fbpx
Inštitut Vita Bona - telefon: +386 41 609 888

Prispevki

Kako predelati odnos s starši: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:
Pozdravljeni. Moje vprašanje se nanaša na odnos starši – odrasel otrok. Kje začeti, ko se zaveš, da ti starši kot osebe niso všeč? Ko nimaš nič skupnega. Ne poglede na svet, ne poglede na starševstvo. Na obiskih komaj čakaš, da greš. Še po telefonu se pogosto zapleteš v kreg, ker ti solijo pamet. Non stop moraš postavljati meje, ker nikoli ne dojamejo, kaj dejansko počnejo. Vzdržuješ nek kavarniški odnos, vendar ti je težko, ker veš, da nikoli ne bo to, kar bi si želel. Pristen, avtentičen, odkrit odnos. Kaj narediti s tem zavedanjem? Kako ga predelati in se ozdraviti? Hvala.
_________________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovani,
sprašujete nas, kako predelati odnos s starši, oziroma kako se ozdraviti. To vprašanje je res pomembno in veliko ljudi si ga lahko postavi. Na hitro vam lahko priporočam naslednje.
.

Včasih so odnosi tako toksični, da jih je težko reševati.

.
Kako ugotovite, kaj je preveč, lahko najdete v knjigi Susan Forward: Strupeni starši. V tej knjigi dobite precej idej, kako zavarovati sebe in postaviti meje staršem.
Tudi sicer vam priporočam, da doma delate na sebi, npr. berete kvalitetne knjige o odnosih (recimo, knjige dr. Gostečnika; še posebej na vašo temo pa Susan Forward: Strupeni starši), redno izvajate telesno aktivacijo, šport (da se tudi naše telo lahko bolj organsko umiri in se relacijska travma počasi začne predelovati), se obdate z dobrimi prijatelji in gradite sedanje pristne odnose (kjer lahko dobite tisto, česar niste dobili od staršev), se morda odločite za terapijo (v sočutnem odnosu s terapevtom lahko dobimo sočutno izkušnjo, ki nam zapolni praznino zaradi staršev, in izžalujete, česar niste dobili od staršev), pojdite na delavnice, predavanja o ustvarjanju boljših odnosov … Sploh pa lahko tudi otrokom zavestno date tisto, kar je vam primanjkovalo s starši. Tako lahko mi kot starši zelo poskrbimo zase, ko ljubeznivo skrbimo za svoje malčke in jim damo nekaj, česar nismo imeli.

.

V vaših besedah se čuti veliko nemoči, žalosti in upravičene jeze, ker se zavedate, da s starši nimate nič skupnega in da nikoli ne dojamejo, da ne smejo iti preko vaših mej.

.
Tak odnos je lahko izjemno izčrpujoč in vam pobere dosti energije, česar si vsekakor ne zaslužite. Morda imate občutek, da vas starši sploh ne spoštujejo, če se z vami nikoli ne strinjajo. A v večini primerov samo oni zaradi svojih ran ne zmorejo pokazati osnove, ki vam pripada: da ste slišani in uzrti. Če pa prepoznavate, da so prav manipulatorski in toksični, potem imate pravico, da se na obiskih zavarujete in ob takem vedenju tudi odidete. To si lahko dovolite in se ne rabite zaradi tega kriviti. Ni vam treba trpeti ob ljudeh, ki vas ne cenijo.
Ti odhodi so lahko zelo boleči, ker gre za vaše starše, in je normalno, da ob tem pride pogrešanje pristnega odnosa … Kako vam je zdržati z občutki pogrešanja? Kako bi bilo v tistih trenutkih poskrbeti zase (tudi z upoštevanjem zgornjih nasvetov)? Torej: normalno je, da pridejo občutki pogrešanja in normalno je, da vam ni lahko. Lahko se samo počasi naučite, kako je biti s temi občutki, jih v telesu prepoznati, izraziti, dati iz sebe…
Ko pravite, da veste, da vaš odnos z njimi nikoli ne bo pristen, avtentičen, bi človek lahko samo jokal. Starši, ki naj bi bili naše največje zavetje, so lahko včasih naši sovražniki, in to je res boleče. Zaupam v vas, da lahko premagate tudi to bolečino zavrnitve in nenehnega napora, truda, boja s starši, ki niso na vaši strani. Je pa to lahko včasih dolg proces in brez sočutne podpore ne gre.
Na voljo smo vam tudi za več strokovno sočutne pomoči!
Vse dobro vam želim.
Komentar je zapisal terapevt Zmago Švajncer Vrečko
Podoben članek najdete tudi TUKAJ.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Primarni družini ne zmore postaviti meje, raje vedno v vse privoli: Svetovanje za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:
Lep pozdrav. Zanimajo me vaša mnenja in morebitni nasveti, kako postopati v dani situaciji.
Naj najprej omenim, da imam res najboljšega moža na svetu. Imava super odnos, se veliko pogovarjava, le njegovi domači pričakujejo, da jim je glede vsega na voljo. V tem delu se ne zmoreva pogovarjati o postavitvi mej, ker mož raje vedno privoli v vse.
Z možem sva se pred dvema letoma zaradi dela preselila v mesto v najemno stanovanje, kjer sva cež teden ko delava, vikende pa redko preživljamo v stanovanju.
Lansko leto je moževa sestra (25 let) izrazila zeljo, da bi prišla prespat vikend v stanovanje, ker se zaradi celodnevnega dela ne bi vozila domov (35 min).
Noben problem.
Vendar se je lansko leto potem to prihajanje, kadar sva midva odšla, začelo vsak vikend, dokler sama nisem začela vihat nosa. Nato je mož občasno sestri rekel, da ostaneva in je vmes kak vikend zaradi tega ni bilo.
.

Ko je prišla prvič, sem ji na kavč nastavila vso potrebno posteljnino, vendar je punca vedno spala v najini postelji. Tudi družbo je imela v stanovanju (koga ne vem).

.
Ko sem možu povedala, da ne želim, da spi v postelji, se mi je čudil, zakaj tega ne dovolim, saj vendar ni kužna in še sestra je (kljub temu, da prihaja iz dela iz zdravstva in je bil vrhunec korone). Ker sem videla, da mož svoji sestri ne bo postavil meje, sem po dolgem razmišljanju, sestri vljudno napisala, da v kolikor se bo potrebovala prenočišče, jo prosim da spi na kavču in da naj ne vozi drugih ljudi v stanovanje. V stanovanju smo z dojenčkom in se mi to ne zdi primerno. Pred tem sem v stanovanju našla več pomanjkljivosti, razbitine kozarca na tleh, polita tla in pult itd. Že to mi ne da miru, saj bi sama, če bi se mi karkoli takega zgodilo drugje, povedala in se opravičila.
Kljub temu, da sem ji rekla naj spalnice ne uporablja, sem pozimi našla odprto okno.
V redu. Konec leta se je začasno to ustavilo. Letos pa se je spet začelo. In sedaj spet prihaja vsak vikend. Mož ji vozi ključe domov in po njih. No, razlog je pac delo nočno/dežurno/večdnevno, ne vem. Sedaj ima punca nekakšne “težave”, kolikor spremljam situacijo. Vse to ima strogo pod nadzor tašča in punca očitno nima nobene zdravstvene težave, jo bo pa bolano naredila ravno njena mama (ki jo tudi vozi okrog zdravnikov in z zdravniki komunicira ona). V to je prepričala vse okrog sebe, in odgovor mojega moža je, da ji sedaj vsaj tako lahko pomagava, da zaradi utrujenosti prespi. Kolikor spremljam ima punca neko psihično težavo, oz. se ne upajo doma pogovoriti in se stvari projicirajo na druge sfere. Ampak težava ostaja moj mož in njegova sestra (mama).
.

Po pogovoru še vedno vztraja pri tem, da je to njegova sestra in se je on tako odločil, da lahko prespi itd. Jaz sem vztrajala, da se z njo pogovori, postavi mejo… Ker nočem, da kdorkoli prihaja v stanovanje, kadar nas ni tam. Ampak, žal neuspešno.

.
Sestre drugače ni nikoli na obisk, ne pride niti do svoje krščenke, zato jo vidimo samo, kadar gremo k njim domov na obisk, pa se to se je nazadnje umaknila in niti kosila ni z nami.
Prosim za nasvete in mnenja. Z možem se poskusim pogovarjati o tem, ampak žal vse preveč verjame svoji manipulantski mami, ki svoje otroke izigrava.
Na kak način naj pristopim? Mož do sedaj pri svoji družini ni postavljal nobenih mej, sedaj pa je v razcepu med mano in sestro (mamo)… Kar seveda ni enostavno, saj nas ima vse rad. Ampak, če ni zmožen mož v tej situaciji postaviti meje, jo bom pa jaz. Ker sestre drugače ne vidim oz. se tako umakne, razmišljam, da ji napišem vljudno, prijazno, asertivno pismo, vendar nimam ideje kako in s kakšnimi besedami naj to izpeljem.
Dodajam se tole iz zadnjega vikenda: na tleh sem ob čiščenju našla tableto.
Ne vem, za kakšno tableto gre (saj jih baje trenutno jemlje)… Mogoče samo kak vitamin, ampak tako daleč niti ni pomembno, saj moj 11-mesecni otrok plazi po tleh in vse kar najde, daje v usta.
Tako sem se že zmešana, da mi ni več jasno, ali samo kompliciram, kot mi reče mož, ali to res ni normalno? Ko sem mu povedala za tableto, ni komentiral ničesar.
Moje mnenje je, da to ni normalno, da vse vikende, ko nas ne bo, in izključno samo takrat, izrabila za bivanje v našem stanovanju. Mislim, da ima punca sama problem, da ne more biti doma, kljub svojemu stanovanju… Vendar zato ne bomo mi v nedogled imeli na voljo našega stanovanja ?
____________________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana,
v vašem pisanju je čutiti veliko stiske in ujetosti v skorajda brezizhodni situaciji. Verjamem, da lahko občutite veliko besa na sestro, taščo in včasih tudi moža, čeprav pravite, da imata ljubeče razmerje.
Strah nas lahko postane, ko govorite, da njegova sestra dela v zdravstvu in je v času pandemije spala v vaši postelji, hkrati pa so bile na tleh tablete, ki jih lahko vaš otročiček pogoltne, čeprav ne veste, za katere gre…
.

Občutiti je veliko neslišanosti od vašega moža. Toliko razočaranja lahko človek tukaj čuti, ko ima občutek, da se mora sam boriti zase in tudi za varnost svojega otroka, saj ne veste tudi, za katere tablete gre.

.
Terapevtsko delujem z ogromno pari, kjer se dogaja to – moški težje postavi meje svoji družini in žena se lahko počuti ob njem nevidno, nespoštovano in necenjeno.
Lažje bi vam bilo, če bi bil vaš mož na vaši strani in tudi prepovedal svoji sestri vsaj spanje v vajini postelji, če vam to tako veliko pomeni, kar je seveda normalno.
Seveda nas je lahko tudi strah, ali ima njegova sestra morda res kakšno duševno motnjo, o kateri njegova družina ne želi govoriti. Upam sicer, da ne, saj si tega nihče ne zasluži.
Dobro bi bilo, da se vsa družina odkrito pogovori o tem, ker zdaj ne veste, kaj se zares dogaja. Tudi to je nekoliko nenavadno, da vas sestra niti ne pozdravi na skupnih kosilih.
Svetoval bi vam zakonsko terapijo. V varnem okolju bi med drugim delali na tem, da vaš partner začuti vašo stisko in vas začne bolj upoštevati. V igri je tudi varnost vašega otroka.
Moški je lahko velikokrat razdeljen med dva družinska sistema. Je pa vedno odgovornost moškega, da dobi njegova žena občutek, da se je v polnosti odločil zanjo in za njun odnos. Globlje lahko drugače pri ženski govorimo o občutku osamljenosti in zavrnjenosti, kar pa seveda boli.
V vaših besedah je čutiti veliko ljubezni in nam je žal, da imate občutek, da se vaš mož včasih ne postavi na vašo stran.
Vse dobro vam želim,
Zmago Švajncer Vrečko,
individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija
.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
.
Podoben članek preberete tudi TUKAJ.

Obsedenost s socialnimi omrežji, odtujenost: Svetovanje za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:
Vprašanje: Obsedenost s socialnim omrežjem, odtujenost
Z partnerjem sva skupaj 4 leta. Zelo hitro sem bila noseča, zato imava 3 letnega sina in 3 mesece starega dojenčka. Že na začetku zveze sva imela nekaj problemov.
– sledenje ogromno golim ženskam na IG, gledanje teh žensk in lajkanje slik. Tudi nekaj dopisovanja je bilo s strani druge osebe. Pa sva se pogovorila, jasno sem povedala da me to moti. Ko sem rodila prvega sina od njega nisem imela veliko podpore. Ne finančne, niti psihične. Nobenih lepih besed, nič cartanja, vse manj pogovora, telefona pa čedalje več.
Njegov dan je izgledal tako, da je prišel odšel ob 6:00 v službo, domov prišel po npr. 12 urah dela, šel na stranišče za 30-45minut, šel na balkon, kadil in bil na telefonu. Tako je bilo iz dneva v dan, meseca v mesec. Vmes se je malo poigral z sinom, ampak daleč od tiste pristne igre, ki jo otrok potrebuje.
Moj mož ime strasten hobi in na internetu večinoma gleda te zadeve, ki se tičejo hobija.  Ampak, to je šlo čez mejo. Na telefonu preživi praktično cel dan. Tudi zvečer v postelji leži stran od mene (češ da mu odgovarja ta položaj) in ali gleda tv v tišini ali pa je na telefonu.
.

No ko sem bila noseča 37 tednov sem ga zalotila kako v kopalnici zopet gleda druge ženske, ko ga vprašam, kdo je to odgovori z nevem oz. Noče povedati.

.
Torej najini glavni problemi so:
1. Kaj naj si mislim o tem, da sem sama za oba otroka do večera, pride domov, gre na stranišče, telefon, cigaret, telefon, cigaret, telefon, cigaret? In gledanje drugih žensk po socialnih omrežjih.
Tudi jaz potrebujem pavzo, tudi jaz bi rada si eno uro odpočila.
2 Najino spolno življenje je postalo žalostno. V vse ga morem prepričati jaz, začeti jaz. Drugače lahko sploh nikoli več ne bova. Ker zgleda nima potrebe. Tudi nikoli me ne pohvali, karkoli skuham, tudi če se uredim. Morda je rekel da sem danes lepa 1x v 4 letih.
3 Sicer je zelo šparovna oseba, ampak denar raje nameni v svoj hobi, kakor da bi nas kdaj peljal na kakšen dvodnevni oddih ali pa na kakšen izlet kjer lahko ostanemo en dan. Jaz otroka poleti sama peljem na morje, žal si sama ne morem privoščiti, da otroka peljem še kam drugam..
4 Pogovor ne pomaga. Ko se hočem pogovoriti me ignorira. 10 minut mu govorim, samo v tišini posluša in ne reče popolnoma nič. To me spravi v jok in se mi zdi, da ker sem po porodu me vodi v poporodno depresijo.
Imam prevelika pričakovanja?

.

Želim si le, da zmanjša čas za telefon, se več igra z otrokom. Želim si pogovora, da preneha s skrivanjem in  gledanjem drugih žensk, ker praktično mislim, da je na Instagram profilu cel večer.

.
In kaj narediti, če tega ne morem spremeniti? Ko sem mu rekla ali Instagram ali jaz mi je dal jasno vedeti da Inastagram. Ali gre za obsedenost?
_____________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana!
Ko pišete, se čuti, da ste v veliki stiski. Počutite se brezizhodno, hkrati pa ga imate še zmeraj radi in bi neskončno radi, da se vaš partner spremeni. Seveda mora biti zelo boleče za žensko, če nenehno čuti, kako jo partner, ki bi na nek način moral biti v tisti globini intimnosti najbližja oseba, ignorira …
Počutite se lahko zanemarjeno, odvečno in ničvredno … In koliko je tukaj prisotnega nekega trpljenja, ko se človek trudi, da bi res bilo drugače, da bi partner poskrbel zate in za dva majhna otroka, on pa kar ignorira vso to situacijo …
Če vas prav razumem, ste poskušali že vse in nič ni zaleglo. V teh primerih se svetuje partnerska terapija, ampak vaš partner resnično mora biti pripravljen nekaj spremeniti. Vsekakor je težko v takšni zvezi, saj se nenehno počutiš odrinjeno in spregledano …
.

Verjamem, da se trudite po najboljših močeh biti odlična mati, hoditi na morje sami, skrbeti za otroke, vendar pa ostaja tista neka praznina, osnovno pogrešanje bližnje osebe …

.
Vaš partner mora začutiti, da ne more z vami kakorkoli ravnati. To je bistveno. Da si odločno vzamete tisti osnovni prostor zase in na neki skrajni točki tudi začnete postavljati ultimate. Verjetno so vam tako svetovali tudi drugi in verjetno boste prejeli podobne komentarje tukaj …
Kako lahko vi pridobite večjo notranjo moč in občutek vrednosti, da z vami najbližja oseba ne more kar tako ravnati?
Kako lahko vi začnete postavljati določene meje, da vas druga bližnja oseba začne postavljati na 1. mesto pred svoj hobi, instagram, stranišče, kajenje, čas zase …?
To je bistvenega pomena. Verjamem, da je v vas tista določena osnovna moč, ki le mora pogledati na dan in zahtevati od drugih ljudi osnovno spoštovanje. Bistveno je, da vi začutite v sebi, da si več ne dovolite, da z vami nekdo tako ravna.
.

V določenih primerih, ko partner ne želi na terapevtska srečanja, priporočamo tudi individualno terapijo, kjer lahko začnete pridobivati tisto osnovno notranjo moč in drugim ljudem postavljati določene meje.

.
Vse dobro,
Zmago Švajncer Vrečko,
individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija
_______________________________________________________________________________________________________________________________
Dodaten komentar gospe:
Doletelo me je pa ravno tisto, kar sem predvidevala,  prebolevam poporodno depresijo in se “fajtam” sama s sabo v glavi. Spremenilo se ni nič, kakšna zakonska terapija (“a si čist nora, preveč bereš forume”.).. Trenutno sem sama v postelji, ker on vsak dan “zaspi” v drugi sobi z sinom in razmišljam kaj bom jutri počela, se pogovarjam sama s seboj in potiho jokam. Misli so temačne, upam, da najdem neko svetlo točko… 🙌 seveda zaradi otrok, ki mi res pomenita vse na svetu.
________________________________________________________________________________________________________________________________
.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
.
Podoben članek lahko preberete tudi TUKAJ.

Mladoletnik ima diagnosticirano paranoično shizofrenijo, kako naprej: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje:

Sin partnerja od prijateljice ima diagnosticirano paranoično shizofrenijo, je pa še mladoleten. Veliko o njegovem dosedanjem zdravljenju in trenutnem stanju ne vem (niti prijateljica), razen da ima avdio in vizualne halucinacije, panične napade, včasih misli, da mu kdo želi škodovat – ampak izredno težko ugotovi kaj misli, saj je večino časa tiho.

Je zelo v sebe zaprt in malo govori, veliko časa preživi na računalniku. Partner od prijateljice tega stanja ne jemlje resno, vmes ga skoraj tri leta ni peljal psihiatru. Prijateljico skrbi, kako se bo ta bolezen kazala čez čas, glede na to, da niti ni primerno zdravljena?

Kako nagovoriti partnerja, da je to resno stanje? Pozna kdo kakšno skupino za pomoč svojcem tistih s shizofrenijo? Hvala!

 

___________________________________________________________________________________________________________________________________

 

 

Spoštovani,
žal mi je, da se to dogaja sinu partnerja vaše prijateljice. Vidi se tudi, da vas zelo skrbi tako zanjo, predvsem pa za tega mladega fanta, za katerega bi bilo seveda zelo pomembno, da je deležen rednega psihiatričnega zdravljenja, pregledov ipd.
.

Verjamem, da si partner si lahko zatiska oči, saj to za nikogar ni prijetna tematika, vendar je kljub temu treba nujno poskrbeti za lastnega otroka.

 .
Farmakološka pomoč (jemanje tablet ali prejemanje injekcij …) je v teh primerih, ko gre za različne vrste halucinacij in paničnih napadov, nujno. Človeka lahko to izjemno močno izčrpa, sploh če je še mlajši. Hitreje, kot pride do zdravljenja, hitrejši so tudi učinki zdravljenja in manjše so negativne dolgoročne posledice. Verjamem, da je tisti, ki v tej situaciji najbolj trpi, ravno ta fant … Osebno v terapevtskem procesu delam tudi s klienti, ki so zboleli za shizofrenijo. Zelo pomembno je, da si ob farmakološki pomoči uspejo strukturirati življenje in da dobijo občutek, da imajo nekoga, ki jim v njihovem trpljenju stoji ob strani. Dostikrat je posledica zaprtosti vase odsev določene zanemarjenosti od staršev, čeprav seveda ne želim reči, da to velja za ta primer, saj nimam dovolj podatkov …
Shizofrenija je velikokrat tudi dedna, kar pomeni, da jo je imel tudi morda kdo od njegovih staršev ali starih staršev. Vsekakor je treba tudi redno pregledovati, ali fant jemlje tablete oziroma dobiva injekcije. Poznam veliko ljudi, ki so izjemno uspešni, kljub temu da imajo shizofrenijo. Vendar pa imajo tudi redno farmakološko pomoč, dostikrat pa tudi terapevtsko pomoč, bodisi individualno ali skupinsko. Seveda je lahko pomembna tudi družinska terapija, če svojci prav tako potrebujejo pomoč.
Vse dobro vam želim in upam, da se bo situacija uspešno razrešila,
Komentar je zapisal terapevt Zmago Švajncer Vrečko.
.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
.
Podoben članek si lahko preberete TUKAJ.

Kako lahko pomagam prijateljici, ki je žrtev nasilja: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:
Vprašanje:
Zdravo, upam da sem na pravem naslovu in da bom našla nekatere odgovore.
Sama sem z bivšim partnerjem doživela veliko nasilja, manipulacije vse iz njegove strani.
Zdaj sem srečna z mojo družino in imam vse česar prej nisem imela.
Ampak ni problem pri meni, pač pa pri prijateljici.
Opažam, da se zadnje časa čudno vede. Prepoznam te vzorce vedenja. Sama sem jih doživljala. Dolgo po ločitvi z bivšim možem s katerim ima dva otroka, si je našla 14 let mlajšega fanta. Na začetku je bil v redu, pozoren do nje, do njenih deklic, tudi do mene in mojega moža. Kmalu sem začela dobivati občutek, da sem nezaželjena iz njegove strani. Preselil se je k njej namreč. Tudi jaz sem vedno bila tista, ki jo je klicala, če je bil v bližini je hitro odložila. Sporočila so začela izginjati, vsaj rekla je da jih ni dobila…

Zato sva se z mojim možem nekega dne nenajavljeno pojavila na obisku saj sem mu povedala, da ali je prisotno fizično ali psihično nasilje.

 

Karkoli je ni prav. Sprejela naju je s strahom v očeh, on je bil vidno jezen, ampak moj mož nas je nekako razdvojil, da sva ostali sami v kuhinji. Vprašala sem jo kaj se dogaja,če je nasilen do je. Modric na njenem telesu nisem opazila. Medtem je bil on zunaj živčen in na vso silo hotel priti k nama,potem sta naju odslovila češ da gresta nekam. Otrok ni bilo doma.
Po tistem sem jo dvakrat klicala, pravi da je vse super. V zadnjem klicu je celo rekla da mi javi kdaj greva na kavo saj ga mora vprašati, če mu je prav. Jaz sem bila več kot šokirana.
Sama sem doživljala isto. Na koncu ostala brez vseh ljudi in sama z bivšim.
Zdaj je nekaj dni nisem slišala, sem pa se nekajkrat peljala mimo nje in je vedno bil njen avto doma, punčk nikjer na spregled.
Moje vprašanje… Kako reagirati na to situacijo? Ali se sploh lahko vmešavam? Kam se obrniti na pomoč oz kako ji naj pomagam?
Vem, čutim, vidim… Lahko da mogoče ni še prišlo do fizičnega nasilja, ampak čustveno jo ima v šah matu.
Rada jo imam in rada bi ji pomagala. Kaj vi svetujete?
Aja, tudi druge prijateljice so opazile to situacijo in se jih izogiba in vidijo da se je iz glasne punce v naši družbi spremenila v tiho miško 🥺
________________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana,
opisujete svoje doživljanje ob tem, kar se dogaja vaši prijateljici. Vaša občutja izvirajo iz tega, kar ste doživljali sami z bivšim partnerjem – odtujenost od drugih ljudi, občutek ujetosti, osamljenosti, tudi nasilje, strah, žalost, zanemarjenost …

Čuti se, da ob tem, kar se dogaja vaši prijateljici, podoživljate določene občutke, ki ste jih doživljali tudi sami v preteklosti.

Če je bila vaša preteklost travmatična, podoživljanju starih občutij v novi situaciji teoretsko poimenujemo retravmatizacija.
Opaziti je, da vaše besede prihajajo iz groze in strahu ter občutka nemoči, saj se lahko poistovetite z vašo prijateljico. Pravite tudi, da fizičnega nasilja ni, verjetno pa gre za psihično nasilje.
Kako bi se bilo samo odkrito na samem pogovoriti z vašo prijateljico o tem, kar doživljate ob njej?
Da so se vam dogajale strašne reči in, ker jo imate radi, ne želite, da bi se njej zgodilo enako hudo …
Dobro veste, kako je biti zmanipuliran in ujet, zato tega ne želite nikomur drugemu, in to pomeni, da imate razvito strašansko sočutje do drugih ljudi.
Tisto, kar čutite, je prav, in nikakor ne trdimo, da so vaši občutki napačni. Morda bi odkrit pogovor med vama dvema lahko koristil temu, da bi zadeve razčistili in da bi vam morda ona povedala, ali se ji res dogajajo strašne reči oziroma se počuti ujeto in ne zmore zbežati iz te situacije, kot ste podobno tudi čutili vi.
Vi pa lahko ob njej s svojimi sočutnimi besedami postanete ranljivi in ji le izrazite svojo nemoč, češ da ji želite samo dobro ter trpite ob tem, ker čutite, da trpi ona.
Ranljiv pogovor lahko največkrat doprinese prijateljstvu, če si dva močno zaupata. Seveda, če vam bo priznala, da se ji dogajajo strašne reči, je treba tudi urgirati (csd, policija, ženska svetovalnica, dnk, sos …).
Upam, da se bo vse uredilo in da resnično ne gre za kakšno nasilja!
Vse dobro vam želim,
Zmago Švajncer Vrečko,
individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Podoben članek najdete TUKAJ.

Kako se spopadati z dejstvom, da te partnerjeva družina ne odobrava: SOS za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:
Vprašanje:
Zanima me kako se spopadati z dejstvom, da te partnerjeva družina ne odobrava?
Skupaj sva leto in pol. Ne živiva skupaj, ampak to načrtujeva v prihodnosti. V samem odnosu nimava večjih problemov, nesoglasja rešujeva sproti, se veliko pogovarjava in sprejemava kompromise. Spoznala sva se po tem, ko sem se ločila. Iz propadlega zakona imam tudi otroke, ki jih je on sprejel za svoje. On svojih nima. Otroci so ga zelo lepo sprejeli.

Mi sami med sabo v glavnem nimamo težav in se zelo lepo razumemo.

Nastane pa je njegova družina. Do oktobra, ko sem bila večino vikendov sama, so bili otroci pri očetu. Takrat sem bila doma, odnosi so bili normalni oz. sem se počutila sprejeto in sproščeno v njihovi družbi. Ko sem dobila novo službo in sem začela delati čez vikende, je partner začel večino vikendov preživljati pri meni, pa so se začeli različni komentarji. V stilu, da je prehitro, da bi se pogovarjala o skupnem življenju, da so moji otroci prenaporni za njega, ipd. To je v zadnjem obdobju pripeljalo do tega, da sem bila izločena iz družinskih praznovanj, ker so bili otroci tisti vikend pri meni, in čez vikend celo do tega, da mu je mama rekla, da ga zelo dobro pozna in da opaža v zadnjem mesecu, da je nesrečen ob meni in da zaradi tega bolj pogosto pije. Da ga ima rada in da naj premisli o tem kar mu je povedala in da si naj najde boljšo zensko. Partner je bil šokiran in v je zmrznil. Je rekel, da ga je tako zelo prizadelo, da sploh ni bil sposoben reagirati.
Včeraj mi je to vse tudi povedal in danes sem sla k njemu, da sva bila pred službo nekaj ur skupaj, da sva skupaj predelala del tega dogajanja. Mene je v prvi vrsti prizadel ta odnos, ker tega resnično nisem pričakovala. Nikoli nisem bila nesramna do nikogar in sem jih sprejela in jih smatrala za družino.

Sem pa v zadnjem času čutila posesivnost njegove mame, ampak se nisem s tem obremenjevala, ker mi je sama večkrat povedala, da ona razume, da bo njen sin slej kot prej odšel od nje in da je to popolnoma življenjsko.

Da mu privošči, da je srečen.  Ne razumem kako imaš tako malo spoštovanja do svojega otroka, da mu posegaš v tako intimo kot je izbira partnerja. Da mu govoriš, da je s partnerjem nesrečen, da ga naj pusti, da si naj najde boljšo, itd. Sama tega resnično nisem vajena, ker pri nas v družini takega odnosa ni.  To se mi zdi izjemno toksično in neprimerno. Sama sebe smatram za dobro osebo in ne vidim razloga za takšno ‘intervencijo’. Nobenemu od naju ni jasno od kje je to pravzaprav prišlo. Ker vikende preživlja pri meni, ona pravzaprav sploh ne vidi kakšen odnos imava, kako se razumeva in kako mi funkcioniramo kot družina. Ona vidi njega med tednom, ko je pod stresom in slabe volje zaradi slabih odnosov v službi, ki ga zelo obremenjujejo.
Zanima me kako pravzaprav od tu naprej? Kako se spopadati z vsem tem? Boli me, da je partner zdaj razcepljen med mano in svojo družino in da imam občutek, kot da sem jaz povzročila, da mora izbrati stran. Tega položaja mu resnično ne privoščim in razen tega, da mu stojim ob strani, ne vem kaj se lahko naredim, da bi izboljšala to celotno situacijo.
_________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana,
hvala, da ste svojo bolečino delili z nami in žal nam je, da vam pozno odgovarjamo. Čuti se, da vas je ta reč zelo prizadela. Občutek je, kot da ste vi krivi, da je zdaj vaš partner ujet med vas in vaše otroke ter svojo družino, posebno pa svojo mater. Veliko občutka krivde lahko potem nosite vi, za kar sploh niste krivi.
Kot moški vam lahko povem, da je vselej na strani moškega to, ali se v polnosti odloči, da bo zaživel svoje življenje, se odločil za novo družino, za novo partnerico, za otroke …

Občutek je, kot da je on hitreje sprejel vaše otroke kot njegova mati.

 

Kot pravite, ima ona določen vpliv nanj, in po njenem pogovoru z njo vam je rekel, da ga vaši otroci preveč obremenjujejo, kar vam lahko prebudi občutek, da je tudi začel piti zaradi vas, da ga vi delate depresivnega itd., kar pravi njegova mati njemu.
Toliko nemoči in stiske je čutiti v vaših besedah, vendar kot sem rekel – vi niste krivi za to, da vaš partner pije in da je morebiti nesrečen zaradi vas. Verjetno se vaš partner počuti ujeto med vami in svojo materjo.
Na terapevtskih srečanjih dostikrat delam s takšnimi pari. Partner mora velikokrat spoznati, da je dobro zaživeti novo življenje  in kako lahko zmanjša vpliv svojih staršev nase ter začne postavljati določene meje in razmejitve svoji primarni družini.
Vi ste tisti, ki trpite zaradi tega, ker on ne zna postavljati mej svoji materi. Poleg vas pa neznansko verjetno trpijo tudi vaši otroci, ki jih je sprva sprejel, zdaj pa pravi, da ga obremenjujejo.
Ne vem, koliko občutka zavrnitve in krivde poleg vas sprejmejo tudi vaši otroci. Vendar to ni vaša odgovornost. Predlagal bi vam partnersko terapijo, če se je vaš partner pripravljen odločiti za vas in vaše otroke.
Če ne, pa bi vam vsekakor predlagal individualno terapijo, saj ste ravnokar preboleli ločitev in vam je verjetno težko potem preboleti še en razhod, še huje pa je to lahko za vaše otroke …
Vse dobro vam želim,
Zmago Švajncer Vrečko,
individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija
_____________________________________________________________________________________________________________________________

Draga gospa. Hvala za vašo izpoved, ranljivost.

Kar meni ostaja ob vsem prebranem je se to, da ste neverjetno verbalizirani, čustveno ranljivi, iskreni in odprti in predvsem – dober človek.

Zato slutim, da bosta zmogla in zmagala tudi vse te prepreke.

Če partnerja ne bi imeli na vasi strani, bi partnerju priporočila dve knjigi Po tihem zapeljani in Poročen z mamo – istega avtorja, Kenneth M Adamsa.
Vam pa Strupeni tasti in tasce (Susan Forward).
Morda vama ta literatura lahko se kje pomaga.
Sicer pa srečno, srčna gospa!
Komentar je dodala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
____________________________________________________________________________________________________________________________
Dodaten komentar:
Partner ni nikoli rekel, da so mu otroci prenaporni, ali da je nesrečen z mano. Midva se zelo veliko pogovarjava o teh stvareh. Tudi nikoli nisva hitela v to, da smo se zaceli družiti z njimi. Je minilo najprej pol leta, preden je on sploh spoznal otroke. Prej nisva imela želje in potrebe po tem, ker sva najprej želela videti ali zveza med nama pelje v skupno prihodnost ali ne. Tudi sama sem mu vedno dajala dovolj časa in prostora, da se sooči z občutki okoli tega.

Se zavedam, da je vstopiti v odnos z osebo, ki že ima otroke veliko težje in veliko bolj kompleksno, kot v odnosu brez otrok.

 

Vse skupaj smo šli postopoma in počasi. V prvi vrsti tudi zaradi otrok, ker sem želela, da je odnos do njih primeren in da se počutijo varno. On otrok ni nikoli zavračal, poskrbi za njih, jih ima rad in otroci so ob njem sproščeni. Tudi kadar mene ni zraven ni problemov. Tako da sem mu pravzaprav resnično hvaležna, ker je do otrok dober in jih je resnično sprejel za svoje. To da so prenaporni za njega mu govori njegova mama. In to, da si je ob večerih spil kakšno pivo ali dva, občasno, pa tudi ne pomeni, da ga “pije”. Na splošno gre bolj za to, da mu mama želi dirigirati življenje in mu posega v intimne odločitve.
V bistvu sva se midva v tem času odkar sem vam pisala že ogromno stvari pogovorila. On je odločen, da mnenje njegovih domačih ne spremeni ničesar med nama.

Midva se razumeva in skupaj dobro funkcioniramo kot družina in to je tisto kar šteje.

 

Odnos z mamo rešuje sam. Tudi okoli tega veliko komunicirava. On ne želi, da se jaz spreminjam, ker tukaj pravzaprav ni v meni problem, ampak je problem v maminem vtikovanju. V prvih nekaj dnevih je bil tudi sam šokiran nad njenim obnašanjem, ampak kasneje je ugotovil, da je to pravzaprav mamin vzorec. Meni, da je posesivna, ker vidi da je srečen in ker se začenja zavedati, da ga bo “izgubila”. V kratkem se namreč namerava odseliti od nje, k meni in očitno je to njen velik problem. Hkrati pa se partner zaveda, da je to problem, ki ga bo ona morala sama rešiti, ker ni njegova dolžnost, da ji on igra čustvenega partnerja. On ima svoje življenje in ga namerava živeti tako kot se njemu zdi primerno.
Sem pa tudi sama sprejela dejstvo, da se nekaterih stvari ne da spremeniti, in da to ni moja krivda ali moje breme. Ker ne sama in ne partner ne vidiva problema v mojem odnosu do njih, se sama ne bom spreminjala. Če me želijo imeti v družini me lahko sprejmejo, drugače pač ne. Mi je zelo žal, če se odločijo za slednje, ampak tudi to naju s partnerjem ne bo ločilo.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Podoben članek najdete TUKAJ.

Zakaj se vedno zapletem v podobne odnose: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:
S partnerjem sva bila v odnosu dobro leto. Že od začetka razmerja mi je dal vedeti, da je zanj seks zelo pomemben.
Prvič, ko sem ga zavrnila, je naredil cel “halo”; da si ga ne želim, da imam drugega, da ga izkoriščam, par ur je trajalo, da se je umiril, da sva sploh lahko zaspala.
Začela sva se oddaljevati in očitkov je bilo vedno več, dokler ni en dan (pod vplivom alkohola) rekel, da je konec.
Drugi dan se tega sploh ni spomnil oz. je rekel, da ni mislil resno in da je to zato, ker nočem bit več z njim (prespat pri njemu…) in da se je zato tudi napil.
Jaz sem vzela to “resno” in končala vezo.
Ostala sva prijatelja in med tem mi je bilo v njegovi družbi lepo, postal je tudi bolj pozoren.
Zdaj pravi, da ne pije več oz. ne toliko (samo pri jedi, v družbi…) in bi rad, da greva nazaj skupaj…

Imam tudi dva otroka iz prejšnje veze, ki ga imata rada.

Tudi prejšnja veza (z očetom otrok) ni bila ravno “zdrava” in sem se v njo večkrat vrnila. Končala se je z fizičnim nasiljem.
Več let sem hodila na terapije, saj sem v otroštvu doživljala psihično, fizično in spolno nasilje, s strani mame, njenega partnerja, daljnega sorodnika…
Trenutno imam občutek kot, da sem se nekje zataknila, sploh po zadnji vezi. Prej sem bila dve leti sama in sem imela občutek, da imam stvari dokaj razčiščene in predelane.
Prosim pomoč, kako naprej…
_____________________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovani,
vaša zgodba je prav pretresljiva in ob branju se res čuti vaša stiska in obup, kot da ste brez moči. Čeprav v resnici niste in vedno lahko poskrbite zase. A verjetno se sprašujete, kaj če se bivši zares ni spremenil, in se tega zelo bojite. Prvo vprašanje, ki se postavlja, je to, kako ste sploh po razhodu (od njega in alkohola) uspeli vzdrževati odnos.
Takšne odnose je namreč priporočljivo res dokončno prekiniti. Vsak stik s preteklimi odnosi kar kliče nazaj v nevarnost. Kot da nekje spodaj leži upanje po spremembi – ampak te se same od sebe ne zgodijo nikoli.
Pravite, da ste v življenju doživljali veliko čustvenega, fizičnega in spolnega nasilja.
Ne vem, kako je pri vas, a velikokrat žrtvam zlorabe ne delujejo osnovni organski senzorji. Kaj je varno in kaj ni, kateri partner je varen, komu zaupati, s kom biti sproščen, kdo me ne bo fizično pretepel … Na tem mestu je treba vedno najprej zaščititi žrtev – torej vas!
In zdaj se sprašujemo, ali je ta partner po toliko časa kaj bolj varen …
Kot govorite sami, vam je že v preteklosti bivši lahko dajal mešane signale – alkoholiziran je trdil, da noče biti več z vami, potem pa je bil ves prijazen naslednji dan. Kar je toksično in značilno za zasvojenost! To je lahko nevarna igra!
Strah nas postane ne le ponovitve alkoholizma, ampak tudi tega, da se ne bi to kmalu sprevrglo tudi v fizično nasilje zaradi njegovega ljubosumja!
Ker ste bili prej žrtev nasilja, pa je tu še prisoten občutek, da mu lahko dostikrat odpustite in kakšne resne stvari kar pozabite …
Zato tak tip odnosa ne deluje varno.

Ponosni ste lahko nase, da ste toliko let hodili na terapije!

To je vsega priznanja vredno!
V takšnih primerih – ko je čutiti spodaj vašo soodvisnost, na drugi strani pa nezdravljeno zasvojenost – res svetujemo žrtvam zlorab, da takšnih odnosov, brez predhodnega vzajemnega zdravljenja ne začenjajo.
Vi ste res že končali odnose in tukaj se pozna vaše delo, toda kako to, da ste vzdrževali odnos in vas je zdaj zaneslo nazaj? V soodvisnosti takim povratkom rečemo recidiv, isto, kot da bi alkoholik spet kaj spil …
Če vam vaša intuicija pravi, da “tukaj nekaj ne štima”, “to ni varna igra”, “lahko se mi kaj zgodi”, “lahko me pretepe”, “lahko pretepe moje otroke”, potem res dobro razmislite, vzemite si čas, preden sploh razmišljate o zvezi z njim. Včasih je dobro preverjati situacijo več časa, več mesecev, tudi let, da res ugotoviš, da se je druga oseba spremenila, misli resno in je varna za odnos. Brez preverjanja ne gre! Gre za vašo varnost in za to, da so takšni odnosi res lahko nevarni, ker se sami od sebe NE spremenijo nikoli.
Če vam vaša telesna intuicija pravi, da on ni varen in da je bolje, da greste stran – potem ne odlašajte! Tako boste zaščitili sebe in tudi svoje otroke!

Dobro se je samo usesti, iti na sprehod in se res vprašati – ali je to človek, kateremu lahko zaupam, kateri me bo imel na dolgi rok rad, kateri me ne bo poškodoval v ljubosumju, kateri je uravnovešen, stabilen, “normalen”, odgovoren, resen, prijazen, sočuten …?

Ali čutite, da se vam laže, ko pravi, da ne pije več tako pogosto?
Kaj vam govori vaša globina?
Kaj vam pravi vaše telo?
Se lahko počutite sproščeno ob njem?
To je tako nujno vprašanje! Za vas in vašo varnost! Sploh, ker ste bili žrtev grozljivih zlorab in zanemarjenosti, še od lastne mame 🙁
 Človek bi ob teh zlorabah lahko samo bruhal in se jezil. Vaša mama, njen partner in daljni sorodnik si vsi zaslužijo ogromno let zaporne kazni, če so vas spolno in fizično zlorabljali!
Mi je prav žal, da so se vam dogajale zlorabe – nihče ne bi smel doživeti nasilja, sploh pa ne od tistih, ki bi jih morali varovati!
Če so vaši odgovori na zgornja vprašanja NE, potem nikakor ne iti ponovno v ta odnos. Saj vam intuicija pravi, da to NI varno! In je potem res dobro, da tudi ne greste v ta odnos! Kar odločno poskrbite zase, ker si to vsekakor zaslužite! Le vi lahko sami najboljše poskrbite zase! Mi pa vam ostajamo na razpolago za čustveno podporo in strokovno pomoč!
Vse dobro.
Komentar je napisal terapevt  Zmago Švajncer Vrečko.
____________________________________________________________________________________________________________________________________
Dodaten komentar:
Odločila sem se, da bova samo prijatelja, ker je res kazalo na lepo prijateljstvo. Žal pa se je obrnilo drugače, saj je on želel več, tudi če se je s prijateljstvom strinjal.
Tako se je spet napil in spet sem bila za vse kriva jaz. Povedal mi je vse možno, pisal na fb zid in tako sva prekinila tudi prijateljstvo.

Postalo me je prav strah, čeprav sem skoraj sigurna, da čez besede nebi šel.

Najbolj me skrbi prav to, da se zapletem vedno v podobne odnose in se v njih na nek način kar znajdem, kot da se nekdo drugi odloči zame, “brez svoje volje”.
Kot da na začetku odnosa nisem jaz, ampak nekdo, ki si ga tisti drugi želi in ko začnem postavljat meje, se vse poruši…
____________________________________________________________________________________________________________________________________
Draga gospa, bivši zelo težko postane zares samo prijatelj – sploh tak bivši, ki ima težave z ljubosumjem ne… (itak da je želel več).
Za pitje drugega ne morete biti nikoli odgovorni!
To njegovo vedenje nakazuje ne samo na resen problem alkoholizma, tudi na problem z regulacijo nasilja – to dvoje je tisto, za kar terapevti damo rdečo luč.
Ko pa opisujete, da ste kar neka druga oseba – jaaa, točno to!

To je značilno za tako imenovane soodvisne odnose, by the book je to čutiti v vašem opisu.

Preberite čimprej knjige Sanje Rozman, se boste našli notri!
In ne vem, na kakšni terapiji ste do zdaj bili, ampak svetujem vam terapijo izkljucno pri terapevtu, ki dela s soodvisnimi odnosi. To je zelo specificno področje namreč.
Vse dobro in kakor omenja Zmago Švajncer Vrečko, vedno dobrodošli tudi na Druzinska terapija – Vita Bona.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Podobno zgodbo najdete TUKAJ.

Veliko sem sama in ga čakam, kako naprej: SOS za partnerstvo

/1 Comment/in /Napisal:
Pozdravljeni,
S partnerjem sva skupaj 13 let in imava 2 otroka (6let in 1 leto). Partner je vedno je iskal potrditev v karieri in jo v zadnjih letih tudi nekako naredil in dobil. V marsičem sva si podobna, da iščeva potrditev zunaj, ne znava postavljati mej. Sama sem hodila 2 leti na psihoterapijo in sem v svoji službi in odnosih veliko naredila glede tega in sebe. Pri partnerju pa vidim, da bo vse naredil da ugaja. Že od začetka je bilo pri njemu prisotno, da je bil v službah po cele dneve.  Njega ne moti, ker dobiva potrditve, mene pa zelo. Naj povem primer, saj se meni ne zdi več normalno in sem pred tem, da ne vem če bom še lahko tolerirala take zadeve. V torek je bil v službi od 7ih zjutraj prišel domov ob polnoči, naslednji dan od 7ih pa je prišel ponoči domov ob 1.15 zjutraj. Nimava nobenih staršev (slabi odnosi, ni stikov), tako da je takrat vse na meni, ampak bolj kot to, mene ‘vrže’ ker ga nekako čakam.

Nikoli ne vem kdaj bo prišel domov, vedno gre z nekom v avtu, saj sam tako želi in potem se ti sestanki zavlečejo, v meni pa narašča nemir, ko se zbudim, do hude jeze in ga čakam.

Moti me, da imam občutek da mu to paše. Ima pa tako službo ko je nekakšen suport podjetnikom in organizira razne delavnice, sestanke, tudi prireditve, seveda bi oni tega še več, pred korono je bilo tega ogromno, s prvim sinom sem bila večino časa sama, sedaj je malo manj, je pa še vedno povprečje cca 1x na 14 dni. 2 x so ga celo pripeljali iz urgence zaradi izčrpanosti, ko je organiziral dogodek 2 dni zaporedoma. Ima tudi takega nadrejenega, ki so vedno, ko je bilo konec, se še kar vozil okoli in so hodili po lokalih. Imam občutek, da si ne upa postaviti mej, saj je zelo napredoval, ampak tudi zato, da se nebi osramotil, ko bi rekel da gre domov k družini. Drugače je veliko z otroci, pomaga ogromno, doma naredi in to mi tudi očita. Zanima me pa tudi ali mi lahko svetujete zakaj v meni tak nemir?

Večkrat mi reče, da zakaj enostavno ne zaspim, on ne vidi problema, da ga ni in da ni izčrpan?

Nisem imela alkoholikov doma, je pa mama MOM, oče je bil pa odsoten čustveno. Večkrat sem se skušala z njim pogovoriti pa vse zanika… pravi da ni tako pogosto, sploh me ne sliši tudi sicer v odnosu. Hvala
_______________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana,
ko berem vaše besedilo, se lahko čuti vaša tesnoba in ena globoka žalost ter razočaranje nad vašim partnerjem. Rekli ste, da ste tudi na tej točki, da ne veste, če boste še lahko naprej tolerirali njegovo vedenje. Potem vam je verjetno seveda zelo hudo.
Tak občutek je, da se je morda po trinajstih letih vaš partner od vas nekoliko oddaljil ali pa da mu celo nekako ustreza, da je toliko v službi, da potem ne rabi biti toliko doma. Vaša stiska je popolnoma upravičena. Ko pravite, da vas zanj skrbi, saj ne zna postaviti mej svoji službi in da je zaradi tega bil že na urgenci. Verjetno se potem v vas lahko nabira tudi en nemir, ker vas je strah prihodnosti in ne veste, ali je šlo že vse predaleč.

Priznanje si zaslužite, da ste obiskovali terapevtska srečanja in naredili velike korake v smeri boljše prihodnosti!

Čisto normalno pa je, da ga pogrešate, ko ga toliko ni doma ob vas in vaših otrocih. Ker lahko potem čutite, da ste včasih sami za vse … Čeprav pravite, da vam tudi veliko pomaga.
Razlagate, da ga dostikrat čakate. Kolikokrat ste morda morali čakati vaše starše, mamo, ki je imela mejno osebnostno motnjo? In očeta, ki je bil čustveno odstoten, da ste dobili nek občutek ljubljenosti od njiju? Pa še tega morda ni bilo veliko, če pravite, da nimate stikov z njima zaradi slabih odnosov. To čakanje se potem lahko pri vas kar ponavlja v novih odnosih.
Seveda je težko biti mama dvema majhnima otrokoma, in to z očetom, ki ga dostikrat ni doma in lahko tudi včasih popije kak kozarec preveč. Tudi otroci lahko močno pogrešajo očeta in čutijo vaš nemir, zakaj ga toliko ni doma. Lahko se morda vsi počutite zanemarjeno.
Ni pa lepo od njega, da vas ne sliši, ko želite z njim spregovoriti o vaši stiski, in da vse zanika.

Osnova dobrega partnerskega odnosa je poslušanje, razumevanje in medsebojno spoštovanje.

Kot pravite, tega verjetno ni največ z njegove strani.
Svetoval bi vama partnersko terapijo. Ko izvajam terapije s podobnimi pari, resnično želim doseči, da partner svojo partnerko sliši in jo poskuša tudi začutiti v njeni stiski ter zares nekaj spremeni, kar bi v vašem primeru lahko pomenilo, da začne postavljati več mej svoji službi, kar bi koristilo prav tako njegovi samozavesti in psihofizičnemu zdravju. Hkrati pa, da potem preživi več časa z vami in ga ni več sram, da je več z družino, kot pravite. To bi lahko pomirilo tudi vas. Saj bi čutili, da se je partner začel v večji meri odločati za vas in vašo družino ter to postavljati pred svojo službo.
To je splošno rečeno, seveda pa se na terapijah v vsak primer res konkretno poglobimo.
Vse dobro vam želim.
Komentar je zapisal terapevt Zmago Švajncer Vrečko.
Najdete nas tudi na Facebooku in na Instagramu. 
Podoben članek najdete TUKAJ.

Kaj storiti, ko te otrok potisne čez rob: Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:
Pozdravljeni. Pišem ker sem obupana.
Moj otrok je star dobra 3 leta.  Zadnje čase ima ogromne izbruhe.. Vse je NE, vse je NE BOM, tepe me, nagaja, kriči, izsiljuje z jokom, histerijo in me potisne čez rob…
In kaj se je začelo dogajati? Potisne me tako prek roba, da samo udarim. Po riti, potegnem za lase, frcnem po ustih, ko kriči.. Celo telo kriči, da nočem biti taka!!! Jočem v sebi in se opravičujem otroku. Mu povem zakaj sem to naredila in da tega nočem, naj mi oprosti..
Prosim vas za pomoč..
Torej kaj narediti, ko te otrok potisne čez rob.. Sva sama, brez očeta. Nimam se kam umakniti.. Samo tisto kričanje me ubije in ga ne znam ustaviti drugače kot z udarcem..
 Moj otrok je cel moj svet in potem ga tako kaznujem
Hvala Vam ♥️ hvala za vsak nasvet. Tudi za grajo. Vem da si jo zaslužim. Še udarca se ne bi sedaj branila.. 💔
__________________________________________________________________________________________________________________
Oh, draga mamica, kako zelo mi je hudo tole prebrat. Čutiti je, da se obsojate, da ste v nemoči in krivdi in da ne veste, kako naprej. Upam, da boste dobili samo sočutne nasvete in na vse apeliram, da ne dodajamo obsojanja in krivde…
Kljub temu, da čutite, da ste kot mama pogrnili in da ni izhoda, bi vam rada sporočila, da ni prepozno in da vse možnosti za drugačen odnos še imate. Toda ne glede na vse, ste opisali nasilje in bi vam tukaj resnično priporočila, da takoj najdete vso možno podporo in strokovno pomoč.

Iskanje tega ni sramotno, saj si končno priznamo, da ne zmoremo vsega in tako zaščitimo sebe in naše otroke.

Starševstvo ni enostavna stvar, sploh če smo sami. A ne glede na status starša/staršev, vsak otrok tam po 2.letu močno, močno začne izražati svojo voljo, ki ji mi grdo rečemo trma. In vas bom še popravila: v tem času otrok se ne izsiljuje, preprosto zato, ker tovrstnih manipulativnih mehanizmov še nima razvitih. Seveda pa na vse možne načine instinktivno išče ugodje in način, kako biti viden, slišan. Tega razvoja se terapevti izjemno razveselimo, saj otrok prvič začne močneje doživljati sebe. Starši pa se moramo naučiti kako zdržati.
Glede trme lahko več najdete v tem videu: TUKAJ.
Naše impulze moramo reševati tako, da jih prestrežemo. Če opazimo, da smo vznemirjeni (berite tudi zaspani/utrujeni/lačni/…), moramo vedno najprej poskrbeti zase. Kot na letalu v primeru nesreče, z masko. Vedno jo moramo dati sebi najprej, pred otrokom. Ta del zahteva veliko samoopazovanja, samorefleksije, prepoznavanja naše napetosti, jeze in podobno. Jaz na terapijah zelo pogosto z mamicami narišem semafor jeze. Kaj nas spravi iz zelene v rumeno in iz rumene v oranžno ali rdečo je pomembno.

Ko ugotovimo, da smo v rumeni coni, je čas da se umaknemo na stran, še pred tem pa otroku povemo da pridemo takoj nazaj.

Če ga to spravi še v večjo stisko, mu poskušamo dati prej neko igračko, ali karkoli, da se zamoti, morda kakšno pesem ipd. To je v takih primerih manjše zlo – ker moramo vedno najprej pomiriti sebe.
Kako pa pomirjamo sebe?
Zelo različno… nekateri grejo v drugo sobo štet do 10, ali pa odštevat od 500 po 7, drugi dihajo tri minute in to zavestno, tretji grejo kričat in boksat blazine, četrti najdejo svoj top komad in plešejo.
Kaj vas pomiri? Najdite nekaj, s čimer presekate občutke pri sebi.
Občutke ob otrocih lahko v globini rešimo samo tako, da ugotovimo, na kater del smo občutljivi. Kaj nas rani, na kater del naših ran nam otroci nezavedno pritiskajo… precej pogost je npr občutek nemoči, ali pa občutek neslišanosti, nerazumljenosti, neupoštevanja… kaj je vaš nepredelan občutek, ki ste ga v otroštvu doživljali ob vaših starših? Kaj vas je tam najbolj bolelo? Ali pa pri kakšni drugi globlji nepredelani izkušnji?
Otroci nam vedno nehote in nezavedno pritisnejo ravno tja, kamor najbolj boli in kjer rabimo sami največ pomoči. Če ne veste, kaj vse bi to lahko bilo, morda razmislite o terapevtski pomoči…
Ste mamica samohranilka in to ni enostavno. Mamice samohranilke ste hkrati mučenke (za vami je težek odnos, ampak ste preživeli) in hkrati največje bojevnice. Pri tem je se bolj logično, da se lahko izčrpate. Zato morate razmišljati vnaprej, se bolj kot sicer, kako najti pomoč, si vzeti čas za počitek, zase ipd. In – če je drug starš funkcionalen – ne prenehati vztrajati na stikih z otrokom. Ker otroku in vam to pripada.
Na koncu pa: niste slaba mami, le rabite pomoč in trening poslušanja sebe. Uspelo vam bo!
Če ne, pa smo vam tukaj vedno na voljo ❤️
Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Kako zaščititi otroka pred nasiljem: Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:

Medvrstniško nasilje ali bullying se lahko pojavi v več oblikah. Poznamo fizičnega, psihičnega, ekonomskega in pa spletnega.

Tako imenovani cyber bullying je zelo aktualen v teh časih. Še vedno pa žal poteka ”klasičen” bullying tudi v živo.

Podatki o bullyingu, oz. medvrsniškem nasilju v ZDA so šokantni. V vsaki 5 šoli se že izvaja bullying oz. 14 % otrok, ki hodijo v šolo, lahko doživijo bullying, oz. medvrsniško nasilje.

Bullying ni nekaj, kar se zgodi naključno, npr. ugriz otroka v vrtcu. Gre za namerno dejanje, dejanje moči, izvršeno z namenom, da je nekdo ponižan. Navadno ni le enkraten dogodek in žrtev ni naključna, ampak skrbno izbrana. Nasilneži velikokrat tvorijo skupino, ki se dopolnjuje in potem skupaj izvajao nasilje nad žrtvijo. To skupino nasilnežev tvori en vodja ”nasilnež” in ostali otroci, ki rabijo občutek moči, da lahko to izvajajo.

 

Kako pristopati k razreševanju?

Starši in strokovni delavci morajo otroku vedno zaupati in ga ne spraševati o pristnosti navedb. Zaupanje je tukaj izrednega pomena, saj le tako otrok lahko čuti varnost po tem, ko je bila izgubljena preko nasilja. Pomembno je, da otroku ve, da ni nič kriv in zato ne oklevajmo in mu to tudi večkrat povejmo.

Po doživetem bullyingu, oz. medvrsniškem nasilju je pomemben pogovor z otrokom. Pomembno je, da ubesedite njegove občutke, morebitne strahove, se pogovorite o krivici, ki mu je bila storjena. Če je otrok mlajši se lahko igrate igre vlog z igračkami, npr; Ta medo gre jutri v šolo.. Kaj pa čuti ta medo, ko gre v šolo..ipd. In tako bo otrok preko igre povedal, kako se počuti in tudi mi ga bomo lažje razumeli..

 

Žrtev je lahko vsakdo, a nasilni največkrat zaznajo nekoga, ki je bolj nagnjen k temu, da je prestrašen, senzibilen, čustven neopolnomočen.

Že to je lahko krivica, da nekdo v sebi nosi močne občutke senzibilnosti, potem pa se mu zgodi še ena krivica, da je žrtev bullyinga, oz. medvrsniškega nasilja.

 

Kaj storiti, ko ugotovite, da je vaš otrok žrtev bullyinga, oz. medvrsniškega nasilja?

Če se bullying dogaja v šoli, se opozori na to pristojne: najprej razrednika, ali dotičnega učitelja.

Učitelji navadno organizirajo tudi sestanek s starši drugega otroka. Če pogovor z učiteljem in starši ne pomaga in se nič ne spremeni, se vedno lahko svetovalne delavce, šolski svet, ravnatelja ali ravnateljico in tudi tam zahtevate ukrepanje in zaščito vašega otroka.

Če so stiske res visoke, lahko v šoli pojasnite situacijo in otroka začasno šolate od doma, dokler se otrok ne opolnomoči (kar pa je izredno težko, ko otrok že doživi bullying).

 

Kdaj je potrebno otroka izpisati?

Izpis je nujen takrat, če medvrstniško nasilje v šoli nihče ne ustavi. V primeru neukrepanja šole in ostalih institucij, je smiselno razmisliti o prepisu otroka na drugo šolo, hkrati pa je pomembno, da otroka opolnomočite in ga tako zaščitite pred novimi situacijami.

Samo beg ni nikoli rešitev, zato je pomembno, da v primeru nasilja otrok dobi zaščito in terapevtsko pomoč. Če se bullying dogaja izven šole, se obrnemo na ljudi, ki so takrat v stiku z vašim otrokom in otroka ne izpostavljamo nasilju..

Otroku ne moremo odvzeti občutkov, ki jih je doživljal.. Si bo pa zapolnil tudi občutke, ko sta ga starša zavarovala in to je lahko prvi korak k opolnomočanju. Posebej pomembo je, da se opolnomočite tudi starši, še posebej, če ste bili tudi sami žrtev nasilja in sledili vam bodo tudi otroci.

 

Na voljo imamo tudi plačljivo predavanje na temo bullyinga oz. medvrsniškega nasilja – za samo 20€, če bi ga želeli zakupiti nam lahko pišete – TUKAJ.

Če pa bi se radi opolnomočili, pa ne veste kako, imamo samo za vas program ZATE, ki vam lahko pomaga pri opolnomočanju in močno spremeni vaše življenje.

Članek je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu

Copyright © 2016 - 2020 - Vita Bona - družinska terapija

Vita bona novice!

Ker želimo biti povezani z vami se naprej, vas vabimo, da se naročite na naše mesečne novice. Od novic se lahko kadarkoli odjavite.



Politika zasebnosti

Spoštujemo vašo zasebnost in se zavezujemo, da bomo osebne podatke, pridobljene prek spletnega informacijskega sistema, skrbno varovali in jih brez vaše privolitve ne bomo posredoval tretji osebi oziroma jih uporabili v druge namene. Ker obstajajo v spletnem informacijskem sistemu določene povezave na druge, zunanje spletne strani, ki niso vezane na nas, ne prevzemamo nobene odgovornosti za zaščito podatkov na teh spletnih straneh.

Hkrati se zavezujemo, da bomo po svojih najboljših možnih močeh varovali podatke in zasebnost obiskovalcev spletne strani .

Da bi preprečili nepooblaščen dostop do pridobljenih podatkov ali njihovo razkritje, ohranili natančnost osebnih podatkov in zagotovili njihovo ustrezno uporabo, uporabljamo ustrezne tehnične in organizacijske postopke za zavarovanje podatkov, ki jih zbiramo.

Več: https://druzinska-terapija.com/politika-zasebnosti/