fbpx
Inštitut Vita Bona - telefon: +386 41 609 888

Prispevki

Iščem dobrega terapevta za prijatelja, ki se vdaja alkoholu: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:
Pozdravljeni!
Iščem predlog za dobrega terapevta za prijatelja, ki se vdaja alkoholu. Sam se (enkrat bolj, drugič manj) zaveda, da ima težave z alkoholom. Vendar hkrati priznava, da tako utaplja svoje tegobe. Zaradi težkega otroštva in poniževalnega odnosa staršev ima izjemno porušeno samopodobo. Sicer je dobričina, marljiv in zelo družaben, a navznotraj izjemno samokritičen, obremenjen in zaskrbljen. Težko izraža svoje težave, saj je vzgojen, da moški ne jamrajo, a ko se odpre, kar bruha iz njega. Od mene pogosto sliši dobre besede, a si želim, da bi mu tudi strokovnjak pomagal poiskati pravo pot samospoštovanja in vere vase, da bo začel verjet, da je vreden.
Hvala za predloge!
___________________________________________________________________________________________________________________________________
Pozdravljeni, kontakte naših terapevtov najdete TUKAJ. Sicer s to temo delamo vsi ZDT terapevti, morda več Andreja Tasič, zakonska in družinska terapija, pa tudi pri nas na Druzinska terapija – Vita Bona.
.

Sicer pa se mi zdi pomembno, da gospod poišče pomoč sam.

.
Namreč dokler boste vi urejali terapevta in morda se kaj drugega, ga lahko to drzi v tej odvisniski poziciji in še ne rabi zares poskrbeti zase – žal je pri zasvojenostih pri mnogih tako, da pomoč sami poiščejo šele takrat, ko je že prepozno in so izgubili že veliko odnosov.
Nujno ob terapevtskem zdravljenju priporočamo tudi AA skupine, ki jih najdete marsikje v Sloveniji.
Srčno upam, da se za pomoč odloči tudi gospod, ne le vi.
Srečno obema!
Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
____________________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovani,
vidi se, da vam ni lahko, saj gre za vašega prijatelja, hkrati pa pravite, da imate tudi že sami s tem izkušnje v primarni družini in res dobro veste, kako je trpeti zaradi težav z alkoholom. Dostikrat bi želeli za najbližje, da jim lahko nekako pomagamo, omilimo njihovo stisko, čutimo, da trpijo, in se potem počutimo tudi nemočne, ko zares ne želijo sprejeti naše pomoči … Včasih bi najraje kar obupali …
.

Morda se vam čisto na čustveni ravni pojavljajo enaki občutki kot takrat v družini, ko ste videli, da je nekdo imel težave zaradi alkohola, pa ste bili čisto nemočni, ker se morda ni dalo kaj zares spremeniti ali vas pa druga stran ni poslušala.

.
In zdaj se zgodba morda ponavlja … Za drugega, ki ga imamo radi, želimo le najlepše, grozljiv pa je lahko občutek, ko vidiš pred seboj človeka, ki ga imaš neizmerno rad in pred tvojimi očmi propada …
Tako kot pa je bilo že omenjeno, pa se ne da veliko narediti oziroma spremeniti, če on ne bo sprejel odgovornosti za svoje življenje in poskušal nekaj tudi spremeniti glede svojih težav z alkoholom. Na terapevtskih srečanjih, ki jih izvajam, sem tudi že doživel, da včasih ena stran postavi drugi ultimat: ali boš prenehal s pijačo ali pa grem, ker tako ne morem več živeti, ker trpiva oba zaradi tvoje odvisnosti. Seveda je to skrajni primer in morda ne velja za vas … Vendar včasih enostavno ni druge možnosti in veliko zakonov se je tudi tako uredilo. Seveda pa je pri vas tudi drugače, ker gre za vašega prijatelja.
Na strani ZDT boste našli terapevte, ki delujemo po relacijsko terapevtski metodi. Navsezadnje včasih na terapijo gredo tudi prijatelji skupaj, če ena stran potrebuje podporo druge strani, saj jo je biti sama preveč strah ali sram …
Vse dobro vam želim,
Zmago Švajncer Vrečko, zakonski in družinski terapevt stažist.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instgramu.
Podoben članek lahko preberete TUKAJ.

Kako vrniti spolnost ? Svetovanje za pare

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 8 let. Pred nosečnostjo sva bila relativno spolno aktivna. Večinoma je partner predlagal, jaz pa sem sledila. Imava 15 mesečno punčko. Nosečnost je bila stresna in rizična. Zato spolnosti nisva prakticirala. Nekaj mesecev po porodu je partner več krat dal pobudo za spolnost, jaz pa nisem bila za spolnost, zato je tudi on prenehal s pobudami. S spolnostjo sem se seznanila dokaj pozno. Doma je bila spolnost tabu. Recimo, da vem, kaj si želim, le sram me je to izraziti naglas. Partner pravi, da sva cimra, da ni spontanosti, da ne vidim njegovih potreb. Kako pripeljati spolnost nazaj? Kako si spolnosti sploh želeti in jo deliti s partnerjem? Ali se da kje izmeriti libido?

 

 

Ko sem začela s prebiranjem vaše zgodbe, sem pomislila, da opisujete dokaj klasično stanje po prihodu otročka. Res veliko mladih staršev se sooča s spremembami v partnerstvu in prav konkretno tud s spremembami v spolnosti. Npr v primeru stresne nosečnosti ali pa težkega travmatičnega poroda, želja po spolnosti lahko še bolj izgine. Tudi dolga okrevanja, navadno vplivajo na padec želje po tovrstni povezanosti. Da ne omenjamo izčrpanosti, refokusa iz 2 na 3 ipd. Vse močno zaznamuje mlade starše do te mere, da jih veliko poišče pomoč prav zato. V tem ni prav nič sramotnega, je pa veliko razumljivega.

 

V naslednjem delu vašega sestavka pa sem opazila, da se soočate s tem, da ne izrazite svojih želja.

 

Od vseh mi izstopa beseda nerodno, ki nakaze na občutek sramu, ki ga omenjate. Kot da bi vas v resnici nazaj držal se najbolj ta občutek.  Sram je sicer odlična varovalka, ki varuje našo intimo. Je pa hkrati v spolnosti lahko največja ovira k temu, da jo lahko sploh začutimo. Če smo osramočeni in v krču, kaj si bo o nas mislil partner, se tudi telo ne zmore predati, sprostiti. Ta “predaja” je za ženske ključnega pomena: da se zave sebe, da lahko začuti svoje telo, kaj ji paše, kdaj se vzburi, kakšen dotik jo zbudi in, da v vse to spusti moškega. Če se v to vmešata strah in sram, je prisluhniti sebi in zaupati drugemu, res težko.

V bistvu ste kar odlično povezali stvari: če je spolnost doma bila tabuizirana (in tako posredno osramočena), če niste imeli nikogar, ki vam karkoli pojasnil, sovrstniki pa najbrž podobno, ste bili v tem čisto sami. Težko je potem v to osamljenost koga spustiti. Če ste kot zgodnja najstnica našli pornografsko videokaseto, ste bili za povrh vsega se neprimerno soočeni s spolnostjo, čeprav nenamensko (kar pa nekateri avtorji uvrščajo celo pod pojem spolne zlorabe!!).

Ne vem, kako zmedeno, osramočeno in samo ste se počutili takrat.

Kot, da so zmanjali starši, ki jih ne bi bilo sram in ne bi zmrznili, ampak vsaj kaj spregovorili. To je v današnjem času nujno in vedno vse starše spodbujam, da do 10. leta otrokove starosti direktno spregovorijo o spolnosti in spolnih odnosih. V izogib tabujem, zlorabam in sramu.

Morda pa lahko naredite eno vajo. Če pomislite na tisto mlado razvijajočo se najstnico, koliko si je želela vsaj od koga slišat, da je spolnost dobra, čudovita in ena najlepših povezanosti med dvema?

 Da je to nekaj svetega, da je njeno telo sveto in tako genialno ustvarjeno in namenjeno da zaživi na polno?

Predvsem ta del, da bi ji kdo dal dovoljenje, da je raziskovanje spolnosti med dvema nekaj najlepšega in normalnega.

In da četudi čuti zdaj še sram, je čisto ok….in da se bo sčasoma zmanjšal. Kako bi se počutila ta punca, če bi ji nekdo vse to direktno naglas povedal? Bi ji bilo kasneje kaj manj nerodno raziskovati v spolnosti?

Če se vrnem nazaj k vam, zdaj pravite, da ste šele s sedanjim partnerjem zares uživali. Spolnost pri 25ih za vas in ta svet deluje najbrž zelo pozno, če pa pomislimo na to, kdaj so npr naši možgani zares zrelejši je to ravno to leto. Tako, da je povsem ok tudi to glede let. In predvsem razumljivo, če ste bili pač sramežljivi. Najbrž pa ste želeli drugače in tudi zdaj želite drugače. To, da o tem upate razmišljati je že dober znak. Pomeni, da imate malo “poln kufer” sramu..in da ga želite razrešiti. In ja, imam dobro novico, to se na partnerskih terapijah da .

Glede libida se – libido je v resnici precej prozna stvar, veste. Nanj vplivajo tako naše predhodne spolne izkušnje, zlorabe, bolezni, starost, družbene norme in stanje doma… če damo vse to stran, ga ista oseba lahko čuti zelo močno, v drugi situaciji pa nič. Tako da se libida načeloma ne meri, ne obstaja numeričnih opcij. Navadno ga povezujejo s hormoni in moškim izmerijo testosteron, ženskam pa estrogen. Ampak hormoni so zelo spremenljiva zadeva, tako da ima moški navadno zjutraj povišanega, zvečer pa ne. Samo za občutek. Ampak vi ste že povedali, kaj je močno vplivalo na vas libido: izkušnje od doma in sram, povezan s tem. Vse to pa je razrešljivo…

 

Sram in strah razrešite tako, da se vanj vržete. Ne pomeni v smislu spolnosti, ampak samo ta del, da si drznete narediti kaj drugače, upate sebe pokazati v dobri in “slabši” luči, pokazati partnerju del, ki ga skrivate, dovoliti si narediti kaj norega. Najprej začnita s tem.

 

Ko boste začeli sprejemati tudi “nore” dele sebe, boste lažje prisluhniti svojemu telesu. Najdita intimo v malih stvareh: dotikih, poljubih, masažah…. In dajte si dovoljenje, da o tem, kar vam paše, jasno in direktno spregovorite s partnerjem. Mislim, da se bo tega samo razveselil, pa četudi bo za začetek ostalo samo pri komunikaciji.

Edino en vidik bi se opozorila: ni vam tega treba delati zaradi partnerja. To si zaslužite v prvi vrsti zaradi sebe, potem pa tudi vajin odnos. Dokler pa ne razrešite tega dela, pa je dobro če partnerju zaupate, da imata očitno drugačne dosedanje izkušnje in da naj zdrži z vašimi. Najbolj toplo pa vama svetujem partnersko terapijo, res dobrodošla – vam zaupam, da je na teh terapijah veliko težav v spolnosti in da jih veliko tudi mine. V vmesnem času pa morda naredite čim več vaj/vizualizacij, s katerimi daste dovoljenje že mlajši verziji sebe, da lahko uživa in raziskuje v spolnosti. Ko si boste dovolili to začutiti, si boste postopoma tudi dali dovoljenje, da se s partnerjem začutita v vseh željah. Pa četudi bi bile cisto nenavadne, ali pa dolgočasne, ali pa odbite, samo vase. Naj bodo, ker so vaše, in so dragocene za oba.

Srečno obema!

 

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch.

Kaj dolgujem staršem? Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje:  Moje življenje je bilo psihološko zelo naporno, odrasla sem v na videz krasni družini, ki pa je bila vse prej kot to. Bila sem ”grešni kozel” družine z narcističnimi motnjami. Med mojim 12-14 letom, se je oče veliko krat prišel ”pocrkljat” k meni, čeprav sem jasno povedala, da si tega ne želim. Takrat je sledila užaljenost in obtožbe z ”nehvaležnimi otroci”. Ko sem šla čez sebe in to dovolila,  me je zelo odkrito otipaval (spolne zlorabe) in govoril grozne stvari. Pri teh letih sem želela storiti samomor. V tem času sem svoji mami več krat izpovedala svoje samomorilske misli, takrat mi je rekla; A tako, ubiti se želiš? Ti pomagam, ti prinesem nož, da se zabodeš?

Tudi za spolne zlorabe sem se opogumila povedati mami. Seveda mi ni verjela in rekla, da se bomo o tem še ”pogovorili”. Tega nisem želela, bilo mi je preveč nerodno, in navsezadnje bi bila jaz tista, ki laže.

Odločila sem se nadaljevati študij in starši so me podprli (saj so si tega oni želeli bolj kot jaz). V tem letu sem ugotovila kaj vse je v mojem otroštvu šlo narobe, ugotovila sem zakaj v odnosih tako delujem, pričela sem z osebno rastjo in iskanjem sebe. Od staršev sem se čustveno izolirala in ne dovolim jim več, da me prizadenejo, vseeno pa me bombardirajo s tem, da ”sem jaz njihova naložba in zahtevajo, da se denar, ki so ga v mene vlagali, nekje pokaže”. Torej, da me niso financirali zastonj.

 Postavila sem meje, rekla sem, da NE morem tega dokončat zdaj, ker se želim preživljati sama, a tega nihče ne razume zaradi dobre finančne situacije, ki jo premoreta starša.

V sebi čutim, da ves vame vložen denar, ne more odplačati storjenih čustvenih travm in težav, čeprav vem, da sta ravnala, kot sta najbolje znala. Do staršev sicer ne čutim nikakršne naklonjenosti. Kako bi se vi spopadli z mojo situacijo glede študija/dolga? Denarja ne želita sprejeti. Kako pridobiti tisti instinkt, na katerega se lahko zanesemo? Kako najti sebe? V bistvu sem po vseh teh letih z veliko literature precej napredovala in precej srečnejša, vendar ko se znajdem na takšnih ”subjektivnih” razpotjih, mi je enostavno zelo težko narediti pravo in avtentično odločitev.

___________________________________________________________________________________________________________________________

 

Pozdravljeni, vas imam v spominu že iz sočutnega partnerstva   iz moje strani samo spoštovanje in poklon. Vsakič, ko na terapijah slišim taksne zgodbe (in žal jih res ni malo), me fizično preseka in kar pomaga je to, da grem s klienti v čustveno predelavo dogodkov. Kar meni ostaja pri vas – pa vem že racionalno iz tega, ker omenjate narcisizem – je to, da je čutiti krivdo in sram, ki nista vasi. V terapiji bi se osredotočili na ta del in vizualizacije, v katerih bi tolažili majhno punčko in hkrati vračale te občutke staršem. Tako se počasi, počasi pride tudi do pojma odpuščanja (pustiti njim njihove občutke), po katerem se lažje diha… plus glede na te močne vzorce bi šla preveriti še generacije nazaj…

Torej…

 

Glede študija ste svobodni, da naredite točno tako, kot želite. Staršem NE dolgujete ničesar, kvečjemu oni vam.

 

Pa ne vem, če bodo lahko kdaj prevzeli svojo odgovornost, žal.

Glede tega kako najti sebe, bom iskrena. Močno, močno verjamem, da nas tako globoke zlorabe zaznamujejo celostno in da si zaslužimo potem, celostno obravnavo. Torej, to da berete, je odlično. Tako končno spoznavate, kaj vse je bilo narobe. To, da si puščate čutiti je super. Čustvena predelava je drug nivo, ki ga ob zlorabah nujno priporočam, ob strokovnjaku.

Tretji nivo je zame duhovne narave – pri tem ne mislim kakšnih religij/energij ali ezoterike- pač pa vse to, kar je zapisno v nas, pa sploh ne vemo, preko prejšnjih generacij, in na različne načine.

Predlagam vam torej, da še naprej berete, najdete osebe, katerim zaupate in z njimi predelujete bolečine, hkrati pa najdete strokovnjaka, ki mu boste lahko zaupali in šli skozi vse vaše rane.

In bo počasi, počasi lažje.

Vse dobro vam želim in navijam, da kmalu najdete sebe, tako kot si želite. Malo ste se kljub vsemu pa že     srečno!

 

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

_______________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, rada bi dodala samo še tole. Kot ste zapisali lahko vidim, da ste vse storili sami. Sami ste se vzgojili, sami začutili, da ni prav to kar se vam dogajam , sami ste našli knjige in se pričeli iskati in sami postavili mejo. Res ni treba, da ste za vse sami.

 

Veliko je tudi dobrih ljudi, ki so vam lahko v oporo. 

 

Naj bodo to dobri prijatelji, partner ali pa terapevt (lahko tudi online). Od dobrem terapevtu se boste vsekakor naučili zaupati, hkrati pa boste hitreje in globlje predelali travme iz svojega otroštva. Dovolite si sprejeti nekoga, ki vam bo v tem procesu varna točka.  Ker take rane in zlorabe, kot ste jih opisali, vas bodo zaznamovale za vedno in se bodo prebujale ob najrazličnejših priložnostih. Vsekakor vam predlagam, da najdete sistem kako se spopasti z travmami, ko bodo prišle na plan. In s pomočjo osebe, ki ji zaupate , bo vse skupaj dosti lažje.

Ker ste postavili tudi vprašanje, kako se najti  in kako spet odkriti sebe, svojo intuicijo, vam priporočam v branje knjigo ; Urjenje intuicije ,ki jo je zapisala Laura Day.

Vse dobro vam želim.

Komentar je zapisala Tadeja Čulek.

 

 

Najdete nas tudi na Facebooku.

 

pogovor z mamo, pogovor s starši, odnos s starši, družinsko svetovanje, družinska terapija

Nemoč – primarna družina: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje: Kako biti sočuten do svoje mame?  Mama praznuje in si želi, da je vse po njeno in na grob način postavi mejo in me pred vsemi kritizira.

 

Pozdravljena, tole je moralo biti pa za vas zelo težko. Praznovanja, prazniki in odhodi na dopust so eni takšni primeri dni, ki so načeloma zelo pričakovani, a ravno zato nosijo s sabo res veliko stresa in napetosti. Kar pomeni za vse ljudi, da se konflikti zgodijo hitreje kot sicer in da ljudje hitreje izrečejo besede, ki prizadanejo in jih v drugačnih okoliščinah sploh ne bi izrekli.  Pa vseeno, ob opisu vašega dogodka je res čutiti bes in jezo, pa prav eno odrezanost in nemoč. In glede na opis, vas je najbrž ravno to občutje peljalo v bes, ki ga omenjate.

A v resnici je tole precej žalostno in kar hudo.

Da vas sredi lepega dogodka odreže in postavi pred ultimat lastna mama, vi pa ostanete ob tem najbrž kar brez besede, le z enim kupom vprašajev, napetosti in nemoči, je huda stiska za vas. In vase telo ni zmoglo drugače kot it v bes, jasno. In v taki situaciji delovat sočutno je težko. Pa pustimo zdaj dejstva, da je mamino praznovanje (in da ji pripadajo njene želje) in da kakšne stvari in igre, na praznovanjih je treba omejiti (mogoče tudi ta poganjalček) – vse to namreč kar pade, ko mama postavi mejo nesočutno.

In to boli, vedno.

Prizadane pa najbolj ta občutek ultimata- ki zelo jasno pove, da se je čutila nemočno in da je tudi ona trčila na temo, ki je zanjo boleča. Morda je to sram, morda je to nemoč, morda pa samo stres… To ve le ona. Zato bi bilo o tem dobro komunicirati. Najbrž ste taksne njene odzive že doživeli kdaj prej in zato danes bolijo še bolj. Če gre res za sram in skrb za druge, ne vem koliko je to (sicer z dobrim namenim in nezavedno) počela že prej in ji to ravno zato v sebi nekje celo malo zamerite. Ugibam… To namreč veste le vi.

 

Vsekakor taksni odzivi niso zaželjeni, niso prijetni in se vam upravičeno ne zdijo materinski.

 

A govorijo o njeni nemoči. Če bi zmogla, bi vam najbrž postavila mejo sočutno, ne pa na nek užaljen način. Ne vem, koliko tega imata res v odnosu, koliko pa je prinesel stres. Vsekakor je dobro, da si v takih trenutkih ostanite zvesti, zadihate in ugotovite kaj se je ravnokar zgodilo. To je težko, brez odmika. Včasih pomaga, da partner umiri otroka in vi odidete malo zadihat. In je to največje možno sočutje do vseh (vas, otroka in mame). Ko se vrnete, pa lahko otroku razložite, da vam je hudo, ampak da vase razmejitve niso enake drugim. Mami pa poveste, da razumete, da jo je tole razjezilo, ampak da si želite, da bi vam znala to povedati na bolj prijazen način. Ker si to seveda vsi zaslužite. Pa srečno se naprej.

 

Odgovor je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

 

Najdete nas tudi na Facebooku.

 

Večletna nezvestoba – varanje: Svetovanje za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 11 let. Že več krat sem ga zalotila, da me vara. Z eno žensko, me je varal cela 4 leta. Bil je kak dan tišine, a vse sem oprostila, saj ko sva bila skupaj, sva se imela zelo lepo in upala, da bo boljše. Spet sem našla ljubezensko sporočilo ene ženske na njegovem telefonu. Zakaj moški varajo? V stiski sem, ne vem kaj storiti?

_____________________________________________________________________________________________________________________

Odgovor

Hvala za vašo iskrenost. Morda je prišel vaš čas, da si dovolite biti povsem iskreni sami s sabo, da razmislite, kaj točno dobite v odnosu, kaj vam je sprejemljivo in kaj ne. Predvsem pa , zakaj je temu tako in zakaj sprejemate, npr. varanje.

V zameno za katere občutke?  Ko boste vedeli odgovore, boste lahko ukrepali in ne dovoljevali več taksnega vedenja.

Zelo žal mi je, da se soočate s taksno izkušnjo.

Verjamem, da vam prebuja veliko vprašanj, dvomov in občutkov razočaranja, stiske,  žalosti in obupa. Ne vem, če bodo odgovori odnesli te občutke, upam pa, da vam bodo komentarji pomagali k temu, da razmislite, zakaj ste v taki kruti situaciji.

Varanje nima “spola” (zakaj nekateri moški varajo), varajo tudi ženske. Nekatere raziskave pravijo, da celo več. Razlogi za varanje so izjemno različni – navadno gre za lasten občutek praznine, manjka, lahko celo anksioznosti in pogrešanja adrenalina. Velikokrat gre za pravo spolno zasvojenost. Takrat varanje vsebuje še patološko laganje, skrivanje in ogromno občutkov adrenalina, nemoči, hkrati pa sramu in pravega gnusa.

Koliko tega sramu in gnusa ostaja vam? Ko ga vaš partner ne vidi, ne razdela in ne naredi nič, razen ponavlja grozljive varajoče situacije. Čutiti je tudi vas obup ,stisko, razočaranje in predstavljam si, da vas te novice vedno prav podrejo, izčrpajo in razžalostijo. Varanje je tako boleče, kot da bi nam nekdo razparal celo telo. Toliko bolečine, se lahko vedno znova prebudi.

 

In kako to, da ste jo pripravljeni se naprej sprejemati? Čutiti je, kot da je vaše telo preživelo že toliko teh vojn, ko se najbrž v sebi bojujete kaj storiti in kako preživeti. V resnici je odgovor: NI VAM TEGA TREBA. Ne potrebujete varanja v življenju. Niti ne rabite ga odpuščati, če ga ne zmorete. Nikakor, namreč niste vi odgovorni in krivi za njegovo varanje. Ste pa odgovorni za svoje občutke in to, da jih zavarujete. Le vi sami imate to moč, da pri sebi nekaj spremenite.

 

Tudi v terapijah spodbujamo le reševanje primerov varanja, kjer se to zgodi na krajši rok, morda celo samo enkrat, ali pa kjer sta res oba partnerja pripravljena kaj spremeniti. Predvsem varajoči partner mora vstopiti v proces zdravljenja, pri spolni odvisnosti pa je nujno zdravljenje slednje. A v primerih kontinuiranega varanja tudi terapevti povemo klientom, da ste svobodni v odločitvi kaj storiti in da taksne terapije (tudi partnerske) navadno niso uspešne. Predvsem zato, ker se druga oseba ni pripravljena, ali pa se ne zmore spremeniti… partnerske terapije, kjer varajoči partner ne prekine vseh kontaktov, ne izvajamo.

Najbrž boste tudi med komentarji v skupini (TUKAJ)  zaznali veliko jeze in ogorčenja.

To se lahko zgodi v primerih, ko komentatorji posrkajo vašo jezo. In morda je ta trenutek čas, da res razmislite, kje je vaša jeza….in zakaj ste pristali tu?

Zakaj se bojite konfliktov, prepirov? (To sklepam, ko pravite, da je samo par dni tišine in potem stvari minejo…)

Kakšno vzdušje ste imeli glede tega doma?

So bili starši velikokrat v prepirih, ali pa ste že tam spremljali, kako je “boljše, če si tiho”?

Iz kje toliko strahu?

Kje je vaša jeza, da bi rekla partnerju: “Lej, imam te rada, ampak tole je preveč?”

Česa se pri tem bojite?

Njegovih reakcij ali lastnih občutkov?

In kako se počutite, kadar ste sami?

Občutek je, kot da se bojite zapustiti zvezo… da se morda bojite biti sami.

Ampak vi že ste najbolj sami, ravno ob gospodu. Če ne zmorete prekiniti takšnega odnosa, se morate vsaj zavarovati in nujno postaviti meje. Najbrž se boste morali prej srečati z lastnimi strahovi in občutji (strah pred samoto, strah pred prizadetostjo, strah pred praznino, strah pred občutkom nevrednosti…?) in najti tisto punčko, ki jo je nekdo nekoč uspel prepričati, da ni vredna. Pa je!

Ko boste našli svojega notranjega otročka, ga pomirili, objeli & dali tej punčki nežnost, vrednost, občutek da se sme jeziti, da je lahko ona, da se lahko pogleda v ogledalo in enkrat zažari… in se tudi skrega, razjezi, postavi mejo, ali pa celo gre.

Da je lahko ona, sama, v dvoje, kakorkoli že – dostojanstvena, čudovita, in v predanem, varnem odnosu. In da lahko naglas to zahteva, ali pa gre. In da je oboje ok. Vi boste ok. Samo najdite to malo punčko in ji dajte dovoljenje za jezo. Vredno je.

Toplo vam svetujem tudi individualno terapijo in branje literature o soodvisnih odnosih. Zmorete. Samo naprej!

 

Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

 

____________________________________________________________________________________________________________

 

Če si vašo zgodbo predstavljate na platnu, kot film in ga ustavite v trenutku, ko izveste za afero.

Kako se počutite? Boli, da bi lahko jokali več dni skupaj, kajne?

Telo vam sporoča, da vas partner ne ceni, ne spoštuje in vas vedno znova rani. Zakaj je tako, bi moral sam ugotoviti s poglobljenim delom na sebi.

Vaša naloga je, da pri sebi ugotovite zakaj vse skupaj dovoljujete.

Kakšne so vaše izkušnje z moškimi v preteklosti in kakšna prepričanja imate o nasprotnem spolu? Kje je vaša lastna vrednost in kaj se je zgodilo majhni deklici, da dovoli vedno znova ponižanja? Veliko vprašanj, veliko dela na sebi.

Zmorete.

Odgovor je zapisala terapevtka Saša Golob

 

Podvprašanje:

Res je težka situacija. Odgovori so mi dali vedeti, naj ga zapustim. Nekaj krat sem ga že poskusila zapustiti, a mi je obljubljal vse najboljše. Verjetno ga je sram , pred drugimi pokazati nezvestobo. Hkrati pa me nekaj vleče nazaj, želim mu pomagati. In bojim se, da dobim enakega partnerja. Obiskala bom strokovno pomoč, saj, če ga zapustim niti v novo zvezo ne bom upala.

 

Odgovor:  Vsekakor se strinjamo, da je najboljše, da poiščete strokovno pomoč. Namreč potrebno je prekiniti ta začarani krog v katerem ste se znašli.

Stiska bo lahko velika, saj boste prekinili nekaj let trajajoč vzorec, ki ste ga bili vajeni (morda tudi iz primerne družine).

Zato ker boste v povsem novi situaciji, se bo telo odzvalo s stisko, ki pa jo je najboljše zaupati, predelali s terapevtom in tako boste tudi spremenili vrednote, načela in sprejeli novo drugačnost, kot jo poznate in ste je vajeni sedaj.

 

Morate priti do spoznanja, da ste sama sebi lahko dovolj.  In morate se naučiti sprejeti, da ste vredna ljubezni, razumevanja, spoštovanja, sočutja in iskrenega odnosa. Vredni ste, vsega najboljšega. 

 

Želimo, da boste speljali stvari tako, da bodo dobre za vas. Vsekakor pa svetujemo, da pred odhodom v nov partnerski odnos predelate vaše rane in si postavite meje, ki se jih dosledno držite.  In ne pozabiti, za vsakim dežjem posije sonce. Vse dobro na vaši poti.

Srečno.

 

flirtanje, varanje, flirtanje z drugimi, partnerski nasvet

Flirtanje: občasno gleda druge, je to normalno?

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje – partnerjevo flirtanje: Kadar sem s partnerjem  in gre mimo oprijeto oblečena ženska, se mu pogled ustavi na njeni zadnjici. To se zgodi tu in tam, pač, ko mu pot prekriža kakšna takšna. Sicer je on super človek in verjamem, da je zaupanja vreden. Saj ne vem, ali me to moti ali ne. Morda me moti takrat, kadar sem sama bolj negotova in potem mi lahko “zaigra” v glavi. Kaj vi menite o tem?

Odgovor: Pozdravljeni. Znašli ste se v res neprijetni situaciji in si mislim, da vam zbuja veliko spraševanj, o sebi in partnerju. Kakorkoli že so pogledi in flirtanje partnerja v družbi sprejemljivi in razumljivi, pa je popolnoma razumljivo, da ste ob tem lahko tudi prizadeti. Sploh če sami ne doživljate istih pogledov in jih v resnici od partnerja kar malo pogrešate. Zato je tole vprašanje najprej vprašanje situacije med vama:se počutite v partnerstvu zaželjeno, opaženo in privlačno?

Flirtanje partnerja – ali je družbeno sprejemljivo obnašanje?

Univerzalnega “pravilnega” odgovora na vaše vprašanje žal ni – v partnerstvu “pravila” določata le tista dva, ki sta v njem udeležena, mnenj drugih pa boste dobili veliko različnih. Ljudje imajo razmejitve postavljene precej različno, bistveno pa je, da se v tem lahko slišijo. Ni bolj ali manj pravega nasveta. Idealno je, da se v teh željah dva ujameta. Zelo pogosto se partnerstvu zgodi, da se najdeta dva, povezana na občutku sramu: npr. nekdo ga ne bo zaznaval in bo imel zelo ohlapne razmejitve in bo flirt nekaj vsakdanjega, drug pa bo na ta sram izjemno senzibilen in ga bo zmotil že navaden pogovor z drugimi. V takšnih primerih je ključno prepoznavanje, da sta oba na enem ekstremu, ki se ga je nujno zavedati, pa morda tudi predelati. Ne vem, ali je takšna tudi vajina dinamika, dejstvo pa je, da vas to moti. In ker so to vaši občutki, ki so poleg partnerjevih edini merodajni, imate pravico, da ste v njih slišani in tudi upoštevani. V takšnih primerih torej ne svetujemo ignoriranja občutkov, pač pa to, da se z njimi lahko soočite, jih v miru raziščite, prečutite in ko to naredite sami, tudi s partnerjem podelite.

Flirtanje partnerja – kakšne občutke dejansko vzbudi v vas?

Če vas situacija spravlja v veliko stisko, je morda smiselno, da najprej v sebi razmislite, zakaj. Da upoštevate svoje občutke. Kaj vse se v vas v teh momentih prebudi? Je to občutek, da ste lahko hitro zamenjani, ali pa občutek, da niste pomembni, ali je občutek, da vas ne spoštuje? Ko boste ugotovili, kaj vas najbolj boli, boste lahko najprej pomirili sebe in nato morda bolj umirjeno (kot bi verjetno sicer) o tem spregovorili s partnerjem. Če je to rana, na katero ste tudi sicer malo bolj senzibilni, vas spodbujam, da najprej najdete stik s svojim notranjim otrokom pomirite tisto punčko, ki najbrž ni bila pomembna, spoštovana, ali pa opažena dovolj.

Glede na opis partnerja, verjamem, da bo ob priznanju tega, da so to izključno vaši občutki, lahko razumel in vas lažje slišal. Če bi težko slišal vašo bolečino, pa je smiselno, da tudi sicer ugotovita, koliko si zmoreta iskreno priti bližje drug k drugemu in kaj vaju morda ovira. Bistveno pa je, da je vajino partnerstvo kraj, kjer se lahko o intimi pogovarjata iskreno in neobremenjeno. Da lahko tudi vi vprašate partnerja, ali sploh ve, kaj naredi, ali vam s tem kaj sporoča, ali paje to avtomatika, ki se je sploh ne zaveda (in mu bo morda neprijetno ob spoznanju)… Ko se bosta sproščeno lahko pogovarjala o tem, kaj je njemu privlačno, kaj je njegovo vzburjenje in kaj pa vaše, se bosta zelo verjetno tudi lajže povezala.

V debati  v skupini sočutnega partnerstva pa rahlo presenečajo enostranski komentarji, ki vas preslišijo… kot da je čisto vse nekaj normalnega, sprejemljivega in kot da bi vi morali to brez razmišljanja kar sprejeti. Se sicer strinjam, da so pogledi lahko tudi čisto ok. Celo za kak par povezujoči. In da je včasih celo dobro, če oba opazita lepoto, ali pa celo privlačnost v drugih… je pa zelo tanka meja, da se ob tem kdo čuti popredmeten. In da ta pogled ne nosi opažanja lepote, ali privlačnosti, pač pa preprosto eno obilje gnusa.

Flirtanje partnerja – oglejte si film “Thanks for sharing”

Da bi ta občutek razumeli – ker morda ga ne vsi in da ne izpademo samo “cistunski” – vsem predlagam v ogled film Thanks for sharing – to je zanimiv film, ki na lahkoten in mestoma celo humoren način predstavi spolno zasvojenost. Seveda ni vsak pogled kaj takšnega (absolutno ne), ampak nevarnost pogledov je v tem, da nosijo adrenalin in da so v tem oziru lahko tudi odstopna deska za kaj takšnega. Prav tako obstajajo na drugi stani ženske, ki so malo bolj senzibilne na občutek sramu, ponižanja in gnusa. Morda so doživele eno od hujših oblik (spolne) zlorabe – lahko pa so samo odraščale ob nekomu, ki je imel skrajno prezirljiv odnos do žensk. In v primeru taksnih izkusenj bo taksna zenska ze ob “navadnem” pogledu (torej pogledu ki ni pogled na zadnjico niti) doživela en kup odpora, ponizanja, sramu, celo gnusa. To ne pomeni, da ima slabo samozavest, pomeni le, da te občutke doživlja bolj močno.

In kot omenjeno, pogosto se v partnerstvih najdejo prav takšne kombinacije… naloga za moške je, da odkrijejo kakšne vrste pogledi so to in ali z njimi res na nek način prebujajo partnerko (da bi jih opazila ipd). Naloga žensk pa, da pri sebi prečutijo, ali so to njihove senzibilnosti… Bistveno torej ni, dajemo etikete, da je kaj normalno ali ni – ampak to, da se partnerja lahko pogovorita, zacutita in tudi v tezkih temah povezeta. Upam, da vama uspe!

Odgovorila: Katja Knez Steinbuch, zakonska družinska terapevtka

Soodvisni odnosi

Kaj so soodvisni odnosi?

/0 Komentarji/in /Napisal:

Soodvisni odnosi izhajajo iz težkih občutkov strahu in sramu. V ozadju teh je slaba samopodoba in napačno prepričanje (bolje biti z nekom kot pa sam). Ponavadi soodvisni skačejo iz veze v vezo in se nikoli ne ustavijo, ker jim je biti samski nekaj nepredstavljivega in strašljivega. V ozadju je izredno močan strah pred zapuščenostjo, osamljenostjo. Gre za eksistencialen strah, ki zanje pomeni, da če bodo samski, lahko umrejo. Pravimo, da gre za odvisnost od odnosov, ker se ob umanjkanju odnosa počutijo podobno kot tisti, ki se odvajajo od drog. Tak vzorec lahko otrok ponotranji že zelo zgodaj ob neodzivni mami, ali pa kasneje ob spremljanju nefunkcionalnega starševskega odnosa, v ozadju pa najdemo tudi nevarne stile navezanosti. Soodvisni navadno vztrajajo v disfunkcionalnih odnosih (zasvojenosti, nasilje, zlorabe, neodzivnosti …), čeprav ni nobene spremembe. Tipičen primer so žene alkoholikov, ki utopično mislijo, da bodo partnerja nekoč spremenile, ali pa se vdajo, v vlogi žrtve (bolje z njim kot sama).

Alarmantno je, ko nekdo razmišlja: “ne morem živeti brez njega, čeprav me pretepa, ima pa dobre dni, ko je nežen do mene”. Takšna oseba ne čuti svojih meja, ampak se podredi nasilnežu v imenu ljubezni, ki to ni. Soodvisnost je tudi, ko oseba ne živi svojega življenja (hobiji, prijatelji…), ampak partnerjevo (nenehno ima fokus na to, kje je, kaj počne, s kom je, kaj naj stori, da mu bo všeč, kako naj mu ustreže). Vse skupaj je pokaže na veliko notranjo praznino, želja po ljubljenosti, sprejetosti, zaželjenosti, ki jo želi nekdo od partnerja, drugi pa je ne mora zapolnit, četudi bi želel. Soodvisni se odrešijo, ko začutijo lastno praznino, najdejo njene vzroke in se z njimi soočijo. Ko se soočijo s svojimi lažnimi strahovi, srečajo hude občutke iz preteklosti (strah, žalost, sram, vzdušja prave depresije…). A navadno najdejo sebe in se osvobodijo nezdravih odnosov. V primeru soodvisnih odonosov svetujemo strokovno pomoč izkušenega zakonskega družinskega terapevta.

Nekaj značilnosti soodvisnih odnosov:

– fizična, čustvena ali ekonomska odvisnost od partnerja,
– zlitost, simbioza, občutek, da ne morete preživeti brez drugega (če prekineva, ne obstajam; če prekineva stike, bom kar umrl/a),
– ostajanje v zvezi kljub nemogočim pogojem in opravičevanje slednjih (“saj ne zna drugače”…),
– partner soodvisnega je navadno zasvojenec, t.i. odvisni partner (alkohol, droga, igre na srečo, adrenalin,…) ali izjemno ponižujoč, ali ima psihopatolosko bolezen ali nagnjen h kontinuiranim aferam,
– pogosto se razvije tam, kjer so bile nejasne meje ze doma ob starših (postaršeni otroci, čustveni trikotniki, čustven incest ipd.),
– pretirana skrb za druge, za svet in pozabljanje lastnih potreb,
– ponavadi na terapijah pridemo do močnih občutkov krivde – ki pokrivajo občutek sramu in napačna težka prepričanja: občutek “nisem dovolj dober”, “nisem vreden”, “nisem ok”….

Sanja Rozman pravi: Soodvisnost je motnja v čustvenem in osebnostnem razvoju, ki nastane zaradi prilagoditev na odraščanje v disfunkcionalni družini in jo pogosto najdemo pri otrocih alkoholikov ali drugih zasvojenih. Zaradi neugodnih in specifičnih okoliščin (razvojna travma, zasvojenost očeta ali mame) otroci ne morejo razviti svojih potencialov, in so se prisiljeni prilagoditi sebi v škodo, da bi lahko čustveno preživeli. Kasneje v življenju se na tej podlagi lahko razvijejo kemične in nekemične zasvojenosti.  Pri soodvisnikih opažamo:
– nesposobnost ustrezno oceniti lastno vrednost in zanašanje na oceno in pohvalo drugih,
– nesposobnost začutiti in postaviti funkcionalne meje,
– neustrezno doživljanje in izražanje svoje resnice zaradi močnih projekcij, fantazije in drugih obrambnih mehanizmov,
– nezmožnost poskrbeti za svoje odrasle potrebe in želje,
– nezmožnost izkušanja realnosti in izražanja čustev na zmerni način.

Zasvojenost z odnosi je nadgradnja soodvisnosti, ne-kemična zasvojenost, ki se pokaže v odraslih odnosih so-odvisnika. Soodvisnost je kronični vir nezadovoljstva in notranje bolečine, in soodvisnik pričakuje tolažbo in olajšanje od drugih ljudi. Zaradi dolgotrajne zlorabe obrambnih mehanizmov za zmanjšanje bolečine, postane vedenje neobvladljivo, tvegano in samouničevalno, vendar zasvojeni kljub hudim posledicam z njim ne more prenehati, čeprav si za to prizadeva.

Oblike zasvojenosti z odnosi (Sanja Rozman):

1. Zasvojenost z »ljubeznijo«: za katero je značilna obsedenost z drugimi ljudmi, hlepenje po povezanosti z njimi in nerealno pričakovanje brezpogojne partnerske ljubezni, ki bo pomenila rešitev vseh težav. Pokaže se v odnosih z drugimi ljudmi, ki se močno zapletejo, saj nihče ne more trajno potešiti globokega zasvojenskega hrepenenja. Odvisniki čutijo prisilno potrebo, da bi nadzirali in spreminjali druge ljudi. Če niso v odnosu, se počutijo nepopolni in slabi.

2. Zasvojenost z romantičnimi odnosi: preokupiranost z romantično vznesenostjo in čarovnijo vedno novih zaljubljenosti

3. Zasvojenost z destruktivnimi odnosi z ljudmi, ki so škodljivi ali nevarni (nasilni, nesposobni za partnerski odnos, nezreli, kemični in nekemični odvisniki). Značilno je, da se v odraslih odnosih ponavlja navezanost na podobne osebe, kot so jih prizadele v otroštvu. Odrasli otroci iz alkoholnih družin si pogosto najdejo alkoholike ali druge odvisnike za partnerje in se z njimi ujamejo v zelo bolečo, vendar izjemno stabilno zvezo polno dramatičnih konfliktov in strastnih sprav.

4. Zasvojenost s seksualno odvisnim partnerjem je posebna oblika zasvojenosti z odnosi in nastane, ker se poskuša zasvojeni z odnosi prilagoditi partnerju, ki na seksualnem področju nima kontrole nad svojim vedenjem.

5. Seksualna anoreksija: je oblika zasvojenosti z odnosi, za katero je značilno umsko, telesno in čustveno izogibanje posameznika vsemu, kar je povezano s spolnostjo. Podobno kot pri stradanju in anoreksiji v zvezi s hrano, lahko tudi kompulzivno odrekanje na področju spolnosti posameznika navda z občutkom moči in ščiti pred bolečino. Tovrstna obsedenost postane način spoprijemanja z vsemi oblikami stresa in drugimi težavami v življenju. Tako kot druge zasvojenosti in kompulzivna vedenja ima tudi seksualna anoreksija resne posledice. Seks postane skriti sovražnik, ki ga je treba nenehno držati na varni razdalji – tudi za ceno tega, da posameznik zatre pomemben del samega sebe in se mu odreče.

Zakaj nasvet “spakiraj kufre” primeru soodvisnih ne deluje oz. je lahko škodljiv?

1. Ker če bi nekdo čutil moč, da lahko gre, ne bi prosil za pomoč

2. Ker si ta oseba navadno želi partnerskega odnosa: ne želi konec, želi pa si, da bi bil partner drugačen, spoštljiv, v redu.

3. Ker se oseba ni znašla v soodvisnem odnosu po naključju: razrešujejo svoje pretekle stiske in če samo zapustijo en tak odnos, se pojavi izjemno močno pogrešanje odnosa in strah, kako naprej. Če ne predelajo svojih ran, jih priblači oseba z enakim vzdušjem.

4. Ker tiste osebe, ki zapustijo partnerski odnos v impulzivnem vzdušju ali zaradi nasvetov drugih, hitro pridejo nazaj, tudi v nasilen odnos in doživijo se hujše nasilje.

Soodvisni potrebujejo strokovno pomoč, da se soočijo z lastnimi ranami in da se počutijo dovolj močni, da lahko poskrbijo zase. Kljub temu, da terapevtski procesi niso hitri ali lahki, soodvisni po soočenju s svojimi strahovi najdejo sebe in svoj mir.

Zapisali, zbrali in uredili: Saša Petrovič in Katja Knez Steinbuch

Alkoholizem, kako preživeti z alkoholikom, starš alkoholik

Odrasli otroci alkoholikov

/2 komentarja/in /Napisal:

Otrok, ki odrašča ob staršu, ki je odvisen od alkohola, dobi namesto občutka varnosti, potrditve, izkazovanja ljubezni in spoštovanja, kup neprijetnih občutkov v obliki strahu, sramu, jeze in posledično nizko samopodobo.

Z občutki ni nič narobe, če so pri otroku opažena, potrjena in zregulirana na sočuten način. Alkoholik pa sam ni čustveno zrel, saj verjetno v njegovem otroštvu ni bilo varne odrasle osebe, na katero bi se lahko zanesel in bi mu stala ob strani ob vseh preizkušnjah in čustvenih stiskah. Tako se destruktivni vzorci prenašajo iz generacije v generacijo, dokler si nekdo ne prizna težave, jo skuša ozavestit in prekinit verigo igre žrtev-rabelj. Definicija zasvojenosti je, da posameznik nima več kontrole nad neko substanco ali vedenjem.

Alkoholik postavi steklenico na prvo mesto, saj mu stanje opitosti nudi trenutno olajšanje nepredelanih čustvenih ran. Razmere v njegovi družini pa se slabšajo, odnosi postanejo kaotični, zaupanje pa je porušeno. Partnerka, ki ostaja v odnosu in utopično upa, da bo partnerja spremenila z nadzorom in kontrolo je soodvisna, saj ne zna jasno postaviti meje in zaščiti sebe ter otroke pred bolečino in zlorabami, ki jih alkoholik povzroča. Mama, ki ima ves svoj fokus obrnjen na partnerja in se nenehno obremenjuje s partnerjevo težavo, spregleda svoje otroke in se z njimi ne zmore čustveno povezati. Tako otroci odraščajo brez staršev, ki bi jim nudili varnost in kljub temu, da so fizično prisotni, so čustveno odrezani.

Alkoholizem velikokrat pripelje tudi do čustvenega ali fizičnega nasilja in otroci ob tem doživljajo tesnobo, zmedenost, in občutek nepredvidljivosti, ki ga ponotranjijo

Oče je enkrat trezen in se vede umirjeno, drugič spet ob abstinenčni krizi lahko doživi izbruhe besa in agresije, potem pa pride domov pijan in se vede popolnoma drugače, lahko nasilno, lahko pasivno in neodzivno ali pa se fizično umakne za dlje časa. Ker si otrok želi varnosti in ljubezni, mu vsa ta nepredvidljiva vedenja vzbujajo veliko strahu, lahko se začne spraševati, kaj je z njim narobe, da se starša vedno drugače odzivata na njegove potrebe. Takšni otroci se težko sprostijo v svoji otroški igrivosti, so nenehno na preži v kakšnem stanju je odvisnik in njegov partner in vse skupaj predstavlja preveliko breme. V takšnih družinah se lahko zgodi čustveni incest, ko npr. mama svojega sina nehote povleče v odnos čustvenega partnerja, saj se ne more povezati z alkoholikom, ki beži iz odnosa in ni sposoben resnične intimnosti.

Poznamo različne odvisnosti, ki jih takšen otrok lahko razvije: alkoholizem, deloholizem, prenajedanje, pretirano nakupovanje, droge, internet…

Otroci alkoholikov odrastejo z občutkom manjvrednosti, zapostavljenosti in z globoko čustveno rano. Čeprav si prisežejo, da bo vse drugače, ko bodo imeli svojo družino, se zgodba velikokrat ponovi. Sami lahko padejo v past odvisnosti, saj iščejo zunaj sebe nekaj ali nekoga, ki bi jih osrečil, zapolnil veliko praznino, ki jo čutijo v sebi, kar pa seveda ni mogoče. Ni nujno, da takšen odrasli otrok alkoholika postane alkoholik. Poznamo različne odvisnosti, ki jih lahko razvije: deloholizem, prenajedanje, pretirano nakupovanje, droge, internet…vse to lahko služi kot pobeg od odnosov in bolečine, ki so jo odnosi v zgodnjem, ranljivem obdobju povzročili. Velikokrat se odrasle hčerke alkoholikov nezavedno zaljubijo v alkoholika ali nekoga, ki to kasneje postane in postanejo same odvisne od odnosov, ter brez pomoči terapevta in dela na sebi ne zmorejo prekiniti disfunkcionalnega odnosa. Tudi če tak nezdrav odnos prekinejo in ne zacelijo starih ran, se kmalu spet znajdejo v podobnem odnosu.

Velikokrat se ljudje sprašujejo, zakaj se zapletajo vedno s partnerji, ki ne zmorejo pristnega intimnega odnosa in so odvisniki. Odgovor leži v primarni družini,  posameznik ponotranji vzorce in vzdušja ob katerih odrašča. Kljub razumskemu delu, ki ve, da je takšen odnos nezdrav, ga na nezavedni ravni privlači odnos, kjer čustveno podoživlja vse stare, poznane bolečine, z razlogom, da se prečuti in predela preteklost.

Otrok mora sebi dati varnost, zaupanje in potrditev, da alkoholizem staršev ni njegova krivda in da ne rabi biti celo življenje v vlogi žrtve

Odrasel otrok alkoholika mora sam zgraditi svojo lastno vrednost, ki je bila v otroštvu poteptana, znotraj sebe mora odkriti kdo zares je in kaj želi v življenju početi. Sebi mora dati varnost, zaupanje in potrditev, da alkoholizem staršev ni njegova krivda in da ne rabi biti celo življenje v vlogi žrtve. Prečutiti mora občutja, ki niso bila dovoljena v primarni družini in se znebiti bremena, ki so mu jih naložili starši. Vse to se lahko zgodi v odnosu z izkušenim psihoterapevtom, počasi in z vztrajnostjo. Ljudje, ki razrešijo stare vzorce, postanejo veliko bolj sočutni, razumevajoči in živijo lepše, mirnejše življenje ter se znajo prebiti skozi izzive, predvsem pa postavljajo jasne meje drugim brez občutka krivde. Pot iz krempljev posledic alkoholizma ni lahka, je pa mogoča z odločitvijo, vztrajnostjo in predanostjo, predvsem pa z iskanjem odgovorov v globini človeške duševnosti.

 

Saša Petrovič, zakonska družinska terapevtka

spolna zloraba

Prosim posili me! Ali je spolna zloraba res igra dveh?

/6 komentarjev/in , /Napisal:

Spolna zloraba ni enakovredna igra dveh, pač pa kaznivo dejanje enega nad drugim.

Pred dnevi je bila objavljena kolumna Vesne Vuk Godina o spolnih zlorabah, ki je osvetlila zanimiv sociološki pogled na holivudsko ameriško družbo. Gre za kraj, kjer se dnevno odvijajo boj za prevlado, boj za vloge, boj za uspeh. Hollywood je res zanimiv in nepogrešljiv, a vsebuje tudi zlorabljajoč boj. V omenjeni kolumni je bilo izpostavljeno vprašanje konsenzualnosti spornih spolnih dejanj, ki naj bi jih zagrešil znani ameriški producent Harvey Weinstein. Iz interpretacije Vesne Vuk Godina je bilo moč razbrati precejšnje nepoznavanje osnovnih mehanizmov (spolne) zlorabe. Kot družinski terapevt dnevno delam z žrtvami spolnih zlorab – naj bodo to brutalna posilstva ali skoraj neopazni dotiki – imam pa za razliko od akademskih avtorjev drugih znanstvenih smeri več neposrednih izkušenj in žrtve takšnih zlorab tudi razumemo. Oziroma naj bi bi jih razumeli. Seveda je holivudsko življenje precej drugačno od poprečnega slovenskega, toda večina obširnejših raziskav spolnih zlorab izhaja ravno iz Združenih držav.

Spolna zloraba – žrtev vsaka tretja ženska (SZO 2016) in vsak peti moški.

Spolna zloraba je vsaka neželena spolna aktivnost, pri kateri storilec uporablja silo. Fizično ali psihično. Če izhajamo iz dejstva, da je po laični oceni Vesne Vuk Godina Harvey Weinstein pokvarjenec, ki si brez debate zasluži obsodbo, potem v nadaljevanju težje razumemo njeno nepotrebno razpravo o soudeležbi oziroma celo o sokrivdi žrtev. Spolni odnos se namreč zgodi, kadar si dve osebi želita spolnosti in se zanjo odločita brez prisile, v nasprotnem primeru, logično, govorimo o spolnem nasilju. Radhika Coomaraswamy pod spolno nasilja izrecno navaja spolno nadlegovanje, ki vključuje zahtevo po spolnih odnosih, v zameno za kaj drugega (npr. službo). Stroka si je glede tega tudi sicer precej enotna. Glede na to, da tuji mediji poročajo, da se je omenjeni producent odločil za zdravljenje zasvojenosti s spolnostjo, je s tem celo sam dal jasno sporočilo, da ima težave na tem področju. Zato razprava o vzajemni igri v tem primeru absolutno ni na mestu.

Spolna zloraba – mehanizem izsiljevanja

Spolno zlorabljeni se navadno res kontinuirano ciklično zapletajo v zlorabljajoče odnose, ampak ne iz koristoljubja (čeprav se ta ekonomski vzrok pogosto pridruži glavnemu, tj. psihološkemu vzroku), ampak zato, ker jih v to žene mehanizem kompulzivnega ponavljanja nepredelanih vzdušij. Termin kompulzivnega ponavljanja nakazuje, da se storilci in žrtve res med sabo nezavedno prepoznajo, nikakor pa niso v tem enakovredni, še manj pa da bi bili del iste igre. Ne moremo namreč zanemariti disproporcionalnost socialne moči in percepcije integritete v medijskem prostoru. Storilec pri svojem delovanju namensko uporablja mehanizem izsiljevanja, ki so ga žrtve pogosto že bile deležne v preteklosti. Žrtev spolne zlorabe z vsakim novim poskusom ponavljanja starega vzorca naivno, utopično upa, da se bo tokrat situacija spremenila in da naslednjič ne bo več zlorabljena. Tega mehanizma se dobesedno ne zaveda. Kar pa ne pomeni, da ni odgovorna – ampak izključno zase, nikakor pa ne za dejanja storilca. Za izvedbo nasilnega dejanja namreč nista potrebna dva, pač pa le eden. Za nasilno dejanje lahko prevzame odgovornost izključno storilec.

Nagnjenosti k ponovitvam

Da se žrtev kontinuiranih zlorab zares zave svojega početja (nagnjenosti k ponovitvam), je treba slednjega v procesu terapevtske obravnave sočutno ubesediti. To je nujno zato, da žrtev prepozna svoje slepe pege, svojo ranjenost in da se ne spravlja več v nevarne situacije, ki se po pravilu končajo še slabše kot predhodne. Če pa žrtvi sredi terapije (ali pa kjer koli drugje pravzaprav) pripišemo krivdo ali soudeleženost v procesu zlorabe, jo s tem ponovno zlorabimo. Še posebej, ker se žrtve vedno čutijo osramočene in krive, še preden jim to pripišejo tudi ostali. Nekatere žrtve zaradi travmatičnih izkušenj ter raznih občutkov (strah, krivda, sram ipd.) spolnega nasilja ne bodo nikoli prijavile. Zato so stavki, ki žrtve obsojajo, češ da bi lahko naredile prijavo, pa jo niso, izjemno destruktivni in tega bi se moral zavedati vsak. »Vsaka, ki jo je Weinstein prisilil v seks ali jo celo posilil, bi lahko odšla takoj na policijo. In dejanje prijavila. Pa ga ni. Bile so tiho«, je misel, ki v tem smislu povsem zgreši bistvo problema. Jemati si pravico razpravljanja, zakaj žrtve ne oddajo prijave, je precej pogumno. Pogumno zato, ker ne moremo vedeti, kako se bo počutila žrtev, ki bo to prebrala in kam jo bo odneslo.

Spolna zloraba – realna zgodba

Ena od mojih nedavnih terapevtskih izkušenj je tudi delo s parom, kjer je dekle pred kratkim doživelo spolno zlorabo, in sicer v obliki posilstva. S storilcem se je tisti večer prej družila, ampak je vseeno izrazila nestrinjanje s spolnim aktom pred dogodkom. Kar pomeni, da je povsem evidentno, da se je odvilo spolno nasilje – čeprav bi morda kdo polemiziral, zakaj se je z njim sploh družila in zakaj ga ni ustavila? Ali pa zakaj ga ni prijavila? Vse to je irelevantno, ko pride do obravnave zlorabe. Nazadnje klienta nista prišla na terapevtsko srečanje v dogovorjenem roku, ker je imela gospa pred kratkim neljubo srečanje s storilcem, tik zatem pa ji je še prijateljica rekla, da »se dela žrtev«. Žrtvi je rekla, da se pretvarja. Da ni res. Sledil je poskus samomora. Zaradi ponovnega srečanja in ene same nepremišljene izjave.

Vzdušje po spolnih zlorabah je izjemno senzitivno, travmatično in žrtve šele postopoma dojemajo šok, v katerem so se znašle. In če v tem trenutku naletijo na neslišanost ali obsojanje, je to lahko zanje tudi življenjsko nevarno.Besede in prepričanja imajo težo. Sploh prepričanja, ki so napačna in ki lahko prizadenejo. Za spolno zlorabo nikakor nista odgovorna dva. Ali ste vedeli, da je pri brutalnih zlorabah pogost primer, ko nekdo jasno izrazi svoj »ne« in ne želi odnosa, ker pa se posiljevalec ne ustavi, se vseeno zgodi organska sprememba v telesu in žrtev doživi orgazem, pri tem pa se gnusi sama sebi? Pri takih primerih je še huje, ker je krivda žrtve intenzivna in posiljevalca sploh ne zmorejo prijaviti. Vam je poznan izraz »Stockholmski sindrom«? Nanaša se sicer na odnos med ugrabitelji in žrtvami, ampak je njegove vidike možno prepoznati tudi v primerih spolne zlorabe, ko ima žrtev kljub gnusu in odporu močno potrebo, da storilca zaščiti, ali pa ji celo postane (spolno) privlačen. To je pogosto npr. pri tistih primerih, kjer so žrtve doživele incest v otroštvu. To sta le dve brutalni posledici, ki splošni javnosti načeloma nista samoumevni.

Spolna zloraba – manjši tabu kot včasih

Kljub temu, da so danes spolni napadi manjši tabu kot v preteklosti, še vseeno veliko primerov ostaja neprijavljenih, ali pa že zastarajo, ko žrtve prvič začutijo željo po prijavi. Pritiskanje na krivdo žrtve seveda včasih deluje tudi pozitivno, a le na kratek rok. Na krivdo so občutljive žrtve spolnih zlorab, ki se v sebi že tako ne čutijo dovolj vredne, potem pa jih še osramotimo s tem, kaj vse bi morale narediti, da bodo za nas sprejete. V resnici se potem čutijo še slabše, če jih ne ovrednotimo. Res je, da tišina ne pomaga nikomur in da s tem najbolj škodijo sebi in vsem ostalim, ki pridejo v stik z rabljem. Ampak prijave so del njihove osebne odločitve, na katero s pritiski krivde ni priporočljivo ukrepati. Žrtev, ki bo podala prijavo, zaradi zunanjega pritiska, se lahko sredi procesa še bolj zlomi in ponovno počuti zlorabljeno. Dokazovanje spolnega nasilja je za žrtve namreč izjemno ponižujoče: ponovno opisovati travmatično izkušnjo, ponovno izpostaviti svoje telo (če želijo karkoli dokazati, so slednji nujni) in dati se raztrgati odvetnikom, v znanih primerih pa tudi javnosti, pač ni enostavno. Po drugi strani pa si žrtve na tak način lahko ponovno povrnejo svoje dostojanstvo in dobijo nazaj svojo moč in kontrolo. In to je osnova, ki jim po travmatični izkušnji pripada.

Spolne zlorabe se ne dogajajo samo v Hollywoodu

Holivudski svet res ni naš svet, a hkrati ni tako oddaljen. Tudi pri nas se igralci in igralke srečujejo s kompromisi lastnih meja in boja za obstanek, prevlado. Tudi pri nas obstajajo tihe zgodbe, kjer so igralci v podrejenem položaju pripravljeni požreti marsikaj, ali pa so se na to že navadili. Z vsako zlorabo več ta zgublja svojo travmatičnost, ker jo žrtev lahko ponotranji, posvoji. Kar pa ne pomeni, da zlorabe ne nosijo močnih posledic. Telesa zlorabljenih na to navadno močno opozarjajo. Zlorabe se zagotovo ne dogajajo samo v filmskem svetu. Dogajajo se na vseh področjih našega življenja, v šolstvu, politiki, cerkvi in še marsikje.

Lupita in zloraba

A če se ustavimo za trenutek v Hollywoodu. Zgodbe igralk so precej jasne. Igralke, ki so omenjene v kolumni, v resnici bojda niso spisale pisem podpore. Celo Quentin Tarantino je priznal, da je vedel za zlorabe, ker naj bi Weinstein nadlegoval celo njegovo ženo. Lupita Nyong’o, ki je zaslovela s filmom Dvanajst let suženj, se je izpostavila s svojim primerom, kjer se spolna zloraba ni zgodila v brutalni obliki posilstva. Rdeča nit je vseeno jasna: kot ženska je ob producentu Weinsteinu nenehno doživljala ponižanja, nespodobna povabila in kontinuirano postavljala razmejitve. Kot da je samoumevno, da jih mora. In preživela, kljub temu, da je njegove ponudbe za delo celo zavrnila. Ampak tudi ona o tem ni upala javno spregovoriti, ker se je bala etiketiranja in obsojanja. Šele druge prijave so ji dale pogum in spodbudile tudi njeno izpoved. Primer Lupite Nyong’o kaže na to, da prijave so pomembne in potrebne in da je treba žrtve opolnomočiti v to smer. Še bolj kot to, pa piše, da ni vedela, da živi v svetu, kjer bo komu mar za njeno izkustvo s producentom. Želi si, da bi že prej čutila, da obstaja svet, ki bi imel posluh za njeno bolečino, da bi vedela že prej, da pravica lahko obstaja.

Ali ta svet obstaja pri nas? Na kaj pomislite, ko slišite o še eni prijavi posilstva? Bi raje zaščitili storilca ali žrtev? Bi raje razglabljali o tem, kaj bi morala žrtev narediti prej? Ste se vprašali kdaj, zakaj ste nagnjeni k eni ali drugi “rešitvi”? In zakaj tako razmišljate? Kakšen je namen vašega razmišljanja?

Dvomi v žrtev ustvarjajo svet, ki ni varen!

Kot terapevtka sem vedno znova šokirana, ko med strokovnimi izobraževanji ali pa celo med svojimi znanci naletim na pavšalne izjave, kot na primer “zakaj se pa ni zaščitila?”, “kaj je pa tam iskala?” ali “zakaj ga ni prijavila?”. Ste kdaj pomislili, da ravno te izjave in dvomi v žrtev ustvarjajo svet, ki ni varen? Kajti ravno takšno prelaganje krivde na žrtev tej onemogoča, da se postavi na noge. Poleg individualnega odgovora je seveda ključen tudi kolektivni, torej družbeni. Ob škandalu z Weinsteinom in še tisočimi neodkritimi malimi weinsteini se zastavlja vprašanje, ali v 21. stoletju lahko ustvarimo svet, kjer bod krivice dobile svoje ime in prostor na sodišču. V resnici pa tudi ni dovolj: prava krivica se lahko počasi izbriše le s popolnim priznavanjem tega, da smo drugega ranili. S prevzemanjem lastne odgovornosti, za kriminal, kot je spolna zloraba.

Link do članka Vesne V. Godina: http://www.onaplus.si/afera-weinstein-ali-kako-je-weinstein-masturbiral-zenske-pa-molcale-2 

Foto: Pinterest, LA Progressive

Članek je posvečen vsem spolno zlorabljenim. Vam, ki vas je bolečina spolne zlorabe osebno prizadela in spremenila. V branje predlagam knjigo dr. Tanje Repič Slavič: Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje.

Katja Knez Steinbuch, zakonska družinska terapevtka

Copyright © 2016 - 2020 - Vita Bona - družinska terapija

Vita bona novice!

Ker želimo biti povezani z vami se naprej, vas vabimo, da se naročite na naše mesečne novice. Od novic se lahko kadarkoli odjavite.