Poskus samomora: Svetovanje

Vprašanje: 

Poskus samomora pri ljubi osebi. Mislim, da je bil klic na pomoč, ne “tisto pravo”.  

Ubija me, ker ne vem kako pomagati. Ne želimo, da gre v Polje, da jo nafilajo s tabletami, zdrogirajo in je to to. 

Gre se za mlado osebo, ki je imela težko otroštvo (psihično in tudi nekaj fizičnega nasilja, oseba ima občutek manjvrednosti, poleg tega pa še ogromno zdravstvenih težav, za katere zdravniki nimajo nobene diagnoze in sumimo psihični izvor).  

Lepo vas prosim za nasvete, izkušnje. Kateri terapevti bi res znali celostno pristopiti, da se osebi pomaga? 

Najlepša hvala  

________________________________________________________

Pozdravljeni. 

Najprej sprejmite moje sočutje – žal mi je, da se soočate s tako krutim dogodkom. Gotovo vas je pretreslo in ste v šoku tudi vi in želite narediti vse, da bi preprečili ponoven poskus samomora. 

Ker se tovrstnih ponovitev zelo bojimo tudi terapevti, žal ne vidimo drugačnega načina kot takojšen obisk psihiatra. To morate narediti zaradi varnosti te osebe. Sem sicer generalno “ne ravno vedno navdušena” nad tableti in medikalizacijo in vsem kar lahko sledi, ampak ko govorimo o samomorilnosti, ni debat. Če damo na tehtnico možnost ponovitve samomora in na drugi strani možnost začasnega, trenutnega jemanja zdravil, vsekakor izbiramo drugo. Vsak drugačen nasvet bi na tej točki lahko bil življenjsko ogrožajoč za vašo najbližjo osebo. Te možnosti pa ne želim dopustiti, niti v komentarjih. Stvari so namreč izjemno resne in tukaj alternativni nasveti lahko delajo totalno škodo-ker govorimo o življenju in smrti. 

Seveda, ko bo najhujše mimo, je bistvena družinska in prijateljska opora, ter resna psihoterapevtska pomoč pri izkušenem terapevtu, kjer bo lahko oseba preverila, zakaj je sploh prišlo tako daleč. Navadno potem, če ne gre za hujšo diagnostiko, potem – ko smo prepričani, da se oseba boljše počuti – v terapevtskem procesu skupaj z vedenjem psihiatra tudi opuščamo tablete in gradimo na osebnostni moči, pomoči najbližjih, virih osebne moči ipd. Ampak to lahko delamo šele, ko stanje ni več tako akutno.

Do takrat pa veliko, veliko ljubezni.

Žal pogosto na začetku tudi bližine in tudi nadzora – namreč po navadi zato predlagajo hospitalizacijo, da z nenehnim nadzorom preprečijo ponovitve. V resnici pa so to tako krute stvari, kjer ni gotovosti. In ta nepredvidljiv občutek, da lahko nekoga zgubiš, je naporen, strašljiv in izčrpajoč.  Zato po navadi svetujemo pomoč in razbremenitve tudi svojcem in najbližjim. Predvsem pa spoznanje, da delate največ in da na nobeni točki niste vi krivi. Za samomor se odločajo ljudje, ko ne zmorejo več jasno oceniti situacije in so v takšni stiski, da hočejo samo ven iz nje. In tega izhoda se morajo naučiti iskati na drugačen način. Ker pa včasih ne gre takoj, rabijo veliko podpore in na prvi fazi nujne strokovne (in ja, tudi psihiatrične) pomoči. 

Želim tudi vam veliko moči in razumevanja situacije od daleč, ter veliko ljubezni do sebe in najbližjih. Pogumno naprej. 

Komentar je zapisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch. 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.