Živjo.

Kako se ve spopadate z odraščanjem otrok. Meni je tako hudo… Starejši otrok bo letos dopolnil 5 let, drugo leto gre v šolo. Kar stiska me pri srcu.

Šola, konec otroštva, sin odrašča. Kaj naj naredim, da mi bo lažje.?

Do lani ko je imel 4 leta se nisem obremenjevala, ampak, ko pomislim, da bo drugo leto pa že šola. Mlajša bo imela letos že 2 leti. Sprašujem se kam beži čas. Bojim se tega, ko bosta odrasla, ko me ne bosta več potrebovala, včasih jaz bolj potrebujem njiju kot onadva mene. tako strah me je njunega odraščanja..

__________________________________________________________________________________________________________________________

Odgovor:

Pozdravljena mamica.

Ja, prav imate, čas kar beži. Pravijo, da to vidiš šele ob otrocih, točno tako kot ste opisali. Verjamem, da ste precej navezani na vaša otroka in da vam občutek njune samostojnosti prebuja mnogo strahov.

Ravno zato je tako dragoceno, da ta čutenja ovrednotite in se z njimi soočite.

Predvsem pa živite tu in zdaj. To pa je včasih res težko, če vse to spremlja strah in mogoče je dobro, če ugotovite kaj vam ta strah sporoča. Največ kar lahko naredite je, da se z njim v polnosti soočite, hkrati pa vsak trenutni čas cenite in živite kot zadnji.

Poleg tega bi vas rada spomnila se na vašo vlogo.

Vi ste mami. To je za vedno. Nič ne obstaja, kar bi lahko izbrisalo ta odnos.

Svojim otrokom ste najpomembnejša, edinstvena, tako zelo njihova. Pomenite jim največ. Tudi če si predstavljate odnose čez 15 let, ki bodo zagotovo zelo drugačni, na nek način manj odvisni, pa bo vaše materinstvo ostalo svetinja, za vedno. Tudi ko bosta 50, boste vi se vedno njihova mami. S posebnim mestom. Ne glede na čas, le z drugačno vlogo. Zelo pomembno pa je, da boste tudi sebi dala možnost drugačne vloge. Mami, ki ne bo več potrebna za omogočanje samostojnosti, ampak bo otroke spustila in jim s ponosom dala tako najboljšo možno popotnico za življenje.

To je zelo pomembno in tu bi rada bila zelo jasna: pomembno je, kaj je tisti del, ki vas skrbi. Spustiti otroke je namreč nekaj najlepšega, da zasijejo v svoji unikatnosti.

Česa se tu bojite?

Pa bi me zanimalo še nekaj vprašanj, na katere ne potrebujete odgovoriti:

Kakšni so vaši občutki ob temu? Kako ste se vi poslovili od doma? Ste sploh ste? Kakšne imate odnose s svojo mamo? Nevarnost, ki namreč lahko preti, so odvisni odnosi.

Na to temo je napisanih kar nekaj knjig (najbolj poznana je morda Sanja Rozman) in vam res toplo priporočam v branje.

Sicer pa ob tem razmišljam se kako ste vi, kako sebe doživljate kot mami?

Upam, da ste lahko sočutni do sebe in si vzamete čas tudi zase in partnerja – pravijo da je ta del zelo pomemben, že vmes, še posebej pa potem, ko otroci odrastejo.

Sem vam dala se kar nekaj vprašanj, po katerih niste spraševali… največ kar vam lahko rečem je, da se poskusite soočite s svojim strahom, vzemite si čas zase in tudi svoje življenje, hkrati pa si dajte priznanje v materinstvu-da ste mami za vedno.

Odgovor je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.