Prispevki
Psihično in fizično nasilje partnerja: Svetovanje za pare
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Vprašanje: Pozdravljeni. Že moje otroštvo je bilo težko, bila sem psihično ožigosana s strani sošolcev, zaradi kilogramov. Slabo sem se učila, starša sta bila v rokah narcističnih starih staršev, kjer sta doživljala psihično in fizično nasilje, a meni sta bila vedno v oporo. A če odmislim vse to, sem bila energična, rada sem se družila, brala knjige… Ko pa sem spoznala partnerja pa je šlo vse navzdol. Psihično in fizično nasilje, ki sem mu komaj ušla. Spoznala sem zdajšnjega partnerja in do rojstva otroka je bilo vse super. Po rojstvu otroka pa ni bilo več intime, objemov, pogovorov, jaz mislim, da sem padla v rahlo poporodno depresijo. Po zanositvi z drugim otrokom, je situacija še slabša, tudi zdajšnji partner nad menoj izvaja psihično nasilje. Zakaj so vedno isti vzorci prisotni v mojem življenju? Kaj človek naredi narobe? Najbolje bi bilo, da najprej poiščem pomoč zase? Kasneje poskusim partnersko terapijo? Ne vem kaj naj naredim, vedno sem bila zagovornica, da pogovor reši vse, ampak s takimi ljudmi ne morem, tako ne morem več. Res ne…ne vem kdo sem in kaj hočem..
Spoštovana anonimna, neverjetno težko vam mora biti vse to pisati in vse te rane ponovno odpirati. Kot ste opisali so bile težke razmere, travme, zasvojenosti vedno spremljevalci na vaši poti in se jih nikakor niste mogli znebiti.
Niste krivi, da ste bili rojeni v razmerah, ki so vas pahnile v zlorabe in (psihično) nasilje.
Travme in naše otroštvo nas lahko zaznamujejo tako močno, da se nam vedno ponavlja ista zgodba, isti odnosi brez da bi našli pot ven iz tega. Že to, da se zavedate in veste, da je bilo narobe je velik korak v pravilno smer. Trenutni odnos, ki ste ga opisali vam ponovno vzbuja občutke osamljenosti in zavrženosti, kar je obupno in verjamem, da celo nevzdržno. Rojstvo otroka res, da marsikdaj lahko pripomore, da se odnos med partnerji poslabša in se pojavijo dodatne težave. Vendar to ni opravičilo, da podležemo tem težavam in pustimo, da odnos propade. V zgornjem opisu ste vse odlično opisali, kako vse doživljate in kaj bi radi, kar je zelo dober začetek za delo na sebi. Prav imate, da si zaslužite več, kot je spoštljiv odnos, podporo in sprejetje iz strani partnerja.
Kako pa sedaj naprej? V prvi vrsti se morate zavedati, da lahko spreminjate samo sebe in ste vi tudi pomembni, vašega partnerja lahko prosite, da se spremeni ampak je to njegova odločitev.
Tako bi jaz svetoval, da če partner ne želi terapije, se lahko vključite v individualno terapijo in delate na sebi.
Verjamem, da ste sposobni se rešiti iz vsega tega, poskrbeti zase, za svoje otroke in si ustvariti prijeten partnerski odnos. Tudi glede vašega zdajšnjega odnosa sem zasledil, da prihaja do groznih manipulacij iz partnerjeve strani. Daje vam občutek, da ste vi krivi, da nimate prav in vas na ta način ponižuje. To je t.i. Gaslighting. Kar je psihično nasilje in lahko preraste tudi v fizično (kar vam je tudi že grozil). Za pomoč v vašem primeru, ker je prisotno nasilje, bi vam tako svetoval naslednje organizacije: Društvo za nenasilno komunikacijo, Žensko svetovalnico, Društvo SOS telefon in Center za socialno delo (za zaščito otrok). Preko teh organizacij boste dobili podporo, za se zaščitite in potem tudi lažje delate v terapevtske proces na sebi. Najpomembnejša je vaša varnost in varnost vaših otrok. Želim vam vse dobro.
Komentar je zapisal terapevt Denis Ališič.
Najdete nas tudi na Facebooku.
Težave v partnerskem odnosu: Svetovanje za pare
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Vprašanje: V odnosu s partnerjem, se dnevno ponavlja prepir na enako temo. Nenehno dobivam navodila kako kaj početi, kako se obnašati, kaj rečti. Počutim se, kot da to sploh nisem jaz. Ko partnerju zaupam svoje občutke, znori, ker noče da mu kontriram. Pa tudi če ne odgovorim takoj, mu ni ok. Zadeve so šle tako daleč, da bova obiskala psihologa (a se bojim, da po uvodni uri ne bo želel na naslednji obisk). Partner pravi, da ima pravico izražati jezo in živčnost. Ampak, kaj pa jaz? Nenehno sem pod njegovimi pravili in se že bojim kaj rečti. Prosim za pomoč, nasvet kaj storiti, drugače se mi bo zmešalo? Lp
Spoštovana anonimna, res se trudite, da bi uredila vaš odnos s partnerjem. Želite da, bi lahko ponovno srečno skupaj zaživela. Verjamem, da mora biti to ena velika zmeda in stres, ko se morate nenehno prilagajati in “hoditi po jajcih”. In to samo zato da bo partner vsaj nekoliko manj jezen. To kar opisujete mora biti res grozno, da ste nenehno pod “obleganjem”. Po vašem opisu, se razbere, da se res trudite, poskušate biti sočutni, razumevajoči in tolerantni do partnerja, vendar on še vedno pritiska na vas.
V tej situaciji vi niste krivi nič, težava se nahaja v partnerjevih čustvih.
To obnašanje res nima prostora v vašem odnosu in ne spada v trenutno situacijo, kar pomeni da prihaja iz preteklosti. Vsa ta obnašanja, besede, izpade partnerja, ki ste opisali so njegova bolečina, ki jo ni predelal iz preteklosti in jo sedaj izraža v odnosu. To je pa izredno krivično do vas, ker niste krivi in vseeno ste “bombandirani” iz njegove strani na tedenski ravni. Njegovo obnašanje je izraz, da je on moral najti večji nadzor, ko ni bilo varnosti v otroštvu in je bilo to takrat izredno stresno. Verjamem, da je pod velikim stresom tudi on, ko ne more pustiti njegove strahove in bolečine v preteklosti in jih vedno nosi sabo. Sprememba obnašanja, bi za njega pomenila dodatni stres, ker bo moral spustiti edino, kar zadržuje vse njegove občutke. Tako, da je bila vaša odločitev iti k strokovnjaku pravilna, ker bo treba nasloviti vsa skrita čustva, ki povzročajo potrebo po povečani varnosti.
Glede njegove želje po izražanju jeze in živčnosti se strinjam, da ima pravico jo kazati, vendar to kar on dela ni kazanje čustev, vendar čustveno nadlegovanje vas.
Kar imam v mislih je izražanje jeze, kot ste opisali, da zjutraj naglas odpre vrata in vas zbudi. To ni izražanje jeze, to je nespoštovanje. Izražanje jeze bi bilo, če bi se usedla, bi on povedal, da je jezen, mogoče glasneje govoril ampak, da bi dovolil si začutiti to jezo in bi jo lahko v pregovoru predelala. Vsak partner ima pravico izražati vse občutke, vendar na zdrav način, da se te občutki lahko predelajo in naslovijo. Ta zdrav način je preko pogovora, aktivnega izražanja (ples, slikanje, petje), da se prepozna občutke in jih oseba lahko začuti. Želim vam vse dobro in srečno, ne glede na kateri poti boste.
Komentar je napisal terapevt Denis Ališič.
Najdete nas tudi na Facebooku.
Svetovanje za pare: Varal me je patološki narcis
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 6 let, imava otroka starega 5 let, sama imam še sina od prej. Ko sva začela je svojo bivšo varal z mano. Bili smo srečna družina, dokler nisem našla sporočil, ki si jih je pisal z mojo najboljšo prijateljico in ugotovila, da me je z njo varal (na sporočilih se našla , kako se pogrešata – imata rada, kako komaj čakata da se začutita). Opravičeval se je, da je varal samo tedaj. Razlogi je bil, da mu je ravno umrla mama. Verjela sem mu. Čez nekaj časa sem mu spet našla sporočila z drugo žensko in ponovno videla ,da je varal, saj so bila konkretna dogovarjanja za sex. Spet se je naredil najbolj ubogega in se opravičeval. Izgubila sem zaupanje. Psihično sem uničena od varanja in vsega , jokam lahko vsak dan. Vse drugo imam, imam čudovita otroka, hišo, avto, finančno sem neodvisna, nimam pa njega, človeka, ki mi pomeni vse, njega, da bi se lahko oprla nanj in se z njim počutila varno, zaželeno, spoštovano. Vedno bolj krivim sebe, kaj delam narobe?
Spoštovana gospa,
iskreno mi je žal, da doživljate vse to. Koliko težkega ste že doživeli. Toliko ponižanja, sramotenja, žalosti, groze in obupa je čutiti. Kako ste vse to sploh preživeli? Ta vaša zgodba me je prav potrla in sprašujem se, kaj naredite vi s temi težkimi občutji, kako poskrbite zase, da sploh to preživite? Povsem normalno bi bilo, da ob tem izgorite, obupate in pošljete vse v tri krasne… hvala, ker ste nam pisali in upam, da dobite od tu moč, da najdete jezo, se zaveste lastne čudovitosti in odkrižate vseh, ki tega ne vidijo.
Ne bom pisala na dolgo, ker tukaj žal ni vprašanja – živite z gospodom, ki je zasvojen z varanjem, s sexom in je verjetno za povrh še patološki lažnivec.
Takšnih odnosov na partnerskih terapijah niti ne rešujemo, ker je več kot očitno, da gospod rabi pomoč zase, vi pa zase. On potrebuje intenzivno zdravljenje varanja in verjetno tudi spolne zasvojenosti, vi pa intenzivno zdravljenje soodvisnosti. Toda dovolj o njemu – vaš fokus je že brez mene zelo pri njemu, to je prvi korak, ki bi ga morali spremeniti.
Kaj to pomeni? Čim prej začnite brati knjige o soodvisnosti. Čim prej dajte fokus popolnoma nase. Naknadno ste dopisali, da je kak dan z vami, nato spet ne – ne dopustite tega, da se kdorkoli z vami tako igra. Določite stike za otroka, vi pa se v tem času umaknite in npr naredite kakšno kopel, ali pa pojdite na sprehod. Čim prej se odločite za individualno terapijo. Čim prej – pri takšni globoki soodvisnosti se namreč žal težko najde rešitev hitro.
Kaj delate narobe? Popolnoma nič – v ničemer niste odgovorni za vedenje vašega partnerja. Niste vi krivi. Za varanje ne more biti nikoli in nikakor kriv partner!
Četudi se vedete ljubosumno (kdo se pa ne bi!?), to ni razlog njegovega vedenja. On sam je razlog temu. Vi pa ste dolžni zgolj poskrbeti zase. Ne spreglejte te bolečine, v kateri ste se znašli. Opremite se s pravimi prijateljicami, z njimi izjokajte vso bolečino, pojdite na terapijo in dobite nazaj vašo jezo. Kam se je skrila ta vaša jeza? Ste morda kaj razmišljali, zakaj toliko dovolite v tem odnosu? Iz kje ideja, da mora ženska loviti partnerja? Zakaj se ne smete jeziti nanj, zakaj se le nase in zakaj se počutite krivi? Zakaj ste prepričani da zaslužite le toliko malo? Zakaj vztrajate? Zakaj mislite, da je življenje z njim lažje, kot življenje brez njega? Ker v resnici ni. V resnici najbolj trpite zdaj.
Toliko vprašanj se odpira, v resnici bi jih morali iskati v vaši preteklosti, v vašem otroštvu. Prepričana sem, da so tudi tam izvorne rane in razlogi, zakaj ste danes v tako bolečem odnosu. Vabim vas, da jih odkrijete in najdete pomoč takoj.
Dobrodošli tudi k nam, na Inštitut Vita bona
Druzinska terapija – Vita Bona, kjer vse terapevtke delamo prav na tem področju soodvisnosti. Samo pogumno naprej! Vredni ste lepih odnosov. Navijam za vas!
Družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
***
Morda vam pomaga če boste prebrali tole TUKAJ in TUKAJ .
Svetovanje za pare: Psihično nasilje starih staršev
/1 Comment/in Ostalo /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Vprašanje: S partnerjem sva par 10 let, imava 2 otroka. Živimo s tastom in taščo. Ona dva sta pijavki, dobesedno strupena starša. Iz službe domov prihajam s težavo, s cmokom v grlu, bolečinami v želodcu. Nabira se že nekaj let, sedaj pa ne zmorem več, občutim anksioznost. Karkoli s partnerjem rečeva, sta užaljena, do otrok sta posesivna. Skratka psihično nasilje, strupenih staršev. Otroka ju imata rada, ker jima vse ustrežeta in ko vidim kako ”slinasta” sta do otrok, sem do njiju nesramna. In to me ubija. Mož cel čas dela, da bi lahko šli čim prej od tukaj. Ne zmoreva več tega psihičnega nasilja. Občutek imam, da so to zadnji meseci pred živčnim zlomom. Prosim za pomoč v stiski, ki bo učinkovita in mi ne bo vzela celega premnoženja.
_________________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana gospa, iz vaše zgodbe je čutiti toliko teže, ki jo nosite leta in leta, da je res občutek, da se ne da več tega prenašati.
Kot da se sesedate pod vso težo manipulativnega odnosa s strani partnerjevih strupenih staršev.
Vse skupaj vas razjeda in tukaj bi vas vprašala, kje je vaša jeza. Tista pristna, zdrava jeza, da rečete dovolj je tega in začnete aktivno iskati rešitve za situacijo v kateri ste trenutno. Živeti z nekom v isti hiši, ki ne spoštuje vaših mej, vas kot osebe, partnerke in mame, ter izvaja psihično nasilje, je veliko večji čustveni davek, kot denarno plačilo za najemnino ali kredit. Razmislite o tem in dajte svoj notranji mir na tehtnico s prenašanjem vsega (tudi psihično nasilje) kor ste opisali. Mislim, da odločitev ne bo težka, vendar je vprašanje zakaj do zdaj tega še niste zmogli. Kaj vas drži v tisti hiši? Pa če za trenutek odmislimo denar, kaj vas resnično veže tako močno, da ne zmorete postaviti jasnih meja, z odhodom če ne gre drugače?
Ste imeli v otroštvu možnost izraziti svoje mnenje, so vam prisluhnili in vas slišali? Ali pa ste morali vsako odločitev drugih brezkompromisno sprejeti? Kakšna je vaša samopodoba? Čutite, da ste pomembni, si zaslužite spoštljive, varne in ljubeče odnose ali globoko v sebi ne verjamete, da vam to pripada? Začnite raziskovati svoje notranje bolečine, nato pa se skušajte povezati s partnerjem. Ali vas zmore začutiti v veliki stiski zaradi nezdravih odnosov, s strani njegovih staršev. Mislim, da vas tukaj lahko razume in podpre, saj omenjate, da je tudi sam izmučen in utrujen od vsega čustvenega pritiska in napetega ozračja v hiši. Poskusita si poiskati čas, ko bosta sama, umirjena in ne preutrujena, da se pogovorita kaj se da narediti. Pomoč v stiski, ki jo iščete lahko dobite v partnerski terapiji, obstajajo tudi brezplačne. Vendar če vaš partner ne verjame, bo težko sodeloval.
Mogoče mu predstavite vsebino knjige Strupeni starši in Potihem zapeljani, da bo dojel kakšne so posledice in možno je, se bo potem lažje odločil za terapevtsko pomoč.
Morda bo videl motivacijo v vajinih otrocih, da naredita nekaj in presežeta generacijsko prenašanje škodljivih vzorcev. Bistveno je, da se začutita v vsej preutrujenosti, izčrpanosti in ranjenosti, se povežeta in skupaj poiščeta rešitev. Da delujeta kot zaveznika, ne pa da vaju vsiljivo obnašanje tašče in tasta spravlja v konflikte, odtujenost in osamljenost. Draga gospa, poiščite v sebi moč in zdravo jezo za spremembe, ki so nujne, da ne zbolite od vsega napora. Dodala bi še, da vaše telo čuti prav, ko vam sporoča, da tako več ne gre. Ne morete se pretvarjati, da se nič ne dogaja, zato nasvet čez eno uho notri in drugo ven tukaj ni na mestu. Tista nasmejana, pozitivna in vesela oseba je še vedno v vas, le skrita je pod vsem tovorom, ki ga nosite na svojih ramenih. Prišla bo spet na plan, ko boste zmogli postaviti meje, ter končno zaživeli bolj umirjeno, sproščeno in predvsem varno. Želim vam veliko notranje moči in predvsem, da postavite sebe na prvo mesto. Srečno!
Komentar je zapisala terapevtka Saša Petrovič.
Svetovanje za pare: Strah pred partnerskimi odnosi
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Vprašanje: Ali je imeti otroke – družino – odnose, sploh kje še to trajno? Težko prenašam kreganje in ob povzdignjenem glasu me je kar groza, čutim čuden občutek- ne znam ga razložiti. Ogromno parov poznam, ki se ne razumejo in žensk, ki so ostale same z otroci in bolj kot to opazujem bolj se sprašujem ali si sploh kaj ustvariti, ali imeti otroke, oziroma odnose? Stara sem 34 let.
Pozdravljeni. Ob prebiranju vašega vprašanja in razmišljanja je res čutiti en obup in morda celo naveličanost, še bolj pa prekrit strah.
In strah pred odnosi, je morda do neke mere se upravičen, ker težko najdemo garante, razen svoje odločitve, po drugi strani je pa strah pred intimo en krivičen strah, ki nas omejuje, da bi sploh preizkusili in se podali v odnose. Pogosto je slednji povezan z našimi prvimi izkušnjami odnosov, npr pri otrocih ločenih staršev ali pa otrocih nefunkcionalnih zakoncev, naj bi bil ta strah vedno povišan, pa tam kjer so kakšne zlorabe/prevare/zasvojenosti tudi. Ali pa vsakič, ko zapustimo nek odnos tudi. Zato bi vas ob tem morda vprašala, če veste, iz kje izvira vas oseben strah?
Glede na vašo starost ste v življenju najbrž že marsikaj doživeli, tako lepe kot težke izkušnje. V katerem odnosu ste se najbolj lahko povezali in kako se je končal? Ali ste morda že prej imeli občutke, da se težko podate v intimne odnose?
Ob tem kar pišete o kreganju in glasnem glasu, pa bi se posebej ustavila. Tole ni čisto navadno. Oziroma vsekakor ima korenine v preteklosti. Težko na pamet govorim kakšne, a na terapiji bi vas vsekakor povprašala o tem, kaj za vas pomeni kreg…? kaj točno se zgodi z vašim telesom? Kako je bilo pri vas doma, sta starša težave reševala z burnimi kregi ali pa mogoče tako, da sploh nista in sta stvari raje pometla pod preprogo? Kako sicer reagirate, ko pridete v konflikt?
Si predstavljam, da če je vas strah pred konfliktom, da vam je v odnosih res težko in da vas ti ogrožajo. Zato vam toplo priporočam, da odkrijete kam ti občutki v resnici pašejo, se z njimi soočite in morda nekoč počasi, počasi tudi tvegate. Če ne boste zmogli, ste dobrodošli na terapijo, kjer velikokrat vidim uspešno premagan strah pred odnosi. Vse dobro!
Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
____________________________________________________________________________________________________________________________
Pozdravljeni.
Po vaših besedah si mislim dvoje, da imate težavno preteklost s partnerji (ali pa težave v primarni družini) ali pa napačno predstavo o partnerskih odnosih (romantični filmi) ? Katja je zelo lepo zapisala komentar zgoraj, jaz pa se bom vašega vprašanja dotaknila iz druge perspektive.
Partnerstvo je seveda veliko krat težko. Pride do različnih mnenj, raznih debat, prilagajanja pa tudi do kreganja. V partnerskem odnosu pa je lahko tudi zelo lepo, ampak večinoma tak partnerski odnos zahteva veliko dela na odnosu, veliko kompromisov, zaupanja, tudi odrekanja. Tak odnos ni tak sam od sebe. Veste, ni vse tako kot izgleda na zunaj in nikakor ni tako kot to izgleda v romantičnem filmu. Oziroma na samem začetku, še morda ja, kasneje pa nikakor.
V partnerstvu sta dve osebi, obe sta s svojimi ranami in to večinoma pomeni veliko dela na sebi in prav tako pa tudi na partnerskem odnosu.
Sama izhajam iz naporne prve resne zveze, ki je terjala svoj davek in zahtevala od mene veliko dela na sebi, prav tako je dolgo trajalo, da sem se navadila, da drama ni enako – izkazovanje ljubezeni. Nato sem precej hitro našla drugega partnerja, s katerim še danes rasteva skupaj. Nikakor ni vedno idilično in super, ampak spremenila sva drug drugega in v odnosu zelo zrasla kot partnerja , pa tudi kot posameznika. Spoznala sem, da ni potrebno, kreganje na smrt, tako da sta že oba v solzah, da se počutiš kot da je partnerju mar zate. Lahko preživljaš najbolj dolgočasen večer pa se vseeno počutiš varno in ljubljeno. Ja, dobri partnerji obstajajo. Žal pa je včasih zato da jih spoznaš potrebno zamenjat svojo okolico, tudi prijatelje. Predvsem pa svojo miselnost in energijo.
Ker pa se vzorci veliko krat nezavedno ponavljano, še en krat poudarjam, da je smiselno, da takrat zamenjate okolico, prijatelje in med tem delate na sebi s se opolnomočite in spremenite tudi miselnost- vzorce. Skratka stopite ven iz svojih okvirjev. Takrat verjamem, da boste spoznali drugačne ljudi, partnerje in tudi družine. Videli boste, da obstaja tudi lepi, močni obnosi, polni spoštovanja in ljubezni. Za katere morate vedeti, da so plod trdnega dela.
Zdi se mi pomembno, da se opolnomočite na čustveni ravni in takrat verjamem, da se vam bodo začele dogajati spremembe.
Če je za vas ta tema resnično zelo težka in obremenjujoča, bi vam vsekakor priporočala terapevta, da vam pomaga predelati vaše stare rane, da boste lahko zaživeli s polnimi pljuči. Vse dobro vam želim.
Odgovor je zapisala Tadeja Čulek.
Najdete nas tudi na Facebooku.
Tekmovanje v partnerstvu: Svetovanje za pare
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Vprašanje: Želela bi izpostaviti problem tekmovanja v partnerstvu. Zdi se mi, kot da tekmujeva glede vsega: Kdo je bolj pameten, kdo več zasluži, katerega bolj boli glava, pri katerem so otroci bolj pridni, skratka tekmovanju ni konca. Če mu omenim to tekmovanje, to zanika. Včasih se zato tudi spreva. Na koncu pa se vedno počutim nezadostna. Skupaj sva 13 let in imava 2 otroka. Hvala za odgovor.
Spoštovani,
najprej bi vas pohvalila, da ste opazili vzorec, v katerega ste ujeti skupaj z možem. To je prvi korak, da sploh lahko pride do spremembe. Naslednji korak je razumevanje zakaj se to dogaja. Do teh odgovorov boste najlažje prišli sami z iskreno samoanalizo. Če ne gre in bi radi poglobljeno razreševanje, je dober partnerski terapevt pri tem v veliko pomoč. Ob vsem tem se bodo, če si boste dovolili sprožila močna čutenja, ki so lahko zelo boleča.
Bodite nežni s sabo in zavedajte se, da čustva pridejo in potem tudi minejo.
Pomembno pa je, da vse kar je potlačeno pride na plan, da se osvobodite bremena ter lažje živite dalje.
Moja vprašanja so zgolj ugibanje, kje je lahko vzrok in naj vas vodijo k poglobljenemu razmišljanju, da boste lažje razumeli. Še prej pa bi odgovorila na vaše vprašanje ali vi vse skupaj sprožate. V partnerstvu ima vsak svoj del odgovornosti. Za takšno preigravanje primerjanja oz. tekmovanja sta vedno potrebna dva. Verjetno imata oba staro rano na področju lastne vrednosti in le to povezujeta s trpljenjem. Bolj kot sem utrujen, bolj kot me kaj boli, več denarja kot prinesem itd. več sem vreden.
Poskusite pozornost vsaj za nekaj časa obrniti nase. Dobro je tudi, da si zapisujete vse občutke ter spoznanja o sebi. Partner ima svoj del, na njega ne morete vplivati drugače kot z zgledom. Ko bo videl, da je vaš odziv drugačen, bo postal radoveden in takrat morda bolj dovzeten za vaš nasvet, kako ste prišli do spremembe.
Bom od zdaj naprej pisala o vaših možnih izkušnjah v preteklosti, verjetno pa je mož doživljal zelo podobno vzdušje v lastni družini. Kako je bilo v vaši primarni družini? So vas starši zmogli videti in sprejeti z ljubeznijo takšno kot zares ste? So zmogli dati pohvalo in potrditev ter vzpodbudo pri stvareh, ki so vam šle dobro? Ste lahko čutili da ste vredni in zaželjeni ter predvsem ljubljeni samo zato ker ste? Če pogledate svoj otroški obraz, kaj vam pove? Je sproščen, igriv, nasmejan, radoveden ali pa se na njem kaže žalost, strah, osamljenost, morda je prelit s solzami? So vas starši opazili le kadar ste bili bolni in ste takrat dobili več pozornosti, nežnosti in razumevanja? Morda je kdo od vaših staršev doživljal svet kot nevaren in samega sebe kot žrtev krute usode? Ob vašem opisu se čuti, da se je za pozornost treba boriti, nenehno dokazovati in da, ne glede na to, kako se počutiš, kaj narediš ali izrečeš, nikoli ni dovolj dobro.
Na koncu ste zapisali, da se po prepiru vedno počutite nezadostno.
To je vaša notranja struktura, da niste vredni lepih besed, da si ne zaslužite sočutja, da vaš doprinos k družini nima nobene vrednosti. In to priznanje, tolažbo, sočutje, ljubezen boste najprej morali pokloniti sama sebi.
Partner ima svoje stvari in je sprožilec vašega počutja, vendar ko vas ne bodo več njegovi odzivi iztirili, ne boste čutili več potrebe po njegovi potrditvi, se bo tudi dinamika vajinega odnosa spremenila. Vse skupaj je proces in stare vzorce, ki se ponavljajo, se ne da odpraviti čez noč. Lahko pa se počasi zavedate svojih odzivov in doprinosa, ter tukaj delate majhne spremembe. Obtoževanje in podajanje krivde ter očitkov ni prava pot, saj rušijo stabilnost odnosa. Lahko pa se dogovorita, da si vzameta vsak 10 minut za izpoved tistega dne in govorita takrat izključno o svojem doživljanju, brez poseganja v besedo in brez primerjav. Drugi se v teh 10 minutah uči aktivnega poslušanja. V pomoč vama je lahko tudi knjiga Močno me objemi (Sue Johnson), kjer so praktične vaje za poglabljanje, kaj se pod navideznim problemom v resnici skriva.
Vse dobro vam želim pri nadaljnji poti osebne rasti.
Odgovor je zapisala družinska terapevtka Saša Golob.
Najdete nas tudi na Facebooku.
Neslišanost v partnerskem odnosu: Svetovanje za pare
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Vprašanje: Imam otroka iz prejšnje zveze in sedaj sem v novem partnerskem odnosu . Otrok je star 7 let in kot 7 letniki, včasih ne upošteva mojih navodil. Težava pa je, da se mi takrat moj novi partner posmehuje in je sarkastičen ; ”Kako te ničesar ne posluša in ne uboga, hahaha” . Naj povem, da sem mu že veliko krat povedala, da mi to ni všeč, a s pogovorom ne pridem nikamor , saj si po nekaj trenutkih mojega govorjenja prične peti in mašiti ušesa. Iskreno povedano, vedno bolj vidim, da si takšne zveze ne želim in en vem na kak način naj temu človeku razložim, da to kar dela meni resnično ni všeč. Prosim za nasvete.
Spoštovana ,
naredili ste že skoraj vse, da bi razložili partnerju, da se ob njegovih odzivih ne počutite sprejeta in razumljena. Da namesto pogovora, dobite ignoranco ter posmeh. Takšne stvari ranijo in prav čutite, da takšen odnos ne gre v pravo smer.
V vašem odnosu je čutiti kot da se morata oba boriti za svoj prav. Ne znata pa skomunicirati svojih čustev, želja in potreb ter s kompromisom rešiti spore. Vse to vaju odnaša v vedno večjo čustveno odtujenost.
Morda mu poskusite še predstaviti znanstvena dognanja o razvoju možganov ter Seiglovo knjigo Celostni razvoj otroških možganov. Poskusite ga informirati s sočutno vzgojo ter mu predstaviti njene prednosti. Naj se izobrazi v tej smeri, če je seveda pripravljen. Hkrati pa se lahko pri sebi vprašate, kaj se prebudi v vas, ko partner komentira vašo vzgojo.
Nekoč mi je mamica v podobni situaciji rekla, da je zavračala vsakršno mnenje v zvezi s svojim sinom, ki ga je podal partner, ki ni bil njegov oče. Avtomatsko jo je vrglo v jezo v smislu ‘ni tvoj otrok, ne razumeš.’ Zdaj se je naučila sprejeti njegovo mnenje, ga pretehtati in zregulirati tudi svoje čustvene odzive.
Nihče ni popoln in tako vzame tudi kdaj kakšen koristen nasvet pri postavljanju mej svojemu otroku, kjer je imela težave.
Moški, racionalni pogled včasih koristi mamici, kadar pade preveč v občutja in postane preveč zaščitniška otroka. Seveda pa vse nesočutne in škodljive pristope zavrne. Partnerju pojasni svoja stališča in tako sta se naučila prisluhniti drug drugemu in ustvarjati kompromise. Morda vam je ta zgodba lahko v razmislek in pomoč.
V vajinem odnosu je težava, da ne slišita in ne sprejemata drug drugega. Partner vam ne pusti do besede in želi za vsako ceno uveljaviti svoj prav. To je njegov prispevek. Če je pripravljen to ozavestiti in se s tem soočiti, lahko predlagate partnersko terapijo. V primeru, da vas spet ne bo slišal pa poglejte vase. Sami imate velik vpliv na svoje odločitve.
