družinico.
Zelo pomembno je, da obrne svoj notranji kompas v prvo smer.
Predlagam, da prebere knjigo Strupeni starši, ozavesti in začuti vse krivice, ki so se mu zgodile ob odraščanju takšnega očeta. Ko bo prišel v stik s temi ranami, bo zbral tudi moč, da zaščiti svojega otroka.
Če ne gre drugače, lahko poišče pomoč pri dobremu terapevtu.
V takšnih primerih, kjer je toliko toksičnih besed in ponižanj, kjer vlada in ustrahuje moški, ki ne spoštuje sočloveka ter ima zasidrano prepričanje, da je ženska ničvredna, vam tudi ločeno gospodinjstvo ne bo pomagalo. V celotni hiši po opisu sodeč vlada neprijetno, nesproščeno vzdušje, ki vliva strah v kosti.
Draga gospa, vaše telo čuti pravilno, ko vam pravi čim dlje stran.
Pogovorite s s svojim partnerjem, naj prebere ta komentar, razmislita ali je več vreden notranji mir ali rešeno stanovanjsko vprašanje. Če sta oba zaposlena se najdejo druge možnosti, kjer bosta ustvarila mirno, ljubeče ter predvsem varno okolje, kjer se bo lahko vajin otrok razvil v samostojnega, odgovornega in ljubečega človeka, ki ga bo notranji kompas vodil v mirno življenje in spoštljive donose.
Vse dobro vam želim.
Komentar je zapisala družinska terapevtka Saša Golob.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
“Zelo dobro prijateljstvo med moškim in žensko – mogoče?” Svetovanje za pare
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)“Zelo dobro prijateljstvo med moškim in žensko – mogoče?”
Moški, s katerim sva par in se poznava poldrugo leto, ima zelo dobro prijateljico.
Peljal me je na drug konec sveta, kjer je imel opraviti nekaj poslovno. Sam je v ta istem mestu zdaj bil že sedmič. In tam sem spoznala to njegovo prijateljico, za katero sem prej slišala bolj bežno in s katero se kakšni eno ali dve leti ni slišal (ne spomnim se natančo).
Dejal pa mi je, da mu (in ob vsakem obisku še drugemu kolegu) v veliko pomoč, saj zna angleško, medtem ko le redki tam zna za jezik, sam pa ne zna tako drugačnega jezika, kot je njihov.
Čeprav večmilijonsko mesto, nikjer sledu o angleščini. Si lahko mislite, kakšen frustrirajoči podvig bi bil naročiti hrano v restavraciji brez angleškega opisa in v deželi s popolnoma drugačno hrano. 😬 In ob prvem obisku pred desetimi leti je v baru spoznal takrat dvajsetletno dekle (študentko, ki je delala kot natakarica). In začeli (+ njegov kolega Slovenec) so se zelo družiti.
Bila jima je v veliko pomoč. In tako je hodil tja skoraj vsako leto (poslovno), vsakič za 14 dni, od tega je imel predavanje na univerzi samo en dan, preostalo so se družili, hodili v bare, restavracije, malo naokrog po mestu in tako.
In v skoraj desetih letih se je med njima razvilo prijateljstvo, take bolj tesne sorte, a neromantične (vsaj z njegove strani, saj je imel ženo in dva malčka).
Pred kakimi petimi, šestimi leti mu je priznala, da ji je všeč. On odklonil. Zdaj je v sicer samska, a ji je všeč nekdo od tam.
Zdaj, ko smo bili skupaj, mu je v chatu npr. napisala, da je njen “bestfriend”. No, morda koga tako označiti v njihovi kulturi ni nič kak takega. Sicer pa – ko smo bili skupaj, sta se veliko šalila na račun drug drugega, veliko se smejala. Žal moram priznati, da sem bila kar malo v šoku.
Nisem pričakovala, da ima prijateljico, s katero je tako sproščen in “playful”. In žal moram priznati, da sem bila ljubosumna. Ja, to izvira iz moje negotovosti, ki je je kar nekaj. A vendarle se mi poraja vprašanje..
Namreč ali je možno takšno prijateljstvo med dvema nasprotnih spolov?
Rekel mi je, da mu lahko zaupam, da ničesar ne skriva pred mano, konec koncev me je peljal v to deželo, da spoznam tudi ta del njegovega življenja. Tudi torej njo, ki ji je hvaležen za vso pomoč, ki mu jo nudi tam. In mu verjamem – vsaj s svojim racionalnim delom.
Moja nesigurnost pa orkestrira in je tam imela nekaj ljubosumnih “izpadov”. Rekel mi je, da je zaradi tega bil s to prijateljico bolj zadržan, kot bi bil sicer. (In sem si mislila, ali je možno biti bolj nezadržan, kot si bil?). In dodal, da je mislil, da se bomo vsi skupaj tam videvali enkrat več, ko smo se – pa se zaradi mene in moje nerazpoloženosti za skupno druženje nismo. (To bi pomenilo biti skupaj v troje vsak drugi dan. Huh.. 🙂 )
Vsaj najina komunikacija ni problem. Zato sva se pogovorila o tem. Je rekel, da ima zelo malo dobrih prijateljev, da jih lahko prešteje na prste ene roke – in da je ena izmed njih tudi ta punca (od njega mlajša sedem let, on 40) in se ji ne misli odpovedati. Tam ji je rekel še, da ima srečo v življenju kot človek, da je spoznal nekaj tako dobrih ljudi, kot je ona. Nisem nikoli zahtevala, da se odreče temu prijateljstvu. Sem pa mu rekla, da lahko nekoliko modificira svoj odnos do nje.
Zdaj sta spet v kontaktu prek nekega chata. In želel je, da sem tudi jaz z njo v kontaktu, da bi bili vsi skupaj prijatelji. Saj – vse je transparentno.
(Čeprav je res super dekle, prijazna in vse, sem se morala presneto potruditi, ko smo bili v troje – lažje je bilo, ko nas je bilo več.) Svojemu partnerju zaupam, me pa gloda nesigurnost in posledično me včasih boli v trebuhu in sem ljubosumna in žalostna.
Rekel mi je, da gledam seksistično. Češ lahko da ima dobre, tesne prijatelje z moškimi, ne pa z ženskami. To je zanj seksistično.
Sprašujem vas – ne glede na mojo negotovost – mar je res tako preprosto?
Želela bi slišati neodvisno mnenje. Sama imam nekaj moških znancev, z njimi se vidim redko. Morda še to, rekla sem mu, da si ne bi želela, da bi bila pogostnost njunega kontaktiranja oz. chatanja prepogosta + da bi si želela,,da je malce bolj zadržan v odnosu do nje (ker je ženska). Mi je rekel, da odvisno, kaj za koga pomeni preveč pogosto. Glede zadržanosti pa, da zadržanost lahko načne dobra prijateljstva, da začnejo propadati, se pa je za prijateljstva treba potruditi in jih negovati. S čimer se strinjam. (In on z ljudmi tudi sicer ni zadržan, je precej outgoing.)
Ampak je to mogoče tudi med dvema nasprotnih spolov?
Dodal je še, da ve, kaj dela, in že vznejevoljen, da gre za moje zaupanje.
Kaj torej menite – je takšno prijateljstvo možno?Hvala.
————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————-
Spoštovani, iz opisa partnerjevega prijateljstva bi usmerila fokus na vas.
Kaj se skriva pod ljubosumjem?
Česa vas je resnično strah?
Odgovori na podobna vprašanja vas bodo pripeljali do sebe, kjer lahko delate spremembe. Terapevtski proces vam bo pri tem v pomoč.
Celotna izpoved se nanaša na vašega partnerja in odnos, ki ga ima s prijateljico. Jaz pa bi se najprej ustavila pri vas.
Ljubosumje izvira iz globokega strahu pred zavrženostjo. Gre za občutek, da niste dovolj dobri za partnerja in da vas lahko kadarkoli zamenja. Se lahko najdete v tem opisu?
Če si prisluhnete in z vso iskrenostjo odgovorite na vprašanje česa vas je strah?
Kakšen je najhujši scenarij, ki si ga lahko zamislite?
Osamljenost, neljubljenost, nevrednost. So ta boleča občutja tista, ki so vam znana in kličejo po razrešitvi?
Kako je z vašo samopodobo?
Občutek sem dobila, da imate v sebi veliko luknjo pomanjkanja občutka ljubljenosti in sprejetosti takšne, kot ste.
Močno hrepenite, da bi partner zapolnil to praznino.
Vendar ne glede na to, kar partner naredi, ne bo nikoli dovoj. Le vi sami jo lahko zapolnite z ljubeznijo do sebe s spoštovanjem in predvsem prepričanjem, da ste vredni lepih, toplih in mirnih odnosov.
Da si zaslužite biti na prvem mestu brez dvomov.
Priporočam vam terapijo, da raziščete kdo ste in kaj želite.
Da postavite stvari na svoje mesto, preiščete in prečutite stare vzorce, jih presežete z namenom, da se vam ne bodo stvari ponavljale.
Ko boste postavili sebe na prvo mesto, napolnili tisto praznino, poiskali notranji mir, ne boste več videli težave v partnerju. Takrat boste lažje zaupali, ljubosumje bo odveč, saj boste v vsakem primeru znali poskrbeti zase. Čutili boste, da si zaslužite obilje na vseh področjih, tudi v partnerstvu.
Glede vašega vprašanja ali je možno resnično prijateljstvo med nasprotnima spoloma pa enoznačnega odgovora ni.
Ljudje bodo komentirali glede na lastne izkušnje ter prepričanja in odgovori bodo različni.
Bi vas pa vprašala ali vas je zmotila ta spontanost, igrivost in naklonjenost med njima, ker bi vi želeli več tega v vajinem odnosu?
Pa sva spet pri tisti luknji. Z občutkom, da niste dovolj dobri in strahom, da boste partnerja izgubili se ne morete sprostiti in prepustiti. To vodi prej k napetosti, prepirom, posesivnosti in drami, kot pa k predajanju, sproščenosti in spontanemu izkazovanju ljubezni.
Iskreno upam, draga anonimna, da sem vam nakazala v katero smer je dobro, da začnete raziskovati. Čeprav je lažje iskati napake pri drugih, se resnični odgovori vedno skrivajo v nas samih.
Želim vam, da odkrijete kje izvirajo vsi vaši dvomi in strahovi ter pridete v stik z notranjo praznino in jo napolnite z ljubeznijo, razumevanjem in nežno toplino. Vse dobro vam želim.
Komentar je zapisala družinska terapevtka Saša Golob.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Kontaktni podatki
Inštitut Vita bona, zavod za družinsko terapijo
Orehovo 6
8290 Sevnica
telefon: +386 41 609 888
mail:
- […] bi bilo smiselno, da gresta na partnersko terapijo...17. 4. 2024 - 6:19 Napisal: Miren mož, strupen oče: Svetovanje za starševstvo – Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija
- […] posebej hudo pa je, če je harmonično družinsko...7. 4. 2024 - 10:30 Napisal: Kako sprejmeš, da je družina razpadla: Svetovanje – Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija
- […] sploh če boste čutila, da nimate energije za...28. 5. 2023 - 12:58 Napisal: Izčrpanost in obup mamice: Svetovanje – Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija