Prispevki
Kako se spopadati z dejstvom, da te partnerjeva družina ne odobrava: SOS za partnerstvo
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Mi sami med sabo v glavnem nimamo težav in se zelo lepo razumemo.
Sem pa v zadnjem času čutila posesivnost njegove mame, ampak se nisem s tem obremenjevala, ker mi je sama večkrat povedala, da ona razume, da bo njen sin slej kot prej odšel od nje in da je to popolnoma življenjsko.
Občutek je, kot da je on hitreje sprejel vaše otroke kot njegova mati.
Draga gospa. Hvala za vašo izpoved, ranljivost.
Zato slutim, da bosta zmogla in zmagala tudi vse te prepreke.
Se zavedam, da je vstopiti v odnos z osebo, ki že ima otroke veliko težje in veliko bolj kompleksno, kot v odnosu brez otrok.
Midva se razumeva in skupaj dobro funkcioniramo kot družina in to je tisto kar šteje.
Zakaj se vedno zapletem v podobne odnose: Svetovanje
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Imam tudi dva otroka iz prejšnje veze, ki ga imata rada.
Ponosni ste lahko nase, da ste toliko let hodili na terapije!
Dobro se je samo usesti, iti na sprehod in se res vprašati – ali je to človek, kateremu lahko zaupam, kateri me bo imel na dolgi rok rad, kateri me ne bo poškodoval v ljubosumju, kateri je uravnovešen, stabilen, “normalen”, odgovoren, resen, prijazen, sočuten …?
Postalo me je prav strah, čeprav sem skoraj sigurna, da čez besede nebi šel.
To je značilno za tako imenovane soodvisne odnose, by the book je to čutiti v vašem opisu.
Naj zaupam svojim občutkom ali njegovim besedam: Sos za partnerstvo
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Vprašanje: Pozdravljeni. Sedem let bo odkar sva s partnerjem skupaj. Stara sem 43, partner dve leti starejši. Nisva kot ‘normalni’ pari, saj živiva ločeno, 40 km narazen. Na vezi sva dnevno, videvava se 1 krat med tednom in ob vikendih. Dopuste preživljala skupaj, brez izjeme. Jaz skrbim za svoje otroke, hišo, on skrbi za svoje starše in hišo na drugi strani. Kuha, pere in vse ostalo kar spada zraven, si sam. Takšno življenje mi pravzaprav v večini odgovarja, saj imam rada svoj mir. On pa tudi. Občasno pa se zgodi, da se ne vidiva po 10 dni, in takrat pri meni nastopi stiska. Začnem se spraševati, kaj je smisel takšnega razmerja. Počutim se zapuščeno, kot da nimam nikogar, ki bi mu lahko zaupala svoje skrbi, bremena. Veliko mi pomeni pogovor iz oči v oči, dotik, objem. Vse je lažje. Ko sva narazen, tega ni, in vsak dan je težji. Z vsakim stikom preko telefona izgubljam voljo, da bi se trudila za to razmerje.
Ko se spet srečava, seveda vse te misli in občutki izpuhtijo.
V veliko stvareh se ujemava, uživava skupaj. Pokaže, da me ljubi. Pove, da mu veliko pomenim, da si pa te misli moram pregnati, ker me občutki zapuščenosti varajo. Da ni tako, da je vse to v moji glavi. Ljubim ga kot še nikoli nikogar. Je moj najboljši prijatelj. Pa vendar, ti občutki nesmisla nadaljevati razmerje se mi vsake toliko časa pojavijo znova in znova. Ne morem se jih rešiti. Naj zaupam svojim občutkom? Ali naj verjamem njegovim besedam?
Vseeno bi se ustavila pri vašem občutku zapuščenosti… saj veste, vedno je pomembno, da takrat, ko nam partner pritisne na nek občutek, preveriti, če smo nanj morda kaj posebej reaktivni, oziroma senzibilni.
Če tovrstne izkušnje morebiti nimate, pa bi vas samo spodbudila k temu, da prav nikoli ne nehate slediti svojim občutkom – ker vam nikoli ne lažejo.
Kakorkoli pa že bo, nikoli ne nehajte zaupati sebi.
Depresiven mož. Kako mu pomagati: Sos za partnerstvo
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Vprašanje: Živjo! Moj mož je nekaj mesecev nazaj postal zelo depresiven. Včasih je bil zelo ljubeč, miren, potrpežljiv, pozitiven, potem pa kar naenkrat povsem drugačna slika (naenkrat depresiven). Težko živi, včasih ne vidi smisla, nima volje, ponoči bedi, po drugi strani pa veliko dela (za službo). Za otroke in zame nima veliko energije in volje. Najhuje mi je to, da je rekel, da čuti manj do mene in do njih. Rekel je, da so vsa njegova čustva nasploh otopela. Pravi, da mu ni vseeno in da bi rad, da se stvari vrnejo nazaj v tako stanje kot so bile. Ampak hkrati se pa preko interneta pogovarja z ljudmi, tudi z drugimi ženskami, in to skriva pred mano. Včasih sva imela tako lepo in trdno zvezo, res sva uživala en z drugim.
Težko mi je, ker bi mu rada pomagala, rada bi razumela, hkrati pa čutim veliko žalosti in jeze, da je zdaj tak, kakršen je. Počutim se izdano. Da to ni človek, s katerim sem se poročila. Počutim se jezno, ker je rekel, da manj čuti tudi do otrok. Kako lahko katerikoli starš kaj takega sploh začuti? Strah me je, da ne bo nikoli boljše. Kakšen dan je ok, potem pa spet pride dan, ko nas vse gleda otopelo, kot da ne čuti nič do nas. Kot da mu je odveč, da ima ženo in otroke. Rekel mi je tudi, da je razmišljal, da bi bil raje sam.
Za otroke večinoma skrbim sama.
Kakšen dan se mi smili in bi mu samo rada pomagala, kakšen dan sem pa tako jezna nanj in si samo želim, da bi se odselil.
Želim si nazaj svoje življenje. Hkrati bi mu rada stala ob strani. In delam vse v svoji moči, da sem razumevajoča in potrpežljiva. Kmalu bo začel tudi s terapijo.
Zanima me, če ima kdo od vas izkušnje z depresivnim partnerjem? Kako ste zdržali? Kaj je pomagalo? Je bilo sploh kdaj zares boljše?
Hvala za pomoč.
________________________________________________________________________________________________________________
Draga anonimna, ne glede na vse morebitne nasvete – vaš partner v osnovi potrebuje diagnostiko. Pregled (psihiatrični), kjer bodo ocenili, kaj se dogaja, kaj je vzrok, za kakšno vrsto depresije gre, ali so potrebna zdravila ipd. To je nujno – dlje časa kot se izogiba, dlje lahko tone v depresijo. In skrbi me, kako izgleda nezdravljena depresija na dolgi rok. Zato v prvi vrsti svetujem strokoven posvet, nato pa vse ostale načine lajšanja.
Drugo – vaši občutki v partnerstvu z možem, ki ima depresijo so LOGIČNI in NORMALNI. Nič ni narobe z vami, on je tisti, ki se je spremenil. In ker se je, ta situacija prinaša različna občutja: od nemoči, strahu, žalosti, pa do jeze… celo paleto občutkov lahko občutite!
In še več – manj kot čuti on, več lahko čutite vi.
Kako krivično do vas .😞 Depresija je poosebljena naučena nemoč in včasih jo močno občutijo tudi partnerji, ko samo spremljajo dogajanje in ne morejo vplivati na partnerja.
In to je kruto dejstvo, ki ga morate živeti: če si gospod ne bo našel strokovne pomoči, ste popolnoma nemočni glede njega. Vi namreč niste njegov zdravnik, niti njegov terapevt, da bi ga lahko reševali.
Ljudje sicer mnogokrat poskušamo v partnerstvu tudi to, ampak to prinaša s sabo močne občutke jeze in celo zamere – kar je spet razumljivo, saj res ni naravno, da partnerje rešujemo na ta način.
In kar pri tej zgodbi najbolj pade v oči – če prav razumem, gospod pomoči ni poiskal, ampak ima pa “pogum” (da ne napišem kaj drugega), da si piše z drugimi ženskami?
Kolikor ga lahko razumem, da se psihiatra lahko boji, ga težko razumem v tem, ko vas čustveno vara. Nobena psihična bolezen, ki je ne želimo zdraviti, ne opravičuje čustvene prevare. Ker pa operira z občutki sramu, lahko sklepamo, da je tudi njega sram (kar je zelo značilno za psihične bolezni!). Pa vendar – vse to samo pomeni, da je gospod v stiski in da išče pomoč povsod drugje, le tam ne, kjer bi jo res moral.
Zato se upravičeno počutite izdani, jezni, celo besni – ker ni fer, ni fer do vas, da se vam to dogaja.
Tako kot ni fer, da zdaj vaš partner čuti vsa ta občutja, je se manj fer do vas, da na tej točki išče rešitve, ki niso funkcionalne in rušijo vajin odnos. Morda bi bila zanj na tej točki za začetek bolj varno odločiti za partnersko terapijo, kot za psihiatra…? (Čeprav bo tudi na partnerski terapiji slišal, da je diagnostika nujna – morda pa bi mu tam lažje regulirali strahove).
Malo mi sicer ob tem vprašanju ostaja občutek strahu.
Poznala sem namreč že nekaj primerov moških, ki so se po poroki in po starševstvu (sploh takem neprespanem) absurdno spremenili:
kot da bi se teh funkcij tako globoko prestrašili, da so umaknili, nekateri postali celo deviantni, pri tem pa doživljali globoke in skrite občutke.
Kakorkoli že je zares pri vašem gospodu, pa je dejstvo, da niste povsem nemočni glede sebe – sebe lahko vedno zavarujete!
Morda boste na neki točki morali se odločiti, koliko tega lahko sploh se zdržite. Če bo gospod se naprej zavračal zdravljenje, medtem pa si celil rane pri drugih ženskah, bo to za vas postajalo čedalje bolj nesprejemljivo (in zakaj ni že?). Tako namreč ne more živeti v odnosu nihče.
Morda pa morajo včasih iti stvari nekje tako daleč, da začutimo lastno vrednost: da se zavemo, da smo preprosto vredni več in drugačnega odnosa in da udarimo po mizi in rečemo dovolj, jaz se pa tega na tak način ne grem več. Ker ne glede na vse… vredni ste vsega najboljšega.
In ne rabite trpeti.
Ni vam tega treba.
Lahko postavite meje, povabite partnerja na partnersko terapijo, potem pa tam naredite plan kako naprej.
To vam toplo svetujem in vas spodbujam, da se ne nehate poslušati.
Ker ste vredni, da ste v odnosu ljubljeni.
Vse dobro in pogumno naprej!
Komentar je zapisala in uredila Katja K. Knez Steinbuch, Druzinska terapija – Vita Bona.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Iz partnerja ni nič. Kako mu dopovedati, da rabim pomoč: Svetovanje za partnerstvo
/0 Komentarji/in Ostalo, Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Vprašanje:
Pozdravljeni. S partnerjem sva skupaj 4 leta, imava 1 letnega otroka. Partner je večinoma delal na terenu in občasno prihajal domov, sedaj je našel novo službo in je več doma. A iz partnerja ni nič. Nenehno igra igrice na telefonu, playstationu in je odsoten, tudi doma ne naredi nič. Otroku se popolnoma nič ne posveča.. Denar mu je pomemben, ker v otroštvu ni imel nič.. Ko ga kličejo prijatelji, vedno izbere njih in je tam tudi celo noč.. Tudi nočno zbujanje je na meni , prav tako jutranja rutina (med vikendi). On vedno čez vikend spi do kosila, saj je mnenja, da je varstvo otroka delo za ženske. Nenehno se kregava, saj me prime taka jeza, da bi ga najraje ”nagnala”.. a v bistvu ne želim tega. Želim si nežnosti, občutek, da nekoga skrbi zate.. Kako naprej?
_______________________________________________________________________________________________________________
Draga gospa, hvala za iskrenost. Bom kar direktna: vajin odnos deluje izjemno izjemno soodvisen in toksičen. Razbere se, da vi čutite da se zelo razdajate, partner pa ne stori nič, hkrati pa je morda celo odvisen od igric. Ob otroku se očitno niti ne znajde, za povrh pa se misli, da je to samo vaša stvar. In ja, prav verjamem, da je s tako čudno doto vstopil v ta odnos. Tega je pravzaprav kar veliko v Sloveniji… Ampak vse to ga v nobeni meri ne razrešuje njegovih dolžnosti.
Vprašanje, ki se poraja je samo eno: zakaj vse to dovoljujete?
Kje je vaša jeza? Kot da pride malo na plano, ko je preveč, potem pa kar izpuhti v besnenju, nato pa je več ni in živita isto navajeno naprej… in kot da se je vaše telo že v startu počutilo varno v nekem bolj nevarnem odnosu in samo takšnega izbralo 😞 ste kdaj razmišljali zakaj?
Zakaj ste se znašli prav v takšnem odnosu in zakaj ste izbrali takšnega partnerja?
Od kje vam je to sploh domače?
Da si ob nekom, ki žali, je neprijazen, neodgovoren, zraven pa upaš na spremembo, ampak se bojiš zares postaviti mejo… in to me pripelje do občutka strahu.
So do vas že doma gojili nespoštljive odnose, vi pa ste se jih kot mala punčka bali in pravzaprav takrat bili dobesedno nemočni kaj spremeniti?
Prav boleče je, kako nas takšne izkušnje lahko doživljenjsko zaznamujejo, da nam je privlačno samo to, kar je v resnici nevarno.
In tako tudi pri vas, kot da se zaradi vajinih nekih travmatičnih izkušenj iz otroštva venomer zapletata v težek odnos. Vi nenehno jezna, gospod odmaknjen, oddaljen, morda celo zasvojen. Vi nemočni, on kontrole itak noče.
Kot da oba ne zmoreta ne koraka skupaj, ne narazen.
Tisti občutek katastrofe, ko bi hkrati gasili požar, ki ga vedno znova širimo…
Vsa žaljenja in prepiri in začasni razhodi so le v igri tega, da vzdržujeta trenutno situacijo, ampak ni vama tega treba.
Iz kje imate torej občutek, da to rabite?
Da rabite ta odnos?
Zakaj ste tudi sami nespoštljivi?
Bi se tudi vaša govorica lahko spremenila, bila prijazna, a hkrati jasna in sporočilna: “takšnega vedenja ne dovolim”.
Česa se zares bojite?
V resnici ste na razpotju.
Odločiti se morate dvoje:
– ali se bosta OBA borila za ta odnos in oba poiskala strokovno pomoč
– ali pa se je vsega preveč in se bosta poslovila
Zdi se, kot da se obeh opcij bojite. Kaj se v vas zbudi, če za trenutek zaprete oči in si obe opciji predstavljate?
Obe lahko vodita do drugačnega življenja, lepšega – samo ZDAJ, ta trenutek izbirate najslabšo, tretjo možnost, kjer trpite vi in partner.
Če bo partner pripravljen kaj spremeniti in garati tudi na sebi in vaju, potem ne vidim ovir, da ne poskušata stvari rešiti – če pa te pripravljenosti ne bo, se boste morali vprašati, koliko časa ste še pripravljeni trpeti. In predvsem – kater strah vas vedno znova pripelje nazaj?
Resnica je, da niste sami in da morate ukrepati čimprej – če ne zaradi sebe, potem zaradi otoka. On je zdaj čustveno ujet med dvema ognjema in samo vi ste tisti, ki ga lahko rešite ven. Če bo partner za, skupaj z njim, če ne, boste morali začeti sami. Toda na tej poti ne boste nikoli sami, veliko organizacij vam(a) lahko pomaga.
Tako da samo pogumno, samo odločita se narediti en korak naprej❤️🙏
Komentar je uredila in napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steibuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in na Instagramu.
Kako postaviti mejo? Svetovanje
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Vprašanje: Stvar je v tem, da sem očitno magnet za težave drugih ljudi. Imam nekaj prijateljic, ki vsak dan stresajo name nešteto njihovih težav. Zelo rada pomagam če le lahko. A sem tudi jaz človek, ki ima svoje težave. Res me pošteno moti, da že takoj zjutraj poslušam jamranje, ki se nikoli ne neha. Želim si drugačnih pogovorov. In ko se meni zgodi kakšna lepa stvar in jo želim deliti, imam slabo vest. Ker jaz sem srečna, one niso. Kako naj jim razložim, da s svojo nevoljo in pesimizmom vplivajo name?
________________________________________________________________________________________
Pozdravljeni ! Pravite, da doživljate zelo podobne situacije v različnih prijateljskih odnosih, kjer ste kar naprej “ magnet” za težave drugih.
Najprej bi želela izpostaviti, da je to nelagodje in morda tudi jeza, ki se vam prebuja nekaj kar velja vzeti zares.
Kaže namreč na to, da neke vaše pristne potrebe niso zadovoljene in da bo potrebno verjetno ponovno definirati svoje meje (kaj potrebujete, kaj vam je pomembno, da se boste počutili ok v teh prijateljskih odnosih). To, da ne želite vedno poslušati težav prijateljic, ne pomeni, da nimate srca ali da jih režete. Temveč, da vam vaše srce sporoča, da je očitno veliko več prostora za nekoga drugega kot za vas. (Po navadi prav stalno teptanje lastnih čustev in potreb ter neprestano “sočutno” razdajanje za druge, ki ne upošteva naših potreb, pripelje do vedno večje jeze in zamer).
V vsakem (prijateljskem) odnosu seveda kdaj pride do obdobij, ko je nekdo bolj v stiski in rabi več podpore in zavzame veliko več prostora.
A za izpolnjujoče odnose je pomembno, da obstaja neko ravnovesje, kjer se vsi počutijo, da so videni in slišani. Da je prostor za njih in njihov svet, čeprav je ta drugih barv in da ni nekdo kar naprej v vlogi “terapevta”, “poslušalca”, “mame”. V vseh odnosih so meje ključnega pomena. Saj nam pomagajo, da imamo lahko hkrati radi druge in sebe… To pa naredimo s tem, ko pokažemo kaj mi potrebujemo, kaj je nam pomembno v odnosu, oz. ko spoštljivo povemo, da nečesa nismo zmožni.
Ta vzorec “magneta za težave drugih ljudi”, ki ga pri sebi opažate je nekaj kar bi bilo morda smiselno malo bolj raziskati. Kot pravite, se vam kar naprej ponavlja. V nadaljevanju vas povabim, da si zastavite nekaj vprašanj, ki vam lahko malce razširijo sliko in razumevanje korenin te vaše vloge… Ki je nekoč v vašem svetu gotovo imela svoj smisel, danes pa vas ovira v vaših odnosih.
Morda se lahko za začetek vprašate: Kaj je tisto kar me žene, da v odnosih kar naprej skrbim za dobro počutje drugih?
Je ta vloga nekoga, ki vedno razume druge in pomaga, nekaj kar me morda spremlja že iz otroštva? Sem morda samo ali predvsem ob skrbi za druge (starše, brate, sestre…) kot deklica dobila občutek, da sem videna, vredna, sprejeta?
Sem morala mogoče že kot otrok svoja pristna občutja prikriti, ker so imeli odrasli toliko lastnih stisk in bolečine? Česa me je najbolj strah, da bi se zgodilo, če bi izrazila svoje potrebe in postavila meje?
Kako bi bilo, če bi, ko vam kakšna prijateljica piše ali kliče, preden ji odgovorite najprej preverili pri sebi v telesu kako se počutite in resno vzeli svoje potrebe? Ali čutim, da v tem trenutku resnično lahko poslušam njeno stisko, ali imam morda potrebo po samoti, počitku, pozitivnih občutjih, prostoru, kjer bi bil tudi moj problem slišan? Kako bi bilo npr. napisati kaj v smislu: “Slišim, da ti je težko in ti pošiljam velik objem. Veš, danes res nisem v koži, da bi se pogovarjala o tem. Ti odgovorim, ko zmorem.”?
V vsakem odnosu smo mi tisti, ki smo odgovorni za to, da jasno izrazimo naše potrebe in meje… Je pa to zaradi naše zgodovine lahko včasih zelo težko in takrat nam je pri tem lahko v pomoč tudi terapija.
Kako bodo drugi na našo mejo odgovorili, ali nas bodo razumeli in jo spoštovali pa je nekaj nad čemer nimamo vpliva. Na kar imamo vpliv pa je odločitev, ali so določene osebe res naše pleme (smo ob njih sprejeti takšni kot smo, se počutimo videne in slišane in lahko skupaj rastemo ter se medsebojno podpiramo) ali je morda čas, da poiščemo drugo pleme, kjer obstaja vzajemnost, ki si jo zaslužimo.
Želim vam vse dobro, draga anonimna!
Komentar je zapisala družinska terapevtka Tjaša Šuštar.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Izpoved moškega: Svetovanje za pare
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Lahko rečem, da sem imel srečo, da sem imel takega govorca ob sebi.
Med odnosom sem dobil občutek, da nikoli nisem slišan.
Kar se je spomnila je moralo biti takoj narejeno, zmeraj diktirala moja opravila, nikoli ni bi narejeno dobro.
Poskušajte nas razumeti. Tudi mi smo utrujeni od dela, tečni in rabimo čas zase in za prijatelje, da si spijemo pivo in pogledamo tekmo s prijatelji ali kartamo, smo pa željni pohvale in dotikov.
Da tudi moški želite biti slišani in videni in da se to zgodi zgodi skozi pogovor kakor tudi spolnost.
Zato pa so partnerski odnosi naporni in zahtevajo nenehen trud in delo.
Partner odhaja: Svetovanje za pare
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)S partnerjem sva v vezi 9 let. Imava dva otroka ( 3letnik in 7 mesečna punčka). Lani smo si zgradili hišo in sedaj je prišel čas, ko bi lahko uživali, a mi je pred enim mesecem partner rekel, da ne more več biti z mano , da ničesar več ne čuti. Hišo smo si gradili zraven partnerjevih staršev. Odnosi z njimi nikakor ne grejo, še posebaj odkar imava otroke nimata meje. Partner mi ni v oporo, njima reče naj me ne dražita, ker bo spet on poslušal (govorita, da sem 2 meseca po porodu debela, tudi 2 mesečni hčerki govorita enako). Sedaj še živimo skupaj, vendar ne komunicirava. Prosim za pomoč, nasvete.
______________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana anonimna, res hudo vam mora biti, ko ste stopili v tako občutljivo obdobje vašega življenja. Imeti 2 mesečnega otroka je res naporno obdobje in če pri tem partner ne sodeluje je v polnosti je lahko še hujše. Kar opisujete je, da vam ne izkazuje spoštovanja, ampak se samo povezuje s svojo družino. Telesno je v partnerski zvezi z vami, čustveno je pa povezan še vedno s svojimi starši in stoji na njihovi strani. Vse to kar dela, ni pravično do vas in je njegova odgovornost, da naredi spremembo in spremeni odnos.
Tudi, da starši ne spoštujejo vaš mej ni pravično iz njihove strani.
Vsi ljudje imamo osebni prostor in omejitve, ki naj bi jih drugi spoštovali in ne šli vedno čez njih. Tudi partner bi moral svojim staršem postaviti meje in vas zaščititi v teh primerih. Tukaj vam priporočam, da bi se s partnerjem udeležili partnerske terapije, če bi vi želeli nadaljevati odnos in poskusili popraviti. Glede staršev je dobro, da se fizično ločite od njih. Torej da ne morejo brez vašega dovoljenja v vašo hišo in da vedo kje so meje. Vsekakor je pomembno, da partner stopi v vlogo, da svojim staršem postavi meje. Želim vam vse dobro na vaši poti.
Komentar je zapisal terapevt Denis Ališič
________________________________________________________________________________________________________________________________
Pozdravljeni. Res je za vami in pred vami težka izkušnja. Prestopanje mej, nespoštovanje, nerazumevanje in tudi partner ni na vaši strani. Pa ravno v obdobju, ko bi varnosti, topline, ljubezni in miru najbolj potrebovali. Denis vam je že lepo odgovoril, jaz pa bi vam dala še nekaj vprašanj, ki se mi zdijo pomembne, da se jih vi sami vprašate.
Kje pa je vaša jeza?
Kje je vaša žalost?
Kje so vaše potrebe?
Kje je vaša meja?
Če pomislite na vašo primarno družino, so tudi tam bile vaše meje tako prestopane?
Vaše potrebe tako potlačene?
Je bila ljubezen do vas, tako prezrta in potlačena?
Zaslužite si več. Zaslužite si največ. Če si želite rešiti zakon in poskusiti vse možnosti, vam svetujem partnersko terapijo. Če pa se partner, terapije ne bi želel udeležiti, pa vam svetujem, da se napotite na terapijo sami. Da predelate čustva iz primarne družine, da se opolnomočite in da najdete svojo vrednost.
Vse dobro vam želim na vaši poti.
Komentar je zapisala Tadeja Čulek.
Najdete nas tudi na Facebooku.
Podobne teme: Kako naj ga privlačim? , Kaj dolgujem staršem?
Finančne težave v odnosu: Svetovanje za pare
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 6 let. Trenutno pa sem na porodniški z najinim drugim otrokom. Sicer imam dobro službo in 2x večjo plačo kot partner, a trenutno imam 700 eur porodniške. Težava pa je ravno denar. S svojim denarjem poplačam polovico najemnine ter polovico položnic, ostane samo nekaj eur in posledično je partner tisti, ki kupuje hrano, plenice. Zaradi tega je neznosen do mene. Se dere name v pričo otrok in me ponižuje. Že pri prvi porodniški je bilo hudo sedaj pa je neizprosno.
Naj povem, da ko hodim v službo si deliva vse pol- pol in veliko si lahko privoščiva.
Ko pa mi naredi otroka in sem zaradi tega na porodniški, trpim skoraj 2 leti njegov bes in gnev, (nosečnost je po navadi še hujša, kot to poporodno obdobje). Danes, ko sem dobila dodatek pri otroških, je verjetno pričakoval, da bom njemu dala polovico, jaz pa sem takoj nakazala denar za psihoterapijo, ki jo obiskujem že več kot eno leto. In človek je dobesedno ponorel.
Je to normalno? Da se moram počutit kot ničvredna, ker me on trenutno živi? Pa sem načeloma zelo skromna, ne hodim k frizerju, na nohte, se ne ličim, se pravi zase ne zapravim niti 5e. Izposodim si res za kakšne meni pomembne stvari – terapija, obutev, darilo za rojstni dan za prijateljico npr. Prosim povejte mi, ali je normalno, da je človek tak do svoje partnerice in ji meče naprej, ker jo mora hranit? Ne rečem, za otroke kupi vse, kar ga prosim, problem sem samo jaz. Sta pa njegova starša imela vsak zase denar in taščino prvo opozorilo, ki mi ga je dala, je bilo ravno to – da naj imava skupne finance, saj je to povzročalo največji razkol v njihovi družini. Lepo prosim za kakšen nasvet, ker mi niti malo ni prijetno, šele septembra se vrnem na delo.
__________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovani, odnos, ki ga opisujete mora biti res neprijeten in stresen. Stalno premišljevanje o financah, stalno vračanje denarja, računanje. Kot ste opisali si morate od njega sposojati denar, ga dobesedno prosjačiti in se poniževati, kar je ekonomsko nasilje. V partnerskem odnosu naj bi bila partnerja izenačena, finance skupne, stroški skupni in vse stvar dogovor. Trenutno pa ste vi v podrejenem položaju, ko se morate počutiti krivo, ker vas ne spoštujejo kot človeka.
Normalno je, da imata partnerja včasih ločene bančne račune in vsak svoje prihranke.
Vendar je pomembno, da ko pride do stroškov in porab denar delujeta skupaj, združeno in je možnost pogovora o tem. Pri vas sem opazil, da morate biti neverjetno osamljeni, ko vam mož zahteva da vi plačujete svoje stroške, mu vračate denar in se počutite v zadregi. Takšen odnos vsekakor ni zdrav in spoštljiv, ker ste opisovali tudi, da je do vas psihično nasilen. Da vas nadira, vas ponižuje v pričo otrok. To nasilje, tudi če ni vedno prisotno, se ne bo samo prenehalo. Opisali ste že, da ste šli po pomoč na psihoterapijo, kar je že dober korak v pravo smer. Nasilje se nikoli ne bo ustavilo samo od sebe in je dobro, da poleg terapije, tudi poiščete pomoč pri organizacijah, ki se s tem ukvarjajo npr.: Center za socialno delo, Društvo DNK, SOS Telefon ali ženska svetovalnica. Nasilje, ki ga povzroča partner lahko spremeni le on, vi se tukaj lahko le zaščitite in poskrbite za sebe, kar že delate. Želim vam vse dobro.
Komentar je napisal terapevt Denis Ališič.
Najdete nas tudi na Facebooku in instagramu .
Podobni članki: Dober družinski terapevt.
Kontaktni podatki
Inštitut Vita bona, zavod za družinsko terapijo
Orehovo 6
8290 Sevnica
telefon: +386 41 609 888
mail:
- […] bi bilo smiselno, da gresta na partnersko terapijo...17. 4. 2024 - 6:19 Napisal: Miren mož, strupen oče: Svetovanje za starševstvo – Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija
- […] posebej hudo pa je, če je harmonično družinsko...7. 4. 2024 - 10:30 Napisal: Kako sprejmeš, da je družina razpadla: Svetovanje – Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija
- […] sploh če boste čutila, da nimate energije za...28. 5. 2023 - 12:58 Napisal: Izčrpanost in obup mamice: Svetovanje – Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija