Veliko sem sama in ga čakam, kako naprej: SOS za partnerstvo
Pozdravljeni,
S partnerjem sva skupaj 13 let in imava 2 otroka (6let in 1 leto). Partner je vedno je iskal potrditev v karieri in jo v zadnjih letih tudi nekako naredil in dobil. V marsičem sva si podobna, da iščeva potrditev zunaj, ne znava postavljati mej. Sama sem hodila 2 leti na psihoterapijo in sem v svoji službi in odnosih veliko naredila glede tega in sebe. Pri partnerju pa vidim, da bo vse naredil da ugaja. Že od začetka je bilo pri njemu prisotno, da je bil v službah po cele dneve. Njega ne moti, ker dobiva potrditve, mene pa zelo. Naj povem primer, saj se meni ne zdi več normalno in sem pred tem, da ne vem če bom še lahko tolerirala take zadeve. V torek je bil v službi od 7ih zjutraj prišel domov ob polnoči, naslednji dan od 7ih pa je prišel ponoči domov ob 1.15 zjutraj. Nimava nobenih staršev (slabi odnosi, ni stikov), tako da je takrat vse na meni, ampak bolj kot to, mene ‘vrže’ ker ga nekako čakam.
Nikoli ne vem kdaj bo prišel domov, vedno gre z nekom v avtu, saj sam tako želi in potem se ti sestanki zavlečejo, v meni pa narašča nemir, ko se zbudim, do hude jeze in ga čakam.
Moti me, da imam občutek da mu to paše. Ima pa tako službo ko je nekakšen suport podjetnikom in organizira razne delavnice, sestanke, tudi prireditve, seveda bi oni tega še več, pred korono je bilo tega ogromno, s prvim sinom sem bila večino časa sama, sedaj je malo manj, je pa še vedno povprečje cca 1x na 14 dni. 2 x so ga celo pripeljali iz urgence zaradi izčrpanosti, ko je organiziral dogodek 2 dni zaporedoma. Ima tudi takega nadrejenega, ki so vedno, ko je bilo konec, se še kar vozil okoli in so hodili po lokalih. Imam občutek, da si ne upa postaviti mej, saj je zelo napredoval, ampak tudi zato, da se nebi osramotil, ko bi rekel da gre domov k družini. Drugače je veliko z otroci, pomaga ogromno, doma naredi in to mi tudi očita. Zanima me pa tudi ali mi lahko svetujete zakaj v meni tak nemir?
Večkrat mi reče, da zakaj enostavno ne zaspim, on ne vidi problema, da ga ni in da ni izčrpan?
Nisem imela alkoholikov doma, je pa mama MOM, oče je bil pa odsoten čustveno. Večkrat sem se skušala z njim pogovoriti pa vse zanika… pravi da ni tako pogosto, sploh me ne sliši tudi sicer v odnosu. Hvala
_______________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana,
ko berem vaše besedilo, se lahko čuti vaša tesnoba in ena globoka žalost ter razočaranje nad vašim partnerjem. Rekli ste, da ste tudi na tej točki, da ne veste, če boste še lahko naprej tolerirali njegovo vedenje. Potem vam je verjetno seveda zelo hudo.
Tak občutek je, da se je morda po trinajstih letih vaš partner od vas nekoliko oddaljil ali pa da mu celo nekako ustreza, da je toliko v službi, da potem ne rabi biti toliko doma. Vaša stiska je popolnoma upravičena. Ko pravite, da vas zanj skrbi, saj ne zna postaviti mej svoji službi in da je zaradi tega bil že na urgenci. Verjetno se potem v vas lahko nabira tudi en nemir, ker vas je strah prihodnosti in ne veste, ali je šlo že vse predaleč.
Priznanje si zaslužite, da ste obiskovali terapevtska srečanja in naredili velike korake v smeri boljše prihodnosti!
Čisto normalno pa je, da ga pogrešate, ko ga toliko ni doma ob vas in vaših otrocih. Ker lahko potem čutite, da ste včasih sami za vse … Čeprav pravite, da vam tudi veliko pomaga.
Razlagate, da ga dostikrat čakate. Kolikokrat ste morda morali čakati vaše starše, mamo, ki je imela mejno osebnostno motnjo? In očeta, ki je bil čustveno odstoten, da ste dobili nek občutek ljubljenosti od njiju? Pa še tega morda ni bilo veliko, če pravite, da nimate stikov z njima zaradi slabih odnosov. To čakanje se potem lahko pri vas kar ponavlja v novih odnosih.
Seveda je težko biti mama dvema majhnima otrokoma, in to z očetom, ki ga dostikrat ni doma in lahko tudi včasih popije kak kozarec preveč. Tudi otroci lahko močno pogrešajo očeta in čutijo vaš nemir, zakaj ga toliko ni doma. Lahko se morda vsi počutite zanemarjeno.
Ni pa lepo od njega, da vas ne sliši, ko želite z njim spregovoriti o vaši stiski, in da vse zanika.
Osnova dobrega partnerskega odnosa je poslušanje, razumevanje in medsebojno spoštovanje.
Kot pravite, tega verjetno ni največ z njegove strani.
Svetoval bi vama partnersko terapijo. Ko izvajam terapije s podobnimi pari, resnično želim doseči, da partner svojo partnerko sliši in jo poskuša tudi začutiti v njeni stiski ter zares nekaj spremeni, kar bi v vašem primeru lahko pomenilo, da začne postavljati več mej svoji službi, kar bi koristilo prav tako njegovi samozavesti in psihofizičnemu zdravju. Hkrati pa, da potem preživi več časa z vami in ga ni več sram, da je več z družino, kot pravite. To bi lahko pomirilo tudi vas. Saj bi čutili, da se je partner začel v večji meri odločati za vas in vašo družino ter to postavljati pred svojo službo.
To je splošno rečeno, seveda pa se na terapijah v vsak primer res konkretno poglobimo.
Vse dobro vam želim.
Komentar je zapisal terapevt Zmago Švajncer Vrečko.
Najdete nas tudi na Facebooku in na Instagramu.
Podoben članek najdete TUKAJ.
