fbpx
Inštitut Vita Bona - telefon: +386 41 609 888

Prispevki

Ali je dovolj ljubezen enega starša: Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:
Vprašanje:
Z bivšim partnerjem imam 2 otroka. Starejšega dečka (9 let) oče prav vidno ves čas zaničuje, vidi se, da ga ne mara. Fant je v šoli zelo priden, uspešen v športu, skratka fant na katerega bi bil lahko vsak starš zelo ponosen. Vendar očetove ljubezni ne dobi. Danes mi je rekel, da je sin navadna pi*kica, ker lahko joka za vsako stvar. Fant je zelo čustven in ljubeč otrok. Prihajajoči vikend sta pri njem in otrok ima v nedeljo neko šolsko zadevo na katero si želi iti. Oče mu je včeraj rekel, da ne bo šel, ker ima za vikend že druge plane. Po koncu pogovora mi je jokal, da si želi, da ga ne bi bilo na svetu, ker se je oče nanj jezil in mu rekel s posmehljivim glasom, da mu njegove želje niso pomembne. Žalostna sem in v stiski, skrbi me v kakšnega fanta se bo deček razvil. Ali je otroku lahko dovolj ljubezen enega starša?
Naj povem, da je oče ločen že drugič in ima tudi iz prejšnjega zakona 2 otroka, da je človek z narcisistično motnjo in da žal tudi sam ni bil deležen ljubezni svojih staršev, ki so ves čas preferirali samo njegove sorejence. Še vedno je tako. Njegovih vnukov ne marajo niti njegovi starši. Ne razumem zakaj dela isto, kot so z njim počeli njegovi starši?
Kako naj otroku na najbolj primeren način pomagam, da bo vedel, da je ljubljen? Da nas je veliko drugih, ki ga obožujemo. Sama mu to povem vsak dan pa ne vem, če je to dovolj. Deček hrepeni po očetovi ljubezni.
__________________________________________________________________________________________________________________________
Pozdravljena, mamica v stiski. Vaša zgodba je res žalostna in do otrok kruta. Že meni je hudo prebrat, da ima otrok očeta, ki ga pred vami zasmehuje in ponižuje ter ne upošteva njegovih želja, kako se morajo šele počutiti vi in vaša otroka 😞 prav krivično je to do vseh.

Dejstvo je, da imate prav, da glede stikov ne morete preprečiti in ne bi bilo prav, lahko pa opolnomočite otroka, do te mere, da bo zmogel se postaviti zase, ko vas ne bo zraven.

Otroci sicer čustveno ne zmorejo biti nikoli kos staršem, lahko pa v sebi vedo, zaradi naših besed in dejanj, da niso krivi za vedenja odraslih in da se jim dogaja krivica. Če gre za šolske stvari, mislim, da lahko tukaj mirno vključite svetovalno delavko in csd s tisoč pozivi, da se oni vztrajajo glede upoštevanja otroka. Po moji vednosti lahko tudi šola da prijavo na csd, če bi otroku onemogočal obiske obšolske dejavnosti.
Narcisa žal ne morete rešiti – gre za osebnostno motnjo in potrebuje strokovno pomoč, a je sami skoraj nikoli ne poiščejo. Tukaj bi vam v teoriji se najbolj lahko pomagala morebitna aktualna partnerka, ki je statistično gledano največkrat razlog prihoda na družinsko terapijo. A pri  ločenih je to torej težje in v praksi redkokdaj možno.

Povsem logično zveni, da je odnose od doma (zanemarjenost in ponižanje, ki jih je prejel doma), prenesel tudi v partnerski in starševski odnos.

Pravzaprav to naredimo vsi, v večji ali manjši meri. Vsi v odnose prinesemo vzorce iz primarne družine. Temu se lahko izognemo le z ozaveščanjem, delom na sebi in s psihoterapijo. Da se, ampak to žal ni vaše delo, ne glede na to, kako bi si to želeli. Mene ob napisanem pomirja le to, da se grdo izraza o otroku vam, ne pa njim. Če bi zaznali kaj taksnega, bi slo za čustveno nasilje in v tem primeru je nujno ukrepati, prav tako pa so dolžni ukrepati vsi, ki bi za to vedeli, tudi šola in csd. Vaša naloga v tej situacijo je to, kar pravzaprav že počnete: ljubeče in sočutno spodbujate in izkazujete ljubezen. Otrok pa bo od vsakega vzel najboljše.
Vse dobro.
Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu. 

Uvajanje otrok v vrtec: Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je pred leti opozorilo vse zaposlene v javni upravi, da imajo kot starši prvošolcev možnost izrednega dopusta za prvi šolski dan svojih otrok. Takšen “privilegij” velja za javno upravo in za starše, ki so podpisali kolektivno pogodbo z delodajalci.

 

Ne glede na vse, pobudo ministrstva za izobraževanje, znanost in šport velja pozdraviti. Kljub temu, da takšen korak ni nujen, je družini prijazen. Čudi kvečjemu to, da na tem ministrstvu do podobnih ugotovitev nikoli niso prišli v primeru predšolskih, tj. vrtčevskih otrok. Kajti medtem ko šestletni otrok že razume odhod v šolo in prihod nazaj domov, 11-mesečni dojenček tega seveda nikakor ne more razumeti. Pričakovali bi, da ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport enako možnost koriščenja izrednega dopusta po analogiji ponudi tudi tistim staršem, ki uvajajo svoje otroke v vrtec. Če namreč 6-letni otrok dobi možnost spremljanja v prvi razred za en dan, potem bi bilo edino logično, da starš enoletnega otročička dobi 6 takšnih dni.

 

 

Šestletnik razume, da se bodo starši (mama) vrnili ponj, medtem ko pri enoletniku kaj takšnega enostavno ni mogoče. Njegov spomin je zgolj in samo somatski – telesni, čustveni. Dogodke si zapomni zgolj na podlagi doživljanja, zato si ne zmore zapomniti, da se mama vrne. V mislih še ne more ohraniti podobe mame, ki bi bila konstantna.

Torej mama zanj obstaja, ko jo vidi, sicer pa ima občutek, da je izginila.

Prav tako “izginotja” svojega starša ne razume, ker je logično razmišljanje vezano na kasnejša leta. Možganske strukture, ki omogočajo konstantno zmožnost miselne predstave mame, se popolnoma razvijejo šele okrog tretjega leta starosti. Zelo dejavna pa je amigdala, ki prepoznava nevarnosti. Amigdala deluje že pri novorojenčku, vendar se takrat odziva vznemirjeno in burno, ker ustrezne povezave, ki so namenjene obvladovanu čustev (prefrontalni korteks) še niso zgrajene. Posledično v tem obdobju vsako malčkovo vznemirjenje v celoti preplavi otrokovo psiho in telo, zaradi česar za uravnavanje odzivov amigdale potrebuje zunanje umirjanje osebe, na katero je varno navezan. Na omenjene teme opozarja dr. Daniel Siegel, ameriški psihoterapevt in profesor psihiatrije.

 

Primer prehitrega uvajanja otroka v vrtec, brez sočasnosti staršev.

 

Kaj to pomeni?

V primeru vrtca, da ga pri uvajanju v istem prostoru dlje časa spremlja starš oziroma oseba, na katero je varno navezan (lahko tudi babica ali varuška). Ne zato, da starš vidi otroka, ampak da ima otrok možnost videti starša in se tako pomiriti. V našem sistemu pa uvajanje večinoma opravljajo kar vzgojiteljice, na katere otrok absolutno še ne more biti (varno) navezan, saj je grajenje navezanosti proces, ki se začne pri starosti pol leta, traja pa vse do tretjega leta. V večini slovenskih vrtcev se v tem času zamenjajo že tri vzgojiteljice (vsako leto ena), kar otroku ne omogoča varne prilagoditve. Idealno bi bilo, da imajo otroci ves čas vrtca eno samo, stabilno figuro.

 

Prehitro uvedeni otroci imajo lahko slabši imunski sistem

 

Znanstveniki so dokazali, da če uvajanje poteka hitro – kot večina vrtcev danes želi ali pričakuje od staršev -, potem pospešuje stresni hormon kortizol. Richard Bowlby navaja, da ob hitrem uvajanju v vrtec raven kortizola zjutraj naraste in se ne spusti celo noč, kar lepo razloži povečane probleme otrok s spanjem ob vstopu v vrtec. Na drugi strani pa raven kortizola ob postopnem uvajanju v vrtec do večera spet pade. Če je kortizol povišan dlje časa, naj bi vplival na slabšo tvorbo belih krvničk in s tem na padec imunskega sistema. Kar pojasni podatek, da so otroci v vrtcih na začetku veliko bolni.

Staršem in vzgojiteljem je lažje, če se otroci uvedejo hitro, medtem ko je za otroke to dejansko škodljivo, kar pojasnjujejo tudi raziskave.

V Sloveniji so svetla izjema ljubljanski (javni) Viški vrtci, ki otrokom in staršem omogočajo tritedensko uvajanje v istem prostoru, kot omenja Varjačič (vir). Njim se pridružuje še nekaj vrtcev, ki so se udeleževali izobraževanj Sočutnega varstva otrok. Toda večina javnih vrtcev – predvsem pa šolsko ministrstvo – na žalost znanstvene raziskave povsem ignorira. Še več, nekateri vrtci celo spodbujajo, da so starši z 11-mesečnim dojenčkom v prostoru le uro in pol! Uvajanje pripada vsakemu otroku.

 

 

Nevroznanostveniki danes opozarjajo, da hipotalamus dozori po drugem letu, nekje med starostjo poltretjega in tretjega leta.

Takrat nekje se gradi spomin in razumevanja otroka, da se starš vrne. Pred tem časom otrok tega ne zmore razumeti, pa če se še tako trudimo. Modra Maria Montessori, začetnica montessori pedagogike je že leta 1930 javno predlagala, da je otrok za vrtčevske skupine zrel šele takrat, ko dopolni 33 mesecev. Nevrobiološke raziskave ji danes v tem povsem potrjujejo. Predvsem v normativih, kakršne imamo v jaslih (sedem dojenčkov na eno vzgojiteljico!).

Takšni normativi so – predvsem ob uvajanju – nehumani tako do vzgojiteljic in pomočnic kot seveda tudi do otrok, ki ne morejo prejeti čustvene varnosti.

Na to je opozarjal tudi omenjeni Richard Bowlby, sin znamenitega očeta teorije navezanosti. Richard Bowlby je leta 2006 zbral preko 100 vrhunskih angleških strokovnjakov s področja razvojne psihologije in razburkal vlado Njenega veličanstva in medije z idejo, da so spremembe na tem področju nujne. Sir Bowlby, ki hodi po stopinjah svojega očeta in še naprej na svoji kliniki raziskuje fenomen navezanosti, predlaga, da se staršem dojenčkov omogoči podaljšano porodniško, ali možnost plačila varuške. Opozarja, da jasli za otroke do tretjega leta niso primerna oblika varstva (zaradi nezrelih možganov, vsiljenega hitrega uvajanja, zaradi teorije navezanosti in raziskav o stresu).

 

 

 

Bowlby in varna navezanost

Navezanost je pojem, ki ga je v psihologijo po letu 1950 prinesel vrhunski strokovnjak, psihianalitik in psihiater dr. John Bowlby. Trdil je, da je navezanost vrojena potreba vseh ljudi. Skupaj z asistentko Mary Ainsworth sta naredila vrsto preizkusov, kjer sta opazovala vedenje malčkov, ko so soočeni z nepoznano, tujo situacijo brez matere.

Njuni izsledki so bili za tisti čas alarmantni.

Dokazala sta, da otrok ob sebi nujno potrebuje varno stabilno osebo, da se ob njej varno odziva. V primerih, ko tega ni, pa se otrok na neznane situacije prilagaja oteženo. Tuja situacija je eksperiment, ki je malčke namensko osamil od mame in jih prepustil tuji osebi. Najbolj fascinanten je bil podatek, da je možno, da otrok ob spremembi navzven resda ne pokaže nobene reakcije, vsi stresni indikatorji pa divjajo in kažejo, da je otrok v globokem stresu. Gre za t.i. izogibajoči tip navezanosti.

Stili navezanosti se gradijo doma in nam ostanejo za celo življenje ter so težko spremenljivi. Če starši niso navzoči v prvih treh letih otrokovega življenja, lahko to otroka bistveno zaznamuje. Seveda ne štejejo samo prva tri leta – so pa ravno ta ključna za razvoj stila navezanosti.

 

Bowlby je v svojem krogu naredil pravo malo revolucijo. Po koncu 2. svetovne vojne ga je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) prosila, da razišče stanje otrok po vojni. Ugotovil je, da so posledice čustvene lakote kritične za otrokov razvoj in da je ljubeč stik za otroka enako pomemben kot hrana. V tistem času so – kot pri nas! – zaradi vojne nevarnosti starši pogosto pošiljali otroke na vasi, stran od sebe, da bi bili tam na varnem. Ko so delali primerjave z otroki, ki so ne glede na nevarne razmere ostali skupaj s starši, so ugotovili, da so imeli manjšo možnost razvoja posttravmatske stresne motnje. V času, ko so otroke zares navajali na strogost in samostojnost, je bilo takšno spoznanje radikalno.

 

Leta 1950 je z Jamesom Robertsonom posnel tragičen film A Two-year-old goes to Hospital (Dveletna punčka gre v bolnico). Javnost je dodobra pretresel, ko je pokazal pekel, skozi katerega gredo otroci, ki so v najzgodnejšem obdobju ločeni od staršev. Bowlby je s pretresljivim dokumentarcem dokazal ravno obratno – da je to škodljivo.

Otroci, ki so bili več kot dva tedna sprejeti na oddelku z omejenim stikom s starši, so po tem obdobju prenehali iskati njihovo pozornost – in to kljub temu, da so jih v sebi globoko pogrešali.

Namesto, da bi to zaupali staršem, so se samopomirjali (z zibanjem trupa, sesanjem palca ipd). Za njihove kasnejše odnose v življenju je to pomenilo, da nikoli niso mogli nikogar zares spustiti k sebi.

___________________________________________________

https://youtu.be/s14Q-_Bxc_U  

Dokumentarec, ki je šokiral svet: A Two-year-old goes to Hospital.

___________________________________________________

 

Na temo: “Sočutno uvajanje otrok v vrtec” , bomo imeli 18.8.2022 predavanje.

Vabljeni, da si ga ogledate in greste lažje nasproti novemu obdobju, ki je pred vami in vašim malčkom.

 

___________________________________________________

Članek je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

 

Sledite nam lahko tudi na Instagramu ali Facebooku.

Nerazumen partner: Svetovanje za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 7 let, lani se nama je pridružil še otrok. Nosečnost sem prejokala, obnašal se je grozno. Zaradi korone, so imeli težave v službi (gostinstvo). Verjetno se sam ni znal soočiti z občutki, zato je s svojo jezo in fustracijami, pritiskal name in bil popolnoma nerazumen.  Dva krat sem odšla in se po obljubah vrnila. Partner govori, da se otrok do 3 leta nič ne spomni in je vseeno ali hodimo na sprehode ipd… A sem prepričana, da čuti, saj ko se zvečer skregava ne zaspi, tudi do polnoči. Sama imam visoko porodniško in nam finančno ni hudega. Pred kratkim sem izvedela, da ima mama raka in da ima pred seboj še 1 leto življenja. A partner mi preprečuje stike z njo in ne dovoli, da hodi k nam na obisk. Pravi da to moti naše družinsko življenje.  Jaz zavračam spolnost, saj si z njim ne predstavljam nič več, a ne upam oditi, saj nenehno omenja CSD, odvetnike..ipd  Rabim nasvet kako naprej.. Hvala. 

 

Spoštovana gospa. Hvala za vaše zaupanje! 

Iz vaših besed prav kriči stiska in samo predstavljam si kako noro težki so bili vsi tej meseci za vas. V obdobju, ko ste kot ženska šli čez tako veliko spremembo kot je materinstvo. In ko si vsaka ženska zasluži absolutno spoštovanje in čustveno podporo, ste ob partnerjevem vedenju doživljali nove in nove bolečine. Verjetno tudi ogromno razočaranj, strahu, obupa, občutka nemoči. 

Pravite, da so po rojstvu otročka njegovi izpadi jeze postali še hujši in da ste celo dvakrat odšli, ter se vrnili, ker ste mu verjeli, da bo drugače.

A žal ni bilo. V tem obdobju ste izgubili še teto in dedka, zbolela je vaša mami in tudi ob vseh teh izgubah in žalovanju je občutek, da vam partner ne nudi prave opore in razumevanja. Pravite, da ne pusti, da bi prihajala na obisk vaša družina, noče, da prespi vaša mami… 

Draga gospa, ne vem, če se zavedate, da ste, ko opisujete vašega partnerja izjemno razumevajoči in sočutni…Skušate razumeti njegove odzive in iskati vzrok v stiskah, ki jih je doživljal oz. doživlja zaradi covida. Vem, da je epidemija mnogim prinesla ogromno stisk, a to nikakor ni opravičilo za agresivno vedenje do drugih. Tudi, ko smo v stiski je izključno naša odgovornost, da poskrbimo za to, da zaradi svoje stiske ne ranimo ljudi okrog nas… (in če tega ne zmoremo sami, je naša odgovornost poiskati strokovno pomoč) Pravite, da ni nasilja, in gotovo imate v mislih fizično nasilje, a kar ste opisali: jezni izbruhi, grožnje s csd, odvetniki, to da “vas ne pusti stran, ker to zanj ni opcija”, pritiski, omejevanje stikov z družino je nasilje.

Psihično nasilje, ki je prav tako resno in boleče kot fizično.

In si ga nikakor ne zaslužite, draga gospa. In ko pravite, da zavračate spolnost in da si ne predstavljate ničesar več z njim…Ja, zelo razumljivo. Vaše telo je verjetno pričelo zelo glasno govoriti, da se ne čuti spoštovano in varno, da je bilo toliko mej v odnosu nasilno porušenih (pa čeprav ni bilo za to uporabljene fizične sile). 

Kako bi bilo draga gospa, če bi pričeli poslušati svoje telo in svoje srce in jima verjeli? Če bi namesto sočutja do partnerjevih stisk s prav takšnim sočutjem pogledali nase in svojega otročka, ki tolikokrat od izmučenosti v joku zaspita. Kaj pa vidva z otročkom potrebujeta? 

Kje se vi počutite varno in spoštovano?

Pravite, da ko ste sami, “če vas on pusti pri miru” se počutite super, sledite svojemu ritmu, lahko razmišljate še o čem drugem, si date prostor za žalovanje…Kako bi lahko poskrbeli, da bi imeli vsak dan ta čas in prostor zase? Imate morda kakšne prijateljice s katerimi se lahko dobite? Super je, če si lahko date čim več možnosti za takšne trenutke, kjer lahko pričnete raziskovati v miru katera pa je prava opcija za vas in vašega otročka. Kjer se lahko ponovno začutite, svoje potrebe in želje. In ena od želja in pristnih potreb, ki ste jih izrazili je to, da preživite čim več časa z vašo mamo. Kako bi bilo prisluhniti tej želji in ji slediti? Vaš odnos z mamo je nekaj kar vam absolutno pripada in do katerega imate vso pravico ne glede na partnerjevo mnenje o njej. 

Pri iskanju vaše poti pa vam lahko zelo pomaga tudi Društvo za nenasilno komunikacijo, kjer izvajajo brezplačna svetovanja za osebe, ki doživljajo vse vrste nasilja– tudi psihično, ki je velikokrat tako nevidno in neoprijemljivo, in pa individualna terapija. Ogromno ljudi je, ki vam lahko pomaga in to, da ste pisali v to skupino je že prvi korak pri iskanju podpore, ki si jo zaslužite. Želim vam vse dobro! 

Komentar je zapisala družinska terapevtka Tjaša Šuštar. 

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Copyright © 2016 - 2020 - Vita Bona - družinska terapija

Vita bona novice!

Ker želimo biti povezani z vami se naprej, vas vabimo, da se naročite na naše mesečne novice. Od novic se lahko kadarkoli odjavite.