fbpx
Inštitut Vita Bona - telefon: +386 41 609 888

Prispevki

Ali je dovolj ljubezen enega starša: Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:
Vprašanje:
Z bivšim partnerjem imam 2 otroka. Starejšega dečka (9 let) oče prav vidno ves čas zaničuje, vidi se, da ga ne mara. Fant je v šoli zelo priden, uspešen v športu, skratka fant na katerega bi bil lahko vsak starš zelo ponosen. Vendar očetove ljubezni ne dobi. Danes mi je rekel, da je sin navadna pi*kica, ker lahko joka za vsako stvar. Fant je zelo čustven in ljubeč otrok. Prihajajoči vikend sta pri njem in otrok ima v nedeljo neko šolsko zadevo na katero si želi iti. Oče mu je včeraj rekel, da ne bo šel, ker ima za vikend že druge plane. Po koncu pogovora mi je jokal, da si želi, da ga ne bi bilo na svetu, ker se je oče nanj jezil in mu rekel s posmehljivim glasom, da mu njegove želje niso pomembne. Žalostna sem in v stiski, skrbi me v kakšnega fanta se bo deček razvil. Ali je otroku lahko dovolj ljubezen enega starša?
Naj povem, da je oče ločen že drugič in ima tudi iz prejšnjega zakona 2 otroka, da je človek z narcisistično motnjo in da žal tudi sam ni bil deležen ljubezni svojih staršev, ki so ves čas preferirali samo njegove sorejence. Še vedno je tako. Njegovih vnukov ne marajo niti njegovi starši. Ne razumem zakaj dela isto, kot so z njim počeli njegovi starši?
Kako naj otroku na najbolj primeren način pomagam, da bo vedel, da je ljubljen? Da nas je veliko drugih, ki ga obožujemo. Sama mu to povem vsak dan pa ne vem, če je to dovolj. Deček hrepeni po očetovi ljubezni.
__________________________________________________________________________________________________________________________
Pozdravljena, mamica v stiski. Vaša zgodba je res žalostna in do otrok kruta. Že meni je hudo prebrat, da ima otrok očeta, ki ga pred vami zasmehuje in ponižuje ter ne upošteva njegovih želja, kako se morajo šele počutiti vi in vaša otroka 😞 prav krivično je to do vseh.

Dejstvo je, da imate prav, da glede stikov ne morete preprečiti in ne bi bilo prav, lahko pa opolnomočite otroka, do te mere, da bo zmogel se postaviti zase, ko vas ne bo zraven.

Otroci sicer čustveno ne zmorejo biti nikoli kos staršem, lahko pa v sebi vedo, zaradi naših besed in dejanj, da niso krivi za vedenja odraslih in da se jim dogaja krivica. Če gre za šolske stvari, mislim, da lahko tukaj mirno vključite svetovalno delavko in csd s tisoč pozivi, da se oni vztrajajo glede upoštevanja otroka. Po moji vednosti lahko tudi šola da prijavo na csd, če bi otroku onemogočal obiske obšolske dejavnosti.
Narcisa žal ne morete rešiti – gre za osebnostno motnjo in potrebuje strokovno pomoč, a je sami skoraj nikoli ne poiščejo. Tukaj bi vam v teoriji se najbolj lahko pomagala morebitna aktualna partnerka, ki je statistično gledano največkrat razlog prihoda na družinsko terapijo. A pri  ločenih je to torej težje in v praksi redkokdaj možno.

Povsem logično zveni, da je odnose od doma (zanemarjenost in ponižanje, ki jih je prejel doma), prenesel tudi v partnerski in starševski odnos.

Pravzaprav to naredimo vsi, v večji ali manjši meri. Vsi v odnose prinesemo vzorce iz primarne družine. Temu se lahko izognemo le z ozaveščanjem, delom na sebi in s psihoterapijo. Da se, ampak to žal ni vaše delo, ne glede na to, kako bi si to želeli. Mene ob napisanem pomirja le to, da se grdo izraza o otroku vam, ne pa njim. Če bi zaznali kaj taksnega, bi slo za čustveno nasilje in v tem primeru je nujno ukrepati, prav tako pa so dolžni ukrepati vsi, ki bi za to vedeli, tudi šola in csd. Vaša naloga v tej situacijo je to, kar pravzaprav že počnete: ljubeče in sočutno spodbujate in izkazujete ljubezen. Otrok pa bo od vsakega vzel najboljše.
Vse dobro.
Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu. 

Za vse sem sama. Kako dopovedati partnerju, da je tudi on starš: Svetovanje za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje: Partner je veliko službeno odsoten. Vendar, ko je doma, za otroka (2 leti) ne skrbi kaj dosti. Vse mu je težko, že samo, da ga mora previti, kaj šele uspavati. V vrtcu ga vzgojiteljice skoraj ne poznajo, saj trdi, da se otrok v kolikor ga peljem v vrtec jaz, ne joka, prav tako se ne joka, če ga jaz uspavam… za vse sem sama. Tako sem žalostna, saj se zaradi otroka zbujam po najmanj 4x na noč, delam, popoldan pa skrbim za sinka, uspavam in spet znova… Ko pa partnerju skušam dopovedati, da potrebujem pomoč, so njegovi odgovori; ko boš toliko denarja zaslužila kot jaz, ga bom pa uspaval itn… Je katera imela takšnega partnerja in ga nekako spametovala?

_______________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, žal mi je, da vas partner ne sliši in ne razume, za povrh pa je še žaljiv. Od naštetega se zdi najbolj problematičen zadnji del in ta se mora nemudoma spremeniti. Spremeniti njega ne morete… Nujno pa je, da mu postavite mejo in da tovrstne govorice (češ kdo služi več) takoj ustavite.

Žal zgodbo glede “neenakomernega” starševstva v terapijah poslušamo izjemno velikokrat, ker je odsotnost očeta v primarnih družinah pri nas pogosta.

Če sami nismo imeli očeta, težko znamo biti oče. Poleg tega – z vsem spoštovanjem do nasprotnega spola – z majhnimi otroki moški pogosto težje najdejo stik.  Svojih partnerk pa ne razumejo (preprosto zato, ker oni niso tisti, ki bi bili na porodniški in se zbujali, dojili etc etc – ne zato, ker ne bi želeli, ampak ker ne znajo).  Ko otročki malo zrastejo, se ta del spremeni. Skoraj vsi moški na terapijah rečejo, da so se povezali z otrokom takrat, ko so se lahko skupaj pogovarjali in igrali (torej po 3.letu).

Pri vas pa očitno ne gre le za starševsko odsotnost, saj imate ob sebi verjetno tudi deloholika, ki morda teče v izgorelost.

Ampak zgoraj omenjeno bi se zdelo še nekako rešljivo, če gospod do vas ne bi bil žaljiv. Očitno se čuti stisnjenega v kot in mamevrira s tako grdo sramotilno obrambo. To je prvo, kjer bi bilo nujno razmejiti in ta del je na vas, da mu ne dovolite takšnega načina pogovora z vami.

Partnerja vi ne morete spremeniti, čeprav bi želeli. Lahko pa ste ranljivi in mu poveste, da tako ne boste zmogli naprej.

To da žogico v vaše roke – vi ste tisti, ki se boste morali odločiti, ali vam je to dovolj ali ne. Če je gospod pripravljen govoriti spoštljivo in reševati odnos, vama toplo svetujem partnersko terapijo – ker razen tega ne vidim drugih načinov, da bi se on morda kdaj spremenil. Pa tudi tu, je odvisno od njega – ali to sploh želi.

Verjamem, da vam je hudo in težko biti v nemoči. Toda niste nemočni zase – lahko poskrbite zase, postavite meje in na terapiji ugotovite, ali vam bo gospod zmogel slediti ali ne.
Pogumno naprej!

Ps.: in seveda, nujno si najdite pomoč (čiscenje/hrana/varstvo.❤️

Odgovor je zapisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Kako sestri postaviti mejo? Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje:  S sestro sva včasih obe živeli doma, pri mami. Najina mama je definicija MOM osebe in je zelo naporna, z njo je peklensko živeti. Sama sem bila zaradi tega veliko krat v depresiji. Odselila sem se in sedaj sem zaživela, z eno izjemo.. Sestra še vedno živi tam, nesrečna, z veliko težavami in jaz to vsakodnevno poslušam. Vedno, ko je nova težava, pokliče. Tudi mama me kliče in govori, drugo plat. Sestra veliko krat pokliče in strese vso jezo name in mi pravi, da blagor meni, ki me živim več tam. Zanima me ali sem sebična če si ne želim reševati njihovih medsebojnih konfliktov, niti poslušati o tem? Do katere meje sem jaz primorana biti vpletena v njihove konflikte? Rada bi samo živela mirno življenje. Kako lahko to rešim na spoštljiv način, brez da bi sestro na smrt užalila? 

_______________________________________________________________________________________

Spoštovana gospa. 

Iskrena hvala za zaupanje. Najprej bravo za to, da ste zbrali moč in poskrbeli zase in svojo družino s tem, ko ste se odselili stran. Samo predstavljam si koliko dela na sebi je bilo potrebno in koliko ste čustveno tvegali, ko ste naredili ta korak.

In kot opisujete je to močno pripomoglo k vašemu počutju in svobodi, kar me res veseli.

Glede na vprašanja, ki nam jih zastavljate imam občutek, da vaše telo in srce ponovno zelo močno sporočata kaj si želita in potrebujeta, a vas hkrati skrbi, da to ne bi pomenilo, da ste sebični…da morda puščate sestro samo, med tem, ko ste se vi “rešili”. 

Ne, nikakor niste sebični, samo pri sebi jasno prepoznavate, da so bile, oz. so vaše meje porušene s tem, ko ste ponovno poskrkani nazaj in postajate njuna “terapevtka”. V vsakem odnosu imamo pravico in smo pravzaprav edini odgovorni za to, da poskrbimo zase in jasno izrazimo naše potrebe in meje (kaj nam je pomembno in česa nikakor ne toleriramo, ker nam ni ok, nas spravlja v stisko ipd…). 

Niste sebični, ko želite mirno živeti in ne reševati konfliktov, ki niso vaši, ali poslušati vsako stisko sestre.

Pravico imate, da vedno preverite pri sebi kako se počutite in ali ste v tistem momentu zmožni nekoga poslušati (pa naj bo to sestra, mama ali katera koli druga oseba) in spoštljivo postaviti mejo. To je namreč ljubeč izraz skrbi za vas in vaše zdravje…in samo vi ste tista, ki to lahko stori. 

Slišim, da se v vas prebudi krivda, ko sestra reče blagor tebi, ker si šla, ampak verjamem, da tudi ona ni tako zelo nemočna, kot se morda zdi na prvi pogled. Morda v stiski v kateri se ona znajde ob vajini mami resnično potrebuje terapevtsko pomoč, in obstaja kar nekaj možnosti za ekonomsko ugodne terapije, če se bo za to odločila. 

Včasih, ko gre za zelo razdiralne dinamike v družini moramo poleg čisto fizičnih mej narediti tudi zelo jasne čustvene meje. Kar ne pomeni, da nam je vseeno za to osebo, temveč, da imamo tako radi sebe, da se nismo več pripravljeni žrtvovati, saj je cena prevelika. 

Kako bo vaša sestra razumela ali doživela vašo mejo žal ni v vaših rokah, oz. je nekaj nad čemer nimate kontrole.

Gotovo pripomore, če lahko mejo postavite, ko boste mirni in na spoštljiv način, iz zavedanja, da to počnete iz ljubezni do sebe in ne ker bi želeli njo prizadeti ali zapustiti. Ker ste vredni življenja v miru in ker je to nekaj, kar lahko definitivno najde tudi vaša sestra… Če se za to odloči (v vas pa ima pravzaprav tudi zgled kako to storiti). A njen odziv v resnici ni odvisen od vas. 

Kadar osebe naših mej nočejo oz. ne zmorejo spoštovati (se jezijo, nas zavrnejo, zamerijo) ne pomeni, da je z našimi mejami ali nami nekaj narobe (čeprav se nam lahko hitro prebudi ta občutek sploh, če kot otroci nismo imeli pravice do svojih občutij, če za naše pristne potrebe ni bilo prostora in smo morali vedno “razumeti” druge, morda “hoditi po prstih”, nas pa nihče ni videl). Te osebe naše meje razjezijo, saj so ves čas, ko mej nismo postavljali, oni profitirali. Ampak žal v tej dinamiki nas in naših potreb zanje ni bilo. In ko postavimo svoje duševno zdravje na prvo mesto, se pravila igre spremenijo.

A če ne zmorejo videti in spoštovati nas v naših potrebah in občutjih, potem žal v tem odnosu ni prostora za nas, in ni spoštovanja, kar pa je nekaj, kar si absolutno zaslužimo v vseh vaših odnosih. 

Draga gospa, iz srca vam želim vse dobro, predvsem pa poguma na tej poti, ko sledite sami sebi in se učite imeti radi sama sebe. 

Komentar je zapisala družinska terapevtka Tjaša Šuštar. 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Kako postaviti mejo? Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje:  Stvar je v tem, da sem očitno magnet za težave drugih ljudi.  Imam nekaj prijateljic, ki  vsak dan stresajo name nešteto njihovih težav. Zelo rada pomagam če le lahko. A sem tudi jaz človek, ki ima svoje težave. Res me pošteno moti, da že takoj zjutraj poslušam jamranje, ki se nikoli ne neha. Želim si drugačnih pogovorov. In ko se meni zgodi kakšna lepa stvar in jo želim deliti, imam slabo vest. Ker jaz sem srečna, one niso. Kako naj jim razložim, da s svojo nevoljo in pesimizmom vplivajo name? 

________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni ! Pravite, da doživljate zelo podobne situacije v različnih prijateljskih odnosih, kjer ste kar naprej “ magnet” za težave drugih.

Najprej bi želela izpostaviti, da je to nelagodje in morda tudi jeza, ki se vam prebuja nekaj kar velja vzeti zares.

Kaže namreč na to, da neke vaše pristne potrebe niso zadovoljene in da bo potrebno verjetno ponovno definirati svoje meje (kaj potrebujete, kaj vam je pomembno, da se boste počutili ok v teh prijateljskih odnosih). To, da ne želite vedno poslušati težav prijateljic, ne pomeni, da nimate srca ali da jih režete. Temveč, da vam vaše srce sporoča, da je očitno veliko več prostora za nekoga drugega kot za vas. (Po navadi prav stalno teptanje lastnih čustev in potreb ter neprestano “sočutno” razdajanje za druge, ki ne upošteva naših potreb, pripelje do vedno večje jeze in zamer). 

V vsakem (prijateljskem) odnosu seveda kdaj pride do obdobij, ko je nekdo bolj v stiski in rabi več podpore in zavzame veliko več prostora.

A za izpolnjujoče odnose je pomembno, da obstaja neko ravnovesje, kjer se vsi počutijo, da so videni in slišani. Da je prostor za njih in njihov svet, čeprav je ta drugih barv in da ni nekdo kar naprej v vlogi “terapevta”, “poslušalca”, “mame”. V vseh odnosih so meje ključnega pomena. Saj nam pomagajo, da imamo lahko hkrati radi druge in sebe… To pa naredimo s tem, ko pokažemo kaj mi potrebujemo, kaj je nam pomembno v odnosu, oz. ko spoštljivo povemo, da nečesa nismo zmožni. 

Ta vzorec “magneta za težave drugih ljudi”, ki ga pri sebi opažate je nekaj kar bi bilo morda smiselno malo bolj raziskati. Kot pravite, se vam kar naprej ponavlja. V nadaljevanju vas povabim, da si zastavite nekaj vprašanj, ki vam lahko malce razširijo sliko in razumevanje korenin te vaše vloge… Ki je nekoč v vašem svetu gotovo imela svoj smisel, danes pa vas ovira v vaših odnosih. 

Morda se lahko za začetek vprašate: Kaj je tisto kar me žene, da v odnosih kar naprej skrbim za dobro počutje drugih?

Je ta vloga nekoga, ki vedno razume druge in pomaga, nekaj kar me morda spremlja že iz otroštva? Sem morda samo ali predvsem ob skrbi za druge (starše, brate, sestre…) kot deklica dobila občutek, da sem videna, vredna, sprejeta?

Sem morala mogoče že kot otrok svoja pristna občutja prikriti, ker so imeli odrasli toliko lastnih stisk in bolečine? Česa me je najbolj strah, da bi se zgodilo, če bi izrazila svoje potrebe in postavila meje? 

Kako bi bilo, če bi, ko vam kakšna prijateljica piše ali kliče, preden ji odgovorite najprej preverili pri sebi v telesu kako se počutite in resno vzeli svoje potrebe? Ali čutim, da v tem trenutku resnično lahko poslušam njeno stisko, ali imam morda potrebo po samoti, počitku, pozitivnih občutjih, prostoru, kjer bi bil tudi moj problem slišan? Kako bi bilo npr. napisati kaj v smislu: “Slišim, da ti je težko in ti pošiljam velik objem. Veš, danes res nisem v koži, da bi se pogovarjala o tem. Ti odgovorim, ko zmorem.”? 

V vsakem odnosu smo mi tisti, ki smo odgovorni za to, da jasno izrazimo naše potrebe in meje… Je pa to zaradi naše zgodovine lahko včasih zelo težko in takrat nam je pri tem lahko v pomoč tudi terapija.

Kako bodo drugi na našo mejo odgovorili, ali nas bodo razumeli in jo spoštovali pa je nekaj nad čemer nimamo vpliva. Na kar imamo vpliv pa je odločitev, ali so določene osebe res naše pleme (smo ob njih sprejeti takšni kot smo, se počutimo videne in slišane in lahko skupaj rastemo ter se medsebojno podpiramo) ali je morda čas, da poiščemo drugo pleme, kjer obstaja vzajemnost, ki si jo zaslužimo. 

Želim vam vse dobro, draga anonimna! 

Komentar je zapisala družinska terapevtka Tjaša Šuštar. 

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Nerazumen partner: Svetovanje za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 7 let, lani se nama je pridružil še otrok. Nosečnost sem prejokala, obnašal se je grozno. Zaradi korone, so imeli težave v službi (gostinstvo). Verjetno se sam ni znal soočiti z občutki, zato je s svojo jezo in fustracijami, pritiskal name in bil popolnoma nerazumen.  Dva krat sem odšla in se po obljubah vrnila. Partner govori, da se otrok do 3 leta nič ne spomni in je vseeno ali hodimo na sprehode ipd… A sem prepričana, da čuti, saj ko se zvečer skregava ne zaspi, tudi do polnoči. Sama imam visoko porodniško in nam finančno ni hudega. Pred kratkim sem izvedela, da ima mama raka in da ima pred seboj še 1 leto življenja. A partner mi preprečuje stike z njo in ne dovoli, da hodi k nam na obisk. Pravi da to moti naše družinsko življenje.  Jaz zavračam spolnost, saj si z njim ne predstavljam nič več, a ne upam oditi, saj nenehno omenja CSD, odvetnike..ipd  Rabim nasvet kako naprej.. Hvala. 

 

Spoštovana gospa. Hvala za vaše zaupanje! 

Iz vaših besed prav kriči stiska in samo predstavljam si kako noro težki so bili vsi tej meseci za vas. V obdobju, ko ste kot ženska šli čez tako veliko spremembo kot je materinstvo. In ko si vsaka ženska zasluži absolutno spoštovanje in čustveno podporo, ste ob partnerjevem vedenju doživljali nove in nove bolečine. Verjetno tudi ogromno razočaranj, strahu, obupa, občutka nemoči. 

Pravite, da so po rojstvu otročka njegovi izpadi jeze postali še hujši in da ste celo dvakrat odšli, ter se vrnili, ker ste mu verjeli, da bo drugače.

A žal ni bilo. V tem obdobju ste izgubili še teto in dedka, zbolela je vaša mami in tudi ob vseh teh izgubah in žalovanju je občutek, da vam partner ne nudi prave opore in razumevanja. Pravite, da ne pusti, da bi prihajala na obisk vaša družina, noče, da prespi vaša mami… 

Draga gospa, ne vem, če se zavedate, da ste, ko opisujete vašega partnerja izjemno razumevajoči in sočutni…Skušate razumeti njegove odzive in iskati vzrok v stiskah, ki jih je doživljal oz. doživlja zaradi covida. Vem, da je epidemija mnogim prinesla ogromno stisk, a to nikakor ni opravičilo za agresivno vedenje do drugih. Tudi, ko smo v stiski je izključno naša odgovornost, da poskrbimo za to, da zaradi svoje stiske ne ranimo ljudi okrog nas… (in če tega ne zmoremo sami, je naša odgovornost poiskati strokovno pomoč) Pravite, da ni nasilja, in gotovo imate v mislih fizično nasilje, a kar ste opisali: jezni izbruhi, grožnje s csd, odvetniki, to da “vas ne pusti stran, ker to zanj ni opcija”, pritiski, omejevanje stikov z družino je nasilje.

Psihično nasilje, ki je prav tako resno in boleče kot fizično.

In si ga nikakor ne zaslužite, draga gospa. In ko pravite, da zavračate spolnost in da si ne predstavljate ničesar več z njim…Ja, zelo razumljivo. Vaše telo je verjetno pričelo zelo glasno govoriti, da se ne čuti spoštovano in varno, da je bilo toliko mej v odnosu nasilno porušenih (pa čeprav ni bilo za to uporabljene fizične sile). 

Kako bi bilo draga gospa, če bi pričeli poslušati svoje telo in svoje srce in jima verjeli? Če bi namesto sočutja do partnerjevih stisk s prav takšnim sočutjem pogledali nase in svojega otročka, ki tolikokrat od izmučenosti v joku zaspita. Kaj pa vidva z otročkom potrebujeta? 

Kje se vi počutite varno in spoštovano?

Pravite, da ko ste sami, “če vas on pusti pri miru” se počutite super, sledite svojemu ritmu, lahko razmišljate še o čem drugem, si date prostor za žalovanje…Kako bi lahko poskrbeli, da bi imeli vsak dan ta čas in prostor zase? Imate morda kakšne prijateljice s katerimi se lahko dobite? Super je, če si lahko date čim več možnosti za takšne trenutke, kjer lahko pričnete raziskovati v miru katera pa je prava opcija za vas in vašega otročka. Kjer se lahko ponovno začutite, svoje potrebe in želje. In ena od želja in pristnih potreb, ki ste jih izrazili je to, da preživite čim več časa z vašo mamo. Kako bi bilo prisluhniti tej želji in ji slediti? Vaš odnos z mamo je nekaj kar vam absolutno pripada in do katerega imate vso pravico ne glede na partnerjevo mnenje o njej. 

Pri iskanju vaše poti pa vam lahko zelo pomaga tudi Društvo za nenasilno komunikacijo, kjer izvajajo brezplačna svetovanja za osebe, ki doživljajo vse vrste nasilja– tudi psihično, ki je velikokrat tako nevidno in neoprijemljivo, in pa individualna terapija. Ogromno ljudi je, ki vam lahko pomaga in to, da ste pisali v to skupino je že prvi korak pri iskanju podpore, ki si jo zaslužite. Želim vam vse dobro! 

Komentar je zapisala družinska terapevtka Tjaša Šuštar. 

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Kako pomiriti otroka, ki sprašuje o vojni?

/1 Comment/in /Napisal:

Ko govorimo o tem, kako otroci doživljajo vojno, se lahko srečamo z dvema nevarnostima: prva je ta, da zaradi lastne stiske ali napačne ideje o vojni sploh ne govorimo, druga pa to, da otroke preobremenimo. Izogibanje teme ali čustveno preveč naporno govorjenje otrokom delata medvedjo uslugo. Če o dogodkih ne govorimo, se otroci lahko počutijo same in bolj prestrašene. Podoben efekt pa lahko dosežemo, če naše strahove pomirjamo preko njih. Zato je vedno na prvem mestu – pri vseh travmatičnih dogodkih to, da se z dogodkom soočimo najprej sami: da ga ne minimaliziramo, racionaliziramo, si priznamo vse občutke, najdemo prostor, da jih izrazimo, reguliramo in pomirimo.

 

Ko smo mi v dobri koži, lažje spregovorimo tudi z otroci. 

 

Pogovor z otroci je pomemben, ker pogosto nimajo prave predstave o vojni, od nas pa vseeno absorbirajo različne občutja. Četudi smo mi mirni, se vojna vseeno dogaja, otroci pa lahko v stik z njo ne pridejo samo preko nas, ampak tudi preko drugih. Otroci morda ne razumejo dogajanja v Ukrajini, lahko pa čutijo nesigurnost, napetost in strahove. Zato je pomembno, da o teh temah nismo tiho. Glavno vodilo pri pogovorih naj bo sočutje in razumevanje, da je ta tema za otroke še težja kot za nas. Pomembno je, da je pogovor primeren starosti otroka. Z mlajšimi je dobro poenostaviti in uporabiti igro, s starejšimi pa lahko ubesedimo več. 

 

Če je pri vrtčevskih otrocih navadno dovolj že to, da v nekaj stavkih opišemo, da se nekaj dogaja, ampak da bo vse ok in da smo mi tukaj in na varnem, bo pri starejših potrebne več interakcije. Če bi že pri manjših opazili, da so vznemirjeni in da postavljajo vprašanja, ne da bi jih mi poučili… Bi jim mi skušali na preprost način odgovarjati (jasno in kratko) in pomiriti. Pomembno je, da mlajših ne izpostavljamo posnetkom vojne, saj jim lahko povzročijo še več stresa.  

Mlajši otroci svoje strahove izražajo preko igre, ki lahko v tem času postane npr. bolj agresivna. Včasih pri mlajših lahko pomaga tudi igra preko igračk (vprašate kaj igračke čutijo, otroci pa odigrajo…). Lahko pa otrokom pustimo, da narišejo svoje doživljanje… Bistveno v vseh primerih je, da jim ovrednotimo občutke (si prestrašen/jezen/žalosten/…, na koncu pa pomirimo). 

 

Za začetek je torej bistveno vse otroke opazovati in jim dati prostor, da spregovorijo. Osnovnošolske in starejše otroke je tako dobro namerno vprašati, če so kaj slišali, kaj oni menijo, da se dogaja, kako se oni počutijo v zadnjem tednu, kako oni doživljajo trenutno situacijo. Vprašanje zastavimo čim bolj odprto, da imajo možnost povedati vse, kar čutijo in ne le odgovoriti z ja ali ne. Šele ko nam otroci zaupajo svoje počutje, lahko mi odgovorimo na njihove potrebe. Pomembno je, da vemo, kaj otroci o vojni že vedo.  

 

Ko otroci spregovorijo, je pomembno, da smo do njihovega doživljanja vojne spoštljivi: jih ne prekinjamo, ne vsiljujemo svojih prepričanj, poskušamo razumeti njihova prepričanja in pustimo izraziti vse občutke, četudi z njimi morda težje zdržimo. Normalno je, da bo otroke strah, morda so tudi napeti (kar se lahko kaže v povečanem številu tantrumov, nesoglasij, agresije, ipd.) ali žalostni, kot tudi to, da teh momentov ne doživljajo tako močno. Čustva vrednotimo in jih ne obsojamo (čeprav so morda čisto drugačna od naših), saj je pomembno, da otroci čutijo našo podporo.  

 

Otroke pomirja tudi to, da kljub temu, da nekje obstaja vojna, odrasli nismo brezbrižni in da v resnici skušamo stvari rešiti in da se veliko odraslih ukvarja s tem, kako rešiti to stanje. Občutek, da ni nekaj stalnega in da delujejo stvari v smer pozitivnega, daje upanje vsem. 

Pri premagovanju občutka nemoči in tega, da nimajo kontrole, pa lahko najdemo praktične načine, kako lahko otroci pomagajo k rešitvi: narišejo sliko v podporo, skupaj s starši pošljejo sms za pomoč, oddajo denar ali oblačila ipd. Pri tem pa moramo biti pozorni na to, da otroke ne naredimo ravno za odločevalce, ampak jim le damo možnost, da premagajo občutek, da nimajo kontrole.  

 

Travmatične dogodke lahko vedno rešujemo s temi pristopi: 

– otroka opazujemo, poslušamo in tudi vprašamo (odprta vprašanja: kako ti vidiš te dogodke?) 

– otrokova doživljanja sprejmemo in ovrednotimo, zrcalimo (vidim, da čutiš nemoč) 

– ko jih ovrednotimo, pa lahko pomirimo: ubesedimo, kaj se je že spremenilo, da smo tukaj skupaj z njimi, na varnem in kaj lahko še spremenimo 

 

Travme se rešujejo tako, da jih nekdo opazi, prepozna, ovrednoti. Ker pri travmi doživljanje dogodkov ni celostno, moramo otrokom pomagati dogodke ponovno povezati v celoto. Ko otrokom damo možnost, da o tem spregovorijo, se preko govora, ustvarjanja ali igre, ustvarjajo nove povezave in cela slika, ki jih dejansko pomiri.  

 

Prispevek je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

 

Najdete nas tudi na Facebooku ali Instagramu.

Copyright © 2016 - 2020 - Vita Bona - družinska terapija

Vita bona novice!

Ker želimo biti povezani z vami se naprej, vas vabimo, da se naročite na naše mesečne novice. Od novic se lahko kadarkoli odjavite.