Vprašanje:  Pozdravček, moja 3-letnica je postala jezikava. Če ji nekaj ni všeč, kriči  name in ko ji želim dopovedati, da mi lahko pove na lep način, kriči še bolj. Takrat pade v nek svoj ”zen” –  MORAM kričati, MORAM se grdo obnašati do tebe, ipd.. Jaz pa ne vem, kako naj odreagiram, ko ona kriči ? Naj pripišem še to, da se je kričanje pričelo malo po tem, ko je dobila sestrico.

_____________________________________________________________________________________________

Berem rokopis najnovejše knjige Jespera Juula, “Agresivnost – nov in nevaren tabu”. Ni mogoče prešteti vseh koščkov in citatov, ki vam bi jih rada posredovala in upam, da pride komu prav. To knjigo priporočam vsem, ker se loteva globoko temeljnih  vprašanj: nesporazumov, predsodkov in zmot …

Citiram:

“V svoji knjigi “To sem jaz! Kdo si pa ti? O bližini, spoštovanju in mejah med odraslimi in otroki” sem se ukvarjal v glavnem s tem, kako je mogoče reševati konflikte med odraslimi in otroki. To vprašanje je tako pomembno zato, ker je način reševanja konfliktov osnova za smiselno, osebno komunikacijo.

»Ni mi všeč, če me tepeš, in želim, da s tem nehaš! Kljub temu pa bi rad vedel, s čim sem te tako razjezil?«

S tako izjavo otroku pojasnim, kdo sem, in mu sporočim, kje je ena od mojih pomembnih meja. S tem otroka ne očrnim ali obdolžim, da še ni sposoben svoje frustracije izraziti verbalno in da zaradi tega uporablja pesti, glavo ali noge. Nasprotno, s svojimi besedami mu sporočim: vem, da me ne sovražiš in da me nikakor ne želiš poškodovati in prizadeti, vem pa tudi, da v komunikaciji med nama nekaj ne teče gladko.

Tako bi se utegnilo pomanjkanje komunikacije razčistiti, morda pa tudi ne.

Vsekakor se mi je z mojim odzivom na njegove kretnje posrečilo, da se je njegova frustracija razblinila, in – kar je še veliko pomembneje – s svojo reakcijo sem mu dal vedeti: Ni mi vseeno in pripravljen sem te poslušati… Tudi če si se razjezil zaradi nečesa, kar sem naredil ali rekel oziroma česar nisem naredil ali rekel. Z drugimi besedami: Vrata za prihodnje konflikte med nama ostajajo odprta in ti jih ne bom zaloputnil pred nosom. Morda sem se izrazil nekoliko dramatično… Vendar se mi zdi pomembno, da povem, kako se počuti otrok, če ga zaradi njegovega vedenja obsojamo in grajamo, če smo do njega negativni, preveč kritični in preveč moralizatorski.

Otrok ne more vedeti, da ga mama poskuša samo naučiti primernega vedenja, temveč čuti, da z njim nekaj ni v redu.

Osebno kritiko otroci vedno tako sprejemajo. Otroci še ne znajo razlikovati med svojim vedenjem in tem, kar so… To pomeni, da ne znajo razlikovati med svojimi dejanji in svojim bistvom. Zato so tudi tako ranljivi in zato navsezadnje tako težko razvijejo zdravo samospoštovanje. Seveda pa velja enako tudi za mnoge odrasle.

Otroci se vedejo tako, kot čutijo. Če jih zasujemo z moralno krivdo in drugimi občutki krivde, je to škodljivo za njihovo duševno zdravje in za razvoj prave socialne kompetence. In če se odrasli ničesar ne naučijo ter trmasto vztrajajo pri svojem, bo vedenje njihovih otrok pozneje zaznamovano z občutki krivde.

Če odrasli otrokom pošiljajo tovrstna sporočila, prizadenejo njihovo osebno integriteto .

To pa je v pravem pomenu besede resnično agresivno. Kljub temu se mnogi odrasli tega ne zavedajo in menijo, da bodo njihove besede zvenele manj nasilno, če bodo svojo agresivnost skrili za sladek, blag ali pedagoško korekten ton. Vendar to ne drži! Poleg tega ustno sporočilo otroka zmede, saj ne ve, kaj v resnici velja – ljubezniv ton ali ostra vsebina.

To, kar prenesemo s svojim sporočilom, je zelo pomembno – zato mora biti osebno: »Meni to ni všeč …« in ne: »Ti nikoli ne smeš …« Če je neko sporočilo formulirano osebno, ga lahko čustveno spremlja kakršenkoli ton – tudi jeza ali žalost –, saj to otroka ne bo prizadelo.

Če smo res skrajno jezni in na ves glas vpijemo, da nikakor ne maramo, da nas otrok tepe, je povsem mogoče, da se bo otrok zelo prestrašil, vendar naša spontana reakcija ne bo škodovala njegovemu samospoštovanju in ne bo ogrozila njegovega duševnega zdravja, še zlasti, če bomo prevzeli odgovornost za svojo jezo, se mu pozneje približali in mu dejali: »Tako jezen sem bil, ti pa si se tako prestrašil. Žal mi je!« ter ga objeli in poljubili.

Otrok bo ob tem srečen, saj čuti: oba sva človeka. Če pa izberemo drugo pot in krivdo za svoj izbruh jeze pripišemo njemu, se bo čutil manjvrednega; obenem bo zmeden ob tem, da imajo starši tako različna pravila za svoje in njegovo vedenje.

V primeru dve leti in pol stare deklice v vrtcu, ki je ugriznila drugo deklico, velja enako načelo: če kot vzgojiteljica čutite, da morate posredovati, posredujte z besedami: »Ni mi všeč, da grizeš druge ljudi. Kaj pa si pravzaprav hotela?« Dekličina frustracija se bo razblinila, z njo vred pa tudi njena potreba, da bi nekoga ugriznila…  Saj hoče v resnici samo komunicirati, vam pa je z vašim sporočilom uspelo deklico vključiti – in ne izključiti.

Tabuiziranje agresivnosti je nekatere – maloštevilne – starše pripravilo do tega, da vidijo svojo odgovornost v tem, da otroke varujejo pred vsako frustracijo, vsako bolečino, vsako žalostjo in predvsem pred neprijetnimi izkušnjami – poimenoval sem jih »helikopterske matere in helikopterski očetje«.

Ti starši so na zelo posebnem egotripu: otrokom odrekajo pravico, da bi se naučili osnovnih življenjskih spretnosti. Če se poklicno ukvarjate z otroki, lahko na številne pritožbe in moraliziranje takih staršev odgovorite samo tako, da jim poveste, da je tako obnašanje pri dve- do triletnikih povsem običajno.  Čisto mogoče je namreč, da se bo že jutri ali pojutrišnjem tudi njihova hčerkica znašla na »drugi« strani – in bo ona tista, ki bo ugriznila drugega otroka.

Če se s »helikopterskimi starši« srečate kot starš »napadalca«, je najbolje, da jih pokličete.

Poslušajte jih in ostanite mirni, ne glede na to, s čim napadajo ali obtožujejo vas ali vašega otroka. In če se bodo začeli ponavljati, prekinite telefonski pogovor z naslednjimi besedami: »Resnično mi je žal in obljubim vam, da se bom s svojo hčerko o tem pogovorila. Hvala za pogovor!« Večina »helikopterskih staršev« živi v protislovju: ne marajo, da bi njihovega otroka kdorkoli prizadel, obenem pa sami vztrajno zmerjajo ljudi, ki jih imajo za »nasilneže«.” …

Komentar je zbrala in uredila družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch

Najdete nas tudi na Facebooku.