Razmislite zakaj ste v tem odnosu, kaj si želite v prihodnosti in kaj lahko storite. Srečno.
Komentar je zapisala terapevtka Saša Golob.
Dodaten komentar avtorice:
Hvala za odgovore. Najprej naj povem, da mi partner nikakor ne gre na živce ( res ne vem, da bi to napisala). Sem jezna? Seveda, da sem oz. sem bila, kajti ko s človekom ne prideš na konec in nazaj dobiš posmehovanje in kontriranje zanalašč ,ti kaj druga kot jeza in razočaranje ne preostane. Kako vem, da je nalašč? Zato, ker je bilo očitno nakazano. Partnerja vsekakor vključujem v vzgojo, ampak ne strinjam se vedno z njegovim načinom, ker sem mnenja da otroka ne vzgajamo s tem, da se obnašamo isto kot otrok in trmarimo kot otrok, ampak s pogovorom in z zgledom.
Partner prihaja tudi iz družine, kjer je bilo tako, da kot otrok ni smel izraziti svojega mnenja in seveda strogo se ni smelo staršu oporekat- in vem da od tukaj tudi njegov način razmišljanja.
Je pa tudi problem to, da se redkokdaj ukvarja z otrokom (igra itd…), zna pa se takoj oglasit kadar otrok ne uboga. Sva pa ravno včeraj imela pogovor o vsem tem in povedala sem mu kako se počutim in da upam, da se zaveda, da v zvezi z mano je prišel tudi otrok in če mu je to preveč je najbolje, da se najine poti razidejo. Povedala sem mu kako jaz vidim situacijo, bil je šokiran in takoj začel zagovarjat svoja dejanja. Povedala sem mu, da se iskreno v takšni zvezi ne vidim, če se ne misli nič spremenit, ker vsak otrok ima svoj karakter in ni nekdo, ki si ga bomo po svoje priredili, itd… Vzgajamo jih po svojih najboljših močeh, vendar se moramo zavedat, da otrok ne more biti isti kot smo mi. Sicer je izgledalo, da mu je dalo malo za mislit. Pravi oče in otrok se razumeta zelo v redu, hvala bogu je tudi najin razhod potekal normalno.
Najdete nas tudi na Facebooku.
Partner in moja primarna družina: Svetovanje za pare
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)S partnerjem sva skupaj 7 let, imava 3 letnega otroka in odločil se je, da naju zapusti, ker ne prenese moje primerna družine. Zelo ga imam rada, a sem naveličana konfliktov med njim, ter mojo družino. Pred časom sva obiskovala tudi partnersko terapijo,a ni bilo nič boljše. Njegova odločitev me boli,ampak osredotočila se bom nase in osebno rast. Prosim za nasvete kako poskrbeti zase, da mi bo lažje med tem stresnim obdobjem.
Odgovor:
Pozdravljeni, tole deluje zelo boleč odnos. V oči sta mi padla dva stavka, pardon trije:
1.) partner ni sprejel družine kot vašega “paketa”
Morda bom napisala nekaj, kar ne bo všečno, ampak primarna družina, nikoli ne bi smela biti paket, ki je za vedno zvezan z nami. Če so tukaj težave, je za razmisliti o tem, kje ste tudi vi glede razmejitve z lastno družino.
To ne pomeni, da vaš partner nima težav – ampak njega žal ni na tej strani. Primarna družina je vaša družina in nikakor ni paket, k vaši novo nastali družini.
2) pišete o tem, da vas “nikoli ni izbral”
Ta stavek tako hudo boli, da verjamem, da ne morete kar ostati tam in upati v nedogled. Občutek neizbranosti je eden najhujših občutkov v partnerstvu. Pa vseeno deluje kot del vašega paketa. Veste kaj mislim?
Vase čustvene prtljage iz primarne družine, kot da je iz tam že prej prišla ta spregledanost, neizbranost, neuzrtost, nezaželjenost. Lahko se motim in je to samo občutek ob vašem pisanju, ne vem, bi pa k razmišljanju o tem spodbudila predvsem vas.
Vprašajte pa se sami pri sebi ali ste vi izbrali partnerja, kot prvo izbiro?
3) “povedal da naju zapušča”
Blazno pa bi me zanimalo, v kakem kontekstu vas je partner obvestil, da vas zapušča. Morda po kakem svežem prepiru s tastom npr? Ali pa z vami? Če ja, umirita konje in se pogovorita v mirnem tonu. Če misli resno, se vseeno se iskreno pogovarjajta o tem, kako naprej. Če ste iz odnosa že sli, upam, da ste našli primerno terapijo – možnosti imate, da kontaktirate tudi nas. Dobrodošli.
Četudi ste že ostali sami in se je s tem aktualizirala rana neizbranosti, vedite, da si izbranost zaslužite. Pojdite do svojega notranjega otroka, potolažite svojo punčko in ji dajte ljubezen. Si jo zasluzi v polnosti!
Odgovor je podala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch
Partner me vara. Kaj delam narobe? Svetovanje za pare
/1 Comment/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Pozdravljeni. S partnerjem sva par 6 let, imava tudi 5 letnega sina. Nek dan, sem mu po naključju našla sms, moje najboljše prijateljice. Pisala sta si; kako se pogrešata, kako komaj čakata, da se spet začutita (sex..) itn… Izgovoril se je, da je imel težavno leto, ker mu je umrla mama in je rabil tolažbo. Verjela sem mu. Čez nekaj časa sem mu spet našla sms-e, z drugo žensko . Spet je vse zanikal. Ko pa sem 1x urejala avtomobil, pa sem tam našla še en telefon z ogabnimi vsebinami, direktno dogovarjanje za sex itn… Seveda je vse zanikal in rekel, da je vse šala. Psihično sem uničena. Vse drugo imam, imam čudovitega otroka, avto, hišo, finančno sem neodvisna, nimam pa njega, človeka, ki mi pomeni vse, njega, da bo se nanj lahko oprla, se z njim počutila varno, ljubljeno, spoštovano. Krivim sebe, kaj delam narobe?
Spoštovana gospa,
iskreno mi je žal, da doživljate vse to. Koliko težkega ste že doživeli. Toliko ponižanja, sramotenja, žalosti, groze in obupa je čutiti.. Kako ste vse to sploh preživeli?
Ta vaša zgodba me je prav potrla in sprašujem se, kaj naredite vi s temi težkimi občutji?
Kako poskrbite zase, da sploh to preživite? Povsem normalno bi bilo, da ob tem izgorite, obupate in pošljete vse v tri krasne. Hvala, ker ste nam pisali in upam, da dobite od tu moč, da najdete jezo, se zaveste lastne čudovitosti in odkrižate vseh, ki tega ne vidijo.
Ne bom pisala na dolgo, ker tukaj žal ni vprašanja – živite z gospodom, ki je zasvojen z varanjem, s sexom in je verjetno za povrh še patološki lažnivec. Takšnih odnosov na partnerskih terapijah niti ne rešujemo, ker je več kot očitno, da gospod rabi pomoč zase, vi pa zase. On potrebuje intenzivno zdravljenje varanja in verjetno tudi spolne zasvojenosti, vi pa intenzivno zdravljenje soodvisnosti. Toda dovolj o njemu – vaš fokus je že brez mene zelo pri njemu, to je prvi korak, ki bi ga morali spremeniti.
Kaj to pomeni? Čimprej začnite brati knjige o soodvisnosti. Čimprej dajte fokus popolnoma nase. Naknadno ste dopisali, da je kak dan z vami, nato spet ne – ne dopustite tega, da se kdorkoli z vami tako igra. Določite stike za otroka, vi pa se v tem času umaknite in npr naredite kakšno kopel, ali pa pojdite na sprehod. Čimprej se odločite za individualno terapijo. Čimprej – pri takšni globoki soodvisnosti se namreč žal težko najde rešitev hitro..
Kaj delate narobe? Popolnoma nič – v ničemer niste odgovorni za vedenje vašega partnerja. Niste vi krivi. Za varanje ne more biti nikoli in nikakor kriv partner! Četudi se vedete ljubosumno (kdo se pa ne bi!?), to ni razlog njegovega vedenja.
On sam je razlog temu. Vi pa ste dolžni zgolj poskrbeti zase. Ne spreglejte te bolečine, v kateri ste se znašli. Opremite se s pravimi prijateljicami, z njimi izjokajte vso bolečino, pojdite na terapijo in dobite nazaj vašo jezo. Kam se je skrila ta vaša jeza? Ste morda kaj razmišljali, zakaj toliko dovolite v tem odnosu? Iz kje ideja, da mora ženska loviti partnerja? Zakaj se ne smete jeziti nanj, zakaj se le nase in zakaj se počutite krivi? Zakaj ste prepričani da zaslužite le toliko malo? Zakaj vztrajate? Zakaj mislite, da je življenje z njim lažje, kot življenje brez njega? Ker v resnici ni. V resnici najbolj trpite zdaj.
Toliko vprašanj se odpira… v resnici bi jih morali iskati v vaši preteklosti, v vašem otroštvu. Prepričana sem, da so tudi tam izvorne rane in razlogi, zakaj ste danes v tako bolečem odnosu. Vabim vas, da jih odkrijete in najdete pomoč takoj.
Dobrodošli tudi k nam, na Inštitut Vita bona
Druzinska terapija – Vita Bona, kjer vse terapevtke delamo prav na tem področju soodvisnosti. Samo pogumno naprej! Vredni ste lepih odnosov. Navijam za vas!
Odgovor je napisala družinska terapevtka Katja K. Kneu Stenbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku.
Kontaktni podatki
Inštitut Vita bona, zavod za družinsko terapijo
Orehovo 6
8290 Sevnica
telefon: +386 41 609 888
mail:
- […] bi bilo smiselno, da gresta na partnersko terapijo...17. 4. 2024 - 6:19 Napisal: Miren mož, strupen oče: Svetovanje za starševstvo – Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija
- […] posebej hudo pa je, če je harmonično družinsko...7. 4. 2024 - 10:30 Napisal: Kako sprejmeš, da je družina razpadla: Svetovanje – Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija
- […] sploh če boste čutila, da nimate energije za...28. 5. 2023 - 12:58 Napisal: Izčrpanost in obup mamice: Svetovanje – Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